Kako se je začelo?
Moja prva neprijetna jezikovna izkušnja sega v
starost šestih ali sedmih let. V naši hiši je bilo slišati veliko
nemščine. Nemščina je v tedanji, po komunistični ideologiji usmerjani
javnosti, od otroškega vrtca, ki ga sicer nisem obiskoval, do šole,
časopisja, radia in javnih prireditev, veljala za jezik nacističnega
okupatorja. Sicer ni bila naravnost prepovedana, a bila je moralno
diskvalificirana, njen pouk pa zreduciran na minimum. Preprostim
pripadnikom „znanstvenega pogleda na svet” skoraj ne smem očitati
nevednosti o tem, da je bila nemščina tudi materinščina marksizma, torej
prav tiste ideologije, s katero se je tedanja oblast legitimirala in
utemeljevala. Od znanstvenikov te vrste ne smemo zahtevati preveč. Tako
sem ob neki priložnosti doživel izbruh sicer čisto prijaznega partizana,
ki je hodil k nam v košnjo in je ob nemški besedi, ki jo je slišal,
izgubil razsodnost, da so ga starši komaj pomirili, da ni prišlo do
najhujšega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar