17. avgust 2013

Postava, zaščitna očala in služba Duha

Odlomek iz 2. Mojzesove knjige 34, 29-35 nam pripoveduje   o zanimivem pojavu, ki se je zgodil Mojzesu, ko se je po nesrečnem dogodku z zlatim teletom ponovno srečal z GOSPODOM na gori. Ko se je namreč vrnil z novima ploščama, na katerih je bilo napisanih deset zapovedi, s Sinajske gore, je njegov obraz žarel, tako da so se mu bali približati. To se mu je odtlej redno dogajalo, zaradi česar si je dajal na obraz zagrinjalo, ki ga je potem ob vsakem ponovnem odhodu v Božjo bližino odgrnil.  Če se malo pošalim, je videti, da so Izraelci   potrebovali zaščitna očala; ker pa jih še niso poznali, jih je Mojzes zaščitil pred pogledom na svoj žareči obraz  z zagrinjalom. Nobeno tako intenzivno srečanje z Bogom, kakršna so bila Mojzesova, ni moglo ostati brez posledic. Žareč Mojzesov obraz je bil obenem znak za neverno ljudstvo, da je bil resnično GOSPOD tisti, s katerim je  Mojzes komuniciral.

Vsa zadeva pa je  še globlja. Bog je preko Mojzesa svojemu ljudstvu posredoval postavo. Kot pravi apostol Pavel, je "postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra," (Rim 7,12), na drugem mestu pa: "Vemo, da je postava dobra, če se je kdo drži postavno." (1Tim 1,8) Toda postava ima v sebi vgrajen en velik problem, ta pa je, da ni zmožna posameznika usposobiti za njeno izpolnjevanje. Ravno zato postava ni večna, ampak ima svoj konec: "[K]onec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje." (Rim 10,4) Zaradi njene končnosti pravi Pavel službi starozavezne postave služba smrti, večno novo zavezo pa označuje z izrazom služba Duha. Med tema službama je velika razlika:  "Če je bila že služba smrti v črkah, vklesana v kamen, obdana s takšnim veličastvom, da Izraelci niso mogli Mojzesu pogledati v obličje zaradi veličastva na obličju, čeprav je bilo to veličastvo minljivo, kako ne bo še bolj obdana z veličastvom služba Duha?" (2Kor 3,7.8) Obe zavezi sta torej obdani z veličastvom, pri čemer je novozavezna služba Duha, čeprav zanjo ne potrebujemo več zaščitnih očal, še veličastnejša. Kot sem že napisal, postava kljub svoji popolnosti ne rešuje, ker nam ne daje sposobnosti, da bi jo mogli izpolnjevati. Sveti Duh je tisti, ki nas pripravi, oziroma usposobi za odrešenje. 

Ljudje se na nek način (govorim v prispodobi) rodimo z zaščitnimi očali, ki nam onemogočajo, da bi prav videli Boga, sebe in svet okrog nas. Bog nas je namreč na začetku ustvaril za življenje  po postavi, česar kljub padcu prvih ljudi, preko njih pa tudi vsega človeštva, nikoli nismo izgubili, smo pa izgubili sposobnost življenja po njej. Niso torej le telesni Izraelci tisti, ki so brez te sposobnosti; njihov glavni problem je bil (in pri večini tudi ostal), da tega niso prepoznali  pri sebi. Sveti Duh je tisti, ki nam vsem skupaj odpira vrata v svobodo Božjih otrok. Jezus pravi: "Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh.  Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj.  Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha." (Jn 3,6-8) Kdor je rojen iz Duha, ga žarenje Božjega veličastva ne moti več. Zato ne beži več pred Božjim veličastvom, ampak se mu z veseljem predaja. Odvrže tudi zaščitna očala, ki mu preprečujejo pravi uvid vase, v Boga in v svet okoli njega.  Bogu hvala za ta njegov neprecenljivi dar!



Ni komentarjev: