30. april 2013

Pričevanje Iranca Mohameda

Iranec Mohamed (ime je iz varnostnih razlogov izmišljeno) je bil musliman, ki je pri 39. letih prišel h Kristusu, ali  bolje povedano, Kristus je prišel k njemu. Pustiti islam in postati kristjan je v Islamski republiki Iran  nekaj nezaslišanega, kajti to pomeni soočenje z zavračanjem in preganjanjem, po drugi strani pa z možnostjo pričevanja za Kristusa pred sodniki in sojetniki.

Na spodnjih povezavah do Persecution Bloga je objavljeno Mohamedovo pričevanje v šestih delih.









Zverinsko breme


Vir >>

28. april 2013

Poletni mladinski tabor od 15. do 19. julija 2013

NEVARNO UPANJE? 15-19. julij 2013

Pridružite se nam v občudovanju reke Soče in lepot zahodne Slovenije na letošnjem poletnem taboru v Kobaridu. Na taboru si bomo vzeli čas za premišljevanje tem kot so:

  • Kako se lahko sporazumevam z ljudmi, ki imajo različna prepričanja in poglede na svet (new age, budizem, ateizem, krščanstvo itd.)?
  • Je bil Jezus netoleranten?
  • Kako lahko ljubim sočloveka?
  • Je arogantno govoriti o “resnici”?
  • Kakšno upanje nam lahko ponudi Sveto Pismo?

Predavatelj:

Letos nam bo predaval Ellis Potter, nekdanji zen budistični menih, ki je vrsto let živel in delal v prvotnem (švicarskem) L’Abriju s Francisom Schaefferjem. Z več l’abrijevskimi centri tesno sodeluje še danes.

Aktivnosti:

Rafting, canyoning, jadralno padalstvo, pohodništvo, obisk muzeja prve svetovne vojne (stroški niso vključeni v osnovno ceno).

Kje?

Tabor se bo odvijal v Kobaridu in njegovi okolici, ki skupaj z reko Sočo ponujajo veliko možnosti za različne aktivnosti.

Prenočišče:

Prenočišče bo na voljo v hostlu ali v kampu ob Soči.

Cena:

Cena 90 evrov pokriva prenočišče in hrano.

Registracija

Prijave, prejete do 15. junija, so cenejše, stanejo 80 evrov. Prijavite se lahko do 5. julija. Število je omejeno. Za prijavo, prosim, izpolnite to prijavnico in pošljite predplačilo 20 evrov na…

Društvo ZVEŠ (beneficiary name)
Grablovičeva 36, 1000 Ljubljana (beneficiary address)
Nova ljubljanska banka d.d. (bank name)
Trg republike 2, 1520 Ljubljana (bank address)
SI56 0201 8025 3684 159 (bank account i.e. IBAN)
LJBA SI 2X (LJBA SI 2X XXX) (bank SWIFT/BIC)
sklic (reference): camp


Več informacij:

031 378 397 · zves.info@gmail.com · www.facebook.com/zvesh · www.zves.si

Brane Zelenjak

V pripravljenosti


Za povečavo kliknite na sliko.

Zakaj Bog dopušča trpljenje?

Eden najpogostejših očitkov, če ne celo najpogostejši, ki ga danes slišimo na račun krščanstva je naslednji:  "Kako lahko dobri Bog dopušča trpljenje?" Na to vprašanje odgovarja pastor in teolog Don A. Carson. Video traja malo več kot eno uro in pol.

27. april 2013

Dobri darovi in popolna darila

"[V]sak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave. Po svoji volji nas je rodil z besedo resnice, da bi bili nekakšna prvina njegovih stvaritev." (Jk 1,17.18)

Ta kratek odlomek je del širšega konteksta. V predhodnih vrsticah (cf. Jk 1,12-16)  govori Jakob o  preizkušnjah v življenju kristjana. Tudi preizkušnje so dar, in nimajo za cilj, da bi kristjana zapeljale v greh, temveč, da bi ga utrdile in okrepile. Apostol Pavel je  s tem v zvezi napisal: "Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu." (Rim 8,28a) Bog sam je dober in najvišje Dobro, zato vse, karkoli pride od njega, služi za naše dobro. 

Na tem svetu ni nobena stvar resnično dobra, v kolikor ne izvira od zgoraj, torej od Boga. On je Oče luči, saj je ustvaril nebesna telesa (cf. Ps 74,16. Ps 136,7-9).  Za razliko od menjave nebesnih "luči", torej noči in dneva, se Bog glede svojega značaja ne spreminja. On je večno isti (cf. Ps 102,27 CHR), tako glede kronološke starosti  kot glede svojega karakterja. On je od začetka postavil človeku določena moralno etična pravila, ki jih nikoli ni spreminjal, je pa mnogokrat toleriral človeška ravnanja, ki so bila tem pravilom nasprotna.

Bog je tudi začetnik človekovega preporoda. Nihče se ne more sam od sebe nanovo roditi niti ga ne more preporoditi kaka druga človeška oseba (cf. Jn 1,13), za to je potreben Božji poseg. Mi lahko samo  posredujemo besedo resnice, preko katere deluje Bog, skladno s svojo, ne našo voljo. O Božji besedi je pisano: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Bog nikoli ne deluje preko naše besede, ampak preko svoje besede, ki je evangelij. Preporod se torej zgodi preko  besede evangelija.  Jezus je ob neki priložnosti rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Vsak, ki je bil nanovo rojen, se mu je to zgodilo, ker je prišel v stik z Božjo besedo. Kot sem že napisal, Bog deluje po svoji volji, ne po volji tistega, ki besedo posluša niti tistega, ki jo posreduje. Tiste, ki jih je on duhovno rodil, je rodil po svoji volji.

Z besedo prvina Božjih stvaritev je Jakob po mnenju nekaterih mislil prve kristjane, med katere so spadali tudi tisti, ki jim je bilo tedaj njegovo pismo posebej namenjeno. Od njih in preko njih se je pozneje beseda evangelija širila na naslednje generacije. Lahko pa ta izraz pomeni Božje izvoljence na splošno. Ko so Izraelovi sinovi prišli v obljubljeno deželo, so morali prinesti Bogu v dar prvine svojih pridelkov (cf. 5Mz 26,1-11), pa tudi potem so mu jih morali prinašati vsako leto (cf. 2Mz 23,16-19. 3Mz 23,9-14). Enako si je Bog iz množice odbral nekatere kot sebi posvečeni dar. Tem je namenil večno življenje v svojem kraljestvu. Odrešenje "ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje." (Rim 9,16)  Naše odrešenje v temelju ni odvisno od naše volje niti od naših prizadevanj, ampak od volje Boga, ki izkazuje usmiljenje. 

Odrešenje je brezplačni Božji dar. Odrešenja ne moremo prejeti drugače kot preko vere, a tudi vera, ki nas rešuje prihodnje jeze, je Božji dar. Bog pa daje le dobre darove in popolna darila.   "V Pismu namreč beremo: Glej, na Sionu polagam kamen, izbran in dragocen vogalni kamen; in kdor veruje vanj, ne bo osramočen." (1Pt 2,6)

20. april 2013

Veselje, ki ga nihče ne more vzeti

"Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli." (Jn 16,16)

Iz svetopisemskega pričevanja je razločno razvidno, da apostoli do trenutka Jezusovega vstajenja niso doumeli, kaj jim je hotel njihov Učitelj povedati. Tudi zgornji stavek jih je spravil v veliko začudenje. V nadaljevanju jim je Gospod skušal dodatno pojasniti dogodke, ki so sledili:  "Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Tudi vi ste zdaj žalostni [...] Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel. " (Ibid. v. 20.22) Toda njegove besede so spet padle na trda tla...

Dogodki pa so se naprej odvijali natanko tako, kakor jih je napovedal: njegovi nasprotniki so ga ujeli, ga psihično in fizično maltretirali, zoper njega organizirali montiran sodni proces in ga poslali v sramotno smrt na križu. Njegovi nasprotniki, torej "svet", so se veselili, ker so mislili, da so se znebili nekoga, ki jim je povzročal nevšečnosti, saj jih je vsakič razgalil v pravi luči. Na drugi strani so se njegovi učenci žalostili: "Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael." (Lk 24,21a) Vse njihove predstave o tem, kako bodo skupaj z njim kraljevali in katere funkcije bodo zasedli v njegovem kraljestvu, so se razblinile. Toda, čez tri dni so ga spet videli, tako rekoč bolj živega in bolj zdravega kot tedaj, ko so še hodili z njim in njihova žalost se je res spremenila v veselje, ki jim ga nihče več ni bil zmožen vzeti.

Po binkoštnem prazniku, ki je sledil in po prejemu Svetega Duha, so odšli v svet in vanj ponesli  evangelij odrešenja, ki pravi, da je bil Jezus Kristus predan za naše grehe in vstal od mrtvih zaradi našega opravičenja (cf. 1Kor 15,3.4. Rim 4,25). Svet se tudi danes posmehuje Jezusu, ali pa je do njega brezbrižen. Tisti, ki ga sprejmejo, pa so deležni veselja, ki jim ga nihče ne more vzeti.



17. april 2013

George Beverly Shea je zaspal v Gospodu

V Kanadi rojeni ameriški pevec gospelov in skladatelj George Beverly Shea (*1. 2. 1909 + 16.4. 2013)  je včeraj, 16. marca 2013   preminil v Gospodu. Na videu lahko slišite, kako je zapel, ko je bil v 103. letu starosti.


Spodaj pa je njegovo glasbeno pričevanje iz leta 1965.



Več o tem zanimivem človeku in kristjanu si lahko preberete v Wikipediji.


13. april 2013

Pravi pastir

Vir slike: Wikipedia
"Da, tako govori Gospod BOG: Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. 12 Kakor pastir išče svojo čredo, ko je sredi med razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz poiskal svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne. 13 Odpeljal jih bom izmed ljudstev, jih zbral iz dežel in pripeljal na njihovo zemljo. Pasel jih bom po Izraelovih gorah, po dolinah in po vseh naseljih v deželi. 14 Na dobri paši jih bom pasel, na Izraelovih gorskih višinah bodo njihovi pašniki. Tam bodo poležavale na lepem pašniku; imele bodo obilno pašo na Izraelovih gorah. 15 Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek, govori Gospod BOG. 16 Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval. Pasel jih bom, kakor je prav."    (Ez 34,11-16)

V cerkvi  obstaja več vrst pastirjev.  Nekateri so vestni in bogaboječi, spet drugi so frivolni ali celo koristolovski. To ni nič novega že od časa starozavezne cerkve. Prerok Ezekiel je na začetku zgoraj omenjenega 34. poglavja napisal: "Sin človekov, prerokuj proti Izraelovim pastirjem, prerokuj in jim reci: 'O, pastirji! Tako govori Gospod BOG: Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali niso pastirji dolžni pasti črede? Mleko uživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete. Oslabelih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, polomljenih niste obvezovali, razkropljenih niste vodili nazaj, izgubljenih niste iskali, temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno.'" (vv. 1-4) V tem odlomku seveda ni mislil pastirjev drobnice, ampak tiste posameznike, ki so bili zadolženi, da oskrbujejo Božje ljudstvo z Božjo besedo. Namesto, da bi Božje ljudstvo oskrbovali z besedo in mu pomagali, so se ti pastirji redili na njegov račun ter mu vladali s trdo roko. 

Tudi danes obstajajo v vidni cerkvi taki pastirji: namesto evangelija oznanjajo vse mogoče nauke, redijo se na račun Božjega ljudstva in mu niso v pomoč, ampak rajši strašijo z neumnostmi, ki so si jih sami izmislili. Tako je neki ameriški teleevangelist pred leti strašil ljudi: "Če mi ne pošljete denarja, me bo Gospod vzel k sebi". Spet drugi je malo nazaj strašil z datumom konca sveta, čeprav je sam Gospod Jezus jasno, glasno in razločno povedal, da glede tega ne vemo ne dneva ne ure (cf. Mt 24,42.25.13)   Spet drugi, ki se imajo za "liberalne,  grozijo s predpisi (s strani ljudi ustvarjenega kanonskega prava), pri čemer je zunanja forma edinosti cerkve pomembnejša od pristnega evangeljskega nauka.

Če bi bila cerkev odvisna le od ljudi in človeškega vodstva, bi že zdavnaj propadla, kajti pod človeškim vodstvom stvari zelo  hitro zvodenijo in se razkrojijo.  Toda Bog je že v Ezekielovenm času povedal, da bo on sam poskrbel za svoje ljudstvo, ga poiskal in zbral ter ga oskrbel z vsem, kar potrebuje. Zato se je Jezus Kristus nekaj stoletij po Ezekielu predstavil kot dobri pastir:  "Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce." (Jn 10,11) V cerkvi sicer obstajajo človeški pastirji, toda ti morajo delovati v skladu s pravim pastirjem, Bogočlovekom Jezusom Kristusom.

Rimskokatoliški prelati se od nekdaj radi kitijo z nazivom nadpastir. Kdor ne verjame, se lahko o tem prepriča v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Če gledamo z logičnega stališča, so potemtakem škofje nad Jezusom, saj je on le pastir, oni pa so nadpastirji.  Seveda tudi oni ne razmišljajo čisto tako, toda neustrezno uporabljeni izrazi zelo hitro privedejo do neustreznih zaključkov. V pravi Kristusovi cerkvi so lahko človeški pastirji, torej tisti, ki oznanjajo Božjo besedo in podeljujejo zakramente, v resnici podpastirji, ne glede na  službo, katero opravljajo.

Človeški pastirji so, kot že izraz pove, samo ljudje in so nepopolni. Edini popolni, pravi in dobri pastir cerkve je Jezus Kristus.  Nanj se lahko obrnemo, kadar zatajijo človeški pastirji. On je pastir in škof naših duš (cf. 1Pt 2,25 CHR). On sam je odnesel naše grehe na les križa, nakar je vstal za naše opravičenje (cf. 1Pt 2,25. Rim 4,25). Svoje življenje je predal za svoje ljudstvo (cf. Heb 7,27. Jn 15,13).  On je naše krepčilo v življenju in smrti.


07. april 2013

Trud ali milost?

"Resnična sprememba se  ne bo zgodila, če se boš bolj potrudil, ampak preko srečanja z radikalno Božjo milostjo."
(Tim Keller)

06. april 2013

Neverjeten dogodek

Kristusovo vstajenje je bila bržkone zadnja stvar na tem svetu, na katero so apostoli pomislili tistega 14. nisana  leta 30, ko  je Jezus umrl na križu. Zanje je bila zadeva zaključena, kajti vstajanje od mrtvih ni nekaj, kar bi se dogajalo vsak dan, ali morda enkrat na leto. 

Ko so se zbegane ženske vrnile od groba, ki je bil prazen in povedale apostolom, kaj so našle, jim niso verjeli, ampak so bili prepričani, da gre za blebetanje. Peter je šel zadevo preverit in za vsak slučaj vzel s sabo še Janeza ter se je čudil ob praznem grobu (cf. Lk 24,9-12. Jn 20,1-10). Naslednjo novico sta prinesla učenca, ki sta na poti v Emavs srečala vstalega Gospoda (Mr 16,12.13. Lk 24,13-35). Na koncu pa se jim je razodel sam Gospod (cf. Jn 20,19-22). Toda zadeva s tem še ni končana. Eden med njimi, Tomaž, ni bil ravno človek, ki bi nekritično sprejel vse, kar mu je kdo povedal. Ko se je Jezus ob Lazarjevi smrti nekaj časa nazaj napotil v Judejo, kjer je malo poprej skoraj doživel linč, je Tomaž izjavil: "Pojdimo še mi, da umremo z njim!" (Jn 11,16b)  Nekateri vidijo v tej izjavi izraz junaštva, meni pa se bolj zdi, da je šlo za ironijo ali nekaj podobnega. Ko je Jezus pri zadnji večerji rekel: "Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.  In kamor jaz grem, poznate pot," (Jn 14,3.4) ga je Tomaž vprašal:  "Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?" (Jn 14,5) Tomaž je bil človek, ki je bil zelo močno prizemljen. Zato ni čudno, da si je prislužil  status "nejevernega Tomaža".  

ta njegov sloves se je najlepše izrazil, ko so mu učenci po srečanju z Jezusom, na katerem je bil Tomaž odsoten, veselo sporočili, da so videli Gospoda (cf. Jn 20,25).  On jim je gladko odvrnil: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." (Ibid.) Lahko bi torej rekli, da je bil Tomaž skeptik in empiricist, ki je verjel samo tisto, kar je  videl, preizkusil in otipal. Čez osem dni se je Jezus spet pojavil med apostoli, takrat je bil prisoten tudi Tomaž. Poglejmo si, kako je potekal dogodek.
Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!" 27 Potem je rekel Tomažu: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." 28 Tomaž mu je odgovoril in rekel: "Moj Gospod in moj Bog!" 29 Jezus mu je rekel: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,26b-29)
Na začetku lahko opazimo, da Jezus ni obsodil Tomaža zaradi njegove nevere. Še več, rekel mu je, naj  pogumno izvede tisto, kar je nameraval in empirično preveri, če so rane pristne. Tomaž ni na to zmogel izdaviti ničesar drugega kot: "Moj Gospod in moj Bog!" Šlo je za preblisk, trenutek, ko se je Tomaža dotaknila Božja milost.

Apostoli so imeli to prednost, da so v živo videli vstalega Zveličarja. Po svetu še vedno hodi veliko nejevernih Tomažev. Glede na dejstvo, da vstajenje ni vsakdanji dogodek, je to razumljivo. Če Jezusovi učenci niso mogli verovati, kako naj verujejo tisti, ki Gospoda  nikoli niso videli v živo? Za take, ki kljub temu verujejo v vstalega Odrešenika, veljajo njegove besede: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" Blagor zato, ker je vera sad Božje milosti, tiste čudovite milosti, ki se je dotaknila Tomaža, ko je položil roko v Kristusovo stran. To je zveličavna vera, ki vodi s poti večnega pogubljenja v nebeško kraljestvo.


01. april 2013

Vstajenje


V skladu z Jožefom Flavijem in drugimi viri, pričevanje žensk v 1. stoletju ni veljalo za verodostojno. Zakaj so potem, če so evangeljska sporočila, kot  trdijo nekateri, plod fikcije,  ženske navedene kot prve očividke vstalega Jezusa? Je možno razložiti vstajenje kot stvar pobožnih želja nekaterih učencev? O tem govorijo Michael Horton, Ken Jones, Kim Riddlebarger in Rod Rosenbladt v oddaji na na White Horse Inn. Celotna oddaja traja malo manj kot 35 minut.