31/03/2013

Tim Keller: Izhod

Tim Keller je vzel za osnovo zgornje pridige 14. poglavje 2. Mojzesove knjige, ki se nanaša na izhod izraelskega ljudstva iz Egipta, pod Mojzesovim vodstvom.  Ta svetopisemski dogodek je predpodoba odrešenja, ki nam ga je zadobil naš Gospod Jezus Kristus. Gre za lep primer evangeljskega sporočila, ki ga vsebuje Stara zaveza. Pridiga traja nekaj manj kot eno uro.

30/03/2013

Vesele velikonočne praznike!

Kristusovo vstajenje od mrtvih je temelj krščanskega verovanja. Ko so apostoli oznanjali evangelij, sta njihovo sporočilo sestavljali dve resnici: da je Kristus umrl, in da je vstal od mrtvih. Ravno zaradi pomena  Gospodovega vstajenja, so nasprotniki od nekdaj skušali dokazati, da vstajenja ni bilo. Nekje na Indijski podcelini obstaja  grobnica, v kateri je pokopan nek muslimanski svetnik, za katerega nekateri trdijo, da je pravzaprav Jezus Kristus. Pred nekaj leti so v Jeruzalemu odkrili še eno  domnevno grobnico Jezusa Kristusa, za katero pa se je kmalu izkazalo, da ni prava... 

Na svetu najdemo grobove ustanoviteljev religij, kot sta na primer Buda in Mohamed. Za razliko od teh grobov je Jezusov grob prazen. Zakaj je tako, obstajajo razne teorije. Po eni naj bi ga ukradli učenci. Ta teorija bi lahko držala, če ne bi bili učenci tedaj zbegani kot kokoši, in je bila v tistem času njihova glavna skrb, kako rešiti lastno glavo. Po drugi naj bi bil Jezus v resnici še  živ in naj bi prikorakal iz groba. Glede na težo kamna, ki je pokrival grob (med približno 1,3 in 1,8 tone) in se ga je dalo premakniti le od zunaj in od strani, je  to nemogoče. Tretja teorija pravi, da naj bi prišlo vmes do zamenjave groba. Če bi bilo to res, bi farizeji in saduceji, ko bi ugotovili napako, z veseljem pokazali ljudem razpadajoče truplo in s tem postavili trditve apostolov na laž.   Po četrti teoriji so apostoli halucinirali in na ta način "doživeli" Jezusovo vstajenje. Lahko predpostavimo možnost, da bi imel kdo od učencev halucinacije. Nemogoče pa je, da bi večja skupina istočasno halucinirala  na isto vižo. Še ena teorija obstaja: učenci so si vse skupaj gladko izmislili. Dobro, toda kdo bi si izmišljal nekaj, zaradi česar bi ga čakala mučeniška smrt? Po Jezusovem križanju so bili apostoli prestrašeni, popolnoma razočarani in so se skrili. Pogum jim je zrasel pozneje, po Kristusovem vstajenju in po izlitju Svetega Duha. Med apostoli edino Janez ni pretrpel mučeniške smrti. Le kdo bi si želel ali hotel umreti za laž?

O pomenu vstajenja pravi apostol Pavel naslednje:
"Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni." (1Kor 15,1-8)
V zgornjem odlomku sv. Pavel ni oznanjal nekakšnega "duhovnega vstajenja", ampak govori o čisto konkretnem Kristusovem telesnem vstajenju, kot temelju evangeljske vere. Pri tem se ne sklicuje na nekakšne meglene filozofsko-teološke dokaze za vstajenje, ampak na žive priče, ki so videle vstalega Kristusa,  na konkretne ljudi, med katerimi je bila v tistem času večina še živa. Vstajenje je torej zgodovinski dogodek.

Ena najpomembnejših postavk evangelija je, da je Kristus umrl za naše grehe. Druga, enako pomembna je, da je vstal od mrtvih. Zakaj? Pavel pravi v Pismu Rimljanom: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Obujen je bil, oziroma od mrtvih je vstal, zaradi našega opravičenja. V tem je bistvo, jedro krščanske vere, ravno zato skušajo naprotniki to spodkopati. Brez tega elementa ostane krščanstvo kvečjemu nekakšen zapozneli budizem ali kaj podobnega.  

Bistvo evangelija ni, da bi morali mi nekaj narediti za Boga, ampak, da je Bog nekaj storil za nas.  Bog je tisti, ki rešuje. Pisano je: "Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu. Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti." (Rim 8,1.2) Kdor je v Kristusu, je opravičen. Za takega ni več nobene obsodbe. Kajti Kristus "je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30) Vera v vstajenje je torej bistvenega pomena za zveličanje.

Vse, kar premoremo pred Bogom, premoremo v Kristusu, ki je za nas umrl in vstal od mrtvih. Hvala Bogu za ta njegov čudoviti in neprecenljivi dar.  Vesele in blagoslovljene vstajenjske praznike voščim!



24/03/2013

Kristusova poslušnost - naša poslušnost

[Kristus] je sam sebe ponižal
tako, da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu. (Flp 2,8)

Kristusova poslušnost je za kristjana nadvse pomembna, kajti na  njej temelji  naše odrešenje. Gre namreč za poslušnost, kakršne ni zmožen zaradi svoje padle narave izvrševati noben človek. Obstajajo sicer osebe, ki se imajo za kristjane, in ki trdijo, da so zaradi delovanja posebne milosti zmožni takšne poslušnosti. Toda, če smo pošteni, moramo priznati, da so Božji kriteriji previsoki, da bi jih zmogli stoodstotno izpolnjevati.

Božja beseda od nas zahteva, da smo poslušni: "In nadte bodo prišli vsi ti blagoslovi in te dosegli, če boš poslušal glas GOSPODA, svojega Boga. GOSPOD te bo postavil za sveto ljudstvo, kakor ti je prisegel, če boš izpolnjeval zapovedi GOSPODA, svojega Boga, in hodil po njegovih poteh." (5Mz 28,2.9) Na drugem mestu pa pravi: "Zdaj pa, če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh ljudstev, kajti moja je vsa zemlja." (2Mz 19,5) Toda tisti, ki poskuša živeti po teh pravilih, bo kmalu naletel na mino: "Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra.  Vemo namreč, da je postava duhovna, medtem ko sem jaz mesen, prodan grehu." (Rim 7,12.14) Naša poslušnost je nepopolna, od nas pa se zahteva stoodstotna popolnost. Se je že kdo zamislil ob Jezusovih besedah iz Govora na gori:  "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče?" (Mt 5,48) Če kdo misli, da mu bo to uspelo, ali si domišlja, da mu to uspeva, mu lahko le zaželim vso srečo. Naloga postave ni, da bi nas naredila popolne, ampak, da bi se ob njej preizkusili in ugotovili, koliko nam še manjka do popolne poslušnosti. Mi ne grešimo le v mislih, besedah in dejanju, ampak tudi z grehom opustitve. Tudi to je neposlušnost!

Edini  človek v zgodovini, ki je bil popolnoma poslušen Božji besedi in njegovi postavi je bil Bogočlovek Jezus Kristus. Zato je apostol Pavel upravičeno zapisal: "Kakor so namreč zaradi neposlušnosti enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo tudi zaradi poslušnosti enega mnogi postali pravični." (Rim 5,19)  S tem je izrazil, da jn prišel  zaradi Adamove neposlušnosti na svet greh in okužil ljudi, zaradi Kristusove poslušnosti pa bodo mnogi postali pravični. S tem ni rečeno, da bo ta pravičnost njihova lastna pravičnost, ki bi izhajala iz njih, ampak da bodo tisti, ki so v Kristusu, deležni njegove pravičnosti: "Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem. (2Kor 5,21) Jezus Kristus je živel življenje popolne poslušnosti. Dal se je celo krstiti Janezu Krstniku s krstom "spreobrnjenja v odpuščanje grehov." (cf. Mr 1,4 ss.) On, ki je bil brez greha, da bi se  dal krstiti s skrstom spreobrnjenja v odpuščanje grehov? Tudi Janeza je to osupnilo (cf. Mt 3,14).  Toda Jezus mu je odvrnil: "Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost." (Mt 3,15b) Jezus ni potreboval ne spreobrnjenja ne očiščevanja grehov, ker jih pač ni imel. On se je tudi s tem dejanjem, ko se je dal krstiti Janezu, poistovetil z grešnim človeškim rodom.

Kristusova poslušnost je bila pasivna in aktivna. Njegova pasivna poslušnost se je izražala s poslušnim izpolnjevanjem Božje volje, kar ga je privedlo do smrti na križu, njegova aktivna poslušnost pa se je izražala z njegovim dejavnim izpolnjevanjem postave. Nismo mi tisti, ki bi bili pravični, nismo mi tisti, ki bi se posvečevali, nismo mi tisti, ki bi se odkupili, ampak je Kristus  "za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30b) Bog je nas, ki smo bili mrtvi zaradi prestopkov in grehov, skupaj s Kristusom oživil in nas v duhu že tukaj in zdaj prestavil v svoje kraljestvo (cf. Ef 2,5.6).  Bog nas gleda skozi prizmo Jezusa Kristusa, v nas več ne vidi pravičnosti in poslušnosti Micke ali Jakca, ampak pravičnost Jezusa Kristusa in njegovo popolno poslušnost.

Mar to pomeni, da je zdaj vseeno, kako živimo? Nasprotno, truditi se moramo, da bi živeli, kolikor je v naši moči, po Božjih standardih. To pa seveda ne pomeni, da bomo pri tem popolnoma uspešni. Ravno zato je tako pomembno, da je Kristusova poslušnost tudi naša poslušnost.

Cvetna nedelja

Matjaž Černivec in Benjamin Siter sta se v približno desetminutnem pogovoru posvetila vsebini praznika cvetne nedelje.

17/03/2013

Naš veliki duhovnik

V rimskih krogih in širom po svetu je v sredo 13. marca letos završalo: "Habemus papam," ali po naše: "Imamo papeža." Reformirani teolog R. Scott Clark je na svojem spletniku in na Twitterju nemudoma odgovoril: "Non habemus papam. Christus solus noster Mediator et Pontifex maximus." To pomeni: "Nimamo papeža. Kristus je naš edini Srednik in Veliki duhovnik." Ne glede na to, da se mi zdi novoizvoljeni rimski škof s človeškega vidika nadvse simpatična oseba, se moram strinjati z R. Scottom Clarkom, pa ne zato, ker bi mi bil Scott Clark simpatičnejši od Jorgeja Bergoglia, ki se je preimenoval v Frančiška, ampak zato, ker je povedal tisto, kar pravi Božja beseda.

Pisec Pisma Hebrejcem  namreč pravi:  "Nato pa je prišel Kristus kot véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva,  je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje." (Heb 9,11.12)  Če pogledamo, kako so stvari napisane, opazimo, da naš veliki duhovnik ni noben človek, niti Peter, Benedikt ali Frančišek, ampak Bogočlovek Jezus Kristus. On je za razliko od starozaveznih duhovnikov, ki so morali kar naprej hoditi v svetišče in prinašati žrtve za svoje grehe in za grehe Božjega ljudstva, enkrat za vselej žrtvoval samega sebe in Božjemu ljudstvu Nove zaveze priskrbel večno odkupljenje (cf. Heb 7,27). Zato pravi Božja beseda v nadaljevanju: "Kajti če škropljenje s krvjo kozlov in volov in juničjim pepelom omadeževane posvečuje, da se jim očisti meso, koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu." (Heb 9,13.14) Novozavezno Božje ljudstvo ne potrebuje nobenega duhovnika, niti velikega niti malega, ki bi Bogu karkoli žrtvoval, oziroma daroval, saj je to enkrat za vselej opravil naš Odrešenik in Odkupitelj Jezus Kristus. On je naš Veliki duhovnik in obenem žrtveno Jagnje, ki odvzema grehe sveta. On je naše vse in v njem imamo vse, kar je potrebno za odrešenje.To, da bi danes obstajale kake "nekrvave mašne daritve", ki bi jih morali darovati duhovniki, je ob tolikšnem Odrešeniku in ob tolikšni žrtvi, ki jo je daroval, ko je na Kalvariji prelil svojo dragoceno kri, nesmisel in še kaj hujšega. To potrjujejo tudi naslednje besede: "Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba,  tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih." (Heb 9,27.28a) Če se je enkrat daroval, ne pomeni, da se še vedno daruje pri vsaki maši. Enkrat je enkrat, ne milijonkrat ali neskončnokrat.

 Apostol Peter, ki naj bi bil po rimskem nauku prvi papež in veliki duhovnik, je napisal: "Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč." (1Pt 2,9)  Toda to sporočilo ni namenjeno apostolom, škofom, starešinam ali pastirjem cerkve, ampak vsemu Božjemu ljudstvu. Novozavezno duhovništvo pripada vsemu Božjemu ljudstvu, ne le cerkvenim voditeljem. Prava Kristusova cerkev ne pozna in ne potrebuje neke duhovniške kaste. Seveda obstajajo v njej različne službe, toda duhovništvo pripada vsem kristjanom.

Ker je tako, smo spodbujeni, da se ob vsakem času bližamo Bogu brez pozemskih posrednikov, oziroma, kakor je pisano: "Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč." (Heb 4,16 CHR)  Ali ni tudi to dobra novica?


09/03/2013

Kako Jezus ni ustanovil megacerkve

Iztočnica za ta zapis je 6. poglavje Evangelija po Janezu, oziroma večji del tega poglavja. V Jn 6,2 je zapisano: "Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih." Jezusovo delo ozdravljenja ni moglo iti mimo množice. Nekateri so mu sledili, da bi morda videli še več znamenj, drugi pa morda zato, da bi sami ali kdo od njihovih doživeli ozdravljenje. Kakorkoli, Jezusova dela so pomenila atrakcijo, ki se jo splača videti.

Temu je sledil čudež pomnožitve kruha, ki ga omenjajo vsi štirje evangelisti (cf. Jn 4,6-13. Mt 14,13-21. Mr 6,30-44. Lk 9,10-17). Navdušenje množice po tem dogodku je bilo popolno. Ljudje so v evforiji govorili: "Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet." (Jn 6,14b)  V naslednji vrsti pa pravi: "Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro." (Jn 6,15) Ljudje so bili torej tako navdušeni, da so ga hoteli proglasiti za kralja. Toda on se ni niti najmanj navduševal nad njihovo navdušenostjo, ampak jih je nekako odslovil in se umaknil na goro:  " In  ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam." (Mt 14,23)

V nadaljevanju sledi opis, kako so učenci sami odveslali proti drugemu bregu, on pa se jim je pozneje pridružil. Ta dogodek si zasluži posebno obravnavo, za našo temo pa je bistveno to, da je Jezus z učenci odplul proti Kafarnaumu. 

Ko je množica na drugem bregu ugotovila, da je njihov prerok in kandidat za kralja izginil, se je s čolni odpravila na nasprotni breg in ga tam tudi našla (cf. Jn 6,22-25). Prva stvar, ki jim jo je Jezus povedal je bila: Resnično, resnično, povem vam: "Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili." (Jn 6,26) Seveda, le kdo si ne bi želel imeti kralja, ki bi te vsak dan nasičeval, oziroma, ki bi z nekaj živili nahranil množico ljudi. V nadaljevanju jim je rekel: "Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog." (v. 27)  S tem jim je dal ravno pravšnjo idejo za vprašanje, kakršno se spodobi pravovernim Judom:  "Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?" (v. 28) Kot vsi religiozni ljudje, so tudi Jezusovi poslušalci hoteli  storiti nekaj, s čimer bi "delali Božja dela". Religija je zelo delovna zadeva, religiozni človek se hoče  pred Bogom odkupiti s svojimi dobrimi dejanji, z izpolnjevanjem pravil in po možnosti s še več pravil. Ti ljudje so hoteli imeti poleg postave, ki so jo izpolnjevali še kak predpis, zato so pričakovali od Jezusa tisti čudežni odgovor, ki bi bil njihov zlati ključek, s katerim bi lahko odklenili nebeško ključavnico. Jezus pa jim je rekel: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." (v. 29) Da bi bilo verovanje Božje delo? Kaj takega tem ljudem niti na misel ni prišlo. Da bi verovali v Jezusa? Zato so naprej vrtali z vprašanji (vsakdo, ki noče verovati, rad vrta z vprašanji): "Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti." (vv. 30.31) Naenkrat so ti dobri, religiozni ljudje skorajda pozabili, kako so se najedli na drugem bregu jezera, zato so zahtevali še kako novo znamenje, morda tako bolj mojzesovsko.
 Jezus jim je dejal: "Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje." (vv. 32.33) 
Zdaj jim ni bilo nič več jasno in so nadaljevali: "Gospod, vselej nam daj tega kruha!" (v. 34) Torej: "Jezus, če nam boš vselej dajal nebeškega kruha, potem bomo verovali vate." S svojimi besedami so dokazali, kako prav je imel, ko jim je maloprej povedal, da so ga prišli iskat zaradi tega, ker jih je nasitil. On pa jim je odgovoril: "Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen." (v. 35) S tem je odprl  polemiko v zvezi z uživanjem njegovega telesa in krvi. Do prepira je prišlo, ker je množica njegove besede jemala dobesedno. Razumeli ga niso niti, ko jim je pojasnil, da razmišljajo preveč meseno: "Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje." (v. 65) In kaj se je nato zgodilo? Pismo pravi: 
Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: "Ali hočete tudi vi oditi?"  Simon Peter mu je odvrnil: "Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš  in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji." (vv. 66-69)
Torej, na začetku se je okrog Jezusa zbrala cela megacerkev, v kateri je bilo pet tisoč odraslih moških, poleg njih pa tudi žene in otroci. Na koncu je od te megacerkve ostala le cerkvica, oziroma peščica učencev, pa še med temi je bil en izdajalec (cf. v. 70.71). Zakaj se je  zgodilo ravno tako, je povedal Jezus v v. 65:  "Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta." 

Ljudje sestavljajo cerkev, niso pa ljudje tisti, ki bi jo gradili. Cerkev ustvarja Bog. Kvantiteta je lahko lepa in spodbudna reč, ni pa nikoli cilj. Dokaz za to je hiter razpad "megacerkve" v Kafarnaumu. Dokler so stvari tekle na površinskem nivoju, je šlo krasno. Ko je Jezus v svojem govoru segel v globino, je šlo vse narazen. Nihče namreč ne more priti k Jezusu, če mu ni dano od nebeškega Očeta! 



03/03/2013

Kateri je pravi blagor?

Ko je to govoril, je neka žena iz množice povzdignila glas in mu rekla: "Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!"  On pa je rekel: "Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo."  (Lk 11,27.28)

V Lk 11,27 imamo opraviti s sinekdoho, torej z retorično figuro, v kateri del celote predstavlja celotno osebo, v našem primeru je to Gospodova mati Marija. 

Reformator Martin Luther je ta odlomek komentiral takole:
Ko ženska vpije h Kristusu in ga slavi rekoč: "Blagor materi, ki je rodila takega sina" itn., je on zavrnil njeno meseno čaščenje in izkoristil priložnost, da nas pouči o bistvu svojega evangelija, torej  da  ne smemo radovedno zijati  za deli in zaslugami  svetnikov, ampak moramo poskrbeti, da bomo slišali Božjo besedo  in se je držali. Ni naša skrb in nič nam ne koristi, če vemo, kako sveta in častitljiva je mati tega otroka, niti kako plemenit je ta njen Sin, temveč to, kaj je ta Sin storil za nas, torej, da nas je  po milosti in brez vsakršne zasluge ali vrednosti z naše strani odrešil od hudiča. To dejstvo nam razglaša Božja beseda, in to je tisto, kar moramo slišati in se tega trdno držati v veri, da bi bili enako blagoslovljeni, kakor ta mati in njen otrok. 
 Mislim, da k temu ni kaj dodati. Pravi blagor pripada tistim, ki Božjo besedo poslušajo, sprejmejo in po njej živijo. Pri vsej mariolatriji  in čaščenju svetnikov  gre le za  človeške marnje in prazno ljudsko izročilo brez svetopisemske utemeljitve. Iz zgornjega odlomka je razvidno, da so take navade celo v naprotju z Božjo besedo.