31. oktober 2013

Praznično evangeličansko bogoslužje iz Križevcev

Evangeličanska cerkev v Križevcih (Vir: Wikipedija)
Danes sem si spet preko 1. programa televizije Slovenija ogledal in poslušal prenos evangeličanskega bogoslužja, ki so ga tokrat prenašali iz Križevcev v Prekmurju. Začetek se mi ni zdel najbolj obetaven, pa sem si rekel: "Gre pač za bogoslužje v podeželski cerkvi." Ko pa je prišla na vrsto pridiga, so vsi moji začetni pomisleki odpadli. Kar je povedal pastor Aleksander Balažic, je bila prava mera postave, nadgrajena s čistim, evangelijem, ki je v naših časih še kako potreben. Križevska cerkev se je izkazala kot ena tistih cerkva, kjer se resnično oznanja Kristusov evangelij. 


Pridiga se začne pri 24 min. 50 sek.


Našli izvod Trubarjeve Cerkovne ordninge, ki je za slovensko kulturo neprecenljiv

Javnosti bo na ogled junija prihodnje leto

30. oktober 2013 ob 14:23,
zadnji poseg: 30. oktober 2013 ob 17:21
Ljubljana - MMC RTV SLO

Dan pred dnevom reformacije, ob katerem se spominjamo velikih del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, so na ZRC-ju SAZU-ja predstavili pomembno najdbo iz tega obdobja.

Po fotografijah, ki so jim jih posredovali kolegi iz Nemčije, namreč utemeljeno sklepajo, da se je v neki knjižnici blizu Hannovra (njeno ime je še skrivnost) našel nov primerek Cerkovne ordninge*, enega najpomembnejših Trubarjevih del, ki je bilo do zdaj ohranjeno zgolj v enem izvodu v Vatikanu, ki ga je leta 1971 odkril Jože Markuža. Prvega so sicer hranili v dresdenski knjižnici, a je med drugo svetovno vojno propadel.

Dostop do celotnega članka na spletni strani MMC RTV SLO >>>

Več o Cerkovni ordningi v prispevku Matjaža Črnivca na spletni strani Hišne cerkve >>>


30. oktober 2013

Reformacijska načela

Na Slovenskem danes bržkone ni osebe, ki ne bi vedela za reformacijo. Že zaradi prostega dne, ki nam vsako leto za en dan podaljša čas okrog vseh svetih, letos pa nam bo celo podaljšal vikend. Okrog tega dne se vse suče okoli Trubarja, začetkov slovenske književnosti, malo manj Luthra, nekateri pa celo vedo kaj  povedati vplivu reformacije na človekove pravice. Protestantska reformacija je res sprožila ogromen brainstorming in je vplivala na porajanje novih idej ter nastanek reformacijskih cerkva, po drugi strani pa celo na disciplinsko reformo v stari cerkvi.

Brez deformacije ne bi bilo reformacije. Srednjeveška cerkev je v času poznega srednjega veka in renesanse  padla zelo nizko. To se je najbolj izražalo skozi različne pojave, kot je korupcija, kamor smemo šteti simonijo (kupovanje donosnih cerkvenih služb) in nepotizem (ko sorodniki vplivnežev, npr. papežev, zasedajo visoke položaje v cerkvi) ter skozi skoraj popolno moralno dekadenco. V srednjem veku se je pojavilo  nekaj gibanj, ki so skušala prenoviti cerkev, toda morale se ne da popraviti z več morale, ampak z evangelijem, tega pa je cerkvi na pragu novega veka primanjkovalo kot Sahari vode, kajti vse dejanje in nehanje srednjeveške cerkve se je odvijalo skozi zakramentalni sistem. Hočeš odpuščanje grehov? Pojdi k spovedi in delaj pokoro! Opravljaj dobra dela! Hočeš prejeti kako posebno milost? Daj ali plačaj za mašo! Se hočeš po smrti čim prej rešiti iz vic? Tvoji bližnji naj darujejo za maše! Vse je bilo v obliki: "Pojdi! Daj! Daruj!" Evangelij pa pravi, da je Jezus Kristus tisti, ki je šel prostovoljno v smrt na križu ter dal in daroval samega sebe v spravo za naše grehe in izpolnil vse, kar bi morali mi izpolniti. Ne, o takem evangeliju se takrat ni govorilo, Božja beseda pa je bila za  vernika zaprta, ker je niti niso prevajali v ljudske jezike. Pa tudi če bi jo, je bilo s knjigami težko, ker so bile pisane na roko in zelo drage. Tudi nivo pismenosti je bil takrat zelo nizek. Reformacija torej pomeni izhod iz deformacije, v katero se je počasi in zanesljivo  zapletla srednjeveška cerkev.

Da bi bolje razumeli reformacijo, je prav, da poznamo njena načela. Gre za tako imenovane  solae reformacije (sola = samó, le): sola gratia, sola fide, sola Scriptura, solo Christo, soli Deo gloria. Pa jih na kratko preletimo!

Samó po milosti
Protestanti ponavljamo za apostolom Pavlom, da se more posameznik zveličati samo po milosti. V človeku v postedenskem obdobju ni ničesar, s čimer bi si mogel zadobiti ali prislužiti zveličanje. Potrebna je milost, ki je brezplačen Božji dar. Omenjeni apostol takole opisuje naravno stanje človeka in vlogo Božje milosti pri njegovem odrešenju:
Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov, v katerih ste nekoč živeli na način tega sveta, ko ste sledili poglavarju oblasti zraka; ta duh zdaj deluje v sinovih neposlušnosti. Sicer pa smo nekoč tudi mi vsi živeli tako kot oni v svojih mesenih poželenjih; počenjali smo, kar sta hotela meso in razum, in smo bili po naravi otroci jeze kakor drugi. Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč odrešeni. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.  (Ef 2,1-5.9)
Apostol ne pravi, da smo bili na smrt bolni, ampak duhovno mrtvi. Tiste, ki jih je Bog vzljubil, je napravil duhovno žive, pa ne zaradi njihovih zaslug, ampak po milosti. Odrešeni nismo zaradi svojih del, kajti, če bi bilo odrešenje iz del, milost ne bi bila več milost, ampak dolžno plačilo (cf. Rim 4,4. 11,6).

Samó po veri
Seveda se milosti ne da prejeti z rokami ali z usti. Upravičeno moremo reči, da je roka in usta milosti vera. Le po njej lahko prejmemo milost. Apostol Pavel pravi, da smo opravičeni iz vere (cf. Rim 1,17):
Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo.  (Rim 5,1.2) 
Bog nam je torej po veri odprl dostop v milost. Mi sami nismo začetniki zveličavne vere, oziroma,  mi sami ne "proizvajamo" vere, ki bi nas mogla rešiti. Tudi vera je iz Božje milosti, torej Božji dar.

Samó Sveto pismo
Tradicionalne cerkve učijo, da je Sveto pismo le del cerkvenega izročila, drugi del pa da je ustno izročilo. Rim je pri tem še posebej kreativen, saj veruje, da je čas individualnih razodetij, zapisanih v Svetem pismu že zaključen, čas kolektivnih razodetij pa da še vedno traja. Zato šele 1900 let od Marijine smrti dogma o njenem vnebovzetju, 1800 let od Petrove smrti pa dogma o nezmotljivosti rimskega škofa, kadar ex cathedra oznanja kako versko resnico ali moralni nauk. V prihodnje se obeta  razglasitev Marije za soodrešiteljico, kar bo še en vrh rimske blasfemije. Rim pravi, da je Sveto pismo v službi izročila, reformacijske cerkve pa učijo, da je izročilo v službi Svetega pisma. Reformatorji so sprejemali tisti del izročila, ki je brez nadaljnjega kompatibilen z naukom Biblije, zavrgli pa vse srednjeveško praznoverje in drugi balast, ki se je nakopičil preko stoletij. Sprejemamo nauke, ki gredo skozi sito Svetega pisma. Tiste, ki ne gredo skozi, zavračamo. To je bistvo principa sola Scriptura, ne pa, da ne bi smeli imeti poleg Svetega pisma še kakih drugih knjig, formulacij in podobnega, kot menijo nekateri. Apostol Pavel piše:
Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, 17 da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo. (1Tim 3,16.17)
Sv. Irenej Lyonski, na katerega se rimski krogi zelo radi sklicujejo, je napisal: "Od nikogar drugega se nismo učili o načrtu našega zveličanja, kakor od tistih, po katerih je prišel do nas evangelij, ki so ga nekaj časa javno oznanjali, v poznejšem času pa so nam ga po Božji milosti izročili v Pismu, ki je osnova in steber naše vere."*  Irenej torej pravi, da je osnova in steber vere  kristjanov ni izročilo, ampak Sveto pismo. S svojimi izročili so se tedaj ponašali gnostiki, proti katerim je pisal  Irenej.
 
Samó po Kristusu
Jezus Kristus je edini vir  zveličanja. On nikdar in nikjer ni trdil, da bi vodilo do Boga nešteto poti, kot danes trdijo razni liberalni teologi, ki so se izneverili vsem načelom reformacije in delujejo le še po načelu trenutne kulturne relevantnosti. Jezus sam je rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6) Apostol Peter pa je glede tega rekel judovskim velikašem: "V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili."  (Apd 4,12) Niti Marija, niti Krišna, niti Mohamed, niti sveti Peter ali katerokoli drugo ime ni dano ljudem, po katerem bi se lahko rešili. Nekateri pravijo, da je tako gledanje ozko, pa še prav imajo, saj je s tem v zvezi Jezus povedal:  "Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo." (Mt 7,13.14) In ta ozka vrata pomenijo Jezusa (cf. Jn 10,7.9) Ob drugi priložnosti pa je dvomečemu Nikodemu, rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Jezus Kristus je živo središče krščanstva. Vsi začetniki velikih svetovnih verstev so govorili nekako takole: "Jaz nisem nič, pomemben je nauk, ki ga oznanjam." Teoretično bi bilo torej možno, da bi  njihovi nauki obstajali tudi brez njih. Če krščanstvu odvzamemo osebo Jezusa Kristusa, njegovo žrtveno smrt in vstajenje, potem ga zvedemo na peščico moralnih naukov in ubijemo evangelij. To bi pomenilo konec krščanstva (ne pa seveda konca liberalne teologije, ki bi pač naprej pletla svojo filozofijo in moralko). Le zakaj se danes mnogi  s tolikšno vnemo lotevajo ravno Jezusove zgodovinske osebnosti in denimo odkrivajo njegove domnevne grobove z njegovimi posmrtnimi ostanki, glede česar so nadvse uspešni, saj so jih že kar nekaj odkrili? Tu jim ne gre na roko fizika, kajti eno celotno truplo težko leži v dveh ali treh grobnicah hkrati. In v tem je njihov problem. Še enkrat ponavljam: Jezus Kristus je središče in srce krščanske vere. Samo po njem prihaja odrešenje.

Samo Bogu bodi slava! 
To je zadnje načelo, ki je bolj znano med tistimi, ki smo bolj pod vplivom Calvinove teologije. Če je Luthrova teologija izrazito kristocentrična, obstaja v Calvinovi tudi teocentrični (bogosrediščni) poudarek, odnosno poudarek na troedinem Bogu. Tudi tu se kaže močan vpliv apostola Pavla, ki je med drugim napisal naslednjo hvalnico:
O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!
34 Kdo je namreč spoznal Gospodov um?
Ali kdo mu je bil za svetovalca?
35 Ali kdo mu je prej kaj dal,
da bi mu morali dati povračilo?
36 Kajti iz njega, po njem in zanj je vse: njemu slava na veke! Amen.     (Rim 11,33-36)
Le kako se vernega človeka ne bi dotaknile te besede, ki jih je izrekel apostol narodov? Ne glede na to, kaj je pisal pokojni Christopher Hitchens, je Božja veličina tako neskončna, da se ne da opisati.  Vse, kar lahko rečemo o Bogu, je  kot jecljanje majhnega otroka.

In že smo pri koncu. Teh nekaj odstavkov sem napisal, da  jutrišnji dan reformacije ne bo le literarno-zgodovinsko spominjanje, oziroma ponavljanje šolske snovi,  ampak spodbuda k dejanski reformaciji duše. Ta je možna le po milosti, po veri, preko Božje besede, zapisane v Svetem pismu in  po Kristusu ter njegovi smrti in vstajenju. Za zaključek pa še Pavlova doksologija:  
Kralju vekov pa, neminljivemu in nevidljivemu, edinemu Bogu čast in slava na veke vekov. Amen.  (1Tim 1,17)

* Vir: New Advent >>>

Gratis e-knjiga: B. B. Warfield, Avguštin in pelagijanska kontroverza

Britanski menih Pelagij, ki je živel in deloval na prelomu 4. in 5. stoletja, je bil začetnik še danes zelo razširjenega nauka, po katerem je človek vsaj teoretično zmožen tudi brez Božje pomoči doseči zveličanje. Po tem nauku naj bi bilo zveličanje povsem odvisno od človekove svobodne volje. Ta nauk je bil leta 418 obsojen na pokrajinskem cerkvenem zboru v Kartagini.

Pelagijevi pristaši so živeli strogo asketsko življenje, da bi s svojo "svobodno voljo" in iz lastne moči prislužili odrešenje. 

 Pelagijanstvo  v  blažji različici (Božja milost je sicer za zveličanje potrebna, a človek z njo sodeluje po svoji svobodni volji) je sčasoma postalo službeni nauk rimske cerkve, prisotno pa je tudi v mnogih cerkvah, ki se sklicujejo na reformacijsko dediščino, danes pa se je po zaslugi liberalne teologije  razširil tudi v cerkve, ki so mu nekoč nasprotovale. 

Nauk magisterialnih reformatorjev (Luther, Calvin) je v  opreki z nauki pelagijancev vseh vrst.


Knjigo lahko snamete na tej povezavi, ki vodi do spletne strani Monergism.com >>>


29. oktober 2013

Phillip Jensen: Duhovna reformacija




Phillip Jensen je dekan anglikanske katedrale sv. Andreja v Sydneyu.


  
Originalno objavljeno:
27. oktobra  2013



 


Biblična odlomka: Janez 2,13-3,8.  2 Kraljev 23,1-30.

Trajanje: 37:38 min


Datum: 27. 10. 2013

Oris:
                               Jn 2,13-3,8


1.            Simptomi, ki kličejo po reformi
a  Jošijev čas
b  Jezusov čas
c  Luthrov čas
d  naš čas


2.            Reforma, ki se spopada s simptomi   
a  Jošijev čas
b  Jezusov čas
c  Luthrov čas
d  naš čas
              
3.            Reforma, ki se spopada z boleznijo
a  Jošijev čas
b  Jezusov čas
c  Luthrov čas
d  naš čas            

4.            Spremembe, ki ji prinese duhovna reforma
a  Jošijev čas
b  Jezusov čas
c  Luthrov čas
d  naš čas


Vir:  http://phillipjensen.com/audio/the-spiritual-reformation/


Download

Bible passage: John 2:13-3:8 2 Kings 23:1-30
Date: 27/10/2013

Outline

  John 2:13-3:8



1  The Symptoms that Cry for Reform

 a Josiah’s day

 b Jesus’ day

 c Luther’s day

 d our day



2 The Reform that addresses the Symptoms 

 a Josiah’s day

 b Jesus’ day

 c Luther’s day

 d our day



3 The Reform that addresses the Disease

 a Josiah’s day

 b Jesus’ day

 c Luther’s day

 d our day



4 The Changes that come of Spiritual Reform

 a Josiah’s day

 b Jesus’ day

 c Luther’s day

 d our day
- See more at: http://phillipjensen.com/audio/the-spiritual-reformation/#sthash.egzwlXAc.dpuf

The Spiritual Reformation

St. Andrew’s Cathedral
Phillip is the Dean of Sydney at St Andrew's Cathedral, Australia and regularly preaches at the 10:30am gathering.
Originally Published:
27th October 2013
Return to the audio index.


Download

Bible passage: John 2:13-3:8 2 Kings 23:1-30
Date: 27/10/2013

Outline

  John 2:13-3:8



1  The Symptoms that Cry for Reform

 a Josiah’s day

 b Jesus’ day

 c Luther’s day

 d our day



2 The Reform that addresses the Symptoms 

 a Josiah’s day

 b Jesus’ day

 c Luther’s day

 d our day



3 The Reform that addresses the Disease

 a Josiah’s day

 b Jesus’ day

 c Luther’s day

 d our day



4 The Changes that come of Spiritual Reform

 a Josiah’s day

 b Jesus’ day

 c Luther’s day

 d our day
- See more at: http://phillipjensen.com/audio/the-spiritual-reformation/#sthash.egzwlXAc.dpuf

The Spiritual Reformation

St. Andrew’s Cathedral
Phillip is the Dean of Sydney at St Andrew's Cathedral, Australia and regularly preaches at the 10:30am gathering.
Originally Published:
27th October 2013
Return to the audio index.


Download

Bible passage: John 2:13-3:8 2 Kings 23:1-30
Date: 27/10/2013

Outline

  John 2:13-3:8



1  The Symptoms that Cry for Reform

 a Josiah’s day

 b Jesus’ day

 c Luther’s day

 d our day



2 The Reform that addresses the Symptoms 

 a Josiah’s day

 b Jesus’ day

 c Luther’s day

 d our day



3 The Reform that addresses the Disease

 a Josiah’s day

 b Jesus’ day

 c Luther’s day

 d our day



4 The Changes that come of Spiritual Reform

 a Josiah’s day

 b Jesus’ day

 c Luther’s day

 d our day
- See more at: http://phillipjensen.com/audio/the-spiritual-reformation/#sthash.egzwlXAc.dpuf

Calvin: Cerkev ne določa avtoritete Bibliji

Najbolj škodljiva in splošno razširjena zmota je, da ima Sveto pismo le toliko teže, kolikor mu to dopušča soglasje cerkve.  Kot da bi bila večna in nedotakljiva Božja resnica odvisna od človeške odločitve! Ti se norčujejo iz Svetega Duha, ko sprašujejo: »Kdo nas lahko prepriča, da so ti spisi od Boga? Kdo nam zagotavlja, da je prišlo Pismo do nas celo in nedotaknjeno vse do današnjega dne? Kdo nas more prepričati, da s spoštovanjem sprejmemo eno knjigo, drugo pa izključimo, v kolikor cerkev ne predpiše zanesljivega pravila glede teh reči?« Pravijo, da sta spoštovanje, ki ga dolgujemo Pismu in knjige, ki sodijo v njegov kanon, odvisna od odločitve cerkve. Zato so  ti bogokletniki, v želji, da pod krinko cerkve uvedejo brezobzirno tiranijo,  brezbrižni glede absurdnosti, v katere  zapletajo sebe in druge, v skrbi, da preprostim ljudem vsilijo idejo, da ima cerkev oblast v vseh stvareh. Če je to res tako, le kaj se bo zgodilo z ubogo vestjo ljudi, ki hrepenijo po trdnem zagotovilu večnega življenja, če se vse obljube glede tega sestojijo iz  človeške sodbe in so odvisne le od nje? Bodo, če dobijo tak odgovor, prenehali omahovati in trepetati? Ah, od kakšnega posmeha brezbožnih je odvisna ta naša vera, kako nezaupanja vredna je postala med vsemi ljudmi, če verjamemo, da ima majavo avtoriteto, ki je odvisna le od dobre volje ljudi!
(Jean Calvin)

Vir: The Old Guys >>>

(Poslovenil: J.K. Dizma)

27. oktober 2013

Nedeljska brezbogoslužja

Na zgornjem posnetku je oglas za nedeljske shode, namenjene ateistom.  Ti shodi naj bi bili nekakšno posnemanje verskih  obredov, oziroma bogoslužij, seveda brez Boga. Na teh "brezbogoslužjih", kot sem jih na hitro poimenoval, kajti izraz Sunday assembly je težko dobesedno prevesti,  naj bi proslavljali življenje.  Te shode od januarja letos organizirata dva Britanca, Sanderson in Pippa. Eno od njihovih gesel je: "Good is great," ali po naše: "Dobro je véliko." Ne vem, kaj si predstavljajo pod tem "dobro", kajti v svetu, ki prisega na  relativnost in spreminljivost, so  besede kot take brezpredmetne. Proslavljanje življenja je sicer lepa stvar, kaj pa, ko se zgodi v naši bližini smrt?

Zanimivo se mi zdi, da tudi ta "verska" skupnost zbira denar, čeprav se brezbožniki glede tega tako radi obregujejo ob verske skupnosti. Iz tega sledi, da ne stane ne stane le religija v teistični ampak tudi v ateistični obliki (če vzamemo religijo kot neke vrste povezovanje).

Kot je razvidno iz  ilustracije, teh ljudi očitno ne zadovoljujejo tako imenovanimi znanstvene razlage sveta in o svetu, znanstvene delavnice in podobno, ampak hrepenijo po nečem več. Že sv. Avguštin je zapisal: "Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce."  Kristus pa vabi: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek." (Mt 11,28) Bodo njihova nemirna srca na teh shodih dosegla resnični počitek?  In kje je njihovo večno upanje? V niču? Ko bi le to bil  res nič!


STATI 'N OBSTATI FEST (SNOFEST)

KAJ?
ZVEŠ organizira kulturni festival, da bi proslavili spremembe in dosežke slovenske reformacije, ki jo je vodil Primož Trubar.
Pripravljamo umetniške, glasbene in pogovorne dogodke, udeležili se boste lahko delavnic in iger, za raziskovanje bodo na voljo razstave in knjige in še mnogo drugega.
Popolni urnik dogodkov festivala Stati ‘n obstati bo kmalu objavljen.

KDAJ?
Festival se bo odvijal od ponedeljka, 28. oktobra, do torka, 29. oktobra 2013, od 11. do 16. ure. Dogodki se bodo odvijali prav vsak trenutek, zakaj se ne bi pomudili pri nas, kadar imate vsaj malo časa?

KJE?
Festival se bo odvijal v Foersterjevem vrtu za Filozofsko fakulteto. [Zemljevid]
 
KDO?
Prav vsakega izmed vas vabimo, da se festivala udeležite in da se pridružite tudi drugim aktivnostim, ki bodo na voljo. Če boste prišli pravočasno, boste deležni tudi kakšnega piškota.

TUDI…
V torek bomo gostili tudi profesorja Johna Lennoxa , ki se bo popoldne skupaj z drugimi slovenskimi profesorji udeležil okrogle mize na FDV (tema: Ali sodobna znanost vodi k Bogu?), zvečer pa bo v Cankarjevem domu predaval na temo »Higgs Boson – Bog vrzeli«. Več Informacij…
Vabimo vas, da se dogodkov udeležite.

 Vabi ZVEŠ >>>

26. oktober 2013

Naj reče oblast, karkoli hoče

V tem prispevku se bom dotaknil 6. poglavja Knjige preroka Daniela, ali točneje Dan 6,2-29.

Daniel je vestno in uspešno izvajal svojo službo na dvoru babilonskih kraljev. Ko so Babilon osvojili Perzijci, je nadaljeval svoje delo pod novimi oblastniki. Daniel je  postal pod Darejem eden od treh najvišjih uradnikov v državi, zaradi vestnega dela pa se mu je obetalo napredovanje (Dan 6,2-4).

Le-to pa je zmotilo preostala visoka uradnika in satrape. Temu je morda botrovala zavist, zlasti še, ker se je neki tujec znašel na tako visokem položaju,  morda je Daniel preprečeval korupcijo na najvišjih nivojih (kako domače to zveni)  in je to jezilo uradnike, morda pa je šlo kar  za oboje. Skratka, višja uradnika in satrapi so se odločili, da naredijo Danielovemu službovanju konec. Ampak to je bilo lažje reči kot izvesti, ker je Daniel svoje delo opravljal v naravnost perfekcionističnem slogu (cf. ibid. vv. 5). Ptriložnost se jim je ponudila, ko so se malo poglo0bili v  postavo, ki se je je držal Daniel.  Postava namreč govori:
"Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi." (2Mz 20,2-5a)
 Morali so torej najti nekaj, s čimer bi se Daniel kompromitiral pred kraljem in bi temeljilo na njegovi veri. Višja uradnika in satrapi so kralju predlagali naslednje: "Živel kralj Darej na veke! Vsi višji uradniki v kraljestvu, predstojniki, satrapi, svetovalci in upravniki svetujemo, naj kralj izda odlok in strogo določi: 'Vsakogar, kdor bo v tridesetih dneh kogar koli kaj prosil, boga ali človeka, razen tebe, o kralj, bodo vrgli v levjo jamo.' Zdaj torej, o kralj, izdaj odlok in podpiši listino, ki ju po nespremenljivi medijsko-perzijski določbi ne morejo preklicati!" ( Dan 6,7b-9  Ta predlog je nadvse prijetno poščegetal ušesa njegovega veličanstva, kajti pomislite, cel mesec bo  igral boga, oziroma, bo kakor bog. Tudi danes obstajajo na svetu ljudje z despotsko oblastjo, ki igrajo bogove. Pomislimo le na mladega voditelja Severne Koreje. Pa tudi fašistična maksima: "Država je vse, ničesar ni zunaj nje, nič ni proti njej!" je blizu tovrstnemu pojmovanju, le da igra v tem primeru  vlogo božanstva država, ne posameznik. V novejšem času prihaja tudi v demokratičnih državah do povečane vloge države, ki se hoče vpletati v vse pore življenja, da, ponekod  že hoče sugerirati cerkvi, kakšen evangelij ter komu in kje sme oznanjati. Tudi ko se država vmešava  v (re)definicijo zakonske zveze, se postavlja v vlogo božanstva. Demokratična država sicer (zaenkrat) ne meče tistih, ki bolj poslušajo Boga kot ljudi (cf. Apd 4,19)  v levje jame, jih pa zato ponekod  šikanira na bolj ali manj "fine" načine. Kakorkoli, Darej je podpisal odlok in zadeva je stopila v veljavo (cf. Dan 6,10).

Toda Daniel se je odločil, da bo ostal zvest Bogu in ne bo častil drugih bogov, tudi takih v podobi človeka ali oblasti, kakršna koli je že bila. Ko je prišel v svoje stanovanje, je molil po stari navadi, pri čemer  so ga zasačili njegovi sodelavci in zatožili kralju (cf. ib. vv. 11-14). Moder vladar ne bo šel zaklat kure, ki mu nese zlata jajca, tako tudi Darej ni bil pri volji, da tako na hitro ostane brez svojega najboljšega ministra (cf. ib. v. 15), toda pravna država je pravna država in zakon je treba spoštovati. To so  kralju povedali tudi Danielovi sovražniki (cf. v 16).

Kralj se je moral vdati in je, čeprav  s težkim srcem, ukazal, naj Daniela vržejo  v levjo jamo. Darej je imel pokvarjeno noč, ki jo je prebil v postu, zjutraj pa je  že navsezgodaj odhitel  k levnjaku preverit, če le ni njegov najboljši in najljubši minister po kakem čudežu preživel (cf. ib. vv. 17-20). Ko je prisopihal k levnjaku, je vprašal: "Daniel, služabnik živega Boga, ali te je tvoj Bog, ki mu nenehno služiš, mogel rešiti levov?" (ib. v. 21b) Iz jame se je oglasilo: "Živel kralj na veke! Moj Bog je poslal svojega angela in zaprl levom žrela. Niso me poškodovali, kajti pred seboj me je našel nedolžnega, in tudi zoper tebe, o kralj, nisem storil krivice." (ib. 22b.23) Darej se je zelo razveselil, ko je slišal in videl Daniela živega in zdravega, nato pa je dal predlagatelje zakona o enomesečnem pobožanstvenju kralja  skupaj z družinami vreči v levjo jamo. Kruta kazen krutega despota nad krutimi uradniki in njihovimi družinami. Danielova rešitev je kralja tako impresionirala, da je izdal ukaz, v katerem pravi:
"V vsem gospostvu mojega kraljestva naj vsi trepetajo in se bojé Danielovega Boga:
Kajti on je živi Bog,
ki ostane na veke.
Njegovo kraljestvo ne bo uničeno,
njegovo gospostvo je do konca.
28 On osvobaja in rešuje,
dela znamenja in čudeže na nebu in na zemlji.
Kajti rešil je Daniela
iz levjih šap." (Dan 3,27.28)
Res, čudovita je ta izpoved vere, ki jo je podal neki poganski kralj. Toda do nje ne bi prišlo, če ne bi Daniel  deloval po načelu: "Naj reče oblast, karkoli hoče, jaz bom ravnal tako, kakor pričakuje  od mene Bog nebes in zemlje."  On je tisti, ki mu bomo nekega dne vsi polagali račune. Oblasti, ki hoče igrati vlogo božanstva, pa  je treba povedati: "Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga?" (Apd 4,19b)

22. oktober 2013

O pravi cerkvi

Res, katera cerkev je prava? Stara protestantska definicija pravi, da vsaka, v kateri se prav oznanjuje evangelij in pravilno podeljujejo zakramenti. Je to preveč preprosto?

O tem vprašanju razpravljajo na spodnji povezavi štirje pastorji, ki pripadajo različnim protestantskim denominacijam: reformirani, evangeličanski in baptistični. Tri denominacije, enaki zaključki.

Posnetek traja malo več kot 35 minut.



19. oktober 2013

Koncert – Rewrite Life / Glaseno-vizualno doživetje ob dnevu reformacije

Glasbeniki in pevci skupine Gift of the Heart (slov. Dar srca) bodo na turneji po Sloveniji s svojo najnovejšo predstavo z naslovom »Rewrite Life (Ponovno napiši življenje) – Glasbeno-vizualno doživetje od dnevu reformacije«. Koncerti z živo glasbo se bodo odvijali oktobra v več mestih po Sloveniji.
  • 20.10. Ptuj: Narodni dom Ptuj ob 18. uri
  • 21.10. Straža: Kulturni Dom Straža ob 19. uri
  • 23.10. Ljubljana: Slovenska Filharmonija ob 19. uri
  • 24.10. Maribor: Dvorana Union ob 19. uri
  • 25.10. Kočevje: Šeškov dom ob 19. uri
  • 26.10. Kobarid: Kulturni dom Kobarid ob 19. uri
Na vseh koncertih bo vstop prost.


Tisoče Slovencev je že uživalo v koncertih skupine Gift of the Heart v letih 2004, 2009 in 2012. Pridružite se nam letos.

Za več informacij lahko obiščete naslednje strani: www.muzikal.si in www.facebook.com/Muzikal.si.

Neglede na posledice

Tema tega prispevka je 3. poglavje Knjige preroka Daniela.  

Orientalni despoti, kakršen je bil  babilonski kralj Nebukadnezar, so bili  zelo muhasti ljudje, ki so  pogosto dokazovali in izvajali svoj prav na nadvse okrutne načine.

Tako si je Nebukadnezar ob neki priložnosti izmislil, da da izdelati orjaško zlato podobo. Iz zapisa ni razvidno, ali je kip predstavljal njega ali katero od babilonskih božanstev. Ko so zadevo naredili, je kralj pripravil veličastno otvoritveno slavje, kamor so bili povabljeni vsi ugledneži, torej upravitelji, sodniki in uradniki, da bi počastili novo podobo (cf. Dan 3,1-5). Počastiti podobo je pomenilo izraziti lojalnost kralju, kar je bilo še posebej pomembno za ugledneže iz vrst drugih ljudstev, katera je osvojil Nebukadnezar. Zanje je to dejanje pomenilo neke vrste test lojalnosti, zato je bila za neizvršitev ukaza zagrožena drastična kazen, smrt v goreči peči. 

Toda vsi niso izvršili ukaza. Trije  uradniki judovskega rodu, Šadráh, Mešáh in Abéd Negó, ki so bili   zvesti kraljevi podaniki in dobri uradniki, se za ukaz niso zmenili in se niso vrgli na tla pred malikom, zaradi česar so bili zatoženi pri kralju (cf. ibid. vv. 8-12). Nebukadnezar se je odzval v skladu s pričakovanji, bil je torej razbesnjen, in je od treh uradnikov še enkrat zahteval, da počastijo podobo, ki jo je dal narediti, v nasprotnem primeru jim je grozila smrt v goreči peči (cf. ibid. vv. 13-15).  Toda mladeniči so mu odgovorili:
"Ne zdi se nam potrebno, da bi se tebi zaradi tega opravičevali. 17 Če nas naš Bog, ki ga častimo, more osvoboditi, nas bo rešil tudi iz goreče, ognjene peči in iz tvoje roke, o kralj. 18 Pa čeprav ne, vedi, o kralj, da ne bomo častili tvojih bogov in ne bomo molili zlate podobe, ki si jo postavil."      (Dan 3, 16b-18)
Razjarjeni Nebukadnezar je dal peč še posebej segreti, a rezultat tega je bil, da je ogenj do smrti ožgal vojake, ki so mladeniče vrgli v peč, mladeničem pa se zaradi Božjega posega ni zgodilo čisto nič hudega (ib. vv. 19 ss.).  Bog je svoje služabnike zaščitil bolje kot kralj svoje. Za mladeniče se je vse skupaj srečno končalo, kralj jim je vrnil  upravne položaje v Babiloniji,   spoznal pa je tudi, kdo je tisti edini Bog, ki upravlja z vsem vesoljstvom. 

Mladeniči so vedeli, da jih Izraelov Bog, ki je Bog vsega stvarstva, more rešiti. Toda pripravljeni so bili tudi na možnost, da jih ne reši, kajti Bog deluje na tak ali drugačen način.  S svojo pripravljenostjo na žrtev predstavljajo Šadráh, Mešáh in Abéd Negó predpodobo Jezusa Kristusa. On sam je rekel: "Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta." (Jn 10,17.18)  Za razliko od treh mladeničev, je šel Jezus dejansko skozi smrt. Toda, podobno kot so bili oni trije rešeni iz razbeljene peči, je bil tudi on rešen vezi groba. Tudi diakon Štefan je šel po zgledu svojega Gospoda v smrt,  na pragu smrti pa je "videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici." (Apd 7,55b)  Sv. Janez pravi v Knjigi Razodetja: "Ko je odtrgalo (Jagnje, op. Diz.) peti pečat, sem videl ob vznožju oltarja duše pomorjenih zaradi Božje besede in zaradi pričevanja, ki so ga dajali." (Raz 6,9; prim. tudi  Raz12,11)  Kot sem že zgoraj rekel, Bog deluje preko svojih služabnikov na različne načine. 

Toda bistveno pri vsem je, da so trije mladeniči vztrajali do konca in niso šli v kompromise s svetom okrog njih in njegovim religiozno-filozofskim sistemom, neglede na posledice in ceno njihove odločitve. Enako je storil Jezus, enako mučenci. Apostol Pavel govori: "Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu. Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? " (Rim 8,35)  Na koncu vedno prevlada tale preprosta resnica: kdor je z Bogom, je v večini (cf. 2Kr 6,16).