30/06/2013

Guy Erlah ali drugi obraz rimskega ekumenizma


Guy Fawkes je bil tisti zloglasni angleški papist, ki je bil leta 1605 vpleten v Gunpowder plot ali, po naše, v smodniški zaroti. V njej so hoteli nekateri angleški rimski katoličani spustiti v zrak kralja Jakoba I., poleg njega pa, kot kolateralno škodo, še ves parlament.  Zarota je bila pravočasno odkrita, zarotniki, med njimi Guy Fawkes,  pa so bili kaznovani. Danes se mi zdi absurdno, ko vidim maske s podobo papežniškega "mučenika" alkaidskega tipa Guya Fawkesa na obrazih raznih levičarskih demonstrantov. 

Na Slovenskem  seveda premoremo tudi Fawkesovega duhovnega sorodnika. Ta guy (fant) se imenuje Sebastjan Erlah. On sicer ni podtaknil kakega smodnika pod slovenski hram demokracije, zato pa tem bolj prizadevno besedno strelja  na svojem blogu in na twiterju. Kadar niso  tarča njegovih verbalnih topov  razne levosučne stranke in gibanja, se loti protestantov. Enkrat nas sirensko vabi v "občestvo" z rimskim škofom, drugič pa si privošči tudi kak nizek udarec pod pas.  Njegova  cvetka na  izpred dveh dni na Čivkališču  je videti takole (zaradi boljše opaznosti sem jo  dodatno rdeče uokviril):


Omenjeni guy (fant)  je med drugim honorarni dopisnik rimskokatoliškega radia Ognjišče, laični delivec obhajila, politično angažiran, publicist in morda še kaj. Mislim pa, da ob njegovem zadnjem "ekumenskem" prispevku ni kaj dodati. 

Oziroma, kot sem že napisal: RIMSKA VOLKULJA MENJA DLAKO, SVOJE NARAVE PA NE. To je lekcija za vse naivne protestante. Ekumenizem, kakršnega poznamo tukaj in zdaj, konec koncev ni nič drugega, kot rimsko orodje za lovljenje neutrjenih duš. To kar Roma misli, guy Erlah govori in piše.


29/06/2013

Peter in človekov problem

Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: "Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!" Simon mu je odgovoril: "Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže." In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, 10 prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: "Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi." 11 In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.  (Lk 5,1-11)

V tem premišljevanju se nameravam osredotočiti na 8. vrstico 5. poglavja Evangelija po Luku. Preden pa pridemo do te vrstice, je prav, da se seznanimo s kontekstom, v katerega je umeščena. Dogodek, ki ga opisuje zgornji odlomek, se začne z Jezusovim oznanjevanjem Božje besede ob bregu Genezareškega jezera (vv. 1-3). V nadaljevanju je Jezus velel Simonu Petru, naj se on in ostali ribiči podajo na globoko ter tam vržejo mreže (v.4). Simon, ki je bil izkušen ribič, je vedel, da je verjetnost, da bi v danih okoliščinah karkoli ulovili, približno enaka ničli. Toda vseeno se je odločil poskusiti. Sledil je sanjski ulov, s katerim so napolnili dva čolna. 

In že smo pri osmi vrstici. Simon Peter je  sredi tistega ribjega bogastva padel Jezusu pred noge, rekoč: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" Petru je bilo popolnoma jasno, da nima opravka s komerkoli, ampak z neko prav posebno osebo. Imel je namreč problem, ki je problem vseh ljudi, vsakega posameznika. Ta človekov problem je greh. Nekateri ga skušajo olepšati, okrasiti, mu dati prijazno podobo, toda greh ostane to, kar je: dejanje zoper Božjo voljo. Gre za nekaj, kar je človeku inherentno od padca prvih ljudi, to je, da v nas prebiva greh (cf. Rim 7,17).  Ta problem posameznik najraje potlači, zanika ali se ga skuša rešiti na kak poseben način, na primer s pomočjo religioznih del. Toda nobeno religiozno delo ni tako učinkovito, da bi zmoglo zares odstraniti greh (cf. Heb 10,1-4). 

Človek v svojem sedanjem naravnem stanju beži pred Bogom (cf. 1Mz 3,8). Ta beg se izraža na različne načine: nekateri bežijo v duhovnost in religijo, drugi v ateizem, nekateri postanejo deloholiki, drugi alkoholiki, spet nekateri bežijo v svet mamil... Vse to so oblike bega pred Bogom. Ko je prišel Peter v stik z Gospodom, je reagiral na enak način, kot bi reagiral vsak človek: poslati ga je hotel proč, nekam daleč proč od sebe. Toda za razliko od tistih, ki se imajo za dobre, je priznal, da se hoče znebiti zaradi svoje grešnosti. V njem je začela delovati Božja milost.  Bil  je določen, da postane ribič ljudi za Božje kraljestvo. Ko mu je Jezus povedal, da ima s Petrom  v prihodnosti svoje načrte, ga je spodbudil rekoč: "Ne boj se!" (v. 10) To mu ni rekel kar tako, zaradi lepšega. Strah je zelo negativno in zavirajoče čustvo, s katerim se da močno manipulirati. Ravno zato se v Božji besedi več kot sto krat s temi ali podobnimi besedami  ponavlja zapoved: "Ne boj(te) se!" 

Jezus je nato apostole tri leta pripravljal na njihovo poslanstvo. Peter in njegovi tovariši so šele po Jezusovi smrti, vstajenju, vnebohodu in temu sledečih binkoštih dokončno doumeli, da je prišel Jezus na svet rešit največji človekov problem, to je greh. Celotno Gospodovo brezgrešno življenje, nato pa  žrtvena smrt in vstajenje  omogočajo slehernemu grešnemu človeku, ki se skesa in veruje, večno življenje. To je na kratko nauk evangelija - veselega oznanila, ki rešuje človekov problem. Bog daj vsem milost, da bi ta nauk v popolnosti doumeli in sprejeli!


28/06/2013

Po Gezi Geza

Vir slike: Večer
Novi evangeličanski škof je Geza Filo

Delegati Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi na Slovenskem so na tajnem glasovanju za novega škofa izvolilo Gezo Fila, duhovnika iz Evangeličanske cerkvene občine (ECO) Ljubljana. Novi inšpektor, ki skupaj s škofom predstavlja cerkveno predsedstvo, pa bo Johan Laco, inšpektor iz ECO Hodoš.

Filo se je rodil v Ivanovcih v Prekmurju, diplomiral v Bratislavi leta 1982, duhovnik v Ljubljani pa je 27 let. Ob izvolitvi je povedal, da je vesel, ker je dobil zaupanje in dolžnost kot dolgoletni evangeličanski duhovnik v Ljubljani, "kjer je protestantizem dejansko dvakrat utrpel zanik, najprej v 16. stoletju, potem pa po drugi svetovni vojni".


Čestitke novoizvoljenemu škofu EC AV, z željo in molitvijo, da bi pod Božjim vodstvom upravljal svojo denominacijo v pristnem duhu čistega evangelija.

26/06/2013

Politika ali evangelij?

Dober odgovor za tiste, ki mešajo vero in politiko, oziroma skušajo širiti vrednote, ki izhajajo iz evangelija, s političnimi sredstvi.

25/06/2013

Sola Scriptura ali sola kultura?

 Leta 1550 je slovenski reformator Primož Trubar v Pridigi o veri, ki se nahaja na koncu njegovega  Katekizma, napisal tudi naslednje: 
"Pri tem moramo tudi vedeti, da prava vera stoji le na čisti, resnični Božji besedi in se nanjo naslanja [...] če pa se vera kakega človeka ozira na človeške predpise ali na ustaljene običaje in stoji na človeški besedi, potem taka vera ni prava, temveč je to zgolj nespametno in napačno mnenje, za katero se komu sicer zdi, da je prava vera, vendar to ni. brez Božje besede ne more biti prave vere.." *
Tako. Primož Trubar je torej jasno in razločno stal na načelu, ki so ga v 15. stoletju postavili reformatorji, z Luthrom na čelu. To načelo se imenuje SOLA SCRIPTURA, ali po domače SAMO (Sveto) PISMO. Sola Scriptura pomeni, da je Sveto pismo edina ter najvišja avtoriteta v stvareh  vere in morale. V skladu s tem načelom cerkev nima pravice razglašati nobenega nauka, ki bi bil v nasprotju z jasno besedo Svetega pisma, ali ki se ga  ne da utemeljiti na njem. Zato so reformatorji iz verskega nauka pometali vso navlako, ki se je skozi stoletja počasi in zanesljivo vtihotapila v verski nauk, in je bila v nasprotju z Božjo besedo, zapisano v Bibliji:  podobočastje,  papeško prvenstvo, klicanje Marije in svetnikov, vice in kar je še takega. Obenem so reformatorji ponovno odkrili nauk o Božji milosti, ki nas edina rešuje prihodnje jeze. 

Problem protestantskih pietistov 18. stoletja je bil, kot se je nekdo slikovito izrazil, da so predali srce Kristusu, razum pa Immanuelu Kantu. Počasi pa je tudi srce odtavalo za razumom, in   dobili smo liberalno teologijo. Liberalni protestantski (pa tudi drugi) teologi  prodajajo pod krščansko znamko  vseh sort stvari: od deizma do panteizma in kar je še takih izmov.  Vmes so  uspeli izumiti celo teologijo mrtvega boga (majhna začetnica tu nikakor ni naključje).  V antiki so ljudje verjeli, da je bil nekoč zlati vek, potem pa da so se stvari vedno bolj slabšale. Nasprotno temu so prosvetljenci in njihovi duhovni dediči (npr. marksisti)  verjeli, da je bila nekoč ena sama tema in nevednost, pred nami pa da je svetla bodočnost. Mit o svetli bodočnosti sta zmotili dve svetovni vojni, poleg njiju pa še nekaj nič kaj svetlih totalitarizmov, eden se je celo zaplodil iz marksizma. Potem se je začelo zelo intenzivno zanimanje za človekove pravice, liberalni protestanti pa so se  intenzivno vrgli v socialo in skrb za okolje. Seveda ni s socialo in skrbjo za okolje nič narobe, toda Kristus ni ustanovil cerkve zaradi sociale in  skrbi za okolje, ampak, da bi oznanjala evangelij. Tu pa liberalna teologija popolnoma odpove. Poleg tega cerkev nikoli ni verjela, da je bil kdaj zlati vek, niti da bodo naša človeška prizadevanja kdaj prinesla kako zelo svetlo bodočnost. S tem nočem reči, da so prizadevanja za boljši jutri napačna, ampak le, da ne sodijo v primarno dejavnost cerkve. 

Krona vsega pa je mrzlično prizadevanje  mnogih protestantov, teologov, pastorjev, pa tudi laikov, da bi bili relevantni, da bi jim svet prisluhnil. V cerkev so vpeljali mnoge novotarije, s svojimi interpretacijami uničujejo avtoriteto Božje besede, na njeno mesto pa postavljajo sodobno kulturo. Kultura je po njihovem tista, ki naj diktira vero in prakso cerkve. Svet seveda po eni strani ploska tem pojavom, po drugi strani pa jo cerkev, ki se popolnoma identificira s svetom, vedno manj zanima. Cerkev je zanimiva, dokler deluje drugače kot svet, dokler deluje v nasprotju s posvetnjaško kulturo. Apostol Pavel ni rekel, naj bomo inkluzivni,  ampak:  "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2) Pavel ni oznanjal nekakega pomehkuženega Jezusa, kot ga predstavljajo pietistično in liberalno navdihnjeni, ampak: "Križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost." (1Kor 1,23) Pavel ni prav nič zaljšal in sladkal krščanske resnice, da bi laskal svetu, kot to počnejo liberalni pridigarji. Svet rimskega cesarstva, v katerem je živel,  je bil podobno multikulturen,  seksualno promiskuiteten ipd., kot je naš čas. Prikrajšani so bili edino za sodobne medije, ki bi jim distribuirali  moralno nesnago, katere smo danes deležni na vsakem koraku. To, da je Pavel živel in deloval v popolnoma drugačnem "kontekstu", kot je sodobni svet, je navadno sprenevedanje ali pa nevednost. Moralni "kontekst" tistega časa je zelo podoben današnjemu. Ravno zato je treba danes povedati ljudem isti evangelij, kot ga je oznanjal Pavel. Ta večno isti evangelij pa pravi, da je bil Kristus predan v smrt za naše grehe, in da je vstal zaradi našega opravičenja. Kdor vanj veruje, ima večno življenje (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4 Jn 3,14-16.). Nihče se ne more odrešiti s svojimi dejanji in prizadevanji, ampak le po milosti, ki jo lahko prejmemo samo po veri (cf. Rim 3,22 ss. Ef 2,4-9).  Pavel je pisal Timoteju: "Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom.  Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke." (2Tim 4,3.4) Ta čas je že davno prišel. V Kristusovo cerkev so se vtihotapili učitelji, ki so uvedli vse mogoče nauke in prakse, ki ne gredo skozi sito Sola Scriptura. Cerkve, ki izhajajo iz reformacije, so pometle s temi zlorabami. Ampak stara zgodba se ponavlja tudi v teh cerkvah. Pridigarji oznanjajo in delajo stvari, ki so všečne svetu, češ, saj se je vendar treba prilagajati,  da ne bomo izpadli srednjeveški. Toda učinek je ravno nasproten od pričakovanega. Liberalne denominacije doživljajo največji osip. Države, ki so bile nekoč svetilniki evangeljske resnice, so danes duhovna puščava, ki jo zapolnjujeta new age in islam. 

Rešitev problema ni v več modernizma, moralizma in v več prilagajanja svetu, ampak v več evangelija.  Zato je apostol napisal: "Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,16.17)


22/06/2013

Najprej pometi pred...

"Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!
Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. 38 Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo." 39 Povedal pa jim je tudi priliko: "Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? 40 Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. 41 Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? 42 Kako moreš reči svojemu bratu: 'Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,' če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata."  (Lk 6,36-42)

"Ne sodite!" je eden od najbolj znanih Jezusovih izrekov. Velikokrat je potegnjen iz konteksta, tako da mnogi ljudje mislijo, da kristjan ne bi smel nikogar in ničesar soditi, oziroma presojati. Toda to je le del resnice.  Odpuščanje je vsekakor zelo pomembno.  To, da odpustimo bratu ali sestri, je pogoj, da tudi Bog nam odpusti. (cf. Mt 18,35. Mr 11,25) Skladno s svojo padlo človeško naravo smo navajeni svoje grehe in slabosti minimizirati, tuje pa gledati v vsej njihovi razsežnosti, ali jih celo maksimalizirati. Velikokrat opažamo takšne ali drugačne napake pri drugih, za svoje pa smo slepi. Ljudi sodimo na osnovi negativnih stvari, ki jih pri njih zapažamo, ne vidimo pa lastne grešnosti.

Toda rešitev nikakor ni v tem, da bi molčali ob negativnih pojavih, ki jih opažamo. Molčeča večina je  v zgodovini na nek način bržkone naredila  več škode kot  razgrajajoča manjšina,  saj je prevečkrat obmolknila ravno v trenutkih, ko bi bilo treba udariti po mizi in reči: "Dovolj! Tako ne more in ne sme iti naprej!" Ko je molčeča večina prišla k sebi in opazila hude posledice svoje pasivnosti, je bilo ponavadi že prepozno. Ravno zato je nepravilna  uporaba izreka: "Ne sodite!" lahko tudi usodna. 

Jezus s tem izrekom ni hotel reči: "Na noben način ne sodite," ampak: "Sodite lahko šele takrat, ko boste najprej presodili sebi! Izvleci bruno iz svojega očesa, potem pa vleci iveri iz očesa svojega brata."  Slovenci imamo za take in podobne primere lep pregovor: "Najprej pometi pred svojim pragom, nato šele pred tujim."

Na začetku pa smo lahko prebrali tudi eno zapoved, ko pravi: "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" Zapoved je videti nemogoča. Pravzaprav tudi je nemogoča, saj je doslej še nikoli  nikomur ni uspelo do popolnosti izpolnjevati. Ampak to je Božji kriterij, ki nas spominja, da smo grešni in nas pošilja k Odrešeniku, kjer nas čaka popolno odpuščanje. Ko dojamemo, koliko nam je po Božji milosti odpuščeno, tudi sami lažje odpuščamo, pa tudi pometanje pred lastnim pragom ni več tako zahtevno opravilo.



20/06/2013

Pogovor z monsinjorjem

Na zgornjem video posnetku lahko poslušate in vidite skoraj enourno  teološko debato med Robom Zinsom, ki predstavlja svetopisemske krščanske poglede in rimskokatoliškim duhovnikom mons. Edom Jordanom. Pogovor je vodil dale Delony.   Pri vsej stvari mi je bilo najbolj zanimivo to, da je prečastiti monsinjor tukaj zastopal stališča, ki se v bistvu prav nič ne razlikujejo od stališč liberalnih protestantov ali anglikancev. Skratka, en sam humanizem in teološka megla.


15/06/2013

V zavetju Božje roke

"Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas." (1Pt 5,6.7)

Zgornje navodilo, ki ga je dal sv. Peter prvim kristjanom se zdi "tistim zunaj" bržkone kot znanstvena fantastika ali navadno nakladanje, za Božjega otroka pa pomenijo okrepčilo. 

Božje kraljestvo deluje obratno kot kraljestvo tega sveta. Kar je v svetu zgoraj, pomeni v Božjih očeh malo ali nič, kar je v svetu nepomembno in zavrženo, je pri Bogu visoko sprejeto. Ana, mati starozaveznega preroka Samuela, je v svoji hvalnici med drugim rekla: "Lok močnih se zlomi, slabotni pa se opasujejo z močjo. Siti se udinjajo za kruh, lačni pa delo odlagajo. GOSPOD deli uboštvo in bogastvo, ponižuje, pa tudi povišuje. Iz prahu vzdigne neznatnega, iz blata potegne ubogega,da ju posadi med kneze."  (1Sam 2,4.5a.7.8a) Življenje pod mogočno Božjo roko prinaša povišanje. Tega sicer bržkone ne bomo deležni na tem svetu, vendar moremo in moramo  verovati, da je Bog tisti, ki neprenehoma skrbi za nas. 

To ne pomeni, da nam ne bi bilo treba delati in skrbeti za vsakdanje stvari v življenju, ampak, da nam ni treba biti zaskrbljeni, ko pride kaka preizkušnja. Preizkušnje imajo namreč to neprijetno lastnost, da prihajajo in bodo vedno prihajale. Ravno zato se moramo zavedati, da je Bog neskončno večji od vseh naših  preizkušenj in okoliščin. Morda sicer ne premoremo velike vere,  imamo pa toliko bolj mogočnega Odrešenika. Zato lahko rečemo skupaj s psalmistom:  "Zares, to je Bog, naš Bog na vekov veke; on nas bo vodil prek smrti."  (Ps 48,14)


Zakonska zveza po Božjem načrtu

















14/06/2013

Predavanje "Matija Vlačić Ilirik v teoloških kontroverzah 16.stoletja"


Vabilo


V sredo, 19.06.2013 ob 19. uri vljudno vabljeni na predavanje
  

dr. Luke Ilića

na temo
 

"Matija Vlačić Ilirik v teoloških kontroverzah 16.stoletja"


Dr. Luka Ilić je znanstveni sodelavec Leibnitzovega inštituta za evropsko zgodovino
in eden najboljših poznavalcev ene najpomembnejših osebnosti evropske reformacije.



Predavanje se bo odvijalo v Trubarjevi hiši literature, vhod iz Stritarjeve ulice 7.  







09/06/2013

Nova slovenska vrtnica je Trubarjeva

Slika je simbolična.
Trubarjeva vrtnica je bližnja sorodnica Prešernove vrtnice, pa vendar je drugačna

S. F., Kočevje 
sob, 08.06.2013, 19:30

Rašica - Danes, na 505. Trubarjev rojstni dan, so na Trubarjevi domačiji na Rašici še posebno slavnostno proslavili ta državni praznik. S posebno slovesnostjo so odkrili spominsko ploščico ob Trubarjevi vrtnici, ki jo je vzgojil dr. Matjaž Kmecl.
...
Trubarjeva vrtnica je bližnja sorodnica Prešernove vrtnice, pa vendar je drugačna, pravi Matjaž Kmecl: »Trubarjeva vrtnica spada med vrste, ki rade cvetijo, njen cvet pa je belkasto rumen.« Vzgajanje nove vrste traja leta in le počasi nastane nova vrsta vrtnice, ki je zdrava in seveda tudi lepa.
 ...

Več na spletni strani časnika DELO >>

Nikar se ne čudimo

"Ne čudite se, bratje, če vas svet sovraži."  (1Jn 3,13)

Kristjani smo velikokrat začudeni nad sovraštvom, ki se širi okoli nas.  Uspava nas navidezna varnost, ki nam jo formalno daje  Splošna deklaracija človekovih pravic. Pozabljamo, da gre za pravni akt, ki ga je moč interpretirati tako ali drugače, pa tudi različne države in kulture ga razlagajo na različne načine, zaradi česar je velikokrat in na mnogih mestih le mrtva črka na papirju. S tem nočem omalovaževati omenjene deklaracije, niti prizadevanja za uresničevanje pravic, kot so tam zapisane. 

Sovraštvo do kristjanov ima po mojem mnenju dva vira. Najprej je tu odnos kristjanov do ljudi okoli nas, torej do sveta. Od nas se zahteva naslednje: "Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi." (Rim 12,18) Sveti Peter pa pravi:  "Nihče med vami naj ne trpi zato, ker bi bil morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh." (1Pt 4,15) Če oseba, ki na zunaj izpoveduje vero v Kristusa počne nekaj, kar je v nasprotju s to vero, bo zagotovo postala tarča nasprotovanja sveta. Ker svet rad posplošuje, leti krivda za ekscesne primere tudi na resnične kristjane, ki nimajo nič z zavrženimi dejanji. Svet pravzaprav ni tisti, ki bi naredil največ škode krščanski cerkvi, največ škode prihaja od znotraj. 

Svet pa nas ne sovraži le zaradi naših morebitnih hudobnih dejanj, ampak tudi zato, ker nismo del njegovega sistema. Živimo v svetu, a nismo od sveta. Čoln spada v vodo, voda pa ne sodi v čoln, sicer se lahko čoln potopi. Tako preprosto je to. Jezus je rekel apostolom: "Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži." (Jn 15,18.19) To sovraštvo se kaže na različne načine. Statistike govorijo o 100.000 do 200.000 letno umorjenih kristjanih zaradi vere. O tem se malo ve, kajti mediji na zahodu so politično korektni in o teh rečeh pametno molčijo. V Evropi, Severni Ameriki in še v nekaterih delih sveta živimo relativno mirno. Seveda se pojavljajo napisi z ne ravno prijateljsko vsebino, podobni tistemu na zgornji sliki, vedno pogostejša so tudi razna šikaniranja in podobno. Upamo lahko le, da ne gre za zatišje pred viharjem. Iz revolucij v preteklosti (francoske, sovjetske itn.) se lahko poučimo, da se v nekaterih primerih stvari zelo hitro spremenijo na slabše. 

Prav in dobro je, da smo pripravljeni tudi na take primere. Gospod nam zagotavlja: "To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal." (Jn 16,33) Apostol Janez pa pravi: "[V]se, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera." (Jn 5,4) To je vera, za katero pravi Primož Trubar:  "S takšno  vero  more  kristjan  v stiskah  in  skušnjavah  stati  in  obstati in se zoperstaviti  neveri, ki tiči v našem mesu."  Z nami pa je tudi Kristusovo zagotovilo, da je on tisti, ki je premagal svet. Ne čudimo se sovraštvu sveta, ampak neskončni Božji milosti, ki nas je potegnila iz blata pogube, v katero drvi svet. Naj Bog nakloni tudi tistim iz sveta to svojo milost!

07/06/2013

Ob dnevu Primoža Trubarja

Danes sem našel na spletu zanimivo misel, ki se je utrnila nekomu, ki si je nadel vzdevek koren-prsmojen in jo je objavil kot komentar k prispevku Dan Primoža Trubarja, ki je pomembno usmeril tok slovenske zgodovine, objavljenem na spletni strani MMC RTV SLO. Komentar (v malce skrajšani in popravljeni obliki) se glasi takole

Njegovo življenjsko delo ni utemeljitev slovenščine, temveč boj za resnico evangelija. Slovenščina je bila le sredstvo za dosego tega cilja. Te proslave so vedno iste: namesto vsebine hvalijo formo.
Kakor da občuduješ čudovito staro, lepo vezano knjigo, se navdušuješ nad lepoto pisave, vsebino pa pozabljaš. Kakor da gledaš čudovito sliko, ki jemlje dih poznavalcem umetnosti, sproža razne diskusije, simbolizira globoke življenske stvari, ti pa se navdušuješ nad lepim okvirom, v katerega je vpeta...
Stati inu obstati, ampak ne v slovenščini, temveč v evangeliju milosti Jezusa Kristusa. To je bilo Trubarjevo gonilo. Amen.
Res je, na to tudi sam lahko rečem le eno: "Amen!" Trubar ni izumljal slovenščine, ampak oznanjal evangelij. Vse drugo je kolateralna korist, ki jo je prinesel taisti (nebodigatreba?) evangelij preko Primoža Trubarja.  Evangelij pa pravi, da je Jezus Kristus umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja. Apostol Pavel je napisal:  "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22) V moči te vere more in bo mogel vsak človek, ki jo poseduje, "stati inu obstati" zdaj in na dan Božje sodbe.

Naj vsemogočni in milostni Bog vsem podeli to vero. 


P.s. Upam, da mi avtor zgornjega citata, če bo morebiti prebral ta prispevek,  ne bo štel v zlo mojih popravkov.


01/06/2013

Bogataš, Lazar in prioritete

"Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. 20 Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. 21 Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. 22 Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. 23 In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. 24 Zaklical je: 'Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.' 25 Abraham mu je rekel: 'Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. 26 Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.' 27 Nato mu je bogataš rekel: 'Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. 28 Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!' 29 Abraham mu je dejal: 'Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!' 30 Ta pa mu je odvrnil: 'Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ 31 On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.'" (Lk 16,19-31)

Prilika o bogatašu in ubogem Lazarju je  ena najbolj znanih Jezusovih prilik. Prva stvar, ki nam lahko pade v oči, je ta, da je v njej  poimenovan eden od glavnih protagonistov prilike, iz česar lahko sklepamo, da gre za dogodek iz resničnega življenja. Zanimivo je tudi  to, kateri od obeh mož je  poimensko omenjen, tisti, ki je bil rešen. Obstaja več razlag prilike, odvisno od osebnih preferenc razlagalcev, med katere sodijo na primer take, ki so jih skovali agitatorji socialnega "evangelija", teologije osvoboditve in kar je še takega. 

Seveda se ob priliki poraja kar nekaj vprašanj, na primer, zakaj je prišel bogatin v pekel, Lazar pa v Abrahamovo naročje. Asketsko usmerjeni bodo rekli, da zato, ker je prvi na tem svetu užival, drugi pa trpel. Socialno občutljivi bodo rekli, da zato, ker se prvi ni zmenil za reveža pred svojimi vrati, drugi pa si je zaradi krivic, ki jih je dan za dnem doživljal, zaslužil priti v Abrahamovo naročje. V obeh primerih gre  za zaslužnost trpečega, oziroma zapostavljanega. V resnici pa ne gre za to,  pravzaprav nam Jezus v priliki ne ponuja nobenega neposrednega odgovora na to vprašanje. kakorkoli, iz širšega konteksta Biblije je jasno razvidno, da se nihče ne odreši po lastnem trpljenju in po lastnem prizadevanju, ampak samo po milosti preko vere (cf. Rim 1,18. 3,22. Gal 2,15. Ef 2,8. Itn.).  

Težko verjamem, da omenjeni bogataš ne bi "nekaj"  veroval, vendar je treba poudariti, da vsaka vera ne rešuje. Sv. Jakob pravi: "Tudi demoni verujejo, a trepetajo." (Jak 2,19) Obstajajo torej vrste "vere", ki nič ne pomagajo. Lahko verujete v obstoj nekega božanstva, a vam to nič ne pomaga. Omenjeni bogataš je najbrž verjel v obstoj Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega Boga. Verjetno je celo izvrševal predpisane verske dolžnosti, a mu to vseeno ni nič pomagalo. Njegova "vera" je bila prazna, ker je dajal prednost polnjenju svojega trebuha. Njegove prioritete so bile podobne prioritetam sodobnega slehernika. Če bi Jezus danes povedal to priliko, bi  morda njen začetek formuliral nekako takole: "Živel je bogataš. Oblačil se je v izbrane Cardinove kroje, na roki nosil uro znamke Rolex, se prevažal z mercedesom ali z lastno jahto, hodil je v najekskluzivnejše restavracije, pil izbrane šampanjce in viskije ter bival v najimenitnejših hotelih. O njem so poročali vsi mogoči mediji po svetu."  Morda bi še omenil, da  je   bogataš tu in tam, ali celo  redno zahajal v cerkev, pogrebni obred zanj pa opravil kak škof ali ugledni pastor...

Na drugi strani imamo ubogega Lazarja, čigar duh  je po smrti pristal v "Abrahamovem naročju". Kot sem že povedal, njegovo ime ni brez razloga navedeno v priliki. Bog namreč pozna svoje po imenu, saj je rekel Mojzesu: "Poznam te po imenu in našel si milost v mojih očeh." (2Mz 33,12b) Prerok Izaija pa pravi: "Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si." (Iz 43,1b) pri Pavlu beremo:  "Toda trdni Božji temelj stoji in ima tale pečat: Gospod pozna svoje." (2Tim 2,19a) Obstaja torej kategorija ljudi, ki jih Bog pozna po imenu.  Poznati nekoga po imenu pomeni v bibličnem jeziku tesno skupnost s to osebo (seveda pozna tudi imena drugih, a v drugačnem smislu). Dalje, Lazarjevo življenje je bilo polno trpljenja in žalosti. Modri Salomon je napisal: "Bolje je hoditi v hišo žalovanja, kakor hoditi v hišo gostije: kajti tam je konec vsakega človeka, kdor še živi, si vzame to k srcu." (Prd 7,2) Salomon zagotovo ni bil kak zagrenjeni sovražnik veselja. S tem je povedal, da je srečanje s smrtjo v naši okolici za nas zelo koristno, saj nas spomni na našo minljivost, veseljačenje pa pomeni beg pred neizbežno resničnostjo. Lazar ni imel  nobene možnosti za zabavo. Kot je razvidno iz prilike, so bili njegovi edini obiskovalci psi, ki so lizali njegove rane. Toda Bog ima svoje kriterije. Njega ne gane naša hiša, avtomobil, količina denarja na bančnem računu in kar je še takega.  Božje kraljestvo deluje kot narobe obrnjeno človeško kraljestvo. Kar je pri nas na vrhu, je lahko pri Bogu na dnu in obratno.  Zato pravi apostol Jakob: "Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo?" (Jak 2,5) 

Je torej treba biti reven, da bi se lahko odrešil. Ne, toda dejstvo je, da se ljudje ki nekaj pomenijo in ki nekaj imajo, zelo radi zanašajo na tisto, kar so in na tisto, kar imajo.  V tem primeru je njihov bog njihova titula, znanje, premoženje, spolnost in kar je še takega. Častijo dar, pozabijo pa na Darovalca, kar je malikovanje. Malikovanje je torej precej širša stvar, kot čaščenje takih in drugačnih podob. Pomembno je torej, kje so naše prioritete in v koga ali kaj polagamo svoje zaupanje. Če bi bogataš polagal svoje zaupanje v Boga, ne v svoje bogastvo in uživaštvo, bi se njegova zgodba popolnoma drugače iztekla. Če bi veroval Bogu, bi ravnal z ubogim Lazarjem vsaj približno tako tako, kot pričakuje Bog: "Mar ni to post, kakršnega sem izbral: da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem? Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš in se ne potuhneš pred svojim rojakom?"  (Iz 58,6.7) Bogataš iz  prilike se ne bi odrešil, ker bi nahranil, oblekel in oskrbel Lazarja, ampak bi ga nahranil, oblekel in oskrbel, če bi bil bogataš odrešen. Toda zadeva je bila žal drugačna. Zaradi napačnih prioritet je mož zamočil na celi črti, tako na tem kot na onem svetu.

Še na en nauk prilike bi rad opozoril. Po smrti ne bo možno popraviti, kar smo dokončno  pokvarili na tem svetu. Kdor polaga svoje zaupanje v premoženje, svoje sposobnosti, zabavo in vse mogoče potrebne in nepotrebne stvari,  bo končal enako kot bogataš v zgornji priliki. Bogastvo ni pogoj za pogubljenje, enako kot ni revščina in trpljenje pogoj za zveličanje. Edini pogoj za zveličanje je naša vera, oziroma trdno zaupanje v to, da je Kristus v nekem trenutku umrl za naše grehe in tretji dan vstal za naše opravičenje. V njem in v njegovem imenu imamo popolno odpuščanje vseh grehov.  Lazar ni bil brez greha, toda očitno je veroval. Ker je bil Jud, je poznal Odrešenika le skozi predpodobe, ki jih je ponujala Stara zaveza, kajti Nova zaveza še ni nastopila. Psalmist vabi: "Zaupajte vanj ob vsakem času, o ljudstvo, pred njim izlivajte svoja srca! Bog nam je zatočišče." (Ps 62,9), Gospod Jezus Kristus pa zagotavlja: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  To je Božja ponudba in Božji dar. Ta dar nič ne stane, da pa neskončno veliko. 


Ali lahko nanovo rojeni kristjan izgubi svoje odrešenje?


Pastor John Piper odgovarja: "NE!"  Celoten in utemeljen odgovor, ki ga je podal, najdete na tej povezavi.>>