06. april 2013

Neverjeten dogodek

Kristusovo vstajenje je bila bržkone zadnja stvar na tem svetu, na katero so apostoli pomislili tistega 14. nisana  leta 30, ko  je Jezus umrl na križu. Zanje je bila zadeva zaključena, kajti vstajanje od mrtvih ni nekaj, kar bi se dogajalo vsak dan, ali morda enkrat na leto. 

Ko so se zbegane ženske vrnile od groba, ki je bil prazen in povedale apostolom, kaj so našle, jim niso verjeli, ampak so bili prepričani, da gre za blebetanje. Peter je šel zadevo preverit in za vsak slučaj vzel s sabo še Janeza ter se je čudil ob praznem grobu (cf. Lk 24,9-12. Jn 20,1-10). Naslednjo novico sta prinesla učenca, ki sta na poti v Emavs srečala vstalega Gospoda (Mr 16,12.13. Lk 24,13-35). Na koncu pa se jim je razodel sam Gospod (cf. Jn 20,19-22). Toda zadeva s tem še ni končana. Eden med njimi, Tomaž, ni bil ravno človek, ki bi nekritično sprejel vse, kar mu je kdo povedal. Ko se je Jezus ob Lazarjevi smrti nekaj časa nazaj napotil v Judejo, kjer je malo poprej skoraj doživel linč, je Tomaž izjavil: "Pojdimo še mi, da umremo z njim!" (Jn 11,16b)  Nekateri vidijo v tej izjavi izraz junaštva, meni pa se bolj zdi, da je šlo za ironijo ali nekaj podobnega. Ko je Jezus pri zadnji večerji rekel: "Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.  In kamor jaz grem, poznate pot," (Jn 14,3.4) ga je Tomaž vprašal:  "Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?" (Jn 14,5) Tomaž je bil človek, ki je bil zelo močno prizemljen. Zato ni čudno, da si je prislužil  status "nejevernega Tomaža".  

ta njegov sloves se je najlepše izrazil, ko so mu učenci po srečanju z Jezusom, na katerem je bil Tomaž odsoten, veselo sporočili, da so videli Gospoda (cf. Jn 20,25).  On jim je gladko odvrnil: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." (Ibid.) Lahko bi torej rekli, da je bil Tomaž skeptik in empiricist, ki je verjel samo tisto, kar je  videl, preizkusil in otipal. Čez osem dni se je Jezus spet pojavil med apostoli, takrat je bil prisoten tudi Tomaž. Poglejmo si, kako je potekal dogodek.
Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!" 27 Potem je rekel Tomažu: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." 28 Tomaž mu je odgovoril in rekel: "Moj Gospod in moj Bog!" 29 Jezus mu je rekel: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,26b-29)
Na začetku lahko opazimo, da Jezus ni obsodil Tomaža zaradi njegove nevere. Še več, rekel mu je, naj  pogumno izvede tisto, kar je nameraval in empirično preveri, če so rane pristne. Tomaž ni na to zmogel izdaviti ničesar drugega kot: "Moj Gospod in moj Bog!" Šlo je za preblisk, trenutek, ko se je Tomaža dotaknila Božja milost.

Apostoli so imeli to prednost, da so v živo videli vstalega Zveličarja. Po svetu še vedno hodi veliko nejevernih Tomažev. Glede na dejstvo, da vstajenje ni vsakdanji dogodek, je to razumljivo. Če Jezusovi učenci niso mogli verovati, kako naj verujejo tisti, ki Gospoda  nikoli niso videli v živo? Za take, ki kljub temu verujejo v vstalega Odrešenika, veljajo njegove besede: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" Blagor zato, ker je vera sad Božje milosti, tiste čudovite milosti, ki se je dotaknila Tomaža, ko je položil roko v Kristusovo stran. To je zveličavna vera, ki vodi s poti večnega pogubljenja v nebeško kraljestvo.


Ni komentarjev: