23. november 2013

Slava poslednjega templja

Paolo Veronese: Jezus med učenjaki v templju
Enaindvajseti dan sedmega meseca se je zgodila GOSPODOVA beseda po preroku Ageju, rekoč: 2 "Povej vendar Zerubabélu, Šealtiélovemu sinu, upravitelju Judeje, in Ješúu, Jocadákovemu sinu, vélikemu duhovniku, in vsemu ostanku ljudstva in reci: 3 'Kdo je ostal med vami, ki je videl to hišo v njeni prvi slavi? In kakšno jo vidite zdaj? Ali ni v vaših očeh kakor nič? Zdaj pa pogum, Zerubabél, govori GOSPOD, pogum, Ješúa, Jocadákov sin, véliki duhovnik, pogum, vse ljudstvo v deželi, govori GOSPOD! Delajte, kajti jaz sem z vami, govori GOSPOD nad vojskami! Po besedi, ki sem se vam z njo zavezal, ko ste šli iz Egipta, ostaja moj duh v vaši sredi; ne bojte se! Kajti tako govori GOSPOD nad vojskami: Še malo časa in stresel bom nebo in zemljo, morje in kopno. Pretresel bom vse narode, prišli bodo zakladi vseh narodov in to hišo bom napolnil s slavo, govori GOSPOD nad vojskami. Moje je srebro in moje je zlato, govori GOSPOD nad vojskami. Slava te poslednje hiše bo večja, kakor je bila slava prve, govori GOSPOD nad vojskami, in na tem kraju bom delil mir, govori GOSPOD nad vojskami.'" (Ag 2,1-9)

Zgornje besede je zapisal prerok Agej leta 520 pr. Kr., torej 18 let po tistem, ko je perzijski kralj Kir  Judom dovolil vrnitev iz babilonskega izgnanstva ter dovolil obnovo jeruzalemskega templja, kar opisuje Ezra v 1. in 2. poglavju svoje knjige. Zaradi nasprotovanja in nagajanja sosedov (cf. Ezr 3,1-4,5) so morali prekiniti z obnovo templja. Sprememba na perzijskem prestolu (Kirovega sina Kambiza je l. 518 nasledil Darej) je blagodejno vplivala na nadaljevanje obnavljanja templja. 

V pričujočem odlomku je Bog po Ageju opogumljal Davidovega potomca Zerubabéla ter velikega duhovnika Jošua in vse ljudstvo, naj nadaljujejo z gradnjo templja. Nagajanje sosedov in kraljeva prepoved nadaljevanja gradnje sta med ljudstvom povzročila malodušje.  Tempelj je simboliziral zavezo med Bogom in njegovim ljudstvom. Razpadajoč tempelj je pomenil razpadanje zaveze med Bogom in ljudstvom, kar se jje odražalo v splošni apatiji ljudi. Ravno zato je Bog opogumljal svoje ljudstvo in ga spodbujal k delu.  Jahve je Bog zaveze. Ne glede na to, kako se je njegovo ljudstvo pregrešilo zoper njega, je njegov duh ostajal med njegovim ljudstvom (cf. Ag 2,5). On je bil ves čas s svojo cerkvijo. Res je, da je bil obnovljeni tempelj manj lep in veličasten kakor nekoč, je pa zato imel pred sabo bogato prihodnost, kajti slava, o kateri govori v v. 8 pomeni obljubo mesijanske prihodnosti. Nekoč v prihodnosti se je v templju pojavil Gospod Jezus Kristus. Že z njegovo prvo pojavitvijo v templju, ko sta ga Jožef in Marija prinesla tjakaj, se je Božja hiša napolnila z Božjo slavo, tako da je tam prisotni starček Simeon vzkliknil: 
Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika
po svoji besedi v miru,
30 kajti moje oči so videle tvojo rešitev,
31 ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev:
32 luč v razodetje poganom
in slavo Izraela, tvojega ljudstva. (Lk 2,29-31)
Simeon je prepoznal rešitev, oziroma Odrešenika,  ki ga je Bog pripravil v osebi Jezusa Kristusa in po njej.  Dano mu je bilo tudi spoznanje, da uresničenje te rešitve ne bo lahko, ampak boleče, tako za otroka kot za njegovo mater: "Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src." (Lk 2, 34b.35)

Pozneje  še večkrat srečamo Jezusa v templju. Pri dvanajstih je sedel med tempeljskimi učenjaki, ki so se čudili nad njegovimi vprašanji in odgovori (cf. Lk 2,46.47). Za vidni jeruzalemski tempelj bi lahko težko  rekli, da je bila njegova slava tista, ki je bila večja od slave prvega templja. V resnici je bil  pravi tempelj Jezus Kristus (cf. Jn 2,21). Tudi poslednji tempelj, omenjen v Ag 2,9, je pravzaprav Gospod Jezus.  To se bo v polnosti razodelo v eshatološki prihodnosti. Apostol Janez je  o njem pripovedoval v opisu nebeškega Jeruzalema, kjer pravi: "Svetišča nisem videl v njem, kajti njegovo svetišče je Gospod, Bog, vladar vsega, in Jagnje." (Raz 21,22). Svetišče, narejeno z roko,  je lahko le bled odsev resničnega svetišča. Naš pravi tempelj je Bog in Božje jagnje, ki odvzema greh sveta.

Bog daj vsem, ki to berete, za vedno uživati slavo tega templja!



Ni komentarjev: