29/05/2013

Okrogla miza z Vinkom Ošlakom v Mariboru


Kako Kristus združuje judovske in palestinske kristjane


Three Bible Society products that promote peace and unity in Israel from United Bible Societies on Vimeo.
 "Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu." (Gal 3,27.28)

Zgornji video je dokaz, da Kristus pomirja tiste, za katere bi povprečen človek mislil, da bi morali biti nepomirljivi nasprotniki. V državi, kjer imajo mnogi na ustih besedo sprava, bi se lahko iz zgornjega zglednega primera veliko naučili. Kristus daje mir, ne svet (cf. Jn 14,27).

28/05/2013

John Stott: Je Jezus Kristus Resnica za 21. stoletje?



John Stott (1921-1991) je bil krščanski pridigar in teolog britanskega rodu. V zgornjem videu, ki traja malo več kot tričetrt ure je podal zanimivo predavanje z naslovom Je Jezus Kristus Resnica za 21. stoletje?


26/05/2013

Vse Hilde tega sveta

Slovenijo je zajel pojav, za katerega ne vem, kako bi ga lahko poimenoval. Mu bom rekel kar hildomanija v povezavi s hildofobijo. Dežurni in nedežurni pravičneži so se lotili ženske, ki je postala uradni simbol slovenskega tajkunstva, izkoriščevalstva, tranzicijskega pridobitništva in kar je še takega. Sedaj, ko imamo dežurni simbol in dežurno krivo osebo, so zbledele vse druge lumparije drugih podobnih ptičev, ki niso nič manj v nebo vpijoče, kot so lumparije omenjene gospe. Ampak to še ni vse.

Za ta zapis me je pravzaprav navdihnila misel FB-prijatelja in  brata v Kristusu, ki je napisal, da ima dovolj pisanja o Hildi, saj tisti, ki v trgovini ukrade nogavice, ali v podjetju toaletni papir ni v bistvu nič  boljši od nje, le da nima možnosti, znanja ali korajže, da bi si nagrabil (navajam po smislu). Ta čudovito resničen zapis me je spodbudil, da se tudi sam malo zazrem vase... Poglejmo si en primer in kako je Jezus reagiral nanj. 

 Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: "Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani."   (Lk 13,1-5)
Jezus ni rekel: "Veste, tistim Galilejcem se je zgodilo, kar se je zgodilo, ker so bili veliki grešniki. Enako onim nesrečnežem v Siloi," ampak zelo preprosto: "Če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani." S pokončanjem ni mislil ravno časnih kazni na zemlji, ampak kazen večnega pogubljenja. Spreobrnjenje je neobhodni pogoj za zveličanje, pa naj gre za tiste Galilejce ali za ljudi, ki so pripovedovali o njih, isto velja za Hildo, mene ali kogarkoli.Spreobrnjenje, ne moraliziranje, je pogoj za odrešenje.

Nič ni narobe s tem, da od države zahtevamo, da izvršuje pravičnost. Državljani imamo do tega pravico po Božjih in človeških postavah. Prav pa je, da se izognemo farizejskemu moraliziranju. Pred Bogom smo namreč vsi Hilde.



25/05/2013

Eden v treh, trije v enem...

Ta celi katehismus, eni psalmi..., Wittenberg 1584.
Mnogi evangelijski kristjani danes govorijo, da ni toliko pomembno, kaj veruješ, ampak to, kar delaš. V angleščini se temu reče: "Deeds, not creeds!" kar je težko neposredno prevesti v naš jezik. Morda bi lahko rekli: "Dejanja, ne verske formulacije!"  Pri tem seveda pozabljajo, da so dejanja vedno posledica določenih idej, ki jih nosimo v sebi, zaradi česar je kristjan dolžan vedeti, kaj veruje in zakaj tako veruje. Če tega ne vemo, smo v večni megli in negotovosti.

Ena temeljnih verskih resnic ali dogem krščanske vere je dogma o Sveti Trojici, oziroma O Božji troedinosti. Rimski katoličani nam večkrat očitajo, da smo protestanti nedosledni in nezvesti principu Sola Scriptura, ker uporabljamo izraz Sveta Trojica, ki ga v Bibliji seveda ni. Res je, tega izraza v Svetem pismu ni, je pa iz njega jasno razvidno, da govori o treh Božjih osebah in o enem Bogu, zatorej s to dogmo niti s terminologijo, ki je z njo povezana, nimamo nobenih problemov, saj se da ta nauk zelo lepo  potegniti iz Biblije in je na njej tudi utemeljen. Zato tudi cenimo starodavne izpovedi vere, kot so apostolska, nikejsko-carigrajska in veroizpoved, ki jo imenujejo po Atanaziju. Od omenjenih treh izpovedi je najbolj natančna veroizpoved Quicumque vult, ki jo ponavadi imenujemo po sv. Atanaziju, čeprav je ni napisal on, saj je nastala v latinščini na krščanskem Zahodu. Poglejmo, kaj pravi ta veroizpoved.

Katoliška vera pa je to: da častimo enega Boga v trojstvu in trojstvo v enoti; 
niti ne stapljamo oseb niti ne ločimo bistva.
 Zakaj druga je Očetova oseba, druga Sinova oseba, druga tudi oseba Svetega Duha; 
toda Oče in Sin in Sveti Duh imajo eno božanstvo, enako slavo, sovečno veličastvo.
 Kakršen je Oče, takšen je Sin, takšen tudi Sveti Duh. 
Neustvarjen je Oče, neustvarjen Sin, neustvarjen tudi Sveti Duh; 
neskončen je Oče, neskončen Sin, neskončen tudi Sveti Duh; večen je Oče, večen je Sin, večen je tudi Sveti Duh:
in vendar niso trije večni, marveč je eden večen, 
kakor niso trije neustvarjeni in ne trije neskončni, marveč je eden neustvarjen in eden neskončen.
 Prav tako je vsemogočen Oče, vsemogočen Sin, vsemogočen tudi Sveti Duh:
 in vendar niso trije vsemogočni, marveč je eden vsemogočen;
 tako je Bog Oče, Bog Sin, Bog tudi Sveti Duh:
 in vendar niso trije bogovi, marveč je en Bog; 
tako je Gospod Oče, Gospod Sin, Gospod tudi Sveti Duh:
 in vendar niso trije gospodje, marveč je en Gospod. 
Zakaj kakor nam veleva krščanska resnica, priznava vsako osebo zase za Boga in Gospoda, tako nam katoliška vera prepoveduje govoriti o treh bogovih ali gospodih.
Oče ni od nikogar narejen, ne ustvarjen, ne rojen. 
Sin je samo od Očeta, ne narejen, ne ustvarjen, temveč rojen. 
Sveti Duh je od Očeta in Sina, ne narejen, ne ustvarjen, temveč izhaja od njiju. 
En Oče je, torej, niso trije očetje;
en Sin je, niso trije sinovi; en Sveti Duh je, niso trije sveti duhovi. 
In v tej Trojici ni nič prejšnjega ali poznejšega, nič večjega ali manjšega, marveč so vse tri osebe med seboj enako večne in enake, tako da je treba, kot je že zgoraj povedano, v vsem častiti enoto v trojstvu in trojstvo v enoti.
Izraz katoliška pomeni vesoljna, celostna, splošna, ne rimskokatoliška. Sicer pa menim, da je ta formulacija čisto lepo razumljiva. Celotna veroizpoved Quicumque vult je sicer malo daljša, objavil sem le odlomek, ki se nanaša na našo temo. 

Morda bi bilo dobro razčistiti še eno stvar. Nasprotniki nauka o Trojici, npr. Jehovove priče, zelo radi citirajo odlomek, v katerem pravi Jezus: "[S]aj je Oče večji od mene." (Jn 14,28) Na drugem mestu pa Gospod pravi: "Jaz in Oče sva eno." (Jn 10,30) Videti je, kot da gre za nasprotje, toda Pismo si nikjer ne nasprotuje, le kontekst, v katerem je bilo kaj povedano, se spreminja. Veroizpoved Quicumque vult pravi glede tega naslednje: 
Prava vera pa je to: verovati in izpovedovati moramo, da je naš Gospod Jezus Kristus Božji Sin, Bog in človek.
Kot Bog se je rodil od vekomaj iz Očetovega bistva, kot človek se je rodil v času iz materinega bistva.
Popoln Bog, popoln človek, obstoječ iz umne duše in človeškega telesa,
enak Očetu po božanstvu, manjši od Očeta po človečnosti.
Preden se je  Gospod Jezus Kristus vrnil k nebeškemu Očetu, je svojim apostolom naročil:  "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha  in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mt 28,19.20)  

Jezusovi trinitarni formulaciji sledi obljuba njegove prisotnosti z njegovim ljudstvom vse do konca sveta! Slava torej Bogu Očetu, ki nas je ustvaril, Bogu Sinu, ki nas je s svojo smrtjo na križu odrešil in Bogu Svetemu Duhu, ki nas posvečuje; slava sveti, večni in nedeljivi Trojici, enemu samemu Bogu!



24/05/2013

Zgodovina in krščanstvo


Je bil Jezus mitološka ali zgodovinska oseba? Obstajajo kaki relevantni  izvenbiblični zgodovinski viri, ki govorijo o Jezusu Kristusu?  Je res, da je dokazano, da je šlo pri spisih Jožefa Flavija za ponaredke? Kaj govorijo o Jezusu rabinski viri? Kaj pa pravijo rimski viri?

Na vsa zgoraj našteta vprašanja odgovarja v pogovoru z Michaelom Hortonom zgodovinar Paul L. Maier. 

Kliknite na povezavo do spletne strani WHITE HORSE INN >>

Ko pridete na omenjeno spletno stran, kliknite na PROGRAM AUDIO.


18/05/2013

Binkošti

"Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. 
Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal."   (Jn 14,15-17.26)

Zgornje besede so vzete iz Jezusovega poslovilnega govora, ki ga je namenil svojim učencem pri zadnji večerji. V njih je Jezus učencem napovedal prihod Svetega Duha. 

Na binkoštni dan, petdeseti dan po pashi, ko so Judje praznovali žetveni praznik, obenem pa je minilo tudi petdeset dni od Gospodovega vstajenja, je prišel na apostole Sveti Duh (cf. Apd 2,1-12).  S tem dogodkom je Jezus izpolnil svojo obljubo, da apostolov ne bo pustil samih. Apostoli so bili na ta dan oblečeni v moč z višave  in so začeli z oznanjevanjem evangelija (cf. Lk 24,49. Apd 1,8). Brez binkoštnega dogodka ne bi prišlo do širjenja evangeljske resnice o tem, da je Jezus umrl zaradi naših prestopkov, bil obujen zaradi našega opravičenja in da se nam v njegovem imenu oznanja popolno odpuščanje vseh grehov (cf. Rim 4,25. Apd 2.38. 13,38.3).  Ta resnica se je potem širila od Jeruzalema preko Judeje in Samarije in se še danes širi do najbolj oddaljenih krajev naseljenega sveta.

Sveti Duh je apostole poučil o vsem in jih spomnil vsega, kar jim je Jezus povedal ter jih vpeljal v vso resnico (cf. Jn 14,26. 16,13-15). Vse, kar je bilo za odrešenje pomembno, so apostoli in drugi učenci zapisali v spisih, ki sestavljajo Sveto pismo Nove zaveze. Nekateri kristjani danes pravijo, da jim je Gospod to in to položil na srce, oziroma naročil to in to. Osebno sem zelo zadržan do teh osebnih razodetij, ker sem od raznih oseb slišal preveč "prerokb", ki so se izkazale za plod domišljije. Imamo Božjo besedo, preko katere deluje Sveti Duh, zato ne vem, če so zasebna razodetje, razen v izjemnih primerih, sploh potrebna. Sv. Pavel pravi: "Vse Pismo je navdihnjeno od Boga." (2Tim 3,16), Peter pa pravi: "Predvsem pa védite tole: nobena prerokba v Pismu ni stvar zasebne razlage.  Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega Duha, govorili v imenu Boga." (2Pt 1,20.21)

Binkošti nas tudi usmerjajo na življenje v prihajajočem veku. Jezus je obljubil, da se vrne in bo vzel svojo nevesto - Cerkev k sebi (cf. Raz 19,5-9). On bo  zagotovo izpolnil tudi to svojo obljubo. 

"Amen, pridi Gospod Jezus!" (Raz 22,20b)


13/05/2013

Martyn Lloyd-Jones o večnih Božjih sklepih


Dr. Martyn Lloyd-Jones (1899-1981) je bil rojen Valižan, ki je večji del svojega življenja preživel v Londonu. Po poklicu je bil zdravnik, a je večji del življenja preživel kot pridigar in oznanjevalec evangelija. Skoraj trideset let je služboval v londonski Westminstrski kapeli, ki leži blizu Buckinghamske palače ter katedrale in znamenite opatije podobnega imena. V pridigi, ki jo najdete na spodnji povezavi in traja okrog 50 minut, je govoril o večnih Božjih sklepih in vsem, kar je s tem povezano (izvolitev, vnaprejšnja določitev). 


Zaradi avtorskih  pravic posredujem na spodnji povezavi pogoje, pod katerimi je dovoljeno uporabljati zgornji posnetek.  




12/05/2013

Ljubezen in spoštovanje

Z uspešnico Ljubezen in spoštovanje avtor Emerson Eggerichs oživlja partnerske odnose   

O skrivnostih uspešnega partnerstva te dni po Sloveniji predavata dr. Emerson Eggerichs in njegova žena Sarah, ki sta skupaj že 40 let.

Dr. Emerson Eggerichs, ameriški pastor z doktoratom iz družinskih študij, dvakratnim magisterijem, iz komunikologije in teologije, je avtor knjižne uspešnice Ljubezen in spoštovanje, ki so jo doslej prodali v 1,6 milijona izvodih. Njeno sporočilo o dinamiki partnerskih odnosov se mnogim zdi kar revolucionarno.

V teh dneh, ko je izšel tudi slovenski prevod, skupaj z ženo in sodelavko Sarah vodita seminarje po Sloveniji. Najboljši dokaz, da tisto, kar sporočata ljudem, deluje, sta onadva sama. V Toskani, kamor se odpravljata iz Slovenije, bosta praznovala 40. obletnico zakona.

Vir: spletna stran DELA >>

 Z obvestilom žal zamujam,  vendar še nisem čisto prepozen.


  • Torek 14.5. – Radovljica ob 18. uri (Linhartova dvorana)  VARSTVO v prostorih Ljudske univerze
  • Sreda 15.5. – Koper ob 19. uri (Osnovna šola Koper, športna dvorana) - VARSTVO v prostorih Osnovne šole Koper
  • Četrtek 16.5. – Murska Sobota ob 18. uri (Gledališče Park) - VARSTVO v prostorih Gledališča Park
  • Petek 17.5. – Kočevje ob 18. uri (Šeškov dom) - VARSTVO v prostorih Ljudske univerze
Sobota 18.5. 2013 – Ljubljana od 16.00 do 20.30 (dvorana Kodeljevo)
Vstopnice na Eventim.si – 10€



 Več podrobnosti je na tej povezavi. >>


 

M. Horton o moralističnem terapevtskem deizmu


V ameriškem krščanstvu je že dolgo prisotna doktrinarna razvodenelost, ki se je najprej izražala v liberalni teologiji. Gre za to, da v cerkvah namesto evangelija oznanjajo razne terapevtske metode, ki pomagajo ljudem  prebroditi težave v življenju. Gre torej za uporabo religije kot palice, na katero se lahko naslonimo. Tudi v slovenščino je bilo prevedenih nekaj del Normana Vincenta peala in Roberta Schullerja. V novejšem času je omenjena razvodenelost zajela tudi konservativne denominacije, kjer postaja vedno popularnejše to,  "kako izboljšati samega sebe",  kako doseči samouresničenje in podobno, saj baje pridejo pridni fantki in pridne punčke v nebesa... Gre za stvari, ki dišijo po new ageu in nimajo nič skupnega z evangelijem. 

Dr. Michael Horton je v zgornjem predavanju, ki ga je imel leta 2010, pojasnil, kako je biblijsko evangeljsko krščanstvo zamenjal moralistični terapevtski deizem. Predavanje traja 45 minut.

Krščanstvo ali morala?

J. Tominc: Družina dr. Frušiča
Krščanstvo je pomešano z moralo. To je splošen pojav pri vseh družbenih slojih te dežele.* Včasih pravijo krščanstvu »religija javne šole«, izraz pa je skoval dr. Thomas Arnold of Rugby. Krščanstvo je po njegovem »morala s primesjo čustev« in nič več. Kristjan je  popoln fin gospod, torej človek, ki ne dela določenih stvari. 

Toda to ni resnično krščanstvo, to ni Božje kraljestvo.  Vse to lahko počneš sam. Tisto, o čemer je govoril dr. Arnold, ni nič več kot etika in morala, torej negativna, hladna in bedna religija, nekaj, kar vedno vse prepoveduje in nikoli ničesar ne daje.

Tako govorjenje  je  postalo del pridiganja evangelija.  Ne branim viktorijancev, saj menim, da so naredili  Božjemu kraljestvu veliko škode.  Večina od njih ga je spustila na raven morale in spodobnosti, iz nedelje pa so naredili dan brez vedrine in veselja.

Skladno z njihovim učenjem je krščanstvo nekaj, kar dela ljudi bedne in jim daje občutek, da so zgube na celi črti.  Poskušajo biti boljši, a ne morejo uspeti, temveč morajo še naprej poskušati, saj naj bi bil to edini način za vstop v Božje kraljestvo, oziroma v nebesa. Vse je odvisno od tvojega življenja in tvoje aktivnosti. Zatorej poskušaš in poskušaš, oziroma po Miltonovih besedah: »Preziraš radosti in živiš naporne dni,« ves čas poskušaš, a nikoli ne uspeš.

Avtor: dr. Martyn Lloyd-Jones. Poslovenil: Dizma.


*Avtor misli Veliko Britanijo, a tudi drugje ni bistveno drugače. (Op. prev.) 


11/05/2013

Ali - ali

"Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo, 16 ko sem ti danes zapovedal, da ljubi GOSPODA, svojega Boga, da hôdi po njegovih poteh in izpolnjuj njegove zapovedi, zakone in odloke. Tako boš živel in se množil, in GOSPOD, tvoj Bog, te bo blagoslavljal v deželi, v katero greš, da jo vzameš v last. 17 Če pa se tvoje srce obrne in ne boš poslušal in se boš dal zapeljati, da bi se priklanjal drugim bogovom in jim služil, 18 vam danes naznanjam, da boste gotovo uničeni; ne boste podaljšali dni v deželi, v katero greš, ko greš čez Jordan, da jo vzameš v last. 19 Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod, 20 tako da ljubiš GOSPODA, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga držiš. Kajti v tem je tvoje življenje in dolgost tvojih dni, ki jih smeš preživeti v deželi, za katero je GOSPOD prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jim jo bo dal."   (5Mz 30,15-20)

Zgornje besede je po Mojzesu izrekel Bog izraelskemu ljudstvu. Gre za zelo preprosto stvar. Če bo Božje ljudstvo ljubilo GOSPODA in spolnjevalo Božje zapovedi, zakone in odloke, bo živelo in bo uživalo blagoslove v obljubljeni deželi, v kolikor pa bo neposlušno in se bo obračalo na druge bogove, bo sledila kazen, lahko celo uničenje. Ko so v starem veku sklenili kako pogodbo, so to storili pred pričami. Za priče so pogosto "pozivali" svoje bogove. Ker je v našem primeru sam Bog, Stvarnik nebes in zemlje, eden od pogodbenih partnerjev v zavezi, je klical za pričo nebo in zemljo (cf. v. 19). Bog je pri tem spodbujal svoje ljudstvo, naj izbere življenje, torej Boga, ki je izvir življenja (cf. Ps 36,10). 

Ne glede na resna opozorila, ki jih je dal Bog, je na drugi strani pokazal tudi svoje usmiljenje in pripravljenost na odpuščanje, ko pravi: "Kadar pridejo nadte vse te reči, blagoslov in prekletstvo, ki sem ju položil predte, in si jih boš vzel k srcu med vsemi narodi, med katere te je pregnal GOSPOD, tvoj Bog, in se povrneš h GOSPODU, svojemu Bogu, in boš poslušal njegov glas, ti in tvoji sinovi, [...] z vsem srcem in vso dušo, tedaj bo GOSPOD obrnil tvojo usodo in se te usmilil in te spet zbral izmed vseh ljudstev, med katera te je razkropil GOSPOD, tvoj Bog." (5Mz 30, 1-3) Ob tem bi kdo utegnil reči, da je Bog nedosleden saj pravi na eni strani, kaj vse bo doletelo njegovo ljudstvo, če se ne bo držalo njegovih zapovedi in predpisov, na drugi  pa obljublja usmiljenje za primer, če se njegovo ljudstvo znova povrne k njemu. Opraviti imamo z dvema stranema medalje: na eni strani je Božja pravičnost, na drugi pa Božja milost. Če bo ljudstvo zaupalo vBoga in v njegovo milost, bo rešeno.

Nadaljnja zgodovina Božjega ljudstva je potekala v obliki sinusoide: gor, dol, gor, dol... nekaj časa so se držali zaveze z Jahvejem, nato so od nje odpadli, potem so se spet spreobrnili, nato spet odpadli... Ta zgodba se je nato ponavljala skozi stoletja, dokler jih ni Bog kaznoval z izgnanstvom. Toda tudi v izgnanstvu Bog ni pozabil nanje, on je namreč zvest svojim obljubam in svoji zavezi.

Novozavezno Božje ljudstvo ne živi več iz postave po principu: "Če boš izpolnjeval to in to, boš živel." V Janezovem evangeliju lahko preberemo, da je bila postava dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Kristusu (cf. Jn 1,17). S tem seveda ni rečeno, da v Mojzesovem času ni bilo Božje milosti, ampak, da se je milost popolnoma in jasno razodela šele s prihodom Jezusa Kristusa. Vsi obredni in pravni predpisi postave so prešli in nam jih ni več treba izvrševati. Prav smešni so nekateri posmehovalci, ki razlagajo kristjanom, da bi morali, če verujemo Bibliji, izvrševati tudi ta in ta predpis, ki ga potegnejo  iz Stare zaveze. Živimo v času milosti, starozavezni obredni in pravni  predpisi pa so samo predpodobe tistega, kar nam je priskrbel Kristus.

Bog tudi danes polaga pred svet življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Toda tega ne moremo doseči z izpolnjevanjem predpisov, temveč po milosti, ki jo lahko prejmemo preko vere: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To naj Bog podari vsem, ki berejo ta prispevek. 


10/05/2013

Craig Evans: Jezus in njegov svet



 Na spodnji povezavi do spletne strani White Horse Inn  lahko poslušate pogovor Michaela Hortona s Craigom Evansom, avtorjem knjig Fabricating Jesus, Ancient Texts for New Testament Studies in Jesus and His World: The Archaeological Evidence. Craig Evans govori o arheoloških in zgodovinskih dokazih za resničnost evangeljskih poročil o Jezusu Kristusu in o času ter okolju, v katerem je Jezus živel in deloval.  Pogovor traja malo manj kot 38 minut.

KLIK za dostop do pogovora na spletni strani WHI  >>


05/05/2013

Verujem v ... odpuščanje grehov

Naslov za ta prispevek sem si sposodil kar v Apostolski veroizpovedi. Mnogi ljudje, ki pravijo, da so kristjani, pridno ponavljajo besede te veroizpovedi. Vprašanje pa je, koliko verujejo temu, kar ponavljajo. Verjamejo sicer, da obstaja neko odpuščanjue grehov, niso pa čisto prepričani, če se te besede nanašajo tudi nanje. Mnogi se hodijo spovedovat grehov duhovniku in se po opravljeni spovedi in pokori počutijo lažje. Ko pa pridejo domov in se zavedo katerega od grehov, spet izgubijo vero v to, da jim je kaj odpuščeno, nakar postanejo  besede: "Verujem v ... odpuščanje grehov," prazno žlobudranje. Toda ti niso edini, ki tako (ne) verujejo. Tudi mnogi kristjani, ki se imajo za nanovo rojene, pogosto podvomijo v to, da bi jim bili grehi odpuščeni. Človek zelo hitro začne verjeti skušnjavcu, ki je znan kot najboljši moralni teolog.

Kaj torej pomeni verovati v odpuščanje grehov? Na to vprašanje nam odgovarja kralj in prerok David v 32. psalmu. Na začetku je naveden avtor psalma, nato pa kratek opis, ki se glasi: "Pouk." To pomeni, da nas hoče psalm  poučiti o neki zelo pomembni stvari. Odpuščanje grehov pa je zelo pomembna stvar, za nas in naše zveličanje  celo najpomembnejša. Preletimo na kratko nekaj vrstic v tem psalmu.

Na začetku psalmist blagruje tistega, ki mu jue pregreha odpuščena in čigar greh je pokrit:
Blagor tistemu, ki mu je pregreha odpuščena,
ki mu je greh pokrit.
Blagor človeku, ki mu GOSPOD ne prišteva krivde
in v njegovem duhu ni prevare. (Ps 32,1.2)
Seveda nam samo védenje o  tem, kako lepo je, če so ti grehi odpuščeni in če ti Bog ne prišteva krivde,  še prav nič ne koristi. V naslednjih dveh vrsticah nam David pove, kako se počuti oseba, ki jo muči teža neodpuščenega greha:
Ko sem molčal, so moje kosti postale krhke
zaradi mojega vpitja ves dan,
zakaj dan in noč je pritiskala name tvoja roka,
moja moč je oslabela v poletni vročini. (Ibid. vv. 3.4)
Ljudje čutijo svoj greh. Eni se ga zavedajo, drugi  ne. Nepriznavanje greha ima hude posledice, tako psihične kot fizične, kamor spadajo:  beg v religije, delaholičnost,  zanikanje Boga, odvisnosti in različna psihosomatska obolenja. Že od Adama dalje človek v stanju padle narave beži proč od Boga, kot ščurek pred svetlobo, kajti v Božji luči bi se greh razgalil, človek pa tega noče. Toda pritisk greha, ne glede na to, kako globoko ga skušamo potisniti v notranjost, je zelo huda stvar.  Ko nam spodrsne, kristjani zelo radi zapademo v samoobtoževanje, hudič, ta vrhunski moralni teolog, pa nam škodoželjno prišepne: "Vidiš, nič ni iz tebe." In spet pozabimo verovati v odpuščanje grehov. Tudi kralj David ni bil ravno kakšna mila ovčka in je čutil vso težo greha, ki ga je pritiskala. Toda, ko je bila stvar pretežka, se je problema lotil drugače:
Svoj greh sem ti dal spoznati,
svoje krivde nisem prikrival;
dejal sem: "Priznal bom svoje pregrehe GOSPODU."
In ti si odpustil krivdo mojega greha. (Ibid. v.5)
David je storil zelo preprosto stvar: Bogu je priznal svoj greh. In rezultat? Tudi ta je zelo preprost: greh mu je bil odpuščen. Pred Bogom nismo nič več in nič manj kot David. Tudi naš greh je lahko odpuščen, seveda, če ga priznamo. Pred Bogom velja enačba: priznani greh = odpuščeni greh. Apostol Janez  je s tem v zvezi napisal:  
"Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,9)
Imamo torej še eno pričo, ki potrjuje isto stvar. Noben človek, tudi kristjan, ni brez greha. Če greh priznamo, nam je odpuščen. V rimskokatoliški cerkvi pravijo, da je greh sicer odpuščen, toda grešnik mora zanj zadoščevati tukaj na zemlji, ali pa še po smrti na vicah. Zanimivo, da Božja beseda tega rimskega vica ne pozna.  Psalm 103,12 pravi:
 Kakor je vzhod oddaljen od zahoda,
oddaljuje od nas naša hudodelstva. 
Vsak greh pomeni upor proti Bogu in njegovemu ustvarjenemu redu, je torej hudodelstvo proti Bogu.  Kristjanov greh ni nič boljši od nevernikovega greha. Toda naše priznanje oddalji greh od nas, kakor je vzhod oddaljen od zahoda, torej neskončno daleč. Če potuješ od vzhoda proti zahodu, nikoli ne dosežeš zahoda, si kot hrček na  kolesu, ki tudi nikoli ne doseže svojega cilja. Prerok Mihej pa uporablja malo drugačno metaforo:
V globine morja boš zagnal vse naše grehe. (Mih 7,19b)
Če so naši grehi, kot bi bili potopljeni v globinah morja, potem res nima smisla, da jih še vedno lovimo, kajneda? Božje odpuščanje ni nikoli polovično, ampak popolno.  Ko Bog odpušča, takrat zagotovo odpušča.

Naši grehi niso odpuščeni, ker smo jih tako lepo, iskreno in pošteno priznali (o tem, kako lepo,  iskreno in pošteno, bi se dalo razpravljati), ampak zato, ker imamo mogočnega Odrešenika in Srednika, torej njega, ki je  Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29.36). On, naš Gospod Jezus Kristus, je vzel nase ves naš greh, nam pa podarja svojo popolno pravičnost. Naša pravičnost je izven nas, naša pravičnost je v Jezusu Kristusu, "ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30b) Vanj verujemo in ta vera se nam šteje v pravičnost (cf. Rim 4,22 ss.). Nihče ni odrešen zaradi kvalitete  svoje vere, temveč zaradi kvalitete Njega, v katerega verujemo. Po njem in v njem imamo odpuščanje, ki je omenjeno v Apostolski veroizpovedi.


Ne gre za pravice, za destrukcijo gre


Masha Gessen je avtorica več knjig, med drugim je napisala knjigo The Man Without a Face: The Unlikely Rise of Vladimir Putin, je pa tudi LGBT aktivistka. 

Pristaši raznih družinskih zakonikov nam razlagajo in zatrjujejo, da istospolne poroke niso naperjene proti tradicionalni zakonski zvezi, ampak naj bi šlo pri nih le za uresničevanje določenih  človekovih in državljanskih pravic. 

No, omenjena gospa Gessen pa pravi drugače, o čemer se lahko prepričate tudi iz posnetka njenega govora, ki ga je imela v Avstraliji pred malo manj kot enim letom.  Med drugim je povedala tri zanimive stvari:
  • "Gejevska poroka je laž."
  • "Boj za gejevsko poroko običajno zahteva laganje glede tega, kaj nameravamo storiti, ko dosežemo svoje."
  • "Ni treba biti preveč pameten, da ugotoviš, da institucija zakonske zveze ne bi smela obstajati." (Tem besedam je sledilo bučno odobravanje.)

Tu gre torej za popolno redefiniranje  družine, oziroma za destrukcijo tradicionalne družine.  Po tej logiki bi lahko imeli njeni trije otroci celo pet (oziroma kolikorkoli) "staršev" naenkrat:
"Ne vidim razloga, zakaj ne bi po zakonu mogli imeti  (tu misli  svoje otroke, op. Diz.)  petih staršev. Ne vidim razloga, zakaj bi morali med njimi izbrati dva in iz njiju narediti zakonsko potrjen par. "
Kakorkoli gledamo, ženska je pošteno in brez okolišanja povedala, kakšna je njena agenda. Gre za destrukcijo družine in uvedbo nečesa, kar je čisti napad na naravni in Božji ustvarjeni red. Da ne govorim o posledicah takega ravnanja.


Več lahko najdete na spodnjih povezavah. 




04/05/2013

Največja zapoved

Šesto poglavje 5. Mojzesove knjige, imenovane tudi Devteronomij, je vsaj glede določenih delov eno najbolj znanih poglavij Stare zaveze.

V tem poglavju najdemo znameniti stavek, ki se začne s "Šema Israel", pa tudi prvo največjo zapoved.

 "In to je zapoved z zakoni in odloki, o katerih je GOSPOD, vaš Bog, zapovedal, naj vas jih učim, da bi jih izpolnjevali v deželi, v katero greste, da jo vzamete v last; da se boš bal GOSPODA, svojega Boga, in vse dni svojega življenja izpolnjeval vse njegove zakone in zapovedi, ki ti jih dajem: ti, tvoj sin in sin tvojega sina, da se podaljšajo tvoji dnevi. Poslušaj jih, Izrael, in jih vestno izpolnjuj, da ti bo dobro in da se zelo pomnožite v deželi, v kateri se cedita mleko in med, kakor ti je obljubil GOSPOD, tvoj Bog"  (5 Mz 6,1-3)

Zgornje tri vrstice so nekakšen uvod v šesto poglavje. V njem Mojzes najprej razloži, da je Bog tisti, ki daje Izraelcem zakone, odloke in zapovedi ter jih zapoveduje izpolnjevati. Omenjene zapovedi pa ne veljajo le za obstoječo generacijo, ampak tudi za potomstvo. Postava deluje po principu: "Če boš izpolnjeval Božje zakone in zapovedi, boš živel dolgo in srečno življenje, imel boš obilno potomstvo, zemlja ti bo obilno obrodila in Bog bo izpolnil vse svoje obljube (cf. ibid. v. 25)."  Nato pa nadaljuje: 

"Poslušaj, Izrael: GOSPOD je naš Bog, GOSPOD je edini!" (ibid. v. 4) To je že omenjeni stavek Šema, ki ga lahko slišite na tej povezavi, omenja pa ga tudi Jezus  kot del največje zapovedi (cf. Mr 12,29).   V tem stavku je povedano, da je edino Jahve Izraelov Bog. Ta stavek ne izraža notranje monolitnosti Boga, ampak njegovo ekskluzivnost. On je edini Bog, ki na drugem mestu pravi: "Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene!" (5Mz 5, 6.7. 2Mz 20, 2.3)  Ljudstvo, ki si ga je Bog izvolil v posebno last, ne sme hoditi za drugimi bogovi. Ta misel se ponavlja skozi celo poglavje. 

V nadaljevanju pravi: "Ljubi GOSPODA, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo." (5Mz 6,5)  Ta stavek je drugi del prve največje zapovedi (cf. Mr 12,30). Gre za eno od dveh NAJVEČJIH zapovedi, druga je: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." (Mr 12,31. Cf. 3Mz 19,18). Glede teh zapovedi pravi Jezus, da na njiju "stoji vsa postava in preroki". (Mt 22,40) V naslednjih vrsticah zapoveduje, naj nosijo pripadniki Božjega ljudstva te besede v svojem srcu in o njih poučujejo naslednje generacije. 

Nasprotniki vseh vrst (ne nazadnje tisti iz bojevitih kohort novega ateizma) se pravičniško zgražajo nad "samoljubnim" in "samovšečnim" Bogom, ki naj bi si sploh drznil dajati človeškim bitjem kakšne zapovedi, zlasti še zapoved ljubezni do Boga. Oni najbrž res ne vidijo nobenega razloga za kaj takega toda Božje ljudstvo je imelo in še vedno ima nekaj močnih razlogov za hvaležnost in  ljubezen do Boga. 
  1. Najprej, Bog je Stvarnik sveta in človeštva (cf. 1Mz 1 in 2. Iz 40,28.) in še posebej svojega ljudstva (Iz 43,1.15. 54,5. Jer 10,16. 51,19). 
  2. Na drugem mestu je treba poudariti, da se Izraelci niso sami izpeljali iz Egipta, kjer so sužnjevali, ampak jih je  je Bog izpeljal. Vsekakor so mu bili že iz vljudnosti  dolžni izražati hvaležnost. 
  3.  Izraelci niso prišli v deželo, ki bi jo sami obdelali, ampak so prišli v deželo, ki so jo drugi obdelali, v njih zgradili hiše in mesta ter zasadili oljke, vinograde in različno sadno drevje: "Ko te GOSPOD, tvoj Bog, pripelje v deželo, za katero je prisegel vašim očetom Abrahamu, Izaku in Jakobu, da ti jo bo dal – velika in lepa mesta, ki jih nisi sezidal, hiše, polne vsega dobrega, ki jih nisi napolnil, izkopane vodnjake, ki jih nisi izkopal, vinograde in oljke, ki jih nisi zasadil –, ko boš jedel in se nasitil, tedaj se varuj, da ne pozabiš GOSPODA, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti!" (5Mz 6, 10-12)  Za deželo, ki so jo dobili v dedno last, jim ni bilo treba prav nič storiti. V roke jim je padla kot zrel sadež. lahko torej rečemo, da so jo dobili po veliki milosti.
Kako pa naj na izpolnjevanje največje zapovedi gleda novozavezno Božje ljudstvo, torej kristjani? Prva točka vsekakor velja tudi za nas. Že zato, ker smo ustvarjeni, imamo razlog za hvaležnost in ljubezen do Boga. Ampak to še ni vse. Res je sicer, da nas Bog ni izpeljal iz dobesedne egiptovske dežele, nas je pa zato izpeljal iz dežele greha, ki smo mu sužnjevali. Apostol Pavel pravi:  "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov, v katerih ste nekoč živeli na način tega sveta, ko ste sledili poglavarju oblasti zraka; ta duh zdaj deluje v sinovih neposlušnosti  Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč odrešeni." (Ef 2,1-5) Sv. Janez pa pravi: "Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. (1Jn 4,10).  Če povežemo to dvoje skupaj, ugotovimo, da nismo mi prvi ljubili Boga, saj smo se valjali v svojih prestopkih in grehih ter bili Bogu sovražni, kot mu je še danes sovražen svet (cf. Rim 1,30). Bog je pobudnik našega odrešenja in tudi njegov izvajalec. On je izpeljal operacijo "Zveličanje" od začetka do konca.

Razlog za izpolnjevanje največje zapovedi torej ni nekakšen panični strah pred božanstvom, ki bi letalo za nami, kontroliralo vse  naše spodrsljaje in nas ob njih vsakič udarilo z nebeškim muhalnikom, ampak hvaležnost do nebeškega Očeta, ki je dal za nas svojega Sina ter nam priskrbel čudovito in slavno odrešenje.