09. marec 2013

Kako Jezus ni ustanovil megacerkve

Iztočnica za ta zapis je 6. poglavje Evangelija po Janezu, oziroma večji del tega poglavja. V Jn 6,2 je zapisano: "Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih." Jezusovo delo ozdravljenja ni moglo iti mimo množice. Nekateri so mu sledili, da bi morda videli še več znamenj, drugi pa morda zato, da bi sami ali kdo od njihovih doživeli ozdravljenje. Kakorkoli, Jezusova dela so pomenila atrakcijo, ki se jo splača videti.

Temu je sledil čudež pomnožitve kruha, ki ga omenjajo vsi štirje evangelisti (cf. Jn 4,6-13. Mt 14,13-21. Mr 6,30-44. Lk 9,10-17). Navdušenje množice po tem dogodku je bilo popolno. Ljudje so v evforiji govorili: "Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet." (Jn 6,14b)  V naslednji vrsti pa pravi: "Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro." (Jn 6,15) Ljudje so bili torej tako navdušeni, da so ga hoteli proglasiti za kralja. Toda on se ni niti najmanj navduševal nad njihovo navdušenostjo, ampak jih je nekako odslovil in se umaknil na goro:  " In  ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam." (Mt 14,23)

V nadaljevanju sledi opis, kako so učenci sami odveslali proti drugemu bregu, on pa se jim je pozneje pridružil. Ta dogodek si zasluži posebno obravnavo, za našo temo pa je bistveno to, da je Jezus z učenci odplul proti Kafarnaumu. 

Ko je množica na drugem bregu ugotovila, da je njihov prerok in kandidat za kralja izginil, se je s čolni odpravila na nasprotni breg in ga tam tudi našla (cf. Jn 6,22-25). Prva stvar, ki jim jo je Jezus povedal je bila: Resnično, resnično, povem vam: "Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili." (Jn 6,26) Seveda, le kdo si ne bi želel imeti kralja, ki bi te vsak dan nasičeval, oziroma, ki bi z nekaj živili nahranil množico ljudi. V nadaljevanju jim je rekel: "Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog." (v. 27)  S tem jim je dal ravno pravšnjo idejo za vprašanje, kakršno se spodobi pravovernim Judom:  "Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?" (v. 28) Kot vsi religiozni ljudje, so tudi Jezusovi poslušalci hoteli  storiti nekaj, s čimer bi "delali Božja dela". Religija je zelo delovna zadeva, religiozni človek se hoče  pred Bogom odkupiti s svojimi dobrimi dejanji, z izpolnjevanjem pravil in po možnosti s še več pravil. Ti ljudje so hoteli imeti poleg postave, ki so jo izpolnjevali še kak predpis, zato so pričakovali od Jezusa tisti čudežni odgovor, ki bi bil njihov zlati ključek, s katerim bi lahko odklenili nebeško ključavnico. Jezus pa jim je rekel: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." (v. 29) Da bi bilo verovanje Božje delo? Kaj takega tem ljudem niti na misel ni prišlo. Da bi verovali v Jezusa? Zato so naprej vrtali z vprašanji (vsakdo, ki noče verovati, rad vrta z vprašanji): "Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti." (vv. 30.31) Naenkrat so ti dobri, religiozni ljudje skorajda pozabili, kako so se najedli na drugem bregu jezera, zato so zahtevali še kako novo znamenje, morda tako bolj mojzesovsko.
 Jezus jim je dejal: "Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje." (vv. 32.33) 
Zdaj jim ni bilo nič več jasno in so nadaljevali: "Gospod, vselej nam daj tega kruha!" (v. 34) Torej: "Jezus, če nam boš vselej dajal nebeškega kruha, potem bomo verovali vate." S svojimi besedami so dokazali, kako prav je imel, ko jim je maloprej povedal, da so ga prišli iskat zaradi tega, ker jih je nasitil. On pa jim je odgovoril: "Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen." (v. 35) S tem je odprl  polemiko v zvezi z uživanjem njegovega telesa in krvi. Do prepira je prišlo, ker je množica njegove besede jemala dobesedno. Razumeli ga niso niti, ko jim je pojasnil, da razmišljajo preveč meseno: "Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje." (v. 65) In kaj se je nato zgodilo? Pismo pravi: 
Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: "Ali hočete tudi vi oditi?"  Simon Peter mu je odvrnil: "Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš  in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji." (vv. 66-69)
Torej, na začetku se je okrog Jezusa zbrala cela megacerkev, v kateri je bilo pet tisoč odraslih moških, poleg njih pa tudi žene in otroci. Na koncu je od te megacerkve ostala le cerkvica, oziroma peščica učencev, pa še med temi je bil en izdajalec (cf. v. 70.71). Zakaj se je  zgodilo ravno tako, je povedal Jezus v v. 65:  "Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta." 

Ljudje sestavljajo cerkev, niso pa ljudje tisti, ki bi jo gradili. Cerkev ustvarja Bog. Kvantiteta je lahko lepa in spodbudna reč, ni pa nikoli cilj. Dokaz za to je hiter razpad "megacerkve" v Kafarnaumu. Dokler so stvari tekle na površinskem nivoju, je šlo krasno. Ko je Jezus v svojem govoru segel v globino, je šlo vse narazen. Nihče namreč ne more priti k Jezusu, če mu ni dano od nebeškega Očeta! 



1 komentar:

osvobojen pravi ...

Odlično!!