05. oktober 2013

Odgovornost posameznika


V 18. poglavju Knjige preroka Ezekiela beremo o nečem, kar je bilo prerokovim sodobnikom vsaj nenavadno, če že ne tuje. V Izraelu je tedaj veljajo prepričanje, da se krivda deduje s staršev na potomce: 
Kaj vam je, da v Izraelovi deželi uporabljate ta pregovor: "Očetje jedo kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti?" Kakor jaz živim, govori Gospod BOG, ne uporabljajte več tega pregovora v Izraelu! Glejte, vse duše so moje: tako očetova duša kakor sinova duša, moji sta. Duša, ki greši, umre. (Ezk 18,2-4)
Ezekiel tu poudarja osebno odgovornost posameznika. V nadaljevanju pa navaja tri različne primere  ravnanja ljudi treh generacij  in njihove posledice.
  1. (cf. Ezk 18,5-9) Posameznik ravna v skladu s pravom in pravičnostjo. Posledica: ta človek bo ohranil svoje življenje. 
  2. (cf. Ezk 10-13) Sin pravičnega očeta ravna krivično in nepostavno. Posledica: tega človeka bo doletela kazen. 
  3. (cf. Ezk 18,14-17) Sin očeta, ki je ravnal krivično in nepostavno ravna v skladu s pravom in pravičnostjo. Posledica: ta človek bo ohranil svoje življenje, ne glede na dejanja svojega očeta. 
V nadaljevanju prerok odgovarja tistim, ki so menili, da bi moral sin  nositi očetovo krivdo (ali celo oče sinovo) in pravi: "Duša, ki greši, umre. Sin ne bo nosil očetove krivde in oče ne bo nosil sinove krivde. Pravičnost pravičnega ostane na njem in krivičnost krivičnega ostane na njem." (ibid. v. 20) 

 Nato se prerok loti še primera spreobrnjenih in odpadlih. "Če pa se krivični odvrne od vseh grehov, ki jih je storil, se drži vseh mojih zakonov in ravna po pravu in pravičnosti, bo zagotovo živel, ne bo umrl." (ibid. v. 21) Kdor se spreobrne, se mu pretekli grehi, ki jih je storil, ne računajo več. V skladu s tem je Jezus rekel grešnici: "Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!" (Jn 8,11b) Obsojenemu razbojniku na križu pa je obljubil: "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju." (Lk 23,43b) Ezekiel nas tu seveda ne uči nobene doktrine reda odrešenja, ampak nam preprosto razlaga, kako te stvari potekajo na čisto osebni človeški ravni.

 Ravno danes sem prebral članek Andrewa Barberja, Scorsese and the World Underneath, v katerem med drugim govori o notranji tesnobi slavnega režiserja, ki je resno prepričan, da bo zaradi svojih grehov prišel v pekel. Scorcese je izjavil: "Nekateri ljudje pravijo, da je to samo katoliška krivda in nič več. Toda še vedno je krivda. S tem ne mislim krivde zaradi zamude k maši ali  misli na spolnost. Govorim o krivdi, ki izhaja iz dejstva, da sploh živiš (from just being alive)."* Martin Scorcese zelo dobro pozna eksistencialno tesnobo, ki je posledica greha in jo mnogi "zdravijo" z begom v ateizem, deloholizem, religijo, kakršenkoli aktivizem ali svet omame. Z razliko od teh se on spopada s pravo resnico o sebi, a žal očitno brez uspeha.  Toda Bog poziva tako njega kot tudi druge, ki se spoprijemajo z enakimi ali podobnimi problemi, ko pravi po preroku Ezekielu:  
Spreobrnite in odvrnite se od vseh svojih upornosti, da si ne boste nakopavali krivde z njimi! 31 Vrzite od sebe vse upornosti, s katerimi ste se upirali, in si naredite novo srce in novega duha! Zakaj hočete umreti, Izraelova hiša? 32 Saj nimam veselja nad smrtjo tistega, ki mora umreti, govori Gospod BOG. Spreobrnite se torej in boste živeli! (Ezk 18,30b-32)
Zgornje besede ne veljajo samo za Izraelovo hišo, ampak za vse ljudi, kajti Jezus Kristus je prišel na svet, da bi imel vsak, ki se spreobrne in vanj veruje, večno življenje. Kar so namreč starozavezni preroki videli v sencah in predpodobah,  je Kristus v popolnosti razodel. Vsakdo se odloča zase. Nihče se ne more spreobrniti namesto drugega. Jezus kliče in vabi: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15)


*Prev. J. K. Dizma
 

Ni komentarjev: