31. avgust 2013

Še ena o milosti





To misel Tulliana Tchividjiana sem snel s Twitterja in jo poslovenil.


Darovalec ali dar?

Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: "Jezus, Učenik, usmili se nas!" Ko jih je zagledal, jim je rekel: "Pojdite in pokažite se duhovnikom!" In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: "Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?"  In rekel mu je: "Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila."  (Lk 17,11-19)

Danes sem nekje naletel na izrek, ki deluje cinično, je pa po svoje resničen: " Pravi prijatelji so vedno tukaj, kadar te potrebujejo." Če damo "pravi" v narekovaje, potem postane stvar bolj resna. 

V zgornjem odlomku imamo opravka s podobno prigodo. Ko je skupina gobavcev ugotovila, da se Jezus mudi v vasi, so vsi pritekli, rekoč: "Jezus, ti si naš najboljši prijatelj, zdaj pa pomagaj!" Jezus jih je poslal k duhovnikom, ki so imeli pravico razglasiti gobavca za ozdravljenega, in deseterica je na poti ugotovila, da je njihova bolezen izginila. Devet jih je veselo nadaljevalo pot, kajti gotovo se jim je mudilo, da dobijo potrdilo, da so zdravi in da se smejo normalno vključiti v družbo. Samo eden med njimi, in ta je bil Samarijan (pripadnik ljudstva, ki so ga Judje globoko prezirali), se je spomnil, da je prav, da se zahvali Darovalcu, torej tistemu, ki ga je ozdravil. 

Vsi smo zagotovo  veseli stvari, ki jih imamo, kot so na primer življenje, morda zdravje, hrana in druge materialne dobrine, zaposlitev in kar je še takega. Pri tem se ljudje prevečkrat, nekateri pa celo stalno obnašajo kot tistih devet ozdravljencev, ki so se razveselili svoje ozdravitve, niso pa se zmenili za Njega, ki jih je ozdravil. Tudi kristjani se pri tem eni večkrat, drugi pa manjkrat spozabljamo...  

Posebna vrsta pozabe se dogaja tistim "evangelijskim kristjanom", ki hlepijo za različnimi "duhovnimi darovi" in so povsem osredotočeni nanje. Hitijo s konference na konferenco, s seminarja na seminar, s spektakla enega pridigarja na spektakel drugega pridigarja... Toda, če duhovni darovi ne vodijo h Kristusu, potem ne veljajo nič. Samarijan se je zagotovo razveselil ozdravljenja,   a  se je obenem zavedel, da je Jezus pomembnejši od daru zdravja. V pekel lahko prideš, tudi če umreš popolnoma zdrav. Jezus pa je prišel na svet zato, da bi tisti, ki vanj verujejo, prišli v večno življenje. On je Darovalec večnega življenja, hkrati pa dar, po katerem naj bi se zveličali. On je  Dar, ki nam   nam ga je poslal naš nebeški Oče. Tistih devet, ki je odbrzelo stran, je bilo, vsaj v tistem trenutku, prikrajšanih za najpomembnejši dar. Ne vemo sicer, ali so ga morda nekateri med njimi kdaj kasneje le prejeli...

Kakorkoli, Darovalec je v našem primeru neskončno pomembnejši od darov! 


24. avgust 2013

Od Naamána do Kristusa



V 5. poglavju 2. Knjige kraljev je opisan najpomembnejši dogodek v življenju aramskega vojskovodje Naamána. Naj na kratko preletim le prvi del poglavja (do v. 19). Mož je bil zelo pomemben, a je imel neko zelo zoprno kožno bolezen (naše besedilo omenja gobavost, toda uporabljeni izraz lahko pomeni različne kožne bolezni). Mlada izraelska sužnja je rekla njegovi ženi, da bi ga utegnil ozdraviti prerok, ki je živel v Samariji, torej Elizej. Naamán se je nato odpravil na pot z velikim spremstvom in z nagrado, ki bi jo v primeru ozdravitve dal preroku. 

Ko je prišel končno naaman do prerokove hiše, se Elizej niti ni hotel srečati z njim. Nadaljevanje gre takole: 
Elizej je poslal k njemu sla z naročilom: "Pojdi in se sedemkrat umij v Jordanu, pa se ti meso povrne in boš čist." 11 Toda Naamán se je razjezil, odšel in rekel: "Glej, rekel sem si, da bo gotovo prišel ven, se ustopil in klical ime GOSPODA, svojega Boga, mahal z roko nad bolnim mestom in tako ozdravil gobavost. 12 Mar nista damaščanski reki Abána in Parpár boljši kot vse izraelske vode? Ali se ne bi mogel v njiju umiti in se tako očistiti?" Obrnil se je in razburjen odšel.  (2Kr 5,10-12)
Očitno se je Naamánu zdela Elizejeva zahteva preveč banalna, tako rekoč bedna in poniževalna, saj, le kdo bi se šel kopat v tisto nepomembno umazano rečico? Razen tega ni Elizej nad njegovo visokostjo zganjal nobenih zapletenih ceremonij, da, niti toliko se ni potrudil, da bi ga prišel pogledat, ampak mu je po drugem človeku sporočil, kar mu je imel za povedati. Na srečo so bili Naamánovi služabniki bolj prisebni kot gospod general, in so mu predlagali, naj le izpolni tisto preprosto kopel, ki mu jo je predpisal prerok. Naamán je potlačil svoj ponos, izpolnil naročilo in ozdravel. Pri tem pa ni najpomembnejše njegovo telesno ampak duhovno ozdravljenje. Naamán se je namreč tudi spreobrnil k živemu Bogu Izraela. Nato je obiskal Elizeja, ki ni hotel vzeti iz njegovih rok nobenega plačila (kako drugače je to za razliko od današnjih zdravilcev vseh vrst!). Njuno srečanje se je končalo takole:
 Potem je Naamán rekel: "Če ne, pa naj dajo tvojemu služabniku tovor zemlje za dva mezga, kajti tvoj služabnik ne bo več daroval žgalne in klavne daritve nobenim drugim bogovom razen GOSPODU. 18 Tole pa naj GOSPOD oprosti tvojemu služabniku: Kadar bo šel moj gospodar v Rimónovo hišo molit in se bo opiral na mojo roko, se bom tudi jaz poklonil v Rimónovi hiši. Da se bom poklonil v Rimónovi hiši, to naj GOSPOD oprosti tvojemu služabniku." 19 Elizej mu je rekel: "Pojdi v miru!" (Ibid. vv. 17-19a)
Tako je Naamán doživel resnično telesno in duhovno ozdravljenje. Danes obstajajo ljudje, ki so prepričani, da pomeni biti kristjan nekaj zelo zapletenega. Podobni so Naamánu, dokler je pričakoval, da bo Elizej nad njim izvajal ne vem kakšne zapletene obrede. Menijo, da moraš biti, če hočeš biti resničen kristjan, najprej "dober človek" (okrog definicije za to besedno zvezo bi se dalo diskutirati). Potem mislijo, da moraš delati to, ono in tretje, skratka, zadeva je po njihovem mnenju zelo komplicirana. Toda resnica je bistveno drugačna. Ko je rimski ječar v Filipih vprašal apostola Pavla in Sila: "Gospoda, kaj naj storim, da se rešim?" (Apd 16,30), sta mu  odgovorila: "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!" (Apd 16,31) Sam Jezus je namreč izjavil: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Mnogi spet odgovorijo: "Če je stvar tako preprosta, potem ne more biti resnična, ker je v resnici veliko bolj komplicirana." Ti potem  ostanejo v starem stanju, torej neodrešeni. Odrešenje dosežejo tisti, ki se dajo prepričati, kot se je dal Naamán. Jezus namreč pravi: "Kdor vanj (v Sina, op. Dizma) veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,18)  Le zakaj?

Jezus se je osem stoletij po Naamanu  pojavil ob isti reki Jordan in se dal krstiti Janezu Krstniku. Ker je Janez vedel, s kom ima opravka, je hotel, da ga Jezus krsti, ne pa on njega. Toda Jezus mu je odvrnil: "Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost." (Mt 3,15b)  Gospod se je s tem dejanjem poistovetil s človeštvom. Njemu se ni bilo treba krstiti, ker je bil brez greha, toda bil je "Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta." (Jn 1,29) Odvzel je vse tedaj že pretekle kot prihodnje grehe, tudi Naamanove in moje. Naaman ni bil "po mesu" Izraelec. Njegovo ozdravljenje in odrešenje nam kaže, da Bog ni le nacional(istič)ni Bog enega ljudstva, ampak, "mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna." (Apd 10,35) Sv. Pavel pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22)

Naamán in Kristus imata eno skupno stvar: oba sta se "okopala" v Jordanu. Razlika je v tem, da je se je Naamán očistil svojega greha in njegovih posledic, Kristus  je vzel nase Naamánov in ves greh sveta. S svojo smrtjo na križu je tri leta po svojem krstu izničil ves ta greh, nato pa vstal od mrtvih za naše opravičenje, vse pa je iz čudovite Božje milosti: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) Vsak dar pa je zastonj, gratis, za darove nam ni treba plačevati. Bogu hvala za to.


23. avgust 2013

Zapornikova bolečina

Poznam nekega francoskega evangelizatorja po imenu Dapozzo. V koncetracijskem taborišču so mu hudo poškodovali roko. Ta mož mi je povedal za nek dogodek v njegovem življenju, ki ga nikoli nisem pozabil. Rekel je: »Nekega dne je komandir taborišča, v katerem sem bil, okrog poldneva poslal pome. Privedli so me v sobo, v kateri je stala miza in na njej jedilni pribor za enega človeka. Nato je prišel komandir taborišča. Bil sem zelo lačen, kar zvijalo me je po trebuhu. Komandir je sedel za mizo in eno za drugo so mu prinašali čudovite jedi. Jaz pa sem moral stati v postroju in ga gledati, kako jé. Pokazal mi je, kako mu prijajo jedi, jaz pa sem umiral od lakote. Toda to še ni bilo vse. Na koncu je naročil kavo. Pri tem je na mizo položil manjši paket in mi dejal: 'Poglejte, kaj vam je iz Pariza poslala vaša soproga. Slaščice! Vedel sem, kako težko je priti do hrane in kako je morala moja žena varčevati, da bi lahko spekla to pecivo. Upravnik je odprl paket in začel jesti kolače. Zaprosil sem ga: 'Dajte mi vsaj enega. Ne bom ga pojedel, samo da me spominja na ženo.' Zasmejal se mi je in jih pojedel vse do zadnjega.«


17. avgust 2013

Postava, zaščitna očala in služba Duha

Odlomek iz 2. Mojzesove knjige 34, 29-35 nam pripoveduje   o zanimivem pojavu, ki se je zgodil Mojzesu, ko se je po nesrečnem dogodku z zlatim teletom ponovno srečal z GOSPODOM na gori. Ko se je namreč vrnil z novima ploščama, na katerih je bilo napisanih deset zapovedi, s Sinajske gore, je njegov obraz žarel, tako da so se mu bali približati. To se mu je odtlej redno dogajalo, zaradi česar si je dajal na obraz zagrinjalo, ki ga je potem ob vsakem ponovnem odhodu v Božjo bližino odgrnil.  Če se malo pošalim, je videti, da so Izraelci   potrebovali zaščitna očala; ker pa jih še niso poznali, jih je Mojzes zaščitil pred pogledom na svoj žareči obraz  z zagrinjalom. Nobeno tako intenzivno srečanje z Bogom, kakršna so bila Mojzesova, ni moglo ostati brez posledic. Žareč Mojzesov obraz je bil obenem znak za neverno ljudstvo, da je bil resnično GOSPOD tisti, s katerim je  Mojzes komuniciral.

Vsa zadeva pa je  še globlja. Bog je preko Mojzesa svojemu ljudstvu posredoval postavo. Kot pravi apostol Pavel, je "postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra," (Rim 7,12), na drugem mestu pa: "Vemo, da je postava dobra, če se je kdo drži postavno." (1Tim 1,8) Toda postava ima v sebi vgrajen en velik problem, ta pa je, da ni zmožna posameznika usposobiti za njeno izpolnjevanje. Ravno zato postava ni večna, ampak ima svoj konec: "[K]onec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje." (Rim 10,4) Zaradi njene končnosti pravi Pavel službi starozavezne postave služba smrti, večno novo zavezo pa označuje z izrazom služba Duha. Med tema službama je velika razlika:  "Če je bila že služba smrti v črkah, vklesana v kamen, obdana s takšnim veličastvom, da Izraelci niso mogli Mojzesu pogledati v obličje zaradi veličastva na obličju, čeprav je bilo to veličastvo minljivo, kako ne bo še bolj obdana z veličastvom služba Duha?" (2Kor 3,7.8) Obe zavezi sta torej obdani z veličastvom, pri čemer je novozavezna služba Duha, čeprav zanjo ne potrebujemo več zaščitnih očal, še veličastnejša. Kot sem že napisal, postava kljub svoji popolnosti ne rešuje, ker nam ne daje sposobnosti, da bi jo mogli izpolnjevati. Sveti Duh je tisti, ki nas pripravi, oziroma usposobi za odrešenje. 

Ljudje se na nek način (govorim v prispodobi) rodimo z zaščitnimi očali, ki nam onemogočajo, da bi prav videli Boga, sebe in svet okrog nas. Bog nas je namreč na začetku ustvaril za življenje  po postavi, česar kljub padcu prvih ljudi, preko njih pa tudi vsega človeštva, nikoli nismo izgubili, smo pa izgubili sposobnost življenja po njej. Niso torej le telesni Izraelci tisti, ki so brez te sposobnosti; njihov glavni problem je bil (in pri večini tudi ostal), da tega niso prepoznali  pri sebi. Sveti Duh je tisti, ki nam vsem skupaj odpira vrata v svobodo Božjih otrok. Jezus pravi: "Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh.  Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj.  Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha." (Jn 3,6-8) Kdor je rojen iz Duha, ga žarenje Božjega veličastva ne moti več. Zato ne beži več pred Božjim veličastvom, ampak se mu z veseljem predaja. Odvrže tudi zaščitna očala, ki mu preprečujejo pravi uvid vase, v Boga in v svet okoli njega.  Bogu hvala za ta njegov neprecenljivi dar!



14. avgust 2013

Edina Marijina zahteva

Vir slike: Wikipedia

Svatba v Galilejski Kani je eden izmed precej znanih novozaveznih dogodkov, čeprav pripoveduje o njem le apostol Janez v svojem evangeliju. Na svatbi se je gostiteljem zgodila nerodnost, ker so slabo preračunali, koliko pijače potrebujejo, zaradi česar so naročili premalo vina, tako da ga je prehitro zmanjkalo. Skoraj bi prišlo do blamaže, tedaj pa se je  v zadevo vpletla Gospodova mati Marija, ki je na nevšečnost opozorila svojega  Sina.  Kot nam je najbrž vsem znano, je Jezus rešil ta problem, toda to ni namen tega pisanja. 

V omenjenem odlomku najdemo eno samo in edino Marijino zahtevo, ki jo je zapisal katerikoli od bibličnih piscev. To je zahteva, ki jo je Marija dala služinčadi: "Kar koli vam reče, storite." (Jn 2,5)  Danes mnogi ljudje po svetu verujejo, da je Marija rekla to in ono, toda kar trdijo, nima nobene svetopisemske osnove. Pred nami je praznik "Marijinega vnebovzetja."  V spletnem Časniku lahko ob tej priložnosti lahko med drugim preberemo naslednje: 
Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.
Gre za besedilo, ki se v rimskih sferah  v takšni in podobni obliki pojavlja vsako leto ob omenjenem prazniku. Toda, kaj sta sploh ta pisna vira in ostali navedeni viri?  Rimski škof Gelazij (za njim pa še Hormizd) je leta 500 razglasil Zaspanje za prepovedan spis, Timotej Jeruzalemski je zelo nezanesljiv vir, saj niti ni dokazano, ali je ta mož kdajkoli živel, Efrem Sirski je glede na čas, v katerem je živel, še najbližji 1. stoletju, ga pa  demantira njegov sodobnik sv. Epifanij, ki pravi, da o Marijini smrti ni nič znanega. Enako govorita sv. Hieronim in sv. Izidor Seviljski. Janeza Damaščana ne moremo umestiti v prva stoletja krščanstva, saj je živel v 7. in 8. stol. Gre torej za človeško izročilo in za človeške nauke. O teh in takih naukih ter izročilih pa je Jezus rekel naslednje: "Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi. S svojim izročilom, ki ga izročate, razveljavljate Božjo besedo. In še veliko podobnega delate." (Mr 7,7.13)  Papežniki velikokrat očitajo nam evangelijskim, da zaničujemo Marijo in podobne nesmisle. Toda ravno mi smo tisti, ki resnično spoštujemo edini v Svetem pismu zapisan ukaz, ki ga je dala Marija: "Kar koli vam reče, storite."

Jezus je izrecno nasprotoval razveljavljanju Božje besede s človeškim izročilom, zato vsak nauk preverjamo skozi sito Božje besede. S tem delamo tisto, kar ukazuje Marija, ona pa ukazuje, naj poslušamo njenega Sina. On je rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 4,6)  Nič ne omenja, da bi prišli k njemu po Mariji, po priprošnjah svetnikov, po papežu ali kakemu drugemu pastirju cerkve. Marija nas lahko le usmeri k Jezusu: "Kar koli vam reče, storite." Niti Marija niti Jezus niti noben apostol ali evangelist ni zapisal, da bi se morali pri svojih prošnjah obračati na svetnike ali Marijo. To je navadno  človeško izročilo, na katero se zanaša institucija rimske cerkve, a žal ne le nje.

Sv. Peter je v nekem svojem govoru rekel: "V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili." (Apd 4,26) Marija je sicer rodila Odrešenika na ta svet, toda v njej ni odrešenja. Ona ni nobena soodrešenica (coredemptrix), kar ji pripisujejo mnogi v rimskih krogih. Nekdo lahko zmoli dnevno devet rožnih vencev, a ostane brez odrešenja, kajti odrešenje je edino in samo v Jezusu Kristusu!  Jezus pravi: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.  Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,17.18) Edini pogoj za odrešenje je vera v Božjega Sina Jezusa Kristusa, ki je umrl za naše prestopke in vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4). V njem imamo in uživamo popolno opravičenje (cf. Apd 13,38.39). Ko so Judje vprašali Jezusa, kaj naj storijo, da bodo delali Božja dela (cf. Jn 6,28), jim ni odgovoril: "Žrtvujte več živali, dajte denar za vzdrževanje templja, opravljajte take in drugačne pobožnosti, pomagajte tem in onim" ampak: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." (Jn 6,29) Vera je roka, s katero lahko sprejmemo odrešenje. Sveti Pavel piše v pismu Rimljanom: "Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen." (Rim 10,9) Tudi on nikjer ne pravi, da je za odrešenje treba opravljati take in take molitve, pobožnosti in dobra ter spokorna dejanja, ampak preprosti verovati v Jezusovo na križu dokončano delo, ki se je zaključilo z vstajenjskim finalom ter izpovedovati vero vanj. Zelo enostavno. Evangelij je preprost, ljudje smo tisti, ki radi zapletamo stvari.

Odrešenje pa ni nekaj, kar bi lahko danes imeli, jutri izgubili, pojutrišnjem spet dobili in tako naprej. Tako učijo v Rimu in žal še marsikje. Jezus pravi drugače: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel,  kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal.  Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan.  Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,37-40)  Božja beseda nam daje gotovost vere. Če poslušamo Jezusa in mu verujemo, smo med tistimi, ki mu   jih je dal nebeški Oče. Kdorkoli pride v skladu z Očetovo voljo k Jezusu, ima gotovost odrešenja. Vsakdo, ki pride k Jezusu,  ima večno življenje, ker je taka Očetova volja. Kdor je Božji otrok, ne more biti jutri hudičev otrok, pojutrišnjem spet Božji otrok, čez teden dni hudičev itn. Danes v milosti, jutri brez milosti? To je v popolnem nasprotju s tem, kar uči Jezus! Je pa skladno z naukom Rima, Konstantinopla, arminijancev različnih barv in še koga. Ko govori Jezus o svojih "ovcah", pravi: "Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke." (Jn 10,28.29) To pomeni, da kdor je odrešen, je definitivno odrešen! Sam Jezus nam svojo besedo jamči, da so tisti, ki vanj verujejo, varni in jih nihče ne more iztrgati iz njegove ter Očetove roke.  Apostol Janez pravi: "To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,13) Še eno zagotovilo, torej. Večnega življenja nimamo, ker bi molili k Mariji in svetnikom, hodili k mašnim daritvam, prejemali zakramente, pripadali tej ali oni cerkvi, denominaciji ali sekti in podobno, ampak zato, ker / če verujemo v ime Božjega Sina Jezusa Kristusa. V njem je popolno zagotovilo našega odrešenja. 

Marija nas uči in od nas zahteva:  "Kar koli vam reče, storite." Jezus pravi: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." Ali veruješ vanj? 


Dvoglavi profesor?

Peter Gill 
Profesor teoretične kvantne kemije na Avstralski narodni univerzi.

Profesor Peter Gill je prepričan, da je Jezus veliko več kot le človek. 

Kako lahko znanstvenik sploh verjame kaj takega? Ima mogoče dvoje možganov, znanstvene in verske? Se lahko zgodi, da se ti med seboj »stepejo«? In če se, ali to pomeni strašne glavobole za prof. Gilla? Ali pa ima prof. Gill ene same možgane, ki jih ločuje jeklena pregrada, ta pa omogoča, da se akademska in verska misel nikoli ne srečata? Kako reagirajo njegovi univerzitetni kolegi, ko izvedo, do kakšnih prepričanj glede Jezusa je prišel? Ga imajo za čudaka? In kako njegovi znanci v cerkvi odreagirajo, ko odkrijejo, da je znanstvenik? Ga imajo oni za čudaka? Skratka: ali ima Prof. Gill sploh kaj prijateljev? 

Mogoče pa gre za ali — ali? Mora prof. Gill izbrati eno in opustiti drugo? Znanost ali vero? Bi se sploh lahko izcimilo kaj dobrega iz tega, če znanstvenik veruje, da je vesolje ustvaril Jezus? 

Peter Gill, ki se sicer udeležuje letošnjega Preglovega kolokvija Kemijskega inštituta v Ljubljani, bo za ZVEŠ na kratko spregovoril o zgoraj omenjenih vprašanjih. Sledil bo čas za vprašanja in diskusijo. 

Sreda, 21. avgusta ob 19:00, Gostilna Pod lipo.

Vstop prost. Vljudno vabljeni!


Vabi: ZvEŠ >>

10. avgust 2013

Prositi za pravo stvar

Odlomek iz 1. Knjige kraljev 3,5-15  pripoveduje o začetku vladavine kralja Salomona. Salomon se je tedaj namenil v Gibeon darovat na tamkajšnji višini (cf. 1Kr 3,4). Med bivanjem v tem kraju se mu je v sanjah prikazal Jahve in mu velel, naj ga prosi, kar pač želi (cf. ibid v. 5). Salomon bi lahko Boga prosil za marsikaj: za bogastvo, za zmago nad sovražniki, za zdravje, srečo in dolgo življenje in kar je še takega. Toda Salomon se je odločil drugače. Zavedal se je svoje šibkosti, obenem pa odgovornosti pri opravljanju vladarske službe. Ni vedel, kako naj vodi in vlada ljudstvo skladno z Božjo voljo (cf. v. 7), zato je prosil Boga: "Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim!" (1 Kr 3,8) 

Bog mu je na to odgovoril: "Ker si prosil za to in si nisi prosil dolgega življenja, ne bogastva in ne smrti svojih sovražnikov, ampak si prosil zase razumnosti za pravo razsojanje, glej, bom storil po tvoji besedi. Glej, dal ti bom modro in razumno srce, takó da ni bilo tebi enakega pred tabo in ne bo vstal tebi enak za tabo. Pa tudi to, česar nisi prosil, ti bom dal: bogastvo in slavo, tako da ti vse tvoje dni ne bo enakega med kralji. Če boš hodil po mojih poteh in se držal mojih zakonov in zapovedi, kakor je hodil tvoj oče David, bom podaljšal tvoje dni." (1Kr 3,11-14) Iz Božjega odgovora je razvidno, da mu je bila Salomonova prošnja všeč, oziroma, da je Salomon prosil za pravo stvar. Zato mu je Bog poleg izpolnitve prošnje za modrost obljubil tudi uspešnio vladanje, v časti in slavi. Pod pogojem, da bo živel skladmo z Božjimi potmi pa mu je obljubil tudi dolgo življenje.

Kadar  torej  Boga prosimo  za pravo stvar, oziroma za nekaj,  kar je v skladu z njegovo voljo,  nam on v svoji velikodušnosti podeli še veliko več, pač skladno z našimi življenjskimi in drugimi potrebami.  Jezus je v svojem Govoru na gori med drugim rekel: "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo." (Mt 6, 33) Pod tem "vse drugo" so mišljene stvari, ki jih potrebujemo v našem vsakdanjem življenju. Iskati Božje kraljestvo pa pomeni tudi iskati modrost, ki prihaja od zgoraj, od Boga. To je iskal in dobil Salomon, poleg tega pa mu je bilo navrženo še vse drugo.


08. avgust 2013

Rojen od zgoraj


Dva nekdanja duhovnika, Richard Bennett in Henry Nowakowski, analizirata in komentirata rimsko katolištvo ter razliko med naukom rimske cerkve in evangelijem. Video traja malo manj kot petdeset minut.

07. avgust 2013

Mir - Dvojni agent … in pastor

Dietrich Bonhoeffer. Vir slike: Wikipedia
Nacistični stražar na meji med Nemčijo in Švico je pogledal papirje, ki mu jih je dal Dietrich Bonhoeffer. »Tako. Torej ste agent v vojaški obveščevalni službi,« je rekel stražar. Strmel je v avto. »Kdo so ti drugi?«

»Agenti v civilu na posebni dolžnosti,« je sproščeno rekel Dietrich in se naslonil na avto z rokami v žepih. »Vse piše v papirjih.«

»Koliko časa boste ostali v Švici?« je vrtal stražar.
»To, gospod, je vojaška skrivnost,« je odločno rekel Dietrich in se vrnil v avto. »Ali lahko zdaj gremo?«

Stražar je skomignil, mu skozi odprto avtomobilsko okno vrnil papirje in dvignil zapornico, da je lahko avto odpeljal skozi. Čez nekaj kilometrov so se prestrašeni ljudje v avtu sprostili. Dietrich se je zasmejal. »No,« se je pošalil s svojimi olajšanimi potniki, ki so bili vsi nemški Judje, »tihotapljenje Judov v Švico je skrivnost, kajne?«

To kar je delal pastor Bonhoeffer, je bilo tvegano. Del tega, kar je rekel, je bilo res. Bil je vojaški agent, ki naj bi domnevno uporabil svoje cerkvene stike izven Nemčije, da bi pridobil informacije o politični situaciji v drugih državah. Toda v resnici je bil dvojni agent – prinašal je novice zaveznikom (posebno Britaniji) o zaroti za strmoglavljenje Hitlerja. Včasih je lahko uporabil svoj položaj, da pretihotapi Jude iz Nemčije [...]

06. avgust 2013

Samo v Kristusu

Z Amazonove spletne strani si lahko snamete brezplačni primerek knjige (v Kindle obliki) Sinclairja B. Fergusona, z naslovom  In Christ Alone: Living the Gospel Centered Life. Sinclair B. Ferguson je po rodu s Škotskega, sicer pa je pastor,  profesor in avtor knjig s (poljudno) teološko vsebino. 


03. avgust 2013

Na dveh stolih se ne da sedeti

Spomin na uničenje prvega in drugega jeruzalemskega templja. Vir: KLIK>>
Glejte, zanašate se na varljive besede, ki ne veljajo nič. Kradete, morite, prešuštvujete, krivo prisegate, Báalu zažigate kadilo in hodite za drugimi bogovi, ki jih ne poznate, 10 potem pa prihajate in stopate predme v tej hiši, na katero je priklicano moje ime, in govorite: "Rešeni smo," pa še naprej počenjate vse te gnusobe. 11 Ali je ta hiša, na katero je priklicano moje ime, postala v vaših očeh jama razbojnikov? Dobro, potem tudi jaz tako gledam nanjo, govori GOSPOD. 12 Pojdite vendar v moj kraj, v Šilo, kjer sem nekdaj naredil, da je prebivalo moje ime, in poglejte, kaj sem mu storil zaradi hudobije svojega ljudstva Izraela! 13 Ker pa ste zdaj počeli vsa tista dejanja, govori GOSPOD, in niste poslušali, čeprav sem vam govoril, še in še govoril, in ne odgovorili, čeprav sem vas klical: 14 bom storil tej hiši, na katero je priklicano moje ime  in na katero se vi zanašate, in kraju, ki sem ga dal vam in vašim očetom, kakor sem storil Šilu. 15 Zavrgel vas bom izpred svojih oči, kakor sem zavrgel vse vaše brate, ves Efrájimov rod. (Jer 7,8-15)

Zgornji odlomek iz knjige preroka Jeremija je tipičen primer prikaza sedenja na dveh stolih: izraelsko ljudstvo, oziroma njegov velik del,  je počelo  vse tisto, kar prepoveduje Postava, nato pa so ti ljudje predrzno prihajali v Božjo hišo v lažnem upanju, da jim le-ta zagotavlja odrešenje. Če bi rekli: "Rešeni smo," in se odpovedali prejšnjemu početju, bi bili res rešeni. Tako pa... Božjo hišo so dejansko obravnavali kot razbojniško jamo. Toda, ker so ljudje   gledali nanjo na tak način, zato tudi v Božjih očeh ni veljala nič kaj več vredna. Božja hiša je imela svoj smisel le, dokler se je ljudstvo držalo Boga, v nasprotnem primeru je Bog pustil svojo hišo propadati, kar se je zgodilo ob babilonskem zavzetju Jeruzalema. 

Tudi v današnjem času mnogi pravijo: "Rešeni smo, ker pripadamo cerkvi," kar je huda zmota. Ljudje pripadajo Božji cerkvi, ker so rešeni, ne obratno. Lahko sicer pripadajo eni ali več cerkvam, ki trenutno obstajajo  na zemlji, toda pripadnost verski organizaciji še nič ne pomeni. Danes je pravzaprav veliko cerkva, ki se nahajajo v stanju odpada od Kristusovega evangelija in si komajda, ali sploh ne zaslužijo, da bi se še imenovale cerkve, kajti resnična Cerkev je Kristusovo telo. Denominacije, o katerih sem govoril, so cerkve lažnega upanja, ki hočejo biti svetu prijazne in jih je ena sama "ljubezen". Ideologija, ki so se je nalezle, je ideologija tega sveta. Govorijo o Božji ljubezni, pozabljajo pa na Božjo jezo. Ampak Božja beseda uči tako eno kot drugo, toda ti so Božjo besedo že davno vrgli za hrbet in oznanjajo politično korektno besedo človeške modrosti. V Božjo hišo prinašajo posvetne modne ideje, ki so v bistvu poganske, saj gre pri njih za povzdigovanje človeškega faktorja. Nad takimi cerkvami je Bog že davno izrekel svoj: "Ikabod! Odšlo je Veličastvo!" (1Sam 4,21)  Cerkev v svetu je kot čoln, ki plava na vodi. Čoln spada v vodo, voda pa ne sodi v čoln, sicer se čoln potopi. Ampak zaslepljenci še vedno nalivajo vodo v svoj čoln, čeprav se že prav očitno potapljajo. Tako sedijo na dveh stolih: majčkeno posladkanega Jezusa in veliko posvetne ideologije.

Belgijska veroizpoved pravi v 29. členu, da so razpoznavna znamenja prave cerkve: pridiganje čistega evangeljskega nauka, podeljevanje zakramentov, kot je določil Kristus in izvajanje cerkvene discipline. Kristusova cerkev pridiga tako postavo kot evangelij. Postava nas postavi pred zid naše lastne nemoči pri zadovoljevanju Božjih kriterijev, po evangelijskih besedah pa se oznanja odpuščanje grehov. Cerkev, ki tako uči in ravna, ne sedi na dveh stolih. Evangelij, ki ga prinaša Kristusova cerkev, uči, da se je Jezus Kristus učlovečil, v določenem času (po njem vendar štejemo leta) hodil kot konkretna oseba po zemlji, umrl sramotne smrti na križu, bil pokopan in vstal od  mrtvih. S svojo popolno poslušnostjo Očetovi volji, ki je dosegla višek ob  smrti na križu, nam je prislužil odpuščanje vseh grehov, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja pred Bogom. Kdor vanj veruje, ima večno življenje že tukaj in zdaj, kdor ne veruje, je v obsodbi. Ali veruješ in se zanašaš edino nanj in na njegovo na križu dokončano delo?