11. februar 2013

Vinko Ošlak: Zakaj sem (še vedno) esperantist?

Kako se je začelo?

Moja prva neprijetna jezikovna izkušnja sega v starost šestih ali sedmih let. V naši hiši je bilo slišati veliko nemščine. Nemščina je v tedanji, po komunistični ideologiji usmerjani javnosti, od otroškega vrtca, ki ga sicer nisem obiskoval, do šole, časopisja, radia in javnih prireditev, veljala za jezik nacističnega okupatorja. Sicer ni bila naravnost prepovedana, a bila je moralno diskvalificirana, njen pouk pa zreduciran na minimum. Preprostim pripadnikom „znanstvenega pogleda na svet” skoraj ne smem očitati nevednosti o tem, da je bila nemščina tudi materinščina marksizma, torej prav tiste ideologije, s katero se je tedanja oblast legitimirala in utemeljevala. Od znanstvenikov te vrste ne smemo zahtevati preveč. Tako sem ob neki priložnosti doživel izbruh sicer čisto prijaznega partizana, ki je hodil k nam v košnjo in je ob nemški besedi, ki jo je slišal, izgubil razsodnost, da so ga starši komaj pomirili, da ni prišlo do najhujšega.



Ni komentarjev: