14. september 2013

Zastopniška molitev

Ob rekah Babilona,
tam smo sedeli in jokali,
ko smo se spominjali Siona.
Na vrbe v njegovi sredi
smo obesili svoje citre,
kajti tam so naši osvajalci zahtevali od nas besede pesmi,
naši mučitelji
veselo rajanje:
"Zapojte nam katero sionskih pesmi!"
 
Kako bi mogli peti GOSPODOVO pesem
na tuji zemlji?
Če pozabim tebe, Jeruzalem,
naj moja desnica pozabi prijem.
Jezik naj se mi prilepi k nebu,
če se te ne bom spominjal,
če ne bom povzdignil Jeruzalema
nad vrh svojega veselja. 
(Ps 137,1-6) 

Pretresljivi odlomek iz 137.  psalma nam zelo nazorno predstavlja občutja, ki so jih imeli Judje, ko so bili odpeljani v babilonsko suženjstvo, njihovo hrepenenje po domovini, po Jeruzalemu in žalost, ki jih je spreletela, ko so jim njihovi gospodarji rekli, naj zapojejo katero od pesmi iz svoje domovine. Podobni občutki so obhajali Juda Nehemija, čeprav mu v materialnem smislu ni ničesar manjkalo, saj je služil na dvoru perzijskega kralja Artakserksa kot točaj (cf. Neh 1,11b). To je bila pomembna in odgovorna  služba, saj je moral točaj prvi poskusiti vino, namenjeno kralju, da ne bi bilo slučajno zastrupljeno. Poleg tega je smel biti pri kralju tudi ob navzočnosti kraljice (cf. Neh 2,6). V tem spisu bom komentiral odlomek iz Nehemijeve knjige, 1,1-2,9.

O Nehemiju vemo zelo malo, pravzaprav  le to, da je bilo njegovemu očetu ime Hahaljá (cf. Neh,1,1)  in da se je eden od njegovih bratov  imenoval Hananí (cf. Neh 1,2). Le-ta je prišel k Nehemiju v spremstvu še nekaterih Judov, in so Nehemija seznanili s težkim življenjem  tistih rojakov, ki so ostali v domovini in z novicami glede močno porušenega Jeruzalema (cf. Neh 1,2.3).

Slabe novice so Nehemija močno potrle. Nanje  bi se lahko  odzval na različne načine. Lahko bi se na primer preprosto vdal v usodo. Lahko bi objokoval nesrečo, ki je zadela Božje ljudstvo in Jeruzalem. Lahko bi napisal prošnjo kralju, da sme oditi gradit Jeruzalem in še bi lahko naštevali. Toda Nehemija je naredil drugače. Ni resigniral, ni se šel aktivista, ampak je več dni zapored preživel v postu in molitvi (cf. Neh 1,4). V svoji molitvi  je priznaval grehe svojega ljudstva, pa tudi svoje grehe in grehe svojih prednikov. Zavedal se je, da je Božje ljudstvo organska celota, in če en del greši, je s tem prizadet vsak član skupnosti. V molitvi je zastopal celotno skupnost izvoljenega ljudstva. Ni se izpovedal le svojih osebnih grehov niti ni s prstom kazal na tuje grehe, ampak je  pred Bogom izpostavil grehe celotnega ljudstva. Kako silna je bila ta molitev (Neh 5,1-11)! Šlo je za tiste vrste molitve, o kateri pravi apostol Jakob takole: "Veliko moč ima dejavna molitev pravičnega." (Jk 5,16b) 

Ko je  prišel Nehemija ob prvi priložnosti streč kralju Artakserksu, je le-ta takoj opazil, da je z njim nekaj narobe, zato je povprašal Nehemija po počutju in zakaj je videti žalosten. Kralji starega Orienta niso bili prijazni parlamentarni vladarji, kot sta na primer današnja britanska kraljica ali švedski kralj, ampak despotski samodržci, pri katerih so lahko zaradi najmanjše zamere, napake, ali pa kar tako za šalo, letele glave. Nehemija mu je odgovoril: "Živel kralj na veke! Kako naj ne bi bil žalosten moj obraz, ko pa je mesto, kjer so grobovi mojih očetov, opustošeno in njegova vrata požgana z ognjem." (Neh 2,3) Kralj je bil ob tej priložnosti očitno zelo velikodušen in ga je vprašal: "Ali si česa želiš?" (Neh 2,4) "Nehemija je na hitro pomolil v mislih   in  odvrnil Artakserksu: "Če je kralju prav in ti je tvoj hlapec po volji, me pošlji v Judejo, v mesto, kjer so grobovi mojih očetov, da ga spet pozidam." (Neh 2,5) Pogovor se je končal tako, da je kralj dovolil Nehemiju, da ospotuje v Judejo in mu dal vse potrebno na pot.  Nehemija ni razlagal svojega uspeha s svojimi sposobnostmi diplomatskega prepričevanja, niti z velikodušnostjo kralja, ampak predvsem Božje milosti, zato je napisal: "Kralj mi je dal vsega, kajti nad menoj je bila dobrotljiva roka mojega Boga." (Neh 2,8)

Nehemijeva zastopniška molitev je imela velik učinek. Hvala Bogu, danes poznamo večjega Srednika od Nehemija. To je Gospod Jezus Kristus, ki je naš edini nebeški Srednik (cf. Rim 8,34. Heb 7,25. 1Tim 2,5). Bog pa tudi nas kliče, da s svojimi molitvami posredujemo za druge ljudi, zlasti za njihovo zveličanje. On pa je tisti, ki "vse uresničuje po sklepu svoje volje." (Ef 1,11)


Ni komentarjev: