30/11/2013

Adventno premišljevanje

Zgodilo se bo poslednje dni:
Gora hiše GOSPODOVE
bo trdno stala kot najvišja med gorami,
vzdigovala se bo nad griči.
In narodi bodo hiteli k njej,
številna ljudstva bodo prišla in rekla:
"Pridite, pojdimo na GOSPODOVO goro,
k hiši Jakobovega Boga.
Poučil nas bo o svojih potih
in hodili bomo po njegovih stezah.
Kajti s Siona bo prišla postava
in GOSPODOVA beseda iz Jeruzalema."
Razsojal bo med številnimi ljudstvi,
dokazoval močnim narodom v daljavo.
Svoje meče bodo prekovali v lemeže
in svoje sulice v srpe.
Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu,
ne bodo se več učili vojskovanja.
Sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo
in nihče jih ne bo strašil,
kajti usta GOSPODA nad vojskami so govorila.
 
Da, vsa ljudstva hodijo,
vsaktero v imenu svojega boga,
mi pa hodimo v imenu GOSPODA, našega Boga,
vselej in na vekomaj.
 
Tisti dan, govori GOSPOD,
bom zbral, kar je kruljavo,
združil, kar je razgnano,
in tiste, s katerimi sem hudo ravnal.
Iz kruljavih bom naredil ostanek
in iz pregnanih močan narod.
GOSPOD bo kraljeval nad njimi na gori Sion
odslej in na veke.   (Mih 4,1-7)
Prerok Mihej je deloval v 8. in 7. stoletju pred Kristusom, v času Judovih kraljev Jotáma, Uzíja in Ezekija. tema njegovega prerokovanja pa je sodba in odpuščanje. Zgornji svetopisemski odlomek iz Mihejeve knjige (skoraj enako besedilo kot v Mih 4,1-5 najdemo v Iz 2,2-5) se med drugim nanaša  na "poslednje dni". Pod tem izrazom si ne predstavljamo nujno nekega krajšega časovnega obdobja, kot si to predstavljamo z besedno zvezo "poslednji dnevi Pompejev", ali na primer "Mussolinijevi poslednji dnevi", ampak časovno obdobje od Jezusovega križanja in vstajenja naprej, torej čas pred drugim prihodom  Gospoda Jezusa Kristusa, ko pride  v slavi sodit žive in mrtve, kot govori nikejsko-carigrajska veroizpoved.

Prerok Mihej je živel v času, ko je bil evangelij v povojih, oziroma se je le-ta izražal skozi sence in predpodobe. Božje ljudstvo je imelo tempelj, ki je stal na griču nad Jeruzalemom, Bogu je prinašalo daritve in žrtve za grehe, obhajalo je določene praznične dni, se vzdrževalo določenih jedi  in podobno. Toda vse to so bile sence prihodnjih reči (cf. Kol 2,17). Božje ljudstvo danes nima več materialnega templja. Nekatere cerkve se sicer obnašajo, kot da so njihove bogoslužne stavbe svetišča, v resnici pa je naš tempelj Kristus (cf. Raz 21,22). Ker je cerkev kot celota v nekem smislu Kristusovo telo, je tudi ona v duhovnem smislu tempelj.

Jezus Kristus, ki je glava omenjenega telesa, torej cerkve (Kol 1,18), je povišan v nebesih, njegovo ime pa je postavljeno čez vsa imena (cf. Flp 2,9).  Beseda blagovesti našega odrešenja prihaja  iz Jeruzalema, kjer je bila na prve binkošti po Jezusovem vstajenju ustanovljena novozavezna Cerkev (cf. Apd 2). Tam se je vse skupaj začelo. Že kmalu pa je prišlo v Jeruzalemu do preganjanja cerkve. Spomnimo se Štefanovega mučeništva. Toda preganjanje je imelo tudi pozitivne učinke, kajti zgodilo se je: "Tisti, ki so se razkropili, so vsepovsod oznanjali besedo." (Apd 8,4)  Izpolnjevala se je tudi Jezusova obljuba apostolom: "Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta."  (Apd 1,8) Apostoli sicer niso prišli do skrajnih mej sveta, so  nam pa posredovali evangelij, ki  napreduje v tej smeri po drugih oznanjevalcih.

Danes svet na veliko govori o miru, obnaša pa se podobno kot stari Rimljani, ki so rekli: "Če hočeš mir, se pripravljaj na vojno." Svet nikoli ne bo mogel dati resničnega miru. Tega pravzaprav ne razume niti svet niti filozofi niti liberalni teologi. O miru se je začelo intenzivneje govoriti po prvi svetovni vojni, prej pa je veljal Moltkejev izrek: "Večni mir je sen, in še lep ne, vojna pa člen v božjem svetovnem redu."* Štiriletno valjanje v krvi in blatu v strelskih jarkih je te "viteške" predstave o vojni temeljito pretreslo. Mir je postal šlager naslednje sezone, ki se je končal v še hujšem mesarjenju druge svetovne vojne. Spet je sledilo sladkobesedno opevanje miru, miru pa od nikoder. Pojav orožja za množično uničevanje je povzročil vzpostavitev ravnotežja strahu, zato smo se sicer rešili svetovnega spopada, lokalne vojne pa še kar trajajo. Jezus ne daje takega miru, kot ga ponuja svet. On je rekel apostolom: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet." (Jn 14,27) Svet si v svojem napuhu  marsikaj domišlja, pravega miru pa ne zmore ustvariti, ker zanemarja eno nadvse pomembno podrobnost: resnično  zlo ne izhaja iz katerekoli družbene ureditve, ampak iz človeške notranjosti (1Mz 6,5. Iz 32,6. Jer 17,9. Mr 7,20-23).  Jezus nam daje notranji mir sredi tega razburkanega sveta. Nekega dne pa bo vzpostavil tak red, o kakršnem govori prerok Mihej v 3. in 4. vrstici zgornjega odlomka. To se bo zgodilo tedaj, ko se bo izpolnila beseda:  "In obrisal bo (Bog, op. Diz.) vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo." (Raz 21,4) Tedaj bo Božje ljudstvo  v simboličnem smislu prekovalo svoje sulice v srpe in meče v lemeže, kot pravi prerok Mihej. Tedaj bo tudi rešeno slehernega strašenja in preganjanja s strani nasprotnikov.

Božje ljudstvo sme in more reči o sebi, da hodi v imenu GOSPODA Boga vselej in vekomaj (cf. Mih 4,5).  Narodi sveta imajo različne bogove. Tisti, ki pravijo, da so ateisti in humanisti, so si za božanstvo izbrali kar sami sebe. Ti pravijo: "Verujem vase." Takim pravim, da jim ni sploh treba verjeti ali verovati vase, saj se lahko otipajo, pogledajo v zrcalo, slišijo, čutijo, celo poduhajo. Le kaj poreko na tisti groze polni dan, ko bo Bog razsojal med ljudstvi in narodi v daljavi (cf. ibid. v. 3)? Tedaj se bodo znašli na tankem ledu, razen če... Razen če se ne spreobrnejo in sprejmejo Jezusa Kristusa za odrešenika in Gospoda.  O njem piše apostol Pavel kot o orodju sprave, ko pravi: "Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa." (Rim 3,25) Jezus je naš tempelj,  naš veliki duhovnik in žrtev za naše grehe in prestopke. Kdor vanj veruje, ne bo osramočen (cf. Rim 10,11. 1Pt 2,6).

V Mih 4,6.7 Bog obljublja, da bo zbral in združil vse kar je kruljavo in razgnano ter iz tega ustvaril sveti ostanek. Bog gradi svoje kraljestvo na nadvse čuden način. Že sam začetek je nadvse nenavaden. Za izvoljeno ljudstvo si ni izbral nosilcev kake velike rečne civilizacije, kot so bili Egipčani, Asirci, Babilonci ali Kitajci, ampak nepomembno ljudstevce, ki mu je poiskal življenjski prostor v ozkem pasu  med Sredozemskim morjem, Libanonskim gorovjem, Jordanom in Rdečim morjem. Iz tega nepomembnega ljudstva je izšel Mesija, ki se ni rodil v cesarski palači, ampak v hlevu. Tri leta je pridigal, zdravil bolne, se zameril oblastnikom in končal svojo pridigarsko kariero na najbolj možen sramoten način, na križu. Za ožji krog svojih učencev si je izbral najbolj nemogočo zdruščino, v katero so sodili ribiči, kakšen zelot (danes bi rekli terorist), osovraženi dacar in celo Jezusov izdajalec. Ta čudna zdruščina, ki se je po njegovi smrti poskrila v mišje luknje (izdajalec si je že prej sodil sam), je po Kristusovem vstajenju in vnebohodu, ter ko se je nanjo izlil   Sveti Duh, ponesla v svet evangelij odrešenja. Eden od najbolj krvavih in fanatičnih preganjalcev "novoverskega gibanja" Savel iz Tarza, bolj znan po imenu Pavel, je postal eden najbolj pridnih oznanjevalcev blagovesti. Pravi narobesvet!  Nobene pričakovane metode ali tehnike, nobenega normalnega marketinga ni bilo tukaj. Sv. Pavel, ki sam ni bil ravno kak neizobražen nevednež,  nam uspeh takega delovanja pojasnjuje takole:
Glejte, bratje, svojo poklicanost! Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. 27 Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. 28 Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, 29 da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso. (1Kor 1,26-29)
Ta izjava je pomenila veliko pohujšanje za enega največjih filozofov Friedricha Nietzscheja in  sploh za svet. Bog se posmehuje modrosti sveta in si izbere grdo, kruljavo, razkropljeno, nepomembno in v očeh sveta nespametno.  Mnoge cerkve, tako liberalne kot konservativne, se danes poslužujejo različnih metod, da bi bile  v očeh sveta bolj relevantne. Liberalci resno prikimavajo vsaki norosti, ki si jo izmisli svet, grehe, ki jih zagovarja svet, pa celo razglašajo za vrlino,  na drugi strani razni fundamentalisti  uporabljajo marketinške prijeme tega sveta. Eno in drugo je seveda narobe. Bog deluje čisto po svoje.  Je že tako, da je modrost tega sveta pri Bogu norost (cf. 1Kor 3,19). Bog je suveren in ravna po svoje, ne po okusu ljudi.

Adventni čas ni v prvi vrsti pričakovanje nemočnega Božjega Deteta v hlevčku, kajti betlehemski dogodek se ne bo nikoli več ponovil. Nič ni sicer narobe s spominjanjem dogodkov iz odrešenjske zgodovine, saj nam pripovedujejo o  ljubezni, ki jo je Bog izkazal človeštvu, ko je poslal Odrešenika. Mi danes v prvi vrsti pričakujemo "pojavitev slave vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa," (Tit 2,13b). Ta se ne bo vrnil kot otrok, ampak kot sodnik.   "Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,18)  Veruj vanj in rešen-a boš (cf. Apd 16,31)!



*Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1976. S. 526.



29/11/2013

Še en odmev na Lennoxovo predavanje

John Lennox, matematik in filozof znanosti 

ALI ZNANOST VODI K BOGU?

Matic Kocijančič

25. 11. 2013
Vir slike: Wikipedia
John Lennox, vrhunski matematik in filozof znanosti (ter profesor obeh predmetov na oxfordski univerzi) je v širši javnosti zaslovel predvsem kot eden izmed vodilnih glasov sodobne debate o odnosu med znanostjo in religioznim verovanjem. V svojih številnih publikacijah, predavanjih po vsem svetu in odmevnih soočenjih z najvidnejšimi predstavniki sodobnega ateizma nam s perspektive verujočega znanstvenika ponuja svežo in lucidno kritiko scientističnega materializma.


  



Celoten članek na spletni strani Pogledi.si>>>

27/11/2013

Odmev na Lennoxovo predavanje v Ljubljani

V lanskem poletju so raziskovalci z veliko verjetnostjo eksperimentalno dokazali, da je »izmišljotina« fizikov, ki se ukvarjajo s teorijo, med njimi predvsem P.W. Higgsa in F. Engelberta, vseeno resnična, saj so ugotovili, da se okrog večine osnovnih delcev kopičijo posebni osnovni delci, danes znani kot Higgsovi bozoni oz. božji delci. Prejšnji mesec je bilo to odkritje potrjeno z Nobelovo nagrado. Dogodek je vzbudil v svetovni javnosti glasne odmeve, ne samo v fiziki, ampak tudi v filozofiji in teologiji.


Ko najdeš tistega, ki ga ne iščeš



Nabeel Qureshi je bil pobožen musliman, ki  se je močno  poglabljal v iskanje Alaha in resnice, nazadnje pa našel Kristusa, oziroma Kristus je "našel" njega.
Na zgornjem videu je Nabeelovo pričevanje. Video traja malo več kot 1 uro in 47 minut.

25/11/2013

Stvarjenje, ne naključje

Astronomi so sedaj ugotovili, da so se znašli v kotu, ker so s svojimi lastnimi metodami dokazali, da je svet nastal v hipu z dejanjem stvarjenja, kjer lahko zaslediš zametke sleherne zvezde, slehernega planeta, vsake žive stvari v vesolju in na zemlji. Ugotovili so tudi, da se je vse to zgodilo kot produkt sil, za katere nimajo upanja, da bi jih mogli odkriti… 
Da so na delu sile, ki bi jih jaz ali kdorkoli imenoval nadnaravne, je po mojem mnenju znanstveno dokazano dejstvo. 
                                                                                                      (Robert Jastrow, astronom in fizik) 


24/11/2013

Masakri, borci za človekove pravice in mediji

Pokol v Sadadu. Vir slike: Syrian Observatory for Human Rights
V sirskem mestecu Sadad, v pokrajini Homs,  se je zgodil pokol lokalnega krščanskega prebivalstva. Kristjani so na ozemlju današnje Sirije prisotni že od samega začetka krščanstva. Saj poznamo pričevanje o Pavlovem spreobrnjenju na poti v Damask, kajne? Sadad je po spletu okoliščin tudi po arabski zasedbi Sirije v 7. stoletju ostal krščanski, njegovi prebivalci pa še danes govorijo Jezusov jezik, torej aramejščino.

Letos 21. oktobra so  Sadad zasedli islamistični uporniki, ki jih podpirajo ZDA. Uporniki so več kot en teden držali kraj v svojih rokah, preden so jih vrgli ven vojaki sirske vojske (28. oktobra).  

Rezultat kratkotrajne džihadistične zasedbe Sadada je bilo 45 ubitih kristjanov, mož, žena in otrok, nekateri so umrli zaradi mučenja. Džihadisti so se s svojim zločinskim dejanjem pohvalili  z videom, ki si ga lahko ogledate na tej povezavi (opozarjam, da so prizori v videu nasilni!)  Šest članov neke družine je bilo odkritih na dnu vodnjaka, kamor so jih zmetali džihadisti. Najmlajšemu je bilo šestnajst, najstarejšemu devetdeset let. Za pravovernega salafističnega džihadista smo namreč kristjani podljudje (o tem si lahko več preberete na tej povezavi). Seveda so se uporniki znesli tudi nad cerkvami. Štirinajst so jih izropali in uničili.

Sirsko ortodoksni metropolit Homsa in Hame Selwanos Boutros Alnemeh je ocenil to dejanje kot največji pokol kristjanov, ki se je zgodil v Siriji med državljansko vojno. Bil je največji, ni pa bil edini, ampak eden od mnogih. Po poročanju omenjenega metropolita še vedno pogrešajo deset ljudi, trideset ljudi pa je bilo ranjenih. Kar tisoč petsto jih je moralo ob napadu redne vojske služiti džihadistom kot živi ščit.

Združene države Amerike, ki se imajo za velikega borca za človekove pravice, so ob vsem tem mlačne. To ni čudno, saj zaradi svojih kratkovidnih interesov podpirajo islamiste. Tudi vsi liberalni mediji na Zahodu, ki so sicer prepolni človekovih pravic in ljubezni do tako imenovanih manjšin,  o tem v glavnem pametno molčijo, čeprav so danes kristjani najbolj napadana manjšina na svetu. Če pa že kaj objavijo, potem pač minimizirajo krščanske žrtve. O tem pričuje ta povezava.

Naj Bog spreobrne  zakrknjene duše, preganjanim kristjanom pa da dar vztrajnosti in duhovno okrepčilo!


Viri: Aquila Report >>> in gradivo na povezavah, navedenih v članku.



Resnični blagor

Odlomek iz Pisma Rimljanom, napisan preko zgornje fotografije, je ravno pravšnje branje za te sive jesenske  dni. Bog je namreč poslal svojega Sina Jezusa Kristusa, ki je nato s svojo smrtjo pokril sleherno krivdo tistih, ki vanj verujejo ter ga imajo za svojega Gospoda in Odrešenika. Tem Bog ne prišteva greha, ker so oblečeni v Kristusovo pravičnost, ki pokriva vse njihove grehe, zato so že tukaj in zdaj na nek način deležni večnega življenja, oziroma uživajo njegov predokus. Bogu hvala za ta blagor!

23/11/2013

Slava poslednjega templja

Paolo Veronese: Jezus med učenjaki v templju
Enaindvajseti dan sedmega meseca se je zgodila GOSPODOVA beseda po preroku Ageju, rekoč: 2 "Povej vendar Zerubabélu, Šealtiélovemu sinu, upravitelju Judeje, in Ješúu, Jocadákovemu sinu, vélikemu duhovniku, in vsemu ostanku ljudstva in reci: 3 'Kdo je ostal med vami, ki je videl to hišo v njeni prvi slavi? In kakšno jo vidite zdaj? Ali ni v vaših očeh kakor nič? Zdaj pa pogum, Zerubabél, govori GOSPOD, pogum, Ješúa, Jocadákov sin, véliki duhovnik, pogum, vse ljudstvo v deželi, govori GOSPOD! Delajte, kajti jaz sem z vami, govori GOSPOD nad vojskami! Po besedi, ki sem se vam z njo zavezal, ko ste šli iz Egipta, ostaja moj duh v vaši sredi; ne bojte se! Kajti tako govori GOSPOD nad vojskami: Še malo časa in stresel bom nebo in zemljo, morje in kopno. Pretresel bom vse narode, prišli bodo zakladi vseh narodov in to hišo bom napolnil s slavo, govori GOSPOD nad vojskami. Moje je srebro in moje je zlato, govori GOSPOD nad vojskami. Slava te poslednje hiše bo večja, kakor je bila slava prve, govori GOSPOD nad vojskami, in na tem kraju bom delil mir, govori GOSPOD nad vojskami.'" (Ag 2,1-9)

Zgornje besede je zapisal prerok Agej leta 520 pr. Kr., torej 18 let po tistem, ko je perzijski kralj Kir  Judom dovolil vrnitev iz babilonskega izgnanstva ter dovolil obnovo jeruzalemskega templja, kar opisuje Ezra v 1. in 2. poglavju svoje knjige. Zaradi nasprotovanja in nagajanja sosedov (cf. Ezr 3,1-4,5) so morali prekiniti z obnovo templja. Sprememba na perzijskem prestolu (Kirovega sina Kambiza je l. 518 nasledil Darej) je blagodejno vplivala na nadaljevanje obnavljanja templja. 

V pričujočem odlomku je Bog po Ageju opogumljal Davidovega potomca Zerubabéla ter velikega duhovnika Jošua in vse ljudstvo, naj nadaljujejo z gradnjo templja. Nagajanje sosedov in kraljeva prepoved nadaljevanja gradnje sta med ljudstvom povzročila malodušje.  Tempelj je simboliziral zavezo med Bogom in njegovim ljudstvom. Razpadajoč tempelj je pomenil razpadanje zaveze med Bogom in ljudstvom, kar se jje odražalo v splošni apatiji ljudi. Ravno zato je Bog opogumljal svoje ljudstvo in ga spodbujal k delu.  Jahve je Bog zaveze. Ne glede na to, kako se je njegovo ljudstvo pregrešilo zoper njega, je njegov duh ostajal med njegovim ljudstvom (cf. Ag 2,5). On je bil ves čas s svojo cerkvijo. Res je, da je bil obnovljeni tempelj manj lep in veličasten kakor nekoč, je pa zato imel pred sabo bogato prihodnost, kajti slava, o kateri govori v v. 8 pomeni obljubo mesijanske prihodnosti. Nekoč v prihodnosti se je v templju pojavil Gospod Jezus Kristus. Že z njegovo prvo pojavitvijo v templju, ko sta ga Jožef in Marija prinesla tjakaj, se je Božja hiša napolnila z Božjo slavo, tako da je tam prisotni starček Simeon vzkliknil: 
Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika
po svoji besedi v miru,
30 kajti moje oči so videle tvojo rešitev,
31 ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev:
32 luč v razodetje poganom
in slavo Izraela, tvojega ljudstva. (Lk 2,29-31)
Simeon je prepoznal rešitev, oziroma Odrešenika,  ki ga je Bog pripravil v osebi Jezusa Kristusa in po njej.  Dano mu je bilo tudi spoznanje, da uresničenje te rešitve ne bo lahko, ampak boleče, tako za otroka kot za njegovo mater: "Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src." (Lk 2, 34b.35)

Pozneje  še večkrat srečamo Jezusa v templju. Pri dvanajstih je sedel med tempeljskimi učenjaki, ki so se čudili nad njegovimi vprašanji in odgovori (cf. Lk 2,46.47). Za vidni jeruzalemski tempelj bi lahko težko  rekli, da je bila njegova slava tista, ki je bila večja od slave prvega templja. V resnici je bil  pravi tempelj Jezus Kristus (cf. Jn 2,21). Tudi poslednji tempelj, omenjen v Ag 2,9, je pravzaprav Gospod Jezus.  To se bo v polnosti razodelo v eshatološki prihodnosti. Apostol Janez je  o njem pripovedoval v opisu nebeškega Jeruzalema, kjer pravi: "Svetišča nisem videl v njem, kajti njegovo svetišče je Gospod, Bog, vladar vsega, in Jagnje." (Raz 21,22). Svetišče, narejeno z roko,  je lahko le bled odsev resničnega svetišča. Naš pravi tempelj je Bog in Božje jagnje, ki odvzema greh sveta.

Bog daj vsem, ki to berete, za vedno uživati slavo tega templja!



19/11/2013

Kako se ljudje spremenijo - elektronska knjiga

Spremenjeno srce je jasna obljuba evangelija. Toda ko Biblija govori o daru novega srca, s tem nima v  mislih  takojšnje popolnosti, ampak zmožnost srca v smeri spremembe.

Na spodnji povezavi najdete knjigo dveh avtorjev, to sta Timothy S. Lane in Paul David Tripp. Knjiga nosi naslov How People Change. Knjiga v Kindle obliki je na strani spletne knjigarne Amazon.com.


KLIKNI >>>


P.s. Ni več gratis. Akcija je trajala le en dan.

18/11/2013

Študentski tečaj Alfa

Mislite, da je Jezus res živel? Se kristjani motijo ker polagajo svoje zaupanje v človeka, ki je umrl na križu? Kaj pomeni Stara in kaj Nova zaveza?

Če vas zanimajo teme povezane s Svetim pismom, se nam pridružite ob četrtkih zvečer v Gostilni Pod lipo (Borštnikov trg 3), ki se nahaja za Filozofsko fakulteto.

Srečanja se bodo začela 21. 11. 2013 in nadaljevala vse četrtke do 16. 1. 2014. Vedno se bomo dobili ob 19h.

Srečanje poteka tako, da si najprej pogledamo krajši video o neki svetopisemski temi, potem pa se o tem ob hrani in pijači pogovarjamo.
Študentski tečaj Alfa je namenjen vsem (vernim in nevernim) študentom.

Za več informacij pokliči 031 378 397.


ZVEŠ>>>>>>> 


17/11/2013

Antologija Spurgeonovih pridig v elektronski obliki

Vir slike: Wikipedia

Charles Haddon Spurgeon (1832 - 1892) velja za enega najbolj znanih in vplivnih pridigarjev 19. stoletja,  zato ni čudno, da so mu dali njegovi sodobniki vzdevek "princ pridigarjev". Njegove pridige so aktualne tudi danes, kajti v njih je oznanjal čisto Božjo besedo, Božja beseda pa je brezčasna. 

Spletna stran Monergism. com je objavila antologijo njegovih pridig v elektronski obliki in sicer v treh verzijah: pdf, Kindle in e-Pub. Dostop do knjige je na povezavi spodaj.


Knjiga je brezplačna. 


Kristus za vsakdanjo rabo

Na srbski spletni strani Vesti net sem naletel na članek z bombastičnim naslovom Kristusovi bojevniki bodo branili Republiko Srbsko: "Nad nasilje z nasiljem" (Hristovi ratnici će braniti Republiku Srpsku: "Na silu silom"). Ob branju tega naslova me je kar zmrazilo, kajti stvar se mi zdi kot nekakšen "krščanski" džihad. Članek pripoveduje o ruskih kozakih, katerih ataman naj bi bil sam predsednik Putin, ki da so pripravljeni z orožjem braniti Republiko Srbsko.  Pod članek sem napisal pripombo, da se Kristusovi bojevniki vojskujejo na kolenih, ne na konjih in v tankih ter svojo misel podkrepil s  svetopisemskim navedkom iz Pavlovega pisma Efežanom 6,13-18.  Odziv na moje pisanje je bil sicer odklonilen, a vseeno prijazen. Kadarkoli so ljudje v imenu Jezusa Kristusa vihteli snovno orožje, so s tem dejanjem sramotili Gospodovo ime. Kristus in krščanska vera nista nekaj, s čimer bi se smelo poljubno manipulirati, kakor odgovarja katerikoli politiki. Kristjanovo orožje so kolena, molitev in Božja beseda. To je orožje, s katerim po besedah sv. Pavla podiramo trdnjave v glavah ljudi: "Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke  in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu." (2Kor 10,4.5) To je nekaj popolnoma drugega kot (ne)svete vojne v imenu krščanstva in Kristusa. 

Tudi na Slovenskem  imamo v zadnjem času opravka z nekim sorodnim pojavom, pri čemer sicer ne gre za kako oboroženo armado, ampak za  intenzivnejše posvajanje krščanskega imena s strani določenega dela  dela političnega spektra. Na oder se pompozno vrača ime "krščanske" demokracije, kar bo menda rešilo cel kup problemov, s katerimi se sooča naša država. Ta stranka bo baje usmerjala svojo politiko v skladu s "krščanskimi vrednotami", pri čemer ni čisto jasno, kaj naj bi to pomenilo.  Krščanstvo namreč  operira s postavo (zapovedmi) in z evangelijem.  Kako se bo npr.  v politiki  obnesla zapoved nemaščevanja tistim, ki ti storijo krivico? Glede izpolnjevanja te zapovedi so že sedaj  zelo neprepričljivi. Imajo polna usta narodne sprave, delujejo pa v popolnem nasprotju s tem in kar naprej mečejo "ta-rdečim" pod nos njihove lumparije iz preteklosti, sebe pa predstavljajo kot popolnoma nedolžne žrtve. Nič ni narobe, če deluje  kristjan  v politiki. Toda taka oseba mora biti pozorna, da s svojim delovanjem ne dela sramote svojemu Gospodu. Svet ima zelo jasno izdelano predstavo o tem, kako naj bi delovali kristjani in vsak zdrs je za svet triumf. Svet seveda slabo loči resnične  kristjane od ponarejenih. Rimska cerkev, ki se pri nas predstavlja kot vrhovna moralna razsodnica, je že večkrat padla na izpitu iz kredibilnosti. Mariborski gospodarski škandal je le eden od teh primerov. Politično krščanstvo je doslej naredilo resničnemu krščanstvu največ škode.

Problem ponarejenega krščanstva je, da uporablja Kristusa kot nekakšen pripomoček za vsakdanjo rabo in ga vlači  v vsako mlakužo svojega političnega, gospodarskega in celo vojaškega delovanja. Kristus ni in ne more biti nikogaršnji nacionalni heroj, ampak je Odrešenik sveta. On tudi ne more biti pokritje za nobene politične ali gospodarske mahinacije. Zatorej je čas, da ga vse politike tega sveta nehajo zlorabljati za uresničevanje svojih vsakdanjih interesov.



16/11/2013

Božji otroci

"Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo. Svet nas zato ne spoznava, ker ni spoznal njega. Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je, in vsak, kdor ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je tudi on čist. 
 Vsak, kdor greši, ravna tudi nepostavno, kajti greh je nepostavnost. Vi veste, da se je On razodel, da bi odvzel grehe, da pa v njem ni greha. Kdor ostaja v njem, ne greši; kdor pa greši, ga ni videl in ga ni spoznal. Otroci, nihče naj vas ne zapelje. Le kdor ravna pravično, je pravičen, kakor je pravičen on. Kdor pa ravna grešno, je od hudiča, kajti hudič greši že od začetka. Božji Sin pa se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela."  (1Jn 3,1-8)

Božji otrok ne postaneš pri telesnem rojstvu, ampak pri ponovnem rojstvu. To je Jezus povedal Nikodemu, ko mu je rekel:  "Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva."  (Jn 3,3b) Božji otroci nismo zato, ker bi bili pridni in zaslužni, ampak zato, ker nam je Bog izkazal svojo ljubezen in nam z rojstvom od zgoraj, ki pride po veri, podaril Božje otroštvo. Božje otroštvo je Božji dar, ne naša zasluga. Ljudje, ki jim ta svet predstavlja vse, nas ne pozna. Med Božjimi otroki in svetom je ločnica, kar je poudarjeno v prvi vrstici. 

V 2. vrstici pravi, da smo Božji otroci, da pa še ni razodeto, kaj bomo. To nikakor ne pomeni, da je možno Božje otroštvo izgubiti, ampak, da ne vemo, kakšni bomo videti ob koncu časov, ko se bo Jezus razodel, oziroma prišel v slavi sodit živim in mrtvim, kot govori nikejsko-carigrajska veroizpoved. Takrat bodo naša telesa podobna njegovemu poveličanemu telesu, (cf. Flp 3,21) naše duše pa bodo dokončno očiščene in osvobojene slehernega madeža greha. Vsak, kdor ima to upanje in zaupanje, se ogiba greha, oziroma očiščuje, kakor je on čist (cf. 1Jn 3,3). V v. 4 nas apostol Janez opominja, da je vsak greh tudi nepostavnost, oziroma kršitev Božje postave. Hkrati nam v naslednji vrstici zagotavlja, da je Jezus Kristus odvzel vse naše grehe. Res je, Jezus Kristus je  "Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta." (Jn 1,29b) S svojo smrtjo na križu je izničil vse naše grehe, s svojim vstajenjem od mrtvih pa nam je dal zagotovilo popolnega opravičenja (cf. Rim 4,25). Zato je  nelogično, da bi kristjan grešil. Toda, kako je s tem v vsakdanjem življenju, oziroma v praksi? Janez pravi v 1Jn 3,6, da tisti, ki ostaja v Kristusu, ne greši. Nekateri zmotno mislijo, da kristjan pod nobenim pogojem ne bi smel pasti v greh. Toda sam Janez pravi v istem pismu naslednje:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9)  Iz tega sledi, da tudi kristjan greši, ali bolje, da pada v greh. Kristjan ni imun pred grehom, toda greh ni njegovo naravno stanje, v katerem bi se kristjan dobro počutil. Tisti, ki sistematično greši in se ne vznemirja zaradi svojega greha, temveč v njem morda celo uživa, zagotovo ni resnični kristjan. Kdor ima resnično zaupanje v Kristusa, hoče biti čist kakor naš Gospod. Greh ni kristjanovo naravno okolje, enako kot ni blato naravno okolje ovce. Ovca, ki pade v blato,  bo poskušala čim prej zlesti ven. Obstajajo pa živali, ki uživajo v blatu. Enako  obstajajo tudi ljudje, ki uživajo v grehu... Kristjan, ki pade v greh, greh prizna, Božja beseda pa mu zagotavlja očiščenje. Jezus Kristus je umrl za vse naše grehe: pretekle, sedanje in prihodnje. On je prišel v nas uničit Satanovo delo v celoti.

Nekateri kristjani so zmotno prepričani, da je možno izgubiti Božje otroštvo. Življenje teh ljudi je žalostno, saj lezejo skozi to "solzno dolino" kot po sinusoidi: gor - dol, gor - dol, gor - dol... Ko so "zgoraj", plavajo kot v oblakih, ko so "spodaj" zapadajo v obup. Ko stvar ne gre in ne gre, ostajajo "spodaj". Svoje Božje otroštvo vežejo na svoje uspehe in neuspehe ter na svoje dobro ali slabo počutje. Ta vrsta krščanstva je nekaj najbolj žalostnega in celo škodljivega. Zanj so krivi pridigarji, ki najprej veselo pozdravljajo novorojene člane Božje družine, nato pa sledi obtoževanje: "Le kako lahko ti kot kristjan...?" Res je, pridigarji, zlasti tisti iz Amerike, so naredili cel seznam predpisov novodobne postave, ki naj bi se je držal vsak kristjan. Iz cerkve, ki bi morala biti bolnišnica za grešnike, tako po navadi nastane "sveti klub" samopravičnežev. Ali je mogoče, da si nekaj časa Božji otrok, potem nekaj časa nisi, nato spet si, potem spet nisi? Gre za popolnoma nelogično stvar. Ali normalni zemeljski starši zavržejo otroka, ki naredi nekaj, kar ni prav? Ko je Peter Jezusa vprašal, kolikokrat naj odpusti svojemu bratu, če se pregreši zoper njega (Petra) in se pride opravičit ter če zadostuje do sedemkrat, mu je Jezus odgovoril: "Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat." (Mt 18,22). To pravzaprav pomeni, da vsakič. Bog od nas ne zahteva več, kot je sam pripravljen storiti. Njegova pripravljenost odpuščati tistim, ki svoj greh priznajo ni omejena. Bogu hvala za njegovo čudovito dobroto do njegovih otrok!



10/11/2013

Svet se vrti...

Vir slike: Wikipedia
V hrvaški reviji Globus, ki je izšla 1. 11. 2013, je od 30. do 34. strani objavljen ekskluzivni intervju z angleškim filozofom in humanistom A. C. Graylingom, s presenetljivim in bombastičnim naslovom: Religije bodo izumrle (Religije će izumrijeti).  Presenetljiv se mi zdi zato, ker  v večjem delu intervjuja sploh ne govori o religijah.

 V prvih dveh tretjinah intervjuja   je Grayling  govoril o ekonomiji, politiki, bogatenju, socialni državi, Evropski uniji in podobnem. Dotaknil se je tudi smisla življenja, ampak zelo površno;  smisel življenja naj bi bil v tem, da smo zadovoljni, živimo baje zato, ker obstajajo ljudje, s katerimi se imamo vzajemno radi, življenje pa da je nekaj prelepega in dobrega. O tem, kaj je smisel življenja za nekoga, ki iz kateregakoli razloga ni zadovoljen in ki ga nima nihče rad, slavni filozof ni ničesar povedal.

V zadnji tretjini intervjuja se je na dolgo in široko razgovoril o religiji v sedanjem času. Med drugim je povedal, da se cerkev mora spreminjati in delati to, česar si nekoč nismo mogli zamisliti. Na ta način bo po njegovem trgala lastno kožo in meso ter odvrgla vse, kar nikomur več ne bo sprejemljivo. Čez pet tisoč let po njegovem, v kolikor bo človeštvo še obstajalo,  ne bo več religije, oziroma, religija naj bi tedaj postala nekaj takega, kar je danes astrologija. 

Napovedovati, kaj bo čez pet tisoč let, je drzna stvar. Tudi astrologija dandanes nikakor ni nepomembna. Z njo se služijo mastni denarci. Slišal sem za podatek, da v Franciji kar 200.000 astrologov pridno in na veliko  služi denar z vedeževanjem, njihova klientela pa so bogati in izobraženi ter seveda cerkveno nereligiozni, ali pa taki na robu. To, da se  mora cerkev nenehno spreminjati, so vedeli in oznanjali že reformatorji, ko so govorili o ecclesia semper reformanda. Seveda pa se mora cerkev reformirati po evangeliju, ne po Graylingovi "Dobri knjigi".  Ateisti so danes najbolj prizadevni reformatorji cerkve, saj mislijo, da najbolje vedo, kako se mora cerkev "posodabljati". Lep del cerkve na materialno prenasičenem Zahodu gre za njihovimi sirenskimi klici in "posodablja" cerkev do neraspoznavnosti. Mnogi anglikanci, luterani, prezbiterijanci in pripadniki drugih denominacij so zdrsnili v reformacijo po svetu, ne po evangeliju. Tako deformirana cerkev postaja za svet še manj zanimiva, kot je bila deformirana cerkev 15. in 16. stoletja, ko so namesto oznanjevanja čistega  evangelija zganjali posvetnost in človeško filozofijo. Cerkev v starem Rimu je bila tako s takratnega (starorimskega), a tudi z današnjega stališča "tistih zunaj", zelo neprilagojena. Držala se je namreč Pavlovega priporočila: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2)  Tako "neposodobljena" bi morala, skladno z Graylingovo teorijo propasti že na samem začetku, kajti liberalna, relativistično razmišljajoča  in multikulturna rimska družba ni bila prav nič naklonjena krščanskemu ekskuzivizmu, ki ji je kazal zrcalo, kar je začela zelo zgodaj  dokazovati s krvavimi preganjanji, česar je bil deležen tudi avtor prejšnjega citata. Ampak učinek je bil ravno nasproten od tega, kar so pričakovali.

Zahodni svet se mi zdi danes kot velikanski Titanik, ki z relativiziranjem vsega na vse kriplje sili med ledene gore. Ljudje se igrajo bogove, kajti v svetu brez Boga hoče biti vsak sam sebi bog. Človek je postal merilo vsega, ampak žal ni znano, kateri človek bi to bil, kajti takih merskih instrumentov je živelo in še živi na milijarde. Pred nekaj dnevi, točneje 4. novembra, je na avstralski televiziji potekala ena od oddaj Q & A; A, v kateri so poleg moderatorja sodelovale še štiri osebe, med drugim homoseksualni aktivist Dan Savage in publicist Peter Hitchens, brat slovitega Christopherja Hitchensa. Zadnje vprašanje, ki ga je vsem štirim zastavila neka oseba iz publike, se je glasilo: "Katera tako imenovana nevarna ideja ima po vašem mnenju moč, da bi, v kolikor bi jo izvedli v praksi,  spremenila svet na bolje?"

 Dan Savage je odgovoril: "Kontrola rojstev. Na tem planetu je preveč (kletvica) ljudi.  In ne vem, če je to..., veste, jaz sem za izbiro. Verjamem, da bi morale imeti ženske pravico do nadzora nad svojim telesom. Včasih, v mračnih trenutkih, pa sem proti izbiri. Mislim, da bi moral biti splav obvezen kakih trideset let. To je nevarna ideja. Hotela je nevarno idejo.  Zdaj pa vrzi(te) vame stol."  Ne vem, kaj bi na to porekli pri nas, glede na dejstvo, da se število upokojencev povečuje, pokojninski sistem pa menda že spet ni zdržen. Morda bi nam omenjeni aktivist svetoval kako Endlosung...To ne bi bilo nič novega, kajti ideje takih in podobnih dokončnih rešitev se počasi in zanesljivo plazijo po Evropi in svetu. Ozrimo se malo na Nizozemsko, v Belgijo in podobne naprednjaške države.

Ko je prišel na vrsto Peter Hitchens, je vse prisotne osupnil, ko je rekel: "Najnevarnejša ideja v človeški zgodovini in filozofiji ostane vera, da je bil Jezus Kristus Božji sin in da je je vstal od mrtvih. To je najnevarnejša ideja, s katero se boste kdajkoli srečali."  Njegova izjava je vzbudila vsesplošno presenečenje tako ostalih udeležencev diskusije kot publike. Na moderatorjevo vprašanje, zakaj  je to najbolj nevarna ideja, je Hitchens odgovoril: "[...] Zato ker spreminja celotno človeško obnašanje in vso našo odgovornost. Vesoljstvo preobrača iz brezpomenskega kaosa v načrtovan prostor, v katerem sta pravičnost in upanje, zato imamo vsi dolžnost, da odkrivamo naravo te pravičnosti in delamo v smislu upanja. To nas vse spreminja. Če to zavračamo, nas tudi spreminja. To je neverjetno nevarno. Zato   mnogi ljudje nastopajo proti temu."

Res je, nevarna je ta ideja, zato svet misli, da jo je treba na vsak način nevtralizirati. Nekateri jo smešijo, drugi pomilujejo, spet tretji svetujejo, kako jo razredčiti in narediti manj nevarno, četrti uresničujejo nasvete tretjih, peti preganjajo... Toda, svet se vrti, ta ideja, imenovana Evangelij,  se pa še vedno drži, kajti njen nosilec je rekel: "In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mt 28,20b) 


Viri:


Življenje po rojstvu?

























09/11/2013

Zdravilo za vse Samarije tega sveta

Gustave Doré: Prerok Amos
Prerok Amos je živel v kraljestvu Izrael v 8. stol. pr. Kr. in je bil po poklicu živinorejec (cf. Am 1,1. 7,14.15). Obdobje, v katerem je živel, je bilo obdobje zadnjega razcveta severnega kraljestva Izrael, ki je sledil zlomu Sirije. Kakor smo že vajeni, razcvet še ni jamstvo blaginje za vse družbene sloje, ampak lahko tudi pomeni družbeno razslojevanje, v katerem bogati še bolj bogatijo, revni pa postajajo revnejši. Znana zgodba,  ali kot je rekel modri Salomon: "Nič ni novega pod soncem." (Prd 1,8b) Le naj še kdo reče, da Biblija ni aktualna!

V tem prispevku bomo komentirali 3. poglavje Amosove knjige

Čas blaginje ljudi ponavadi uspava in ne razmišljajo kaj prida o tem, od kod prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo (cf. Jak 1,17).  Kadar nam gre dobro, se redno dogaja, da bolj malo mislimo na Boga. Tudi Izraelci glede tega niso bili izjema. Bili so izvoljeno ljudstvo, njihova država se je ponovno razširila, gospodarstvo je cvetelo, pa so mislili, da jim prav nič ne manjka. Toda Bog jim je po preroku Amosu sporočil:
"Samo vas sem poznal
izmed vseh rodbin na zemlji,
zato bom na vas kaznoval
vse vaše krivde."  (Am 3,2)
Oni so imeli privilegij, da so izvoljeno ljudstvo, ravnali pa so v nasprotju s tem, kar so bili. Pozabljali so, da privilegij prinaša tudi odgovornost. Jezus je rekel nekaj stoletij pozneje o Judih, ki so ga zavračali: "Ko bi ne prišel in bi jim ne govoril, bi ne imeli greha, zdaj pa za svoj greh nimajo opravičila." (Jn 15,22) To velja tudi za vse tiste, ki so v cerkvi deležni evangelija, pa ga odklanjajo, kajti "Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali."  (Lk 12,48b)  Zunanje članstvo ali pripadnost Božjemu ljudstvu  še ni jamstvo za to, da bo Bog spregledal krivdo. Tako je tudi v tem primeru Božjemu ljudstvu grozila kazen. 
V naslednjih vrsticah (vv. 3-8) opozarja Amos v obliki kratkih vprašanj  na katastrofo, ki se bo skoraj zgodila Božjemu ljudstvu.  Poglejmo si tri od navedenih vrstic.
Mar hodita dva skupaj,
če nista istih misli?
 Rjove lev v gozdu,
če nima plena?
Se oglaša levič iz svojega brloga,
če ni nič ujel?  
Da, Gospod BOG ne stori ničesar,
ne da bi svoj sklep razodel
svojim služabnikom prerokom.  (Am 3,3.4.7)
V naravnem svetu ima vse svoj vzrok in vsak vzrok določeno posledico.  V navadi je, da so si bliže ljudje, ki podobno razmišljajo. Če lev rjove, je dobil, ali pa bo vsak čas ulovil plen. Enako je tudi Bog razodeval odločitve prerokom.

V vrsticah 9 - 11 in 13 - 15 napoveduje Bog po preroku padec Samarije, ki je bila glavno mesto kraljestva Izrael. Samarija je bila močno utrjeno mesto, ki je ležalo ob strateško pomembni prometnici, ki je povezovala Mezopotamijo z obalo Sredozemskega morja in z Egiptom. Napovedani padec Samarije je pomenil tudi grožnjo filistejskim mestom in Egiptu (cf. ibid. v. 9).  Bog očita Samariji nasilstvo in oderuštvo (cf. v. 10). Zato je Bog sklenil, da prepusti deželo sovražniku (t. j. Asircem), ki jo bo zasedel, izropal in uničil. Padec Izraela se ne bo zgodil zaradi asirske vojaške premoči, ampak, ker je Izrael zavrgel Boga. Moralni razkroj pa je bil posledica nevere, kar je ponavljajoča se zgodba.

Toda vse le ni bilo tako črno. Bog si je namreč tudi v tem primeru izbral svoj ostanek, ki bo preživel:
Tako govori GOSPOD: Kakor pastir reši levu iz gobca dve kosti ali kos uhlja, tako bodo rešeni Izraelovi sinovi, ki prebivajo v Samariji. (Ibid. v. 12a)
V tem slikovitem opisu napoveduje prerok, da se bo manjši del prebivalcev rešil, kajti Bog jih bo iztrgal iz sovražnikovih rok, kakor iztrga pastir iz levjega gobca kos plena. O preživetju ostanka govori tudi prerok Izaija:
Ko bi nam GOSPOD nad vojskami
ne prihranil ostanka,
bi postali že kakor Sódoma,
Gomóri bi bili podobni.  (Iz 1,9)
Rešitev prihaja po Božji izbiri, po milosti.  Ko govori apostol Pavel v 1. poglavju Pisma Rimljanom o poganih, ne govori o njih prav nič laskavo, ravno nasprotno. V 2. poglavju se loti starozaveznega Božjega ljudstva. Tudi o pripadnikih tega ljudstva pravi, da sami po sebi ne premorejo ničesar, zaradi česar bi se lahko odrešili. Govori torej podobno kot prerok Amos. Če bi danes govorili o vidni cerkvi kot celoti, bi lahko rekli isto. V času, ko vernost peša, se dogajajo Samarije. Vse Samarije tega sveta so simptom, ne vzrok. Že Dostojevski je rekel, da je brez Boga  vse dovoljeno. Danes bi radi mnogi zdravili simptome, tako da bi prepovedali to ali ono. Cilj je sicer dober, a na ta način nedosegljiv. Tudi moraliziranje nima učinka, ker ljudje radi pestujejo in gojijo svoj greh.  Bog je nekoč opozarjal svoje ljudstvo in svet po prerokih, danes pa  preko oznanjevanja postave in evangelija. Božja pravičnost se nikomur ne daje kar tako. Sedemsto in še nekaj let po Amosu  se je Božji Sin Jezus Kristus učlovečil in živel popolno življenje na zemlji. Usmrčen je bil zaradi naših grehov in obujen zavoljo našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Po njem se daje Božja pravičnost vsem, ki verujejo vanj. Sveti Pavel pravi:
Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: 23 saj so vsi grešili in so brez Božje slave, 24 opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. 25-26 Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost,tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa.  (Rim 3,22-26)
 To je evangeljsko sporočilo, dobra novica za cerkev in svet. Še ena stvar je podobna kot v Amosovih časih. Četudi gre pripadnost vsem delom vidne cerkve v milijarde, se še zdaleč ne bodo vsi ti  rešili, kajti ne rešuje pripadnost organizaciji, ampak Kristusu.  Še vedno imamo  opravka z ostankom, noben človek pa ne ve, koliko ljudi šteje ta sveti ostanek. Po besedah Georgea Phillipa za kristjana ni pravo vprašanje: "Ali sem med izvoljenimi?" ampak: "Ali verujem v Kristusa?"

Veruješ vanj?


Kje je Bog...?

Zveševci spet vabijo.

Kot nadaljevanje Lennoxovega obiska organiziramo od 12. do 14. novembra niz dogodkov za tiste študente, ki želijo raziskovati nekatere poti do resnice, o katerih je govoril tudi John Lennox v Cankarjevem domu.

Razpored dogodkov: 


12. november ob 19. uri – Kje je Bog v trpljenju? Trubarjeva cesta 37
Predavanje Stefana Gustavssona, ki mu bo sledila diskusija.
13. november, ob 19. uri – Kje je Bog v glasbi? Bar Pr’ Semaforju, Slovenska cesta 5 
Koncert z Andyjem Mayem.
14. november ob 15. uri – Kje je Bog v ustvarjalnosti? Celovška cesta 70
Delavnica z Andyjem Mayem.
 
Veselimo se vaše udeležbe! Če želite še več informacij, nas prosim kontaktirajte.

ZVEŠ>>>


Dr. John Lennox o razliki med krščanstvom in drugimi religijami



Prof. dr. John Lennox, ki se je 29. 10. letos udeležil okrogle mize in predaval v Ljubljani, je imel naslednjega dne predavanje v Zagrebu. Na zagrebškem predavanju je med drugim nazorno razložil razliko med krščanstvom in ostalimi religijami. Video traja 11 minut in 45 sekund.


02/11/2013

Ozejev poziv k spreobrnjenju in naš čas

Ozej. Detajl z Rafaelove risbe Preroka Ozej in Jona
V tem prispevku bomo preleteli 14. poglavje Knjige preroka Ozeja 

Prerok Ozej je živel v zelo nemirnem in kaotičnem času (8. stol. pr. Kr.), v katerem je severno kraljestvo Izrael za kratek čas doživelo meteorski vzpon, nato pa hiter padec in zasedbo s strani Asircev, ki so to državico tudi pokončali. Vzrok propada severnega kraljestva je prerok navedel v 1. vrstici, kjer pravi: "Samarija se bo pokorila, kajti uprla se je svojemu Bogu." Izraelci, ki so poznali Božjo postavo, kjer pravi Bog: "Ne imej drugih bogov poleg mene!" (2Mz 20,3. 5Mz 5,7) so si od sosednjih ljudstev "izposodili" njihova božanstva, jim postavljali kipe in oltarje ter tako prešuštvovali proti Jahveju. Od duhovnega prešuštva pa je le korak do telesnega prešuštva in do vseh mogočih ostalih zlorab ter grehov.

Toda Bog je zelo potrpežljiv in je še vedno vabil svoje ljudstvo v občestvo s sabo. Naslednje vrstice so izraz Božje očetovske ljubezni do Izraela, ki je zablodil:
Vrni se, Izrael, h GOSPODU, svojemu Bogu,
kajti padel si po svoji krivdi.
Vzemite besede s seboj
in vrnite se h GOSPODU!
Recite mu:
"Odpusti vso krivdo,
sprejmi dobroto
in bomo nadomestili
junce s svojimi ustnicami.
Asirec nas ne bo rešil,
na konja ne bomo več sedli
in temu, kar so izdelale naše roke,
ne bomo več rekli: 'Naš Bog',
kajti pri tebi najde sirota usmiljenje."  (Oz 14, 2-4)
 Odlomek se začenja s pozivom k spreobrnitvi, pri čemer je Bog ljudstvu razločno povedal, da je padlo po svoji krivdi, on pa je pripravljen iti tudi preko tega padca in znova sprejeti svoje ljudstvo.  V nadaljevanju je kratka molitev kesanja. Ker v Severnem kraljestvu ni bilo pravega templja, pravi tempelj je bil namreč v Jeruzalemu, v Judovem kraljestvu, je  zadostovala tudi iskrena molitev. Pa ne le to. Tudi sicer je Bogu bolj všeč iskrena molitev skesanega grešnika kot klavne in žgalne daritve v obliki  juncev, jagnjet in drugih živali. Že kralj David je o tem napisal:
Zakaj nad klavno daritvijo nimaš veselja,
če bi ti namenil žgalno daritev, bi je ne maral.
19 Moja daritev Bogu je potrt duh,
potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš.  (Ps 51, 18.19) 
V današnjem času želijo mnogi pomiriti občutek krivde, ki izhaja iz njihove grešnosti, s podarjanjem določenih vsot denarja za cerkve ali z dobrodelnostjo. Vse to je sicer lepo, toda Bog hoče najprej spremembo smeri, ne denarja za to ali ono. Kdor zaupa malikom, ne more dolgoročno  ničesar pričakovati od Boga. Ti maliki so lahko marsikaj. Za nekoga je to vojaška moč, za drugega finančna stabilnost, tretji se zanašajo na znanost in druga dela svojega uma in rok, spet nekateri so obsedeni s čim drugim. Prava daritev Bogu je skesan duh, spreobrnjenje (cf. Ps 51,19).

V nadaljevanju našega odlomka (Oz 14,5) je Bog obljubil svojemu ljudstvu, da ga bo on sam ozdravil od njihovega odpadništva in jih rad ljubil:
Ozdravil jih bom njihovega odvračanja,
rad jih bom ljubil,
kajti moja jeza se je odvrnila od njih.
To ne pomeni, da jih prej ni ljubil, ampak, da nad njimi ne bo takoj izvršil svoje sodbe.  Bog je potrpežljiv. V naslednjih vrsticah (6-9) jim obljublja svoje blagoslove in blagodati. V zadnji (10.) vrstici tega poglavja pa pravi:
Kdor je moder, bo te reči razumel,
kdor je razumen, jih bo spoznal;
kajti GOSPODOVE poti so ravne,
pravični hodijo po njih,
uporni pa se na njih spotikajo.
Razveseljivo je, da hodi po svetu kar precej bolj  bistrih ljudi, vprašanje pa je, koliko je  med temi modrih. Tako je bilo in je še vedno. Mnogi ljudje Ozejevega časa so se spotikali ob Božje poti, pa tudi danes ni nič drugače. Božje poti so za pravičnega ravne, za upornika pa polne takih in drugačnih ovir in zank. Pravični ne črpa svoje pravičnosti iz sebe, ampak je deležen tuje, Božje pravičnosti. Prerok Izaija pravi, da so vse naše pravičnosti kakor umazana cunja (cf. Iz 46,6 CHR). V Janezovem evangeliju pa beremo:  "Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal  in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku." (Jn 2,24.25) Kakor je nekoč Bog vabil Izraelce k spreobrnjenju, tako danes vabi ljudi iz sveta. Bog je tisti, ki podeljuje svojo pravičnost vsem, ki se spreobrnejo in verujejo v ime edinorojenega Božjega Sina Jezusa Kristusa:
Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: 23 saj so vsi grešili in so brez Božje slave, 24 opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. (Rim 3,22-24)
Bog še danes duhovno ozdravlja  svoje izvoljene. On jih vleče k sebi ter jim daje svojo pravičnost. Človeški rod je po naravi grešen in vsi smo se rodili z grešno naravo. Bog nas po svoji milosti in po žrtveni smrti svojega Sina Jezusa Kristusa čisti vseh naših grehov ter nam po Svetem Duhu daje novo življenje, ki je v Jezusu Kristusu.  Tega ne dela zaradi naših del in zaslužnosti, ampak izključno po svoji milosti.

Naj Bog deluje s svojo milostjo in da svojo modrost in pravo razumnost vsem, da se bodo oklenili veselega oznanila Božje milosti, po katerem prihaja na svet odrešenje in ozdravljenje od Boga, kateremu bodi slava in hvala vekomaj.