V rimskih krogih in širom po svetu je v sredo 13. marca letos završalo: "Habemus papam," ali po naše: "Imamo papeža." Reformirani teolog R. Scott Clark je na svojem spletniku in na Twitterju nemudoma odgovoril: "Non habemus papam. Christus solus noster Mediator et Pontifex maximus." To pomeni: "Nimamo papeža. Kristus je naš edini Srednik in Veliki duhovnik." Ne glede na to, da se mi zdi novoizvoljeni rimski škof s človeškega vidika nadvse simpatična oseba, se moram strinjati z R. Scottom Clarkom, pa ne zato, ker bi mi bil Scott Clark simpatičnejši od Jorgeja Bergoglia, ki se je preimenoval v Frančiška, ampak zato, ker je povedal tisto, kar pravi Božja beseda.
Pisec Pisma Hebrejcem namreč pravi: "Nato pa je prišel Kristus kot véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje." (Heb 9,11.12) Če pogledamo, kako so stvari napisane, opazimo, da naš veliki duhovnik ni noben človek, niti Peter, Benedikt ali Frančišek, ampak Bogočlovek Jezus Kristus. On je za razliko od starozaveznih duhovnikov, ki so morali kar naprej hoditi v svetišče in prinašati žrtve za svoje grehe in za grehe Božjega ljudstva, enkrat za vselej žrtvoval samega sebe in Božjemu ljudstvu Nove zaveze priskrbel večno odkupljenje (cf. Heb 7,27). Zato pravi Božja beseda v nadaljevanju: "Kajti če škropljenje s krvjo kozlov in volov in juničjim pepelom omadeževane posvečuje, da se jim očisti meso, koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu." (Heb 9,13.14) Novozavezno Božje ljudstvo ne potrebuje nobenega duhovnika, niti velikega niti malega, ki bi Bogu karkoli žrtvoval, oziroma daroval, saj je to enkrat za vselej opravil naš Odrešenik in Odkupitelj Jezus Kristus. On je naš Veliki duhovnik in obenem žrtveno Jagnje, ki odvzema grehe sveta. On je naše vse in v njem imamo vse, kar je potrebno za odrešenje.To, da bi danes obstajale kake "nekrvave mašne daritve", ki bi jih morali darovati duhovniki, je ob tolikšnem Odrešeniku in ob tolikšni žrtvi, ki jo je daroval, ko je na Kalvariji prelil svojo dragoceno kri, nesmisel in še kaj hujšega. To potrjujejo tudi naslednje besede: "Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba, tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih." (Heb 9,27.28a) Če se je enkrat daroval, ne pomeni, da se še vedno daruje pri vsaki maši. Enkrat je enkrat, ne milijonkrat ali neskončnokrat.
Apostol Peter, ki naj bi bil po rimskem nauku prvi papež in veliki duhovnik, je napisal: "Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč." (1Pt 2,9) Toda to sporočilo ni namenjeno apostolom, škofom, starešinam ali pastirjem cerkve, ampak vsemu Božjemu ljudstvu. Novozavezno duhovništvo pripada vsemu Božjemu ljudstvu, ne le cerkvenim voditeljem. Prava Kristusova cerkev ne pozna in ne potrebuje neke duhovniške kaste. Seveda obstajajo v njej različne službe, toda duhovništvo pripada vsem kristjanom.
Ker je tako, smo spodbujeni, da se ob vsakem času bližamo Bogu brez pozemskih posrednikov, oziroma, kakor je pisano: "Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč." (Heb 4,16 CHR) Ali ni tudi to dobra novica?
Pisec Pisma Hebrejcem namreč pravi: "Nato pa je prišel Kristus kot véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje." (Heb 9,11.12) Če pogledamo, kako so stvari napisane, opazimo, da naš veliki duhovnik ni noben človek, niti Peter, Benedikt ali Frančišek, ampak Bogočlovek Jezus Kristus. On je za razliko od starozaveznih duhovnikov, ki so morali kar naprej hoditi v svetišče in prinašati žrtve za svoje grehe in za grehe Božjega ljudstva, enkrat za vselej žrtvoval samega sebe in Božjemu ljudstvu Nove zaveze priskrbel večno odkupljenje (cf. Heb 7,27). Zato pravi Božja beseda v nadaljevanju: "Kajti če škropljenje s krvjo kozlov in volov in juničjim pepelom omadeževane posvečuje, da se jim očisti meso, koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu." (Heb 9,13.14) Novozavezno Božje ljudstvo ne potrebuje nobenega duhovnika, niti velikega niti malega, ki bi Bogu karkoli žrtvoval, oziroma daroval, saj je to enkrat za vselej opravil naš Odrešenik in Odkupitelj Jezus Kristus. On je naš Veliki duhovnik in obenem žrtveno Jagnje, ki odvzema grehe sveta. On je naše vse in v njem imamo vse, kar je potrebno za odrešenje.To, da bi danes obstajale kake "nekrvave mašne daritve", ki bi jih morali darovati duhovniki, je ob tolikšnem Odrešeniku in ob tolikšni žrtvi, ki jo je daroval, ko je na Kalvariji prelil svojo dragoceno kri, nesmisel in še kaj hujšega. To potrjujejo tudi naslednje besede: "Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba, tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih." (Heb 9,27.28a) Če se je enkrat daroval, ne pomeni, da se še vedno daruje pri vsaki maši. Enkrat je enkrat, ne milijonkrat ali neskončnokrat.
Apostol Peter, ki naj bi bil po rimskem nauku prvi papež in veliki duhovnik, je napisal: "Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč." (1Pt 2,9) Toda to sporočilo ni namenjeno apostolom, škofom, starešinam ali pastirjem cerkve, ampak vsemu Božjemu ljudstvu. Novozavezno duhovništvo pripada vsemu Božjemu ljudstvu, ne le cerkvenim voditeljem. Prava Kristusova cerkev ne pozna in ne potrebuje neke duhovniške kaste. Seveda obstajajo v njej različne službe, toda duhovništvo pripada vsem kristjanom.
Ker je tako, smo spodbujeni, da se ob vsakem času bližamo Bogu brez pozemskih posrednikov, oziroma, kakor je pisano: "Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč." (Heb 4,16 CHR) Ali ni tudi to dobra novica?
Ni komentarjev:
Objavite komentar