29/12/2013

Božič v senci križa

Božični prazniki so na prvi pogled tako  lepi in polni topline in prisrčnosti, da velikokrat pozabimo na senco križa, ki visi nad njimi. Seveda je ta toplina in prisrčnost bolj posledica naših predstav kot pa realnega stanja v betlehemskem hlevu.

Morda je ravno zato, da bi razblinila morebitne božične iluzije, cerkev na naslednji dan, torej na 26. december,  določila praznik prvega mučenca Štefana (ne vem pa, kakšno zvezo imajo s tem mučencem  konji, ki jih pri nas rimska cerkev ravno na ta dan vneto blagoslavlja). Življenje in smrt sta v tem padlem svetu skrivnostno povezana. 

Evangelist Luka  opisuje Jezusovo rojstvo v bolj svetlih barvah kot Matej in ne omenja toliko senčnih strani božiča. Matej nam podaja glede tega malo temnejšo podobo. Če povežemo oba skupaj, dobimo, da je angelskim spevom: "Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji," (Lk 2,14)  čez kaki dve leti sledil prihod modrih z Orienta in prvi poskus umora Bočjega deteta: "Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih." (Lk 2,16) Jezusova mati in krušni oče sta malo pred tem pokolom skupaj z otrokom zbežala v Egipt, do koder ni segala Herodova oblast in se vrnila v domovino šele po  smrti okrutnega vladarja (cf. Mt 2,19).

Cerkveno leto je koristno didaktično sredstvo za učenje vere, pri čemer je v vsakem obdobju poudarek na drugem vidiku. Ob tem je treba imeti na očeh tudi druge vidike. Tako je apostol Pavel ob neki priložnosti zapisal: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14) S tem apostol ni mislil dobesednega rimskega mučilnega orodja, ampak dejstvo, da je bil Jezus Kristus umorjen na križu za naše grehe. Ampak Kristusovo križanje je bilo le finale tistega, kar je bilo v njegovem življenju ves čas prisotno. Kot pravijo,  da je življenje le počasno umiranje, bi lahko za Jezusovo življenje rekli, da je šlo za počasno križanje, saj je vseskozi potekalo v senci križa. On je prišel na svet odrešit grešnike (cf. 1Tim 1,15). To je izvršil tako s svojo aktivno poslušnostjo Očetovi volji, s katero je namesto nas v popolnosti izpolnil postavo, kot s pasivno poslušnostjo, s katero se je žrtvoval kot "Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta." (Jn 1,29b)

Njemu slava na veke!


27/12/2013

Vinko Ošlak: RKC in naša politika

 ...
Rimska cerkev je izrazita cerkev tega sveta, ki povsem ignorira Jezusovo pričevanje, kako njegovo kraljestvo ni od tega sveta (Janez 18,36). Ta cerkev je nastala po zlitju oblastne strukture rimskega cesarstva v času njegove največje dekadence, poganskih kultov v državi in ljudstvu in ostankov krščanskega verovanja v skupnostih, zato vse te elemente najdemo tudi v njenem današnjem obstoju in delovanju. Predvsem pa je to imperialna cerkev, ki za svojo samoutemeljitev potrebuje dvoje smešnih stvari, ki so prav v teh dneh spet poživile svetovno medijsko plažo: lažno darilno pogodbo cesarja Konstantina in legendo o Petrovem bivanju in smrti v Rimu in o najdenih – prav njegovih – kosteh. Na teh dveh temeljih počiva rimska herezija. Tako ni čudno, da se ta cerkev skozi vso zgodovino obnaša kot država – ne med državami – ampak nad vsemi drugimi državami. In tudi njej ena sama država na tem svetu ni dovolj. Poleg brezozemeljske držav Sveti sedež, ki z nunciji vzdržuje diplomatske stike z drugimi državami (kar se med slovenskimi novinarji še do danes ni razvedelo), poleg teritorialne države Vatikan, Mussolinijeve podkupnine papežu za mižanje ob njegovih zločinih, je v Rimu še sedež tretje cerkvene države, to je Suverenost Malteškega reda. Temu se pravi norčevanje iz Kristusa in njegovega nauka in zgleda!
 ...
Katolicizem ni bil največja nesreča slovenske zgodovine samo v času „pokristjanjenja” na, žal, skvarjen katoliški način, pa v času protireformacije, ko je bil tako Slovencem za pol tisočletja zaprt vstop v družino tistih evropskih narodov, ki so smeli sami brati Božjo besedo in so nam danes svetal zgled, čeprav je tudi njihova vera že upadla in tako upada tudi njihova siceršnja zglednost, ampak je to največja nesreča za narod tudi danes. To, kar ljudje v zgodovinski dezorientaciji pripisujejo izključno komunizmu, je v resnici stara katoliška formula, ki je po svoji naravi fašistoidna, fašizem in komunizem pa sta zlahka zamenljiva[...]
 ...

Dostop do celotnega besedila na Novorojen.si >>>


25/12/2013

Horus gre nad božič


Pri tem ni bil ravno uspešen. Podobno neuspešna so bila tudi druga božanstva. Video traja malo več kot pet minut. 


24/12/2013

Luč veselega oznanila

  Ljudstvo, ki je hodilo v temi,
        je zagledalo veliko luč,
        nad prebivalci v deželi smrtne sence
        je zasvetila luč.
        2 Zbudil si silno radost,
        naredil si veliko veselje.
        Veselijo se pred teboj,
        kakor se veselijo ob žetvi,
        kakor se radujejo, ko delijo plen.
        3 Kajti jarem njegovega bremena
        in palico na njegovem hrbtu,
        šibo njegovega priganjača
        si zlomil kot na dan Midjáncev.
        4 Kajti vsak vojaški škorenj, ki hrupno koraka,
        in ogrinjalo, ki je prepojeno s krvjo,
        bo sežgano, bo hrana za ogenj.
        5 Kajti dete nam je rojeno,
        sin nam je dan.
        Oblast je na njegovih ramah,
        imenuje se:
        Čudoviti svetovalec, Močni Bog,
        Večni Oče, Knez miru.
        6 Oblast se bo širila
        in miru ne bo konca
        na Davidovem prestolu in v njegovem kraljestvu.
        Vzpostavil ga bo in utrdil
        s pravico in pravičnostjo
        od zdaj in na veke.
        Gorečnost GOSPODA nad vojskami bo to naredila.
                                                                                                    (Iz 9,1-6)

Zgornji odlomek je ena najbolj izrecnih starozaveznih napovedi prihoda Mesije. Kristus je prava Luč, ki je prišla na svet (cf. Jn 1,9. 8,12). Svet je bil v temi tako v času njegovega prihoda, kot pred njim in tudi po njem, vse do danes. Božja beseda pravi:  "Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna.  Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela." (Jn 3,19.20) Dejstvo je, da nas Jezus s svojo besedo postavi pred zid, ko nam osvetli naša zla dela. Zato svet beži pred njim, enako kot je bežal v času, ko je hodil po zemlji. Toda vsi ne bežijo pred njim. Zakaj je tako, ve edino Bog, ki je nekaterim podelil milost, da se morejo in smejo v njem veseliti. 

Vsi bržkone poznamo okoliščine Gospodovega rojstva in najbrž se strinjamo, da smrdljiv hlev ni ravno prostor, kjer bi se rojevali bogovi, ustvarjeni po človekovi podobi. Toda Božji Sin Jezus Kristus se je rodil ravno v neuglednem prostoru blizu neznanega mesta v odročni provinci mogočnega cesarstva. In potem so tu angelske trume, ki so prepevale: "Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji." (Lk 2,14) So angeli prepevali in oznanjali mir pred "božanskim" imperatorjem Avgustom, ali vsaj pred jeruzalemskimi višjimi duhovniki in teologi? Kje pa! Peli so pastirjem, ki so v tedanji judovski družbi veljali za manjvredne, ker se niso imeli časa ukvarjati z visoko teologijo, poleg tega so imeli zaradi živalske družbe težave  z obredno čistostjo, saj okrog sebe niso širili  ravno prijetnega vonja. To  druščino ponižanih in razžaljenih so povabili počastit Božje Dete. Očitno so bili pastirji med tistimi, ki so Bogu po volji. Zakaj ravno oni in ne kdo drug? Morda se del odgovora skriva v besedah: "Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost." (Jak 4,6b) Seveda le del, kajti tudi ponižnost, ki je Bogu po volji ni nekaj, kar bi proizvedel človek, ampak sad Božje milosti, ki deluje v posamezniku.

Kot je v času, ko so Midjanci zatirali Izraelce (Sod 6 in 7), Bog preko Gideona osvobodil izraelsko ljudstvo zatiranja tujcev, tako je po svojem Sinu osvobodil svoje ljudstvo bremena greha. Jezus Kristus je prišel na svet s prav posebnim namenom, to je, da natančno in do zadnje pike izpolni vso postavo in da se žrtvuje kot Božje jagnje, ki odvzema greh sveta. Ko bo znova prišel, bo v polnosti vzpostavil svojo oblast, ko bo po pravici sodil živim in mrtvim. Tedaj poreče svojim izvoljenim: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!" (Mt 25,34b) Ti blagoslovljeni niso nobeni verski zvezdniki, ampak čisto običajni ljudje iz vseh slojev, narodov, ljudstev in jezikov. To so tisti, ki izpovedujejo preprosto resnico, kot je to storil apostol Pavel, ko je napisal: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) Sv. Pavel je s tem izpovedal dvoje: da je po naravi grešnik, ki potrebuje Odrešenika in da je Jezus Kristus ta pravi Odrešenik. Sam Gospod Jezus je rekel o sebi: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil."  (Jn 3,17) 

 Ali si med tistimi, ki so se po njem rešili? To vprašanje je neskončno pomembnejše od vsega blišča božičnega praznovanja. Če nisi, naj te potolažim: zdaj je zate  čas milosti in dan rešenja, kajti:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Veruj temu veselemu oznanilu in večno življenje bo tvoje.


21/12/2013

Kam?

Božje ljudstvo se je v zgodovini velikokrat znašlo na razpotju. V takih situacijah se je rado zgodilo, da se je večinsko odločilo za napačno opcijo in sledilo svojim  željam in hotenjem. Enega od takih primerov nam v svoji knjigi opisuje prerok Izaija v 30. poglavju od 1. do 26. vrstice

Ko se je Božje ljudstvo znašlo pred kako preizkušnjo, je velikokrat namesto poslušnosti Božji besedi rajši šlo za lastnim varljivim mišljenjem. V našem primeru se je znašlo pred grozečo asirsko nevarnostjo. Asirija je bila tedaj velesila in v moči tzelo enostavne človeške logike lahko rečemo, da so se prebivalci kraljestevca Juda  tedaj upravičeno bali asirske nevarnosti. Iz strahu pred Asirci so iskali zavezništva z Egiptom. Egipt je imel pri tem seveda svojo računico, kajti Izrael je predstavljal tamponsko državico med Egiptom in Asirijo. Bog je Izraelu obljubil svojo pomoč, Izraelci pa, kot da so se držali maksime: "Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal," in sledili  lastni poti, ki je bila pogubna. Zavračanje Božje besede in ravnanje po lastni volji ima vedno hude posledice. 
Kajti tako vam je rekel Gospod BOG, Sveti Izraelov:
Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni,
v mirovanju in zaupanju je vaša moč,
pa niste hoteli.
16 Rekli ste: "Nikakor ne, na konjih bomo bežali!"
zato boste res bežali.
"Na hitrih konjih bomo jezdili!"
zato vas bodo vaši zasledovalci dohiteli.
17 Tisoč vas bo bežalo pred grožnjo enega,
pred grožnjo petih boste bežali[...]  (Iz 30,15-17a)
Bog je od svojega ljudstva pričakoval dvoje: da se spreobrnejo in ostanejo mirni. Izrael je bil miniaturno ljudstvo, zato je bila njegova edina rešitev spreobrnjenje in poslušnost Bogu ter zaupanje in mirovanje v tej poslušnosti. Božje kraljestvo deluje po drugačnih pravilih in po navadi  čisto drugače kot človeška logika: "Gospodu ni težko storiti rešitve po velikem ali majhnem številu." (1Sam 14,6b) Jahvejeva postava, ki je veljala za Izraelovega kralja, je izrecno prepovedovala, da bi se Božje ljudstvo spet vračalo v Egipt, deželo suženjstva: "[N]aj ne vodi ljudstva nazaj v Egipt, da bi pomnožil število konj, saj vam je GOSPOD rekel: 'Nikoli več se ne vračajte po tej poti!'" (5Mz 17,16) Izraelci pa so iz strahu pred sovražniki počeli ravno to. Tak način razmišljanja in delovanja ni mogel voditi drugam kot v polom (cf. Iz 30, 16.17).

Ta zgodba je bila značilna za starozavezno in za novozavezno cerkev. Namesto poslušnosti Bogu se je cerkev kar naprej odločala za svojo pot, svoj način. Spomnimo se le srednjeveškega papeštva in takih ter drugačnih vojn, ki jih je bojevalo. To pa zato, ker je doktrinarno iztirilo. Namesto poslušnosti Božji besedi je izbralo beg v duhovno egiptovsko suženjstvo greha. Podobno počnejo danes mnoge protestantske denominacije, ki prilagajajo svojo doktrino in moralo trenutnim modnim muham tega sveta ter se bahajo s svojo domnevno naprednostjo, čeprav je apostol Pavel izrecno zabičal cerkvi: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2)

Toda Bog s tem ni rekel zadnje besede, saj ima na razpolago dovolj časa, da počaka, kakor je pač skladno z njegovim načrtom. 
Zato GOSPOD čaka, da se vas usmili,
zato se bo vzdignil, da vas potolaži,
kajti GOSPOD je Bog pravice,
blagor vsem, ki zaupajo vanj.  (Iz 30,18)
Ljudstvo je sicer zavrglo njegovo rešitev in se odločilo za svojo pot, toda Bog je milosten. V nadaljevanju  svojega prerokovanja  Izaija predpostavi prihodnjo mesijansko resničnost, ko pravi: 
Čeprav vam Gospod daje kruh stiske in vodo nadloge, se tvoj Učitelj ne bo več skrival, temveč bodo tvoje oči gledale tvojega Učitelja. 21 Tvoja ušesa bodo slišala za teboj besedo, ki bo pravila: "To je pot, po njej hodite!" če boste morali iti na desno ali na levo. (Iz 30, 20.21)
Če je bil Bog v Stari zavezi skriti Bog (cf. Iz 45,15), se je v Novi zavezi povsem razodel v osebi Jezusa Kristusa, našega Učitelja, Gospoda in Odrešenika. On  s svojo besedo in ob posredovanju Svetega Duha usmerja  svoje ljudstvo na pot, po kateri naj hodimo. Ko je ob neki priložnosti veliko učencev zapustilo Jezusa in je vprašal preostale, če želijo tudi oni oditi, mu je Peter odgovoril: "Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš  in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji." (Jn 6,68.69) Da, Jezus Kristus ima besede večnega življenja. Pa ne le to: on je prelil svojo kri in umrl v spravo za naše grehe in tretji dan vstal od mrtvih, s čimer je dokazal, da je on edini vir našega opravičenja. Zato tudi vemo, kam in h komu naj gremo.  

Zadnje štiri vrstice našega odlomka nam slikovito  predstavljajo slavo mesijanskega kraljestva.  Le-ta predstavitev doseže svoj višek v 26. vrstici, kjer pravi:  
"Tedaj bo luna svetila kakor sonce, sončna svetloba pa bo sedemkratna, kakor svetloba sedmih dni, na dan, ko bo GOSPOD obvezal poškodbo svojega ljudstva in ozdravil rano lastnega udarca."
Bogu slava in hvala za  njegovo čudovito delo odrešenja!



16/12/2013

Zoper perfekcionizem

Želja po perfekcionizmu je v cerkvi zelo dolgo prisotna. Eden najbolj znanih perfekcionistov je bil Pelagij, ki je učil, da je možno živeti popolnoma brez greha. Pelagij je imel v tem in drugih pogledih zelo veliko sledilcev in jih ima še danes. Sem sodijo razna svetostna gibanja, enemu od teh  sledita tudi zakonca Šavli, ki jima je oblast nedavno celo odvzela otroke.

Ravno danes sem naletel na spletu na  svežo debato o perfekcionizmu, med reformiranima teologoma Scottom Clarkom in Joelom Kimom. Debatirala sta na temo Rimljanom 7.  Je torej na tej strani večnosti  kristjanu možno živeti popolnoma brezgrešno življenje? Odgovor je na spodnji povezavi:


Pogovor traja malo več kot 43 minut.



15/12/2013

Lea Adams - razstava v Ljubljani

Lea Adams je mlada akademska slikarka iz Walesa. V četrtek, 12. decembra, bo v Ljubljani predstavila umetniška dela, temelječa na osebni izkušnji depresije, obravnavajo pa tudi odnos med umetnostjo in vero ter ljubezen do bližnjega. Po predstavitvi bo čas za pogovor z avtorico. Zakaj se nam ne bi pridružili? Dogodek se bo odvijal ob 19. uri na Trubarjevi cesti 37 .


Vabi ZVEŠ >>>


"Beseda vere" in družina Šavli

"Beseda vere" ali izvirno Word of Faith je gibanje, ki izhaja iz ameriških prebuditeljsko - karizmatičnih logov. Posebej značilno za to gibanje je, da njegovi pripadniki jemljejo dobesedno Jezusove besede iz Mr 11,24:  "Zato vam pravim: Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo."  Enako počnejo še z nekaterimi drugimi pasusi, iz česar so zgradili svojo specifično teologijo. Ta teologija pravi, da lahko, če imamo pravo vero, premagamo vsako bolezen, kajti Božja želja je, da smo kristjani zdravi. Bog skladno s to "teologijo", oziroma herezijo, tudi želi, da smo kristjani premožni. Če nimamo denarja, službe ali česarkoli, moramo samo močno verovati in naše potrebe bodo potešene. Gibanje je povezano z imeni, kot so Kenneth Hagin, Kenneth Copeland in  Benny Hinn.

Pred leti smo si lahko ogledali ameriški film Promised a Miracle, ki je bil posnet po resnični zgodbi. Zakonca, ki sta bila člana ene od Word of Faith cerkva, sta imela sina, ki je bolehal za sladkorno boleznijo. Ker sta bila pod stalnim pritiskom pastorja in "bratov ter sester", češ, da imata premalo vere, sta sinu nehala dajati inzulin, zaradi česar je otrok umrl.   Zakonca sta odšla v zapor, glavni krivec, tako imenovani pastor, pa je lepo ostal na prostosti.

Ko sem že pred nekaj meseci prebral intervju s člani družine Šavli, mi zadeva ni bila čisto nič všeč. Sedaj se je zgodilo, da jima je Center za socialno delo odvzel vseh sedem otrok

Za družino Šavli je značilno, da živi predvsem od tega, kar "prejme od Gospoda". Če bi vsi živeli tako kot oni, kar pomeni, da bi nas drugi "na Gospodovo pobudo" oskrbovali s hrano in drugimi stvarmi, ne bi bilo na koncu nobenega od teh drugih, ki bi lahko koga oskrboval, saj bi vsi samo čakali, kdaj bo kaj prispelo.

Nekaj posebnega so tudi "pogovori z Gospodom", ki se  zakoncema razodeva skozi domnevne vizije, ali pa preko določene vrstice v Svetem pismu. Odpreti Biblijo in prebrati naključno vrstico ter to imeti kot Božje razodetje ni daleč od vedeževanja iz kavne usedline ali tarot kart, le uporabljeno sredstvo je bolj "duhovno".  Verjamem, da osebna razodetja še vedno obstajajo.  Doživeli so jih npr. nekateri muslimani v Iranu, Pakistanu in še kje, ki niso imeli pojma o Bibliji. V naših okoliščinah, ko lahko vsakdo bere Božjo besedo in se iz nje pouči, so povsem nepotrebna in po mojem bolj sad fantazije.

Naslednja značilnost družine je svetostni način življenja, povezan z ločitvijo od  sveta. Dejstvo je, da kristjani nismo od sveta, toda živimo v svetu. Ni težko pobegniti pred svetom, težje je izgnati svet iz svoje notranjosti.  Odpoved televiziji, internetu itn. ni nobena tragedija, ampak stvar osebne izbire. Tudi šolanje na domu ni nič slabega, vprašanje pa je, koliko je ta stvar koristna. Dosti ameriških kristjanov daje otroke v konfesionalne šole, kjer so kot v  varnem zavetju, ki pa ni le varno, ampak tudi varljivo. Ko taki pridejo na univerzo, mnogi dobesedno podivjajo in obesijo vero na klin. To se zgodi, ker niso imeli priložnosti, da bi v interakciji z vrstniki drugih prepričanj okrepili svoj duhovni imunski sistem. 

Naslednja stvar je ta, da zakonca zvračata vso krivde za probleme na Satana, kar je še ena značilnost pripadnikov gibanja Word of Faith. Eksorcizmi so pri takih na dnevnem redu. Toda, ali je res za vse napake, ki jih sam delam, kriv Satan? Apostol Jakob je napisal: "Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja."  (Jak 1,14) Za tisto, kar nekdo stori zaradi svojega lastnega poželenja, ne moremo neposredno obsojati hudobnega duha. 

Osebno sočustvujem z zakoncema Šavli, ki so jima  odvzeli otroke. Obenem jima želim, da se izvlečeta iz prekooceanske herezije, tako lepo poimenovane "beseda vere".

Moram pa tudi poudariti, kako enostransko in pristransko reagirajo naše institucije ob takih primerih. Ali bi se kaj takega zgodilo, če bi bili Šavlijevi Romi? Odgovorite si sami!



Evangeljsko veselje brez evangelija

V Časniku je izšel članek z obetavnim  naslovom Vrnimo se k evangeliju. Članek se prične takole: 

Na tiskovnem uradu Svetega sedeža so v torek, 26. novembra, predstavili apostolsko spodbudo papeža Frančiška z naslovom Evangeljsko veselje (Evangelii Gaudium).

Po mnenju msgr. Msgr. Rina Fisichella je papeževa apostolska spodbuda “napisana v luči veselja zaradi ponovnega odkritja vrelca evangelizacije v sodobnem svetu”.

Tako  spodbudne besede tudi mene "ta-evangelijskega" nikakor niso mogle pustiti hladnega, zato sem navdušeno nadaljeval z branjem članka, oziroma povzetka papeževe ekshortacije. Toda bolj ko sem bral, manj evangelija sem našel v povzetku. Da ne bi naredil rimskemu škofu kake krivice, sem se lotil tudi branja ekshortacije na vatikanski spletni strani, torej tukaj.

Začetek apostolske spodbude  je videti dokaj spodbuden, saj govori o evangeljskem veselju, ki ga doživijo vsi, ki se srečajo z Jezusom. Rimski škof piše: "Tisti, ki sprejmejo njegov (Jezusov, op. Diz.) dar odrešenja, so osvobojeni greha, žalosti, notranje praznine in osamljenosti." To je sicer res, čeprav je malce enostransko povedano. Že v nadaljevanju pa je začel z naštevanjem problemov sedanjega sveta, kot so potrošništvo, stiska, ki jo poraja lakomnost, iskanje lahkoživih zadovoljstev itn.

S posebno ihto se je  Frančišek lotil divjega kapitalizma, s čimer  je nastopil kot resna konkurenca levičarjev vseh vrst. Skrbijo ga tudi revni in drugače odrinjeni, kar je seveda v redu, toda to ni evangelij  (če že govori o evangeljskem veselju), ampak moraliziranje, morala in moraliziranje pa ni evangelij, ampak  postava. V gostobesedno napisanem besedilu lahko ogromno preberemo o potrebi po evangelizaciji in o dolžnostih posameznih slojev in služb v rimski cerkvi v zvezi z njo. Velikokrat je omenjen evangelij, pri čemer pa ne pove nič o tem, kaj si predstavlja pod besedo evangelij. Kdor gradi hišo, mora vedeti, kako bo tista stvar izgledala in katere materiale mora uporabiti. Če hočeš evangelizirati, moraš najprej vedeti in povedati, kaj je evangelij, šele potem lahko deluješ v smislu evangelizacije. Tole pa deluje kot poziv k evangelizaciji brez evangelija, čeprav ga kar naprej omenja.

 Če sem čisto iskren, mi omenjena apostolska spodbuda deluje  približno tako kot  glagol "morati" v ustih kakih vrlih politikov: "Moramo... Morali bi... Treba je...," stvari pa ostajajo  lepo po starem. Roma se ne spreminja, ona je semper eadem, vedno ista. To dokazuje tudi papeževa  molitev k "devici in materi" Mariji na koncu ekshortacije. Marija naj bi torej poskrbela, da bo evangelizacija brez evangelija uspela. Pa bo res?

Geslo Vrnimo se k evangeliju, ki je zapisano v Časniku, je čisto lepo in dobro, kajti Evangelij  v resnici uči, da je  Jezus Kristus učlovečeni Božji Sin, da je  živel popolno in brezgrešno življenje ter da je bil usmrčen za naše grehe in  obujen zavoljo našega opravičenja. Kdor vanj veruje, ima večno življenje, kdor ne veruje vanj, ostane na njem Božja jeza. Ta slavni evangelij  odrešenja so ponesli v svet apostoli. Tisto, kar uči Rim, je žal drugačen evangelij, o katerem govori sv. Pavel v Pismu Galačanom: "Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet!" (Gal 1,9) Zavedam se, da so besede apostola narodov, ki sem jih citiral, ostre. zagotovo se je ostrine svojih besed zavedal tudi Pavel. Namenjene so vsem, ki Kristusovemu na križu izpolnjenemu in dovršenemu delu še kaj dodajo, na primer: odrešenje = Kristus + papež + Marija + zakramentalni sistem + moje prizadevanje, ali pa morda samo: odrešenje = Kristus + moje prizadevanje. Kadar Kristusu dodamo karkoli, dobimo drugačen evangelij, katerega nas Bog varuj! Tak je žal rimski evangelij, tudi tisti, ki ga oznanja jezuit Frančišek, kajti ravno jezuiti so že od Loyolinega časa mojstri tega drugačnega evangelija.


Dostop do apostolske spodbude Evangelii Gaudium v več jezikih >>>

 

14/12/2013

Izgradnja cerkve


Po Božji milosti, ki mi je bila dana, sem kot moder gradbenik položil temelj, drug pa zida naprej. Vsak pa naj gleda, kako zida naprej. 11 Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus. 12 Če pa kdo na tem temelju zida zlato, srebro, dragocene kamne, les, seno ali slamo – 13 delo vsakega bo postalo vidno. Razkril ga bo namreč dan, ker se bo razodel z ognjem, in ogenj bo preizkusil, kakšno je delo tega ali onega. 14 Kdor bo gradil na temelju, bo prejel plačilo, če bo njegovo delo zdržalo. 15 Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj.
16 Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? 17 Če pa kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog uničil njega. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi.      (1Kor 3,10-17)

Kristjani v korintski cerkvi so  si nakopali na glavo kar nekaj problemov. Eden od njih je bila razdeljenost glede občutka pripadnosti posameznim pridigarjem ter s ponašanje s  posameznimi oznanjevalci Božje besede. Eni so se imeli za Petrove, drugi za Pavlove, tretji za Apolove (cf. 1Kor 1,10-18)... Nič novega torej. Današnja rimska cerkev se podobno sklicuje na Petra, konstantinopelska na Andreja Prvopoklicanega, spet nekateri drugi  na Luthra ali Calvina. Seveda ni nič narobe z omenjenimi možmi, narobe pa je, če kdorkoli gradi svoje upanje na pripadnosti določeni osebi, teološki smeri ali starosti denominacije.  Naše upanje je lahko edino Kristus (Kol 1,27). Peter, Pavel, Andrej, Luther, Calvin in drugi so pravzaprav nepomembni, pomemben je objekt njihovega sporočila, to pa je Jezus Kristus. 

Zato pravi sv. Pavel, da je Jezus Kristus edini temelj Cerkve (cf. 1Kor 3,11). Podobno uči sv. Peter, ko piše:
 K njemu stopite, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. (1Pt 2,4.5)
Pri "zidavi" pa je treba biti previden. Ko gradimo na temelju, torej Kristusu, je treba paziti, katere "materiale" pri tem uporabljamo. Tu seveda niso mišljeni dobesedni snovni predmeti, ampak tisto, kar je obstojno in  ima trajno vrednost, ali pa tisto, kar ni obstojno. Zlato, srebro in dragoceni kamni so stvari, ki so trajne in imajo trajno vrednost, les, seno in slama pa so reči, ki trohnijo in je nimajo. Dela, ki so  opravljena v veri in poslušnosti Kristusu, so tista, ki imajo trajno vrednost in bodo nagrajena. Tisto, kar je narejeno v naši lastni moči, ali celo v nasprotju s Pismom, bo propadlo, kakor propade les, seno ali slama. Vse pa bo razodel dan sodbe.   Pristna in nepristna dobra dela je velikokrat težko ločiti med sabo, ker so si na zunaj zelo podobna.  Neko dejanje je lahko videti zelo lepo in plemenito, a je le sad telesnih naporov. Drugo dejanje, na primer nek opomin, je lahko na zunaj neprijetno, a je sad resnične skrbi in ljubezni, ki izhaja iz dejanske poslušnosti Kristusu in njegovi besedi. Vsako delo bo na dan sodbe prišlo na preizkus. Dejanja, storjena v Bogu (cf. Jn 3,21. Ef 2,10) bodo poplačana, tista, ki niso, bodo propadla. Tu ne gre za sodbo posameznikom, kajti tisti, ki resnično verujejo v Kristusa, so že odrešeni. Sojena bodo  dela. Tu ni mišljeno le delo pastirjev cerkve, ampak vseh tistih posameznic in posameznikov, ki prispevajo k njeni izgradnji in rasti.

V delu evangelijskih krogov razlagajo plačilo v v. 14, kot da bodo tisti, ki ga prejmejo, dobili v Kraljestvu boljši status, tisti, ki si plačila ne zaslužijo, pa kot da bodo  sedeli nekje v kotu. Beseda ne govori nič o tem, kakšno bo to plačilo in kako bo izgledalo. Zagotovo pa se nihče ne bo čutil prikrajšanega, saj nismo odrešeni po izvrševanju del, ampak po milosti.

Poglejmo si še zadnji vrstici v našem odlomku. 1Kor 3,16 se ne nanaša na posameznega kristjana, ampak na cerkev, ki je "steber in opora resnice". (1Tim 3,15b) in "Kristusovo telo" (1Kor 12,27). Tisti, ki uničuje Božji tempelj, torej cerkev, ni ud Kristusovega telesa in ga bo doletelo uničenje, podobno kot se je zgodilo z uničenjem Babiloncev, ki so nekoč porušili jeruzalemski tempelj (cf. Iz 13,19. 21,9).

Cerkve se torej ne dan graditi na nobenem človeku, četudi je bil to apostol.  Edini temelj cerkve je Jezus Kristus. pri njeni izgradnji pa je treba paziti, da gradimo v duhu poslušnosti Jezusu Kristusu in njegovi sveti besedi. Bog naj da milost Svetega Duha vsem, ki prispevajo k izgradnji njegove cerkve!


09/12/2013

Je Frančišek goreč reformator ali pontifeks stare šole?

Rimski škof Frančišek je že od izvolitve zelo popularna figura, ki na splošno velja za reformista.  Ljudje vidijo predvsem stvari, ki so vidne na zunaj. Richard Bennett ugotavlja, da gre pri  Frančišku, kot nekdanjem jezuitu, za dvojno igro, ki so je člani njegovega reda vajeni že od začetka. Dokaz za to je njegova prva enciklika Lumen Fidei, v kateri se je izkazal kot prvovrstni rimski tradicionalist.  Bennett je razložil nekatere poudarke  te enciklike in v čem le-ta odstopa od svetopisemskega nauka.


 

07/12/2013

Oznanjati nepopularne stvari

Toda ti ostani pri tem, česar si se naučil in v veri sprejel, ker veš, od koga si se naučil. 15 Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev. 16 Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, 17 da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo.
4 Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo sodil žive in mrtve, pri njegovi pojavitvi in njegovem kraljestvu: Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem. Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke. Ti pa bodi v vsem trezen, pretrpi nadloge, opravi poslanstvo evangelista in izpolni svojo službo.  (2Tim 3,14-4,5)

Zgornji odlomek iz 2. Pavlovega pisma Timoteju spodbuja svojega naslovnika, naj oznanja stvari, ki so v svetu nepopularne. Nekateri danes menijo in pravijo, da je Sveto pismo  neka stara knjiga, ki je bila morda dobra za ljudi iz bronaste in železne dobe,  danes pa ni več aktualna. Toda ravno ti s svojimi trditvami dokazujejo, da je Sveto pismo enako aktualno danes kot nekoč. Zakaj? preprosto zato, ker so ljudje v tistih časih enako odklanjali Božjo besedo kot danes. Seveda so bili tudi taki, ki so jo sprejemali, podobno kot danes. 

Na začetku našega odlomka je sv. Pavel  spodbujal Timoteja, naj vztraja pri tem, česar se je naučil. Timotej se je v preteklosti marsičesa naučil tako od Pavla, kot od drugih, zlasti od matere Evníke in babice Loíde (cf. 2Tim 1,5). Po njuni zaslugi mu je bila Božja beseda domača že od otroštva. Božja beseda, zapisana v Svetem pismu in vera v Jezusa Kristusa dajeta pravo modrost, ki vodi v večno odrešenje. O kateri modrosti je in o keteri ni govora, nam Pavel govori na drugem mestu, ko pravi: "Pa vendar oznanjamo modrost, in sicer med popolnimi! Toda ne modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti minevajo." (1Kor 2,6) Tudi svet ima svojo modrost, ki je nepopolna, enako kot njeni nosilci, ki so minljivi. Iz nepopolnega ni še nikoli prišlo ničesar popolnega. Ljudje sicer mnogokrat govorijo prave stvari, a jih sami ne izvršujejo. Podobni so tistim zdravnikom, ki pridigajo o nevarnosti kajenja, sami pa kadijo kot dimnik.

Apostol Pavel vrže v brk svetu in liberalnim teologom  trditev, da je vse Sveto pismo navdihnjeno in koristno, zraven pa utemeljuje zakaj. Tukaj nastopi vprašanje, na kateri del Svetega pisma je apostol meril?  V to kategorijo vsekakor spadajo spisi, ki jim pravimo Stara zaveza, poleg njih pa bržkone že tudi nekateri novozavezni spisi, o čemer govori sv. Peter v 2Pt 3,15.16, ko uvršča Pavlova pisma med navdihnjene spise. Redno hranjenje z Božjo besedo vodi v poboljšanje in pripravljenost za opravljanje dobrih del. 

Sveto pismo je pravzaprav od platnic do platnic knjiga o Jezusu Kristusu.  Začne se s stavkom: "V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo." (1Mz 1,1)  Po kom je Bog vse ustvaril? V Kristusu "je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj." (Kol 1,16) Zadnji stavek pa se glasi: "Milost Gospoda Jezusa naj bo z vsemi!" (Raz 22,21)  V Stari zavezi se je Kristus razodeval skozi predpodobe, kot so daritve in žrtve, tempelj, pa tudi skozi določene ljudi, ki so ga na nek način predstavljali: Abraham, Jakob, Jožef, Mojzes, David, itn. Seveda nobeden od naštetih ni dosegal njegovih kvalitet, ker so bili samo grešni in umrljivi ljudje, zaradi česar so velikokrat zdrsnili. Ker je Sveto pismo knjiga o Jezusu Kristusu, nam more dati modrost, ki vodi v rešitev, kajti naša rešitev je edino v Jezusu Kristusu. On in njegovo na križu dokončano delo morata biti predmet oznanjevanja. On bo nekega dne sodil žive im mrtve. "Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,18)  Zato Pavel spodbuja Timoteja, naj oznanja besedo evangelija ne glede na okoliščine in nadloge, ki ga čakajo.

Čas, ko niso prenašali zdravega nauka je kar kmalu nastopil. V cerkev so se  začeli nekateri vtihotapljati človeške nauke. Nekaj od tega  se sicer ni prijelo, nekaj se pa žal tudi je. Iz krščanstva so naredili religijo dobrih del in pravil. Z dobrimi deli ni sicer  nič narobe, ravno nasprotno, celo zaželena so, saj so dokaz resnične vere, toda po delih se  ne bo nihče odrešil. To je danes nepopularen nauk, da, celo v delu tako imenovanih evangelijskih krogov. Krščanstvo ni v tem, da si dober, fin in prijazen, ampak  v dejanskem odnosu z Bogom po Jezusu Kristusu. Za ono prvo sploh ni treba biti kristjan, brez Kristusa pa ni krščanstva.  Kako pa lahko spoznamo Kristusa? On sam je rekel, da Pisma pričujejo o njem (cf. Jn 5,39). 

Sveto pismo je   nepopularna knjiga, ker drži zrcalo grešnemu človeku in ga kliče k spreobrnjenju. Stare navade, razvade in stare grehe je težko opustiti. Toda tudi za to je rešitev, kajti Jezus pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) Mnogi težki primeri so že prišli k Jezusu in pri njem našli popolno odpuščanje in odrešenje, kajti, ko in kogar Bog rešuje, potem  opravi svoje delo  temeljito in do konca. Naj Bog vsem nakloni to milost! 



05/12/2013

Kristjanov pristop k znanosti - gratis e-knjiga









Na spletni strani Ligonier Ministries lahko brezplačno snamete elektronsko knjigo, ki jo je napisal Keith Matison, in nosi naslov A Reformed Approach to Science and Scripture.

Na voljo sta dve verziji knjige, v obliki Kindle in e-Pub. Knjigo lahko v obliki Kindle snamete tudi s spletne strani Amazon.com. Na tej povezavi imate kratek opis vsebine, bolj proti dnu spletne strani, do katere vodi ta povezava  pa lahko izberete zaželeno povezavo do elektronske knjige.





01/12/2013

Celostna podoba Svetega pisma

Če pogledamo sličico na levi strani, nam v bistvu zelo malo pove, ali celo nič. Vidimo rdečo barvo, nekaj odtenkov sive in še nekaj črne. Za določene odtenke že kar težko najdem definicijo. Tudi sicer je videti, kot da gre za nekakšno abstraktno delo, ki bi lahko pomenilo nekaj krvavega, gorečega, ognjenega, temačnega in kaotičnega. 

Toda sličica na levi je v resnici nepopolna. Gre namreč le za detajl slike, ki jo vidite  spodaj. Če pogledamo spodnjo sliko, je zgodba popolnoma drugačna. Če tisto zgoraj ni imelo nobenega pravega smisla, ali pa je bilo za koga videti nekam grozeče, nam spodnja podoba  prikazuje tri čolne, zasidrane ob obali,  na njej pa se da tudi določiti, kje sem vzel detajl, iz katerega sem naredil  zgornjo sliko.
Enako je s Svetim pismom.  Mnogi, ki ga berejo, se zadržujejo pri posameznih detajlih, pri čemer spregledajo celoto, oziroma, kot pravi pregovor: vidijo le posamezna drevesa, ne vidijo pa gozda. Tak način branja, oziroma interpretacije,  je v najboljšem primeru napačen, v najslabšem pa nepošten.

O tej tematiki so se pogovarjali  pastorji različnih denominacij (reformirane, luteranske, baptistične) Mike Horton, Chris Rosebrough, Kim Riddlebarger in Ken Jones.

Njihov pogovor lahko poslušate na spodnji povezavi: