03. avgust 2013

Na dveh stolih se ne da sedeti

Spomin na uničenje prvega in drugega jeruzalemskega templja. Vir: KLIK>>
Glejte, zanašate se na varljive besede, ki ne veljajo nič. Kradete, morite, prešuštvujete, krivo prisegate, Báalu zažigate kadilo in hodite za drugimi bogovi, ki jih ne poznate, 10 potem pa prihajate in stopate predme v tej hiši, na katero je priklicano moje ime, in govorite: "Rešeni smo," pa še naprej počenjate vse te gnusobe. 11 Ali je ta hiša, na katero je priklicano moje ime, postala v vaših očeh jama razbojnikov? Dobro, potem tudi jaz tako gledam nanjo, govori GOSPOD. 12 Pojdite vendar v moj kraj, v Šilo, kjer sem nekdaj naredil, da je prebivalo moje ime, in poglejte, kaj sem mu storil zaradi hudobije svojega ljudstva Izraela! 13 Ker pa ste zdaj počeli vsa tista dejanja, govori GOSPOD, in niste poslušali, čeprav sem vam govoril, še in še govoril, in ne odgovorili, čeprav sem vas klical: 14 bom storil tej hiši, na katero je priklicano moje ime  in na katero se vi zanašate, in kraju, ki sem ga dal vam in vašim očetom, kakor sem storil Šilu. 15 Zavrgel vas bom izpred svojih oči, kakor sem zavrgel vse vaše brate, ves Efrájimov rod. (Jer 7,8-15)

Zgornji odlomek iz knjige preroka Jeremija je tipičen primer prikaza sedenja na dveh stolih: izraelsko ljudstvo, oziroma njegov velik del,  je počelo  vse tisto, kar prepoveduje Postava, nato pa so ti ljudje predrzno prihajali v Božjo hišo v lažnem upanju, da jim le-ta zagotavlja odrešenje. Če bi rekli: "Rešeni smo," in se odpovedali prejšnjemu početju, bi bili res rešeni. Tako pa... Božjo hišo so dejansko obravnavali kot razbojniško jamo. Toda, ker so ljudje   gledali nanjo na tak način, zato tudi v Božjih očeh ni veljala nič kaj več vredna. Božja hiša je imela svoj smisel le, dokler se je ljudstvo držalo Boga, v nasprotnem primeru je Bog pustil svojo hišo propadati, kar se je zgodilo ob babilonskem zavzetju Jeruzalema. 

Tudi v današnjem času mnogi pravijo: "Rešeni smo, ker pripadamo cerkvi," kar je huda zmota. Ljudje pripadajo Božji cerkvi, ker so rešeni, ne obratno. Lahko sicer pripadajo eni ali več cerkvam, ki trenutno obstajajo  na zemlji, toda pripadnost verski organizaciji še nič ne pomeni. Danes je pravzaprav veliko cerkva, ki se nahajajo v stanju odpada od Kristusovega evangelija in si komajda, ali sploh ne zaslužijo, da bi se še imenovale cerkve, kajti resnična Cerkev je Kristusovo telo. Denominacije, o katerih sem govoril, so cerkve lažnega upanja, ki hočejo biti svetu prijazne in jih je ena sama "ljubezen". Ideologija, ki so se je nalezle, je ideologija tega sveta. Govorijo o Božji ljubezni, pozabljajo pa na Božjo jezo. Ampak Božja beseda uči tako eno kot drugo, toda ti so Božjo besedo že davno vrgli za hrbet in oznanjajo politično korektno besedo človeške modrosti. V Božjo hišo prinašajo posvetne modne ideje, ki so v bistvu poganske, saj gre pri njih za povzdigovanje človeškega faktorja. Nad takimi cerkvami je Bog že davno izrekel svoj: "Ikabod! Odšlo je Veličastvo!" (1Sam 4,21)  Cerkev v svetu je kot čoln, ki plava na vodi. Čoln spada v vodo, voda pa ne sodi v čoln, sicer se čoln potopi. Ampak zaslepljenci še vedno nalivajo vodo v svoj čoln, čeprav se že prav očitno potapljajo. Tako sedijo na dveh stolih: majčkeno posladkanega Jezusa in veliko posvetne ideologije.

Belgijska veroizpoved pravi v 29. členu, da so razpoznavna znamenja prave cerkve: pridiganje čistega evangeljskega nauka, podeljevanje zakramentov, kot je določil Kristus in izvajanje cerkvene discipline. Kristusova cerkev pridiga tako postavo kot evangelij. Postava nas postavi pred zid naše lastne nemoči pri zadovoljevanju Božjih kriterijev, po evangelijskih besedah pa se oznanja odpuščanje grehov. Cerkev, ki tako uči in ravna, ne sedi na dveh stolih. Evangelij, ki ga prinaša Kristusova cerkev, uči, da se je Jezus Kristus učlovečil, v določenem času (po njem vendar štejemo leta) hodil kot konkretna oseba po zemlji, umrl sramotne smrti na križu, bil pokopan in vstal od  mrtvih. S svojo popolno poslušnostjo Očetovi volji, ki je dosegla višek ob  smrti na križu, nam je prislužil odpuščanje vseh grehov, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja pred Bogom. Kdor vanj veruje, ima večno življenje že tukaj in zdaj, kdor ne veruje, je v obsodbi. Ali veruješ in se zanašaš edino nanj in na njegovo na križu dokončano delo?

Ni komentarjev: