30. december 2014

Nauk da ni pomemben?

Vir slike: His Grace Is Enough


Govorjenje, da nauk ni pomemben, da je pomembno le to, kako živiš, je prav tako nauk. Gre za nauk o odrešenju po delih.  (Timothy Keller)

28. december 2014

Mezova življenjska zgodba


Mez McConnell's Testimony from 20schemes on Vimeo.

Zadnjič sem v časopisu Evangelicals Now naletel na osupljivo življenjsko zgodbo pastorja Meza McConnella, katere glavni junak je pravzaprav Jezus Kristus. Ta stvar me je spodbudila, da poiščem še kaj o tem človeku. 

Mez McConnell se je rodil v disfunkcionalni družini na Irskem in prva leta življenja preživljal malo pri starih starših, malo po domovih za otroke in rejniških družinah in malo pri očetu. Zelo zgodaj se je srečal z drogo,kriminalom in izgubo prijatelja, ki so ga zabodli. "Naključno" srečanje s skupino kristjanov je pomenilo začetek obrata v njegovem življenju, čeprav je bil  prvi rezultat videti kot popoln neuspeh. Mez je zatem pristal v zaporu, ker je v nekem nočnem klubu zabodel dve osebi... Potem se je zgodilo, da sta ga obiskala dva kristjana, s katerima se je seznanil na tistem "naključnem" srečanju. Jezus Kristus, ki ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike (cf. Lk 5,32), se je vpletel v njegovo življenje in ga popolnoma preusmeril... 

Več o tem lahko izveste od njega v zgornjem videu.  

27. december 2014

Mesija in vsi herodeži sveta

Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih. (Mt 2,16)

Krščanska cerkev je s prazničnimi dnevi, ki sledijo božiču, že davno dodala spomin na dogodke, ki dodobra razbijajo božično romantiko, kot bi hotela izraziti v slogu nekdanjega predsednika predsedstva Slovenije tisto znamenito misel: "Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan." V Jezusovem rojstvu pravzaprav ni (bilo) nobene sentimentalnosti, ampak smo ljudje tisti, ki smo iz tega dneva naredili nekaj romantičnega. To sicer  ni nič slabega, treba pa je hkrati pomisliti tudi na tršo plat. Na drugi dan božiča je cerkev umestila spomin Štefana, enega prvih diakonov in mučenca, ki je pri nas znan po blagoslovitvi konj (res ne vem, kaj ima Štefan s konji). Tretji dan po božiču pa je posvečen spominu na pomor betlehemskih otrok. 

Dečki, ki so imeli smolo, da so se rodili ravno v tistem času, niso zakrivili nič drugega kot to, da so se rodili, ko je v tistem delu sveta vladal paranoični Herod, imenovan tudi Veliki, ki je od modrih izvedel, da se je rodil Mesija.  Ker sta bila Jožef in Marija pravočasno posvarjena, sta zbežala v Egipt, Herodež pa je dal za vsak slučaj pomoriti vse dečke na betlehemskem območju, ki so bili mlajši od dveh let. Tako je bil, po prepričanju krutega despota, prestol spet varen. 

Ti dečki so bili pomorjeni, ker je bil Herod prepričan, da je med njimi Mesija, oziroma, bili so umorjeni namesto Mesija. Čez trideset let in več je bil po zmontiranem sodnem procesu na Kalvariji umorjen resnični Mesija. On je bil nadomestna in popolna žrtev za greh sveta. Apostol Peter je o njem povedal naslednje:
 "Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. 40 Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, 41 ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. 42 Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. 43 O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi."                                                                                                                       (Apd 10,39-43)
Herod ima tudi danes zelo veliko sledilcev, ki se sicer tega ne zavedajo, zato pa  opravljajo njegova dejanja. Toda, kakorkoli gledamo, ob koncu časov bo Kristus, in ne kralj Herod, ali kak kalif, ali Kim Jong Un, ali kdorkoli od podobnih, sodil živim in mrtvim. Kdor njemu pripada, so mu grehi odpuščeni. Hvala Bogu za ta milostni dar! 


Da se ne pozabi

"Glej, zmagal je lev iz Judovega rodu, Davidova korenina." (Raz 5,5)

Naj nas ne uspava božična zgodba. Kristus ne bo več prišel na svet kot nemočno dete in jagnje Božje, ki odvzema greh sveta. On je Kralj kraljev in Gospod gospodov, ki se vrne kot Zmagovalec in Sodnik. Kdor noče imeti Kristusa za Odrešenika, ga bo imel za Sodnika. Njegovo rojstvo v Betlehemu pred približno 2014 leti nima zate nobenega pomena, če se Jezus ne rodi v tvojem srcu. 
"Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) 


26. december 2014

Novih deset

V predbožičnih dneh se je na spletu, med drugim na spletni strani CNN,  pojavilo ateističnih 10 ne-zapovedi, ki sta jih sestavila vodstveni delavec turističnega podjetja Airbnb Lex Bayer in humanistični kaplan (sic!) stanfordske univerze John Figdor.  Šlo naj bi za deset zapovedi za 21. stoletje. Toda že sam izraz, da gre za ne-zapovedi (Non-Commandments) mi daje občutek, da gre za stvar izbire Torej si lahko vsakdo izbere, kaj in koliko je kdo pripravljen sprejemati. Ker gre za poljubno zadevo, sem se odločil, da ne-zapovedi na kratko pokomentiram ter si iz njih izberem, kar in koliko mi kaj odgovarja. 

1.      Bodite odprtega uma in ob novih dokazih  pripravljeni spremeniti svoja prepričanja.
S  prvo točko (ali zapovedjo) se na splošno strinjam, saj sem tudi sam  ob soočenju z  novimi dokazi zamenjal nekaj prepričanj o različnih stvareh.

2.      Prizadevajte si razumeti tisto, kar je najverjetneje resnično, ne pa verjeti, kar želite, da bi bilo resnično.
Kar je po mnenju nekoga najverjetneje resnično, še ni objektivno resnično. Torej se lahko vprašamo, kaj je KOMU NAJVERJETNEJE resnično. Pred leti so po Londonu vozili avtobusi z napisi: »Bog najbrž (probably) ne obstaja, zatorej uživaj življenje.« Tudi tu nastopi vprašanje, kaj bi bilo tisto »verjetno«, ali če se izrazim, kot je bilo pred leti v neki reklami: »Kaj pa, če je vse res?«  Moje mnenje o tem, kaj je najbolj verjetno, se lahko bistveno razlikuje od koncepta koga drugega. Ampak, dokler ostanemo pri enotnosti v različnosti in pri pravici, da vsak razloži svoje mnenje, ni problema.

3.      Znanstvena metoda je najzanesljivejši način razumevanja naravnega sveta.
V tem primeru ne gre za zapoved, ampak za trditev, glede katere se lahko do neke mere strinjam.  Naravne pojave, kakor jih vidimo, razlaga znanost. Problem pa nastane, ko skušamo materialistično-mehanicistično razložiti končni izvor vseh pojavov. .Znanost zmore razlagati stvari, kakršne so tukaj in zdaj, v času in prostoru, ni pa zmožna s svojimi sredstvi prodreti onkraj tistega: "V začetku..." To, kar danes trdijo scientistični materialisti pri razlagi velikega poka in bi lahko strnili v naslednje: »Najprej ni bilo nič, potem se s tem nič ni zgodilo nič, nakar je ta nič čudežno in brez razloga eksplodiral in je iz tega nastalo vse,« se mi ne zdi prepričljivo. Četudi se zdi nekaj nekomu najzanesljivejše, tisto še ni nujno res.

4.      Sleherna oseba ima pravico do nadzora nad svojim telesom.
Tu spet ne gre za zapoved, ampak prej za nekakšno »pravico«. Stvar je  zelo diplomatsko napisana, tako da se jo da razložite na različne načine. Če je mišljena, da lahko s svojim telesom počnem, karkoli bi se mi zljubilo, potem se z njo ne strinjam.

5.      Bog ni nujno potreben, da bi bili dobra oseba, ali da bi živeli polno in smiselno življenje.
Gre še za eno trditev, ki ni ravno zapoved. Res je, da je lahko tudi brez poznavanja Boga človek dobra oseba v splošnem pogovornem, oziroma humanističnem smislu. Žal ne morem soditi »polnega in smiselnega življenja« drugih, kot si to sami predstavljajo, ker ne vem, kaj točno pod tem mislijo.

6.      Zavedajte se posledic vseh vaših dejanj in spoznajte, da morate zanje prevzeti odgovornost.
Tole se mi zdi kot kazenski zakonik brez sankcij, torej papirnati zmaj. Zavedati se in ravnati v skladu s tem zavedanjem, sta dve različni stvari. 

7.      Do drugih bodite taki, kot bi želeli, da bi bili drugi z vami in kot lahko od njih po pameti pričakujete, da hočejo biti obravnavani. Mislite na njihovo stališče.
Tole je zelo »jezusovska« zapoved (cf. Mt 7,12. Lk 6,31).   Skoraj vse filozofije in religije tega sveta imajo namreč »zlato pravilo«  napisano v negativnem smislu: »Ne stori, česar ne želiš...« Upam tudi, da s tistim: »Mislite na njihovo stališče!« resno mislijo. Ne verjamem pa, da ima sočutje kakršnokoli zvezo z znanostjo, ki govori o boju za obstoj in naravni selekciji.

8.      Odgovorni smo, da mislimo na druge, vključno s prihodnjimi generacijami.
Se strinjam.

9.      Ne obstaja en sam pravilni način življenja.
 Hm, če mislim na pravilni način v smislu, ali je pravilno jesti z nožem in vilicami, ali s palčkami, ali z rokami...., ali je prav in po bontonu rigniti po dobrem kosilu ali ne  in podobno, se strinjam z avtorji. Kaj pa če je nek, za nekoga »pravilni način življenja« v koliziji s sedmo zapovedjo, katera od teh dveh bo obstala, oziroma obveljala?

10.  Zapustite ta svet boljši, kot ste ga zatekli.
    Lepa misel. Koliko je uresničljiva, je že  druga stvar. 

Tako. Hans Küng bi lahko kaj od tega s pridom uporabil pri sestavljanju svojega Weltethosa. Toda, kakorkoli gledam, gre le za še en primer postave, človeške sicer, a vendar.  Toda v postavi ni milosti, ne v Božji ne v človeški... 



24. december 2014

Blagoslovljen božič!

"Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru." (Iz 9,5)

"Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji." (Lk 2,14)

Bilo je na zahodni fronti pred natanko sto leti. O tem bojišču je Erich M. Remarque napisal svoj slavni roman Na zahodu nič novega. Nasproti so si stali, na eni strani Britanci in njihovi antantni zavezniki Francozi, na drugi  pa Nemci, oboji vkopani v strelskih jarkih. Toda tisti sveti večer je bil nekaj posebnega. Na zahodu se je zgodilo nekaj novega. Nek vojak na nemški strani je začel prepevati božično pesem Sveta noč in čez nekaj časa se je zgodila neverjetna stvar: vojaki obeh strani so se previdno približali eden drugemu in si izmenjali skromna darila (v glavnem v obliki pijače in cigaret), častniki pa so sklenili premirje, da bi počastili dan, ko praznujemo rojstvo  Kneza miru.

Gospod Jezus je pred iztekom svojega zemeljskega poslanstva rekel apostolom: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet." (Jn 14,27) Svet veliko govori o miru, a ga ni sposoben zagotoviti. Tudi religiozni voditelji govorijo o miru, a religija kot taka ne daje miru. Resnični mir prihaja edino od Bogočloveka Jezusa Kristusa. On nas je pomiril z nebeškim Očetom in priskrbel spravo. To ni sprava, o kateri govorijo politiki, ampak sprava med Bogom in človekom. Mir, o katerem pripovedujem, je večji od vsega, kar si lahko predstavljamo. Predokus tega miru so doživeli vojaki na zahodni fronti pred sto leti. A svet, kakršen je, jih je kmalu pognal nazaj v boj. Toda svet ne more  vzeti notranjega miru, ki ga daje Gospod. 

Kaj naj torej zaželim vsem, ki ste obiskali ta spletnik? Želim vam, da vam Kristus prinese svoj mir in da bi se po veri naselil v vaši notranjosti, v nadaljevanju pa: "Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu." (Flp 4,7)

Blagoslovljene božične praznike voščim! 


20. december 2014

Čas milosti


Potem je šel Jezus s svojimi učenci na judejsko podeželje, se tam zadrževal z njimi in krščeval. 23 Tudi Janez je krščeval v Enónu blizu Salíma, ker je bilo tam veliko voda. Ljudje so prihajali in se dajali krstiti. 24 Janeza namreč še niso vrgli v ječo. Med Janezovimi učenci in nekim Judom pa je nastalo razpravljanje glede očiščevanja. 26 Šli so torej k Janezu in mu rekli: "Rabi, glej, tisti, ki je bil pri tebi onkraj Jordana in o katerem si pričeval, krščuje in vsi hodijo k njemu." 27 Janez pa je odgovoril in rekel: "Človek si ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes. 28 Vi sami ste priče, da sem rekel:  'Jaz nisem Mesija, temveč sem poslan pred njim.' 29 Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno. 30 On mora rasti, jaz pa se manjšati."

 "31 Kdor prihaja od zgoraj, je nad vsem; kdor pa je z zemlje, je zemeljski in govori zemeljsko. Kdor prihaja iz nebes, je nad vsem, 32 in pričuje o tem, kar je videl in slišal, vendar nihče ne sprejema njegovega pričevanja. 33 Kdor pa je sprejel njegovo pričevanje, je s pečatom potrdil, da je Bog resničen. 34 Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. 35 Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. 36 Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza."                                                                                                                                                                         (Jn 3,22-36)

Tukaj smo priče iztekanja zemeljske službe Janeza Krstnika zadnjega starozaveznega preroka in tistega, ki je pripravljal pot našemu Gospodu (cf. Iz 40,3. Mr 1,3). Bilo je malo preden je moral v ječo. Krščevali pa so tudi Jezusovi učenci, Jezus osebno pa ni krščeval (cf. Jn 4,2), ampak nadziral njihovo delo. 

Iz dialoga med Janezom in njegovimi (Janezovimi) učenci je razvidno, da so se takrat mnogi šli krščevat k Jezusu, kar jim je povzročilo nekaj nelagodja. V Jezusovi skupini so bržkone videli nelojalno konkurenco. Janez  jih je spomnil na tisto, kar jim je že prej povedal o sebi, da torej on ni Mesija temveč njegov predhodnik. Napočil je nov čas, ko je moral Jezus rasti, Janez pa se manjšati. Z Jezusom se je zaključil čas vladavine starozavezne postave, napočil je čas milosti: "Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu." (Jn 1,17) Janez Krstnik je kot prerok  še vedno predstavljal ta predhodni čas, čeprav je stal na vratih novega časa, časa milosti in resnice. Janez ni bil ljubosumen na Jezusa in na njegov uspeh, ampak se ga je iz vsega srca veselil.  Tako se moramo tudi mi iz srca veseliti vsakogar, ki oznanja nedeformiran Kristusov evangelij.

Pri vrsticah 31-35 ni razvidno, ali gre za nadaljevanje govora Janeza Krstnika, ali za navdihnjen evangelistov komentar. Ta sestavek je eden od tistih biblijskih sestavkov, ki nam posredujejo bistvo evangeljske resnice. Tisti, ki resnično in iz srca sprejema Jezusove besede, sprejema Boga in vso od Boga razodeto resnico. So pa ljudje, ki Kristusa ne sprejemajo. Nad temi ostaja Božja jeza. Popolnoma druga stvar je s tistimi, ki vanj verujejo, kajti vsak tak ima večno življenje. Verovati v bibličnem smislu ne pomeni samo verjeti, ampak tudi zanesti se, zaupati, nasloniti se. 

Danes mnogi oznanjajo Jezusa Kristusa, kajti še vedno živimo v času milosti. Pred nekaj dnevi sem poslušal intervju z nekim rimskim kardinalom, ki je povedal, da ga je zelo strah pojavitve pred Božjim sodnim stolom. Ta strah zagotovo ne izhaja iz zaupanja v Gospoda, ampak iz nevere. On sicer verjame v določene temeljne postavke krščanskega verovanja,  ne jemlje pa resno Božjih obljub. Strah ga je, če je opravil dovolj dobrih del in če je dovolj zadoščeval za svoje grehe. Če ga je tega strah, potem ga je upravičeno strah. On sam nikoli, nikoli, nikoli ne bo mogel zadostiti niti za en sam majhen greh. Postava je močna stvar in nas vse obtožuje ter obsoja.  Obstaja pa Nekdo, ki je zadostil za grehe vsakega, ki se nanj nasloni. Ta Nekdo je Jezus Kristus, po katerem sta prišla milost in resnica. Kdor vanj veruje, ima večno življenje. 

Pred nami je praznik, v katerem se mnogi spominjamo Jezusovega rojstva. Toda praznik sam kot tak nič ne pomeni, kajti Jezus se ne bo nikoli več rodil v betlehemskem hlevu. Praznik ima smisel, če se je Kristus po Svetem Duhu "rodil" v tvojem ali mojem  srcu. Kristusa ne moremo prejeti drugače, kot po veri in v popolnem zaupanju v njegovo na križu dokončano delo. Naj Bog v tem času pripravi vsako srce, ki bere te besede, da bi doživelo novo rojstvo. Naj se Kristus po veri naseli v v srcu vsakega, ki to bere in  njegovo dušo privede v svoje kraljestvo. 


18. december 2014

Se Pavel in Jakob izključujeta?


Se Pavel in Jakob izključujeta? Ker eden pravi tako in drugi drugače. Ali je Biblija kontradiktorna? Mislim, da je zelo dobro, če se o tem vprašamo in raziščemo, kaj je res in kaj ne. Ker, če je Biblija kontradiktorna, potem nima smisla, da v njo verjamemo! Ali se o tem sploh smemo spraševati mi, navadni smrtniki in je to prihranjeno samo za „posvečene”?
Jakob govori o problemu antinomianizma. Antinomianizem (nomos-zakon) govori »proti zakonu«, ali proti postavi. Gre za nastavek, da moralni zakon nima nobenega prostora v življenju kristjana. Torej v tem smislu, da ker je človek rešen brez izpolnjevanja postave, potem katere koli postave tudi ne potrebuje v praktičnem življenju.To Jakob zavrača in izjavlja, da vera v Jezusa rodi sadove (dela), ki so v skladu z Božjo moralno postavo – torej kristjan se ne reši z dobrimi deli, ampak ko je rešen, živi moralno postavno življenje kot rezultat svoje vere v Jezusa.

O prerokih poslednjih dni

Mt 24,1-25 v arabščini
V svojih prerokbah glede poslednjih dni nam Jezus NI govoril o množitvi pravih,  ampak lažnih prerokov. 
(Chris Rosebrough na Twitterju)

14. december 2014

Intervju: Alister McGrath

Alister McGrath je zelo zanimiva oseba: rojen v severnoirskem Belfastu, ateist, ki je postal kristjan, kemik in molekularni biofizik, ki je postal ordinirani pridigar Anglikanske cerkve ter eden najvidnejših sodobnih krščanskih teologov... 

V intervjuju, ki ga je z njim opravil J. John, je odgovarjal na zelo zanimiva in tudi nekatera delikatna vprašanja: o ateizmu, Trojici, človekovem padcu, grehu, odrešenju, Jezusu Kristusu, deviškem spočetju, trpljenju, vstajenju, nebesih, o tem, kdo je kristjan, o kristjanovem dvomu, C. S. Lewisu, Martinu Luthru in o tem, zakaj je pomembno, kaj verujemo in zakaj to verujemo. 

Celoten video traja malo manj kot 57 minut.

Moč krsta


13. december 2014

Janez Krstnik in cerkev

Alessandro Allori: Janez Krstnik pridiga
Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; 2 kakor je zapisano pri preroku Izaiju: 
Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, 
ki bo pripravil tvojo pot.
 3 Glas vpijočega v puščavi:
 Pripravite Gospodovo pot, 
zravnajte njegove steze!
 4 Tako se je pojavil Janez Krstnik v puščavi in je oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. 5 K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. 6 Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. 7 Oznanjal je: "Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. 8 Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu."   (Mr 1,1-8)

Evangelij po Marku se, za razliko od preostalih sinoptikov (Mt in Lk), ne začne z Jezusovo genealogijo in otroštvom, ampak z začetkom Gospodovega delovanja. Marko abstrahira vse, kar se mu zdi z vidika veselega oznanila nepomembno. Njegovo poročilo se začne z delovanjem Janeza Krstnika, kot Gospodovega predhodnika, čigar nalogo je opisal že prerok Izaija, katerega citira Marko. Janez Krstnik je oznanjal krst spreobrnjenja: "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!" (Mt 3,2) Z istimi besedami je pozneje nastopil svojo zemeljsko službo tudi naš Gospod (cf. Mt 4,17). Kot poročajo evangelisti, so k Janezu množično prihajali ljudje iz Judeje. Krst, ki so ga bili deležni, je sledil njihovemu priznanju grehov in spreobrnjenju v novo življenje. Bil je torej znamenje spreobrnjenja. 

Toda Janez je tudi napovedal prihod močnejšega od sebe, tistega, ki bo krščeval v Svetem Duhu (cf. Mr 1,8). Krst v Svetem Duhu pomeni izpolnitev starozaveznih Božjih obljub. Vsi, ki bodo prišli s spreobrnjenim srcem  h Kristusu, prejmejo blagoslove Svetega Duha, Obenem se Janez predstavi kot tisti, ki Gospodu ni vreden odvezati jermena njegovih sandal, torej dejanja, ki ga Judje niso opravljali, ampak je bilo rezervirano za nižjo vrsto  služabnikov (cf. ib. v. 7). Tu ne gre za hlinjeno ali vsaj vljudnostno skromnost, ampak za realnost majhnosti človeka pred Kraljem nebes, ki se je ponižal in se   z nami izenačil v človeškosti. Jezus Kristus je živel na zemlji v popolni poslušnosti svojemu nebeškemu Očetu in s tem izpolnil vse zahteve Božje postave. S smrtjo, ki jo je pretrpel, je izničil vse grehe svojega ljudstva, in  z vstajenjem potrdil svojo  službo tistega, po katerem prihaja na nas  Božje opravičenje.   

Božja cerkev je danes v podobnem, a vendar deloma drugačnem položaju kot nekoč Janez Krstnik. On je napovedal stvari, ki so se zgodile v prihodnosti, cerkev pa oznanjuje stvari, ki so se zgodile v preteklosti. Cerkev oznanjuje slavno delo odrešenja, ki ga je izpeljal naš Gospod Jezus Kristus. Janez je zadnji starozavezni prerok. Dano mu je bilo malce pokukati v svet Nove zaveze, a ga na tem svetu ni v polnosti doživel. Stal je na pragu velikih dogodkov, a mu ni bilo dano prestopiti tega praga. Po drugi strani pa je tudi cerkev v enaki, torej preroški vlogi kot Janez Krstnik, saj  ni zazrta le v pretekle dogodke, ampak je njen prvenstveni cilj eshatološka prihodnost, torej čas, ko se Gospod Jezus vrne v slavi sodit žive in mrtve.

Ravno zato tudi današnja cerkev vabi: "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!" Vabilo velja ljudem vseh ras, narodov, ljudstev, jezikov, ne glede na socialni status, kulturo, religijo in kar je še takega. Evangeljsko sporočilo je zelo preprosto: Kristus je bil usmrčen za naše grehe in je vstal za naše opravičenje (cf. Rim 4,25). Zato pojdi k Jezusu, spoznaj svojo grešnost, pokesaj se, nasloni in zanesi se na Jezusa kot na enkratnega in  popolnega Odrešenika. On sam pravi: "Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37)


08. december 2014

Matjaž Črnivec: O Božji besedi

Matjaž Črnivec, tajnik Svetopisemske družbe Slovenije, na družinskem bogoslužju v Evangeličanski cerkvi v Murski Soboti spregovori o Božji besedi, ki prihaja k nam v Jezusu Kristusu, nas razsvetljuje, oživlja in nam daje misijonarsko poslanstvo. Izabel in Simona pa sta  zapeli v brazilski portugalščini. 

Celoten video traja skoraj 37 minut. 

06. december 2014

Neminljiva beseda

"Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle."
 (Mr 13,31)

Zgornje besede je  izrekel Jezus, ko je  svojim učencem (preko njih pa nam) govoril o svojem drugem prihodu ob koncu časov.  Podobno govori tudi prerok Izaija, ko pravi: "Trava se posuši, cvetica ovene, beseda našega Boga pa obstane na veke." (Iz 40,8) Božje besede imajo večno vrednost. 

Toda, kje najdemo te besede? Sv. Pavel je glede tega nedvoumen, ko pravi: "Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo." (2Tim 3,15.16)  Na drugem mestu pa piše: "Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje." (Rim 15,4) Ta odlomek in njegovo nadaljevanje (Rim 15,4-13) se v skladu s tradicionalnim lekcionarjem bere na drugo adventno nedeljo. O Svetem pismu kot Božji besedi je govoril tudi Jezus: "Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni." (Jn 5,39

Okoli Svetega pisma danes kroži nekaj napačnih razlag. Izpostavil bom dve. Prvo zagovarjajo nekatere tradicionalne cerkve, kot sta rimska in njena vzhodna konstantinopelska različica. Ti dve striktno trdita, da obstajata dva vira razodetja: Sveto pismo in tradicija. Protestanti nimamo nič proti tradiciji,  kolikor se le-ta sklada s Svetim pismom. V kolikor pa je z njim v nasprotju, ali celo  uči nekaj, česar v Pismu ni, potem takega nauka ne sprejemamo. Lyonski škof in mučenec Irenej je v 2. stoletju razločno napisal:  "Od nikogar drugega se nismo učili o načrtu našega zveličanja, kakor od tistih, po katerih je prišel do nas evangelij, ki so ga nekaj časa javno oznanjali, v poznejšem času pa so nam ga po Božji milosti izročili v Pismu, ki je osnova in steber naše vere." *  Iz njegovega pisanja je razvidno, da ni načelo "sola Scriptura" nobena novotarija, ki bi si jo v 16. stoletju izmislil Luther, ampak je bila srednjeveška cerkev tista, ki se je vse bolj oddaljevala od apostolskega nauka. 

Druga je doma v določenih evangelijskih krogih, ki se imajo za bolj karizmatično navdihnjene. V Svetem pismu iščejo rešitve za določene situacije, v katerih se nahajajo, kar samo po sebi ne bi bilo slabo, če ne bi stvari razlagali tako, kot da so oni junaki Svetega pisma. Pismo npr. odprejo na naključni strani in s prstom udarijo na naključno vrstico (kot pri nekakšnem vedeževanju)  v prepričanju, da jim tista vrstica pove, kaj naj storijo  v določeni situaciji.  take metode so, kot sem že pisal, prej praznoverne kot krščanske, zato se jih ni zdravo posluževati.  Glavni junak Svetega pisma nisem niti jaz niti ti, ampak Jezus, ki pravi, da Pisma pričujejo o njem. Sveto pismo nam daje,  od Geneze do Apokalipse,  celostno podobo našega Odrešenika Jezusa Kristusa. 

Apostol Pavel je  Korinčanom položil na srce naslednje besede: "Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." (1Kor 15,3.4) V tistem času še ni bilo tistega, čemur pravimo Sveto pismo Nove zaveze. Nova zaveza  v zapisani obliki je šele nastajala. Iz tega sledi, da se je Pavel skliceval  na tisti del Svetega pisma, ki je že obstajal in mu pravimo Stara zaveza. Na iste spise se je skliceval tudi Jezus v Jn 5,39.  Iz tega sledi, da je celotno Pismo Božja beseda, ne le tisto, kar je v njem  komu všeč. Pri tem pa je treba gledati na celoto, ali če se metaforično izrazim, na gozd, ne na posamezna drevesa.

Psalmist pravi: "GOSPOD, na veke ostaja tvoja beseda, trdno stoji v nebesih." (Ps 119,89)  Božja beseda je torej neminljiva, ostaja na veke. Zato je tudi življenje, ki ga ponuja Bog po svojem Sinu Jezusu Kristusu neminljivo in večno: "In obljuba, ki nam jo je dal sam, je večno življenje." (1Jn 2,25)  Bogu hvala!




05. december 2014

Izpoved Rosarie Butterfield

Dr. Rosaria Butterfield se je rodila v rimskokatoliški družini, a je pozneje opustila religijo. Postala je univerzitetna profesorica, živela v lezbični zvezi  in bila zagnana feministka ter aktivistka za pravice istospolno usmerjenih oseb. Krščanstvo ji je bilo popolnoma tuje in ga je prezirala.  Ker pa Bog deluje in rešuje v skladu s svojo suvereno voljo, je tudi to osebo, čeprav proti njeni volji, privedel v občestvo s sabo in svojim Sinom Jezusom Kristusom. Več je povedala sama v pričujočem videu, ki traja malo več kot šestintrideset minut. 

30. november 2014

Kako se je spremenil moj svet

Svet se je od mojih malo mlajših let popolnoma spremenil. Skoraj si upam reči, da se je obrnil na glavo. Še trideset let nazaj, torej leta 1984, so bile vse stvari videti dokaj predvidljive, bila sta dva bloka, v zahodnem bloku je imel glavno besedo Ronald Reagan, igralec med politiki, Sovjetska zveza pa je v tistem letu po malo več kot  letu dni spet zamenjala voditelja: namesto umrlega Andropova so dobili Černjenka, ki je potem plesal eno samo poletje in zimo, nakar ga je naslednje pomlad odnesla odjuga.  Gerontokracija na čelu vzhodne velesile je bila neke vrste jamstvo zacementiranosti režima, ki je bil menda naravnan proti svetli bodočnosti. 

Ronald Reagan je ob obisku meje med Korejama  svojim vojakom razlagal, da "mi" na tej strani (južni) verujemo v Boga, medtem ko "oni" tam čez (severni) ne verujejo. Njegov najznamenitejši epitet za svet Sovjetske zveze  pa je bil "imperij zla".  Kakorkoli,  zunanji opazovalci nismo mogli predvideti stvari, ki so sledile. Nekaj let poprej je bilo sicer nekaj težav na Poljskem, a problem je rešil general Wojciech Jaruzelski, ki je svojo domovino spet trdneje povezal z mamico Moskvo. Večji problem je predstavljala vojna v Afganistanu, ki si ga je poskušala podrediti prva socialistična država sveta. Znotraj tega problema pa se je kuhal še en problem, to je bila podpora Združenih držav afganistanskim upornikom, ki so bili islamistično naravnani. Islamisti šiitskega tipa so nekaj let poprej zavladali v Iranu, kar ni bilo ravno preveč spodbudno. In še bi lahko našteval. Potem pa se je zgodilo...

V letih 1989 do 1991 so kot domine popadali socialistični režimi v Evropi in začela se je era splošne demokratizacije. V nekdanjem "imperiju zla" so znova ustoličili pravoslavje, cerkve so se v vzhodni Evropi bolj ali manj vrnile na  pozicije, kakršne so bile značilne za demokratični svet.  Istočasno pa je začel svoj pohod islam.

 V mnogih muslimanskih državah so vladali sekularni režimi, ki so se šli neke vrste socializem. Te države so bile naslonjene na Sovjetsko zvezo, niso pa si, za razliko od svoje velike prijateljice, upale zatirati islama. Dopuščale so tudi, nekatere bolj, druge manj, svobodo drugih veroizpovedi. Zlom Sovjetske zveze in še nekateri drugi faktorji korupcija, nasilje itn.)  so ljudi v teh državah odvrnile od sekularnih ideologij, kot je socializem. Zrasla so  islamistična gibanja, ki so postala na globalnem nivoju zelo nepredvidljiva. Nekatere od teh skupin so vzredile ZDA v svojem boju proti "imperiju zla" (Al-Kaeda, afganistanski talibani). Razočarani  potomci muslimanskih priseljencev na razvitem zahodu postajajo goreči muslimani, mnogi med njimi se vključujejo v teroristične skupine. Zahod se ob tem obnaša kot kokoš brez glave. 

Tisti svet, o katerem je svoje dni govoril predsednik Reagan, da veruje v Boga, je bil že tedaj močno sekulariziran. Sedaj je še bolj. Cerkve so postale posvetnjaške in prenašalke posvetnih vrednot. S tem, ko se v nasprotju s Pavlovim svarilom prilagajajo ideologiji tega sveta (cf. Rim 12,2), postajajo irelevantne. Kdo še potrebuje cerkev, ki govori isto, kot večina oblikovalcev javnega mnenja? Na zahodu je danes  "smrtni greh" reči, da je homoseksualnost greh.  celo na uradnem nivoju  se je  zgodilo Nietzschejevo prevrednotenje vseh vrednot. Ko je bilo treba konkretno zaščititi manjšine v tako imenovani "islamski državi", pa  je postal zahod zelo mlačen. Proženje protirežimskih revolucij v arabskem svetu, ne glede na to, kakšni so bili ti režimi, je sprožilo  kaos, kar je mnogokje še slabše kot je bilo prejšnje stanje. 

Na drugi strani imamo nekdanji "imperij zla",  kjer homoseksualcem niso naklonjeni, so pa zato naklonjeni cerkvi. Predsednik Putin hodi na liturgije, poljublja ikone, prižiga sveče in prejema blagoslov svjatejšega patriarha. Mnogi naši domači levičarji, ki sicer prezirajo krščanstvo in so zelo naklonjeni tako imenovanim manjšinam,  zagovarjajo Putina in njegovo politiko in to kljub temu, da Rusija ni naklonjena homoseksualcem ter da Putin nastopa kot zagovornik tradicionalnih družinskih vrednot, nekateri ruski homoseksualci pa celo prosijo za  azil v ZDA (VIR>>>)!    Rusija se v zadnjem času pojavlja tudi v vlogi možne zaščitnice krščanskega življa na Bližnjem Vzhodu, kolikor ga je še  tam ostalo. Putinov odnos do družine in religije vzbuja tudi občudovanje v vrstah  ameriških tradicionalističnih  krogov.  Kdo bi si kaj takega drznil misliti pred tridesetimi leti?

Potem je tu še Kitajska, država, v kateri je bilo danes na nedeljskem bogoslužju več ljudi, kot v vseh evropskih cerkvah skupaj. Tudi česa takega si pred 30 leti nisem upal predstavljati.

Pa naj še kdo reče, da se svet ni spremenil! Kar je bilo zgoraj, je spodaj in obratno. Stvari torej še utegnejo biti zanimive. Jaz pa zaključujem z besedami preroka Habakuka, ki se je veselil v GOSPODU, ne glede na okoliščine, ki so ga obdajale:
"Kajti smokva ne bo cvetela
in na trtah ne bo grozdja,
pridelek oljke bo odpovedal
in polja ne bodo dajala živeža,
drobnica bo izginila iz staj
in v hlevih ne bo živine.
Vendar se bom veselil v GOSPODU,
se radoval v Bogu moje rešitve."    (Hab 3,17.18)  

29. november 2014

Ob začetku adventa

Wilhelm Morgner: Jezusov prihod v Jeruzalem

 Drugi dan je velika množica, ki je prišla na praznik, slišala, da Jezus prihaja v Jeruzalem. 13 Vzeli so palmove veje, mu šli naproti in vzklikali:
"Hozána!
Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!
In Izraelov kralj!"
14 Jezus je našel oslička in sédel nanj, kakor je pisano:
15 Ne boj se, sionska hči!
Glej, tvoj kralj prihaja,
sedeč na osličjem mladiču.
16 Njegovi učenci sprva tega niso razumeli. Ko pa je bil Jezus poveličan, so se spomnili, da je bilo to pisano o njem in da so mu to storili. 17 Množica, ki je bila pri njem, ko je poklical Lazarja iz groba in ga obudil od mrtvih, je torej pričala zanj. 18 Zato mu je množica tudi prišla naproti, ker so slišali, da je naredil to znamenje. "  (Jn 12, 12-18)

Kdo bi utegnil vprašati, kakšno zvezo ima zgoraj opisani dogodek z adventom, časom priprave na božič, praznik Gospodovega rojstva. Res je, s tem dogodkom, po katerem štejemo leta, pravzaprav nima neposredne zveze. Bolj nas spominja na cvetno nedeljo. Kristjani smo pri adventu in božiču tako osredotočeni na Kristusovo zemeljsko rojstvo, da pozabljamo drugo dimenzijo tega spominjanja, ki se nanaša na Gospodov drugi prihod. 

Nekaj dni dni pred svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem je Gospod Jezus prišel v Jeruzalem kot vladar čisto posebne vrste, kot kralj, ki prihaja v Jahvejevem imenu. Ljudstvo ga je prepoznalo kot takega in mu pripravilo veličasten sprejem. Toda že iz nadaljevanja  je razvidno, da so ga ljudje prepoznali kot Mesija, ker so v tem, ko je Gospod obudil Lazarja od mrtvih  (cf. Jn 11), videli očiten dokaz njegovega poslanstva. Toda v nadaljnji konverzaciji  je Jezus izgubil podporo ljudstva, kot je pisano: "Čeprav je vpričo njih storil toliko znamenj, niso verovali vanj." (Jn 12,37)  Ljudje so verovali v čudež, torej v tisto, kar so ob določenem času videli, ne pa v Jezusa kot resničnega Mesija, saj že po nekaj spregovorjenih stavkih ni več ustrezal njihovim mesijanskim predstavam.  

Kristusov kraljevski prihod v Jeruzalem ima določene stične točke z njegovim drugim prihodom. Jezus se bo kot kralj vrnil "v slavi sodit žive in mrtve", kot govori nikejsko - carigrajska veroizpoved. Njegov drugi prihod pa ne bo nek lokalni dogodek z nekronanim kraljem na oslu v nekem nepomembnem mestu v Sredozemlju. Pisano je: "Glej, prihaja z oblaki in videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, ki so ga prebodli, in zaradi njega se bodo bíli na prsi vsi narodi na zemlji."  (Raz 1,7)  Napočil bo čas vstajenja mrtvih in poslednje sodbe. Eni bodo rešeni po milosti (cf. Ef 2,5), drugi sojeni po svojih delih (cf. Raz 20,12). 

 Kot nas uči evangelij, nas  vera v Jezusa Kristusa varuje pred obsodbo: "Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina."  (Jn 3,17)  On nam je je s svojo  popolno poslušnostjo, vse do smrti na križu,  prislužil tisto, česar sami nismo zmožni zaslužiti. Zaupaj vanj, in ne boš sojen-a! 


25. november 2014

e-Biblija zdaj tudi v slovenščini

Sveto pismo je zdaj na voljo tudi v formatu ePub za elektronske bralnike in aplikacije! Na voljo sta dve varianti Standardnega slovenskega prevoda, ena z apokrifnimi knjigami Stare zaveze, druga brez njih ter pravopisno popravljen Chráskov prevod.  

23. november 2014

Slovenija - moja ultramoralna dežela

Slika je zmontirana s pomočjo fotošopa
Današnji mediji se največ posvečajo spolnosti, nasilju in čenčam. Slovenski pri tem niso nobena izjema. Mediji tega morda ne počnejo zato, ker bi jim bile te reči najbolj všeč, ampak zato, ker je to najbolj všeč njihovim uporabnikom.  Take novice nas lahko osupnejo, v nas sproščajo adrenalin ali pa zabavajo, zato tudi  gredo najbolje v promet. O denarju pa pravijo, da je sveta vladar.

Trenutno je v središču zanimanja mariborska srednješolska seksualna afera. V državi, kjer gre ogromno stvari tako narobe, da bi težko šlo še bolj, je to postal prvorazredni nacionalni problem. Koliko člankov, spletnih pripomb in modrih gostilniških pogovorov ob pivu in špricarju je bilo napisanih in povedanih na ta račun. In seveda, koliko pravičniškega zgražanja se širi po naši dolini šentflorjanski!  Pri tem mnogi niti ne pomislijo, oziroma nočejo pomisliti, da še vedno ni čisto jasno, ali so posnetki ravnatelja in učiteljice, ki naj bi bila in flagranti zasačena pri seksualni dejavnosti, pristni ali gre morda za zmontirani ponaredek. O tem bodo lahko kaj več povedali forenziki, ki so za to usposobljeni. Sam si inkriminiranega posnetka nisem ogledal, zato ne morem podati niti amaterske ocene pristnosti. Sem pa prebral in slišal nekaj nasprotujočih si mnenj.

Tukaj se ne mislim ukvarjati niti z dejanji dijakov, ki so zadevo posneli ali zmontirali niti z domnevnim prešuštniškim dejanjem obeh  odraslih oseb, vpletenih v to nesrečno zgodbo. Ne odobravam niti onega prvega niti tistega drugega, v kolikor se je slednje res zgodilo. V obeh primerih imajo in bodo imeli vsi skupaj že brez mojega dodatnega moraliziranja čez glavo težav. Torej, zanimajo me v prvi vrsti reakcije vrlih državljanov naše lepe, ultramoralne dežele.

Če seštejem vse skupaj , je naša Slovenija tako prepolna krepostnih in sploh visoko moralnih ljudi, da je že kar kičasto. Na drugi strani je grdi učiteljski rod, ki "dobro živi na naš račun in nič ne dela", ampak samo zganja "tiste stvari" po kabinetih, otrok pa tam itak ničesar ne naučijo.  O tej človeški podvrsti seveda vsi vse vedo, oziroma mislijo, da  vedo. Torej, udari po njih!  Neki pravičnik je nekje napisal, da so učitelji ideološko indoktrinirani, da nič ne vzgajajo, da je vse narobe, ker ni verouka v šolah in podobno. Ta najbrž ne ve, da na bratskem Hrvaškem premorejo v šolah verouk, a ni nič kaj drugače kot tukaj. Sicer pa imajo nezadovoljni možnost šolanja na domu, pa bomo videli.

 In še več je bilo povedanega o morali ter etiki, tako da sem se že kar razveselil, ker živim v tako skrajno moralnem in etičnem okolju. Vendar mi je začetno veselje skalilo kar nekaj pomislekov. Če je naša družba res tako moralna in etična, od kod tajkuni in korupcija, zakaj tonemo vedno nižje? Seveda ni nihče kriv: oni zgoraj valijo krivdo na tiste tam zunaj, oni spodaj na tiste zgoraj, potem je tu  kriv liberalni kapitalizem, komunizem, NATO, udbomafija, RKC, Amerika, Marsovci in ne vem kdo še vse. One spodaj bi vprašal: "Le kdo je izvolil tiste zgoraj?"   V svetu velja pregovor, da ima vsak tako vodstvo, kot si ga izvoli. Torej? Ali to pravilo  za našo visoko moralno in etično družbo ne velja? Je morda tudi  pri nas "spodaj" kaj narobe? Lani spomladi sem nekje (po spominu) objavil misel prijatelja, ki je glede Hilde Tovšak in pravičnikov, ki so jo vneto obsojali, napisal, da ima dovolj pisanja o Hildi, saj tisti, ki v trgovini ukrade nogavice, ali v podjetju toaletni papir ni v bistvu nič  boljši od nje, le da nima možnosti, znanja ali korajže, da bi si nagrabil.  Tako približno gredo te stvari. Prav rad bi na primer  videl kakega ultramoralnega podpornika šanka, kako bi ravnal, če bi postal direktor firme in bi imel opravka z milijoni.  Toda ob naslajanju in istočasnem zgražanju nad dejanskimi in namišljenimi tujimi grehi se pravičniki tako dobro počutimo, da pri tem pozabimo svoje. To je res vrhunski užitek, ki ga delimo z drugimi preko računalniške tipkovnice, v frizerskem salonu,  pri podpiranju gostilniškega šanka ali kakorkoli že.

Še vedno pa velja tista Jezusova, prigodno predelana, pri čemer nočem relativizirati nobenih spornih ravnanj: "Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanje!" (cf. Jn 8,7)  Ostalo pa naj rešujejo ustrezni organi.


22. november 2014

Smer: novo nebo in nova zemlja



Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: "Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo."
Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: "Glej, vse delam novo!" Rekel je tudi: "Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!" Nato mi je rekel: "Zgodile so se! Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive vode. Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa meni sin."   (Raz 21,1-7)

Zgornji odlomek se nanaša na eshatološko prihodnost. Apostol Pavel pravi: "Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine." (Rim 8,22) Apostol Janez pa piše, da ves svet tiči v zlu (cf. 1Jn 5,19).  Odstranitev tistega, čemur se reče prvo nebo in prva zemlja, pomeni odstranitev sveta, ki je okužen z grehom. O resnosti greha najbrž niso potrebni posebni dokazi, ker jih je vse polno okrog nas. Treba je le vzeti v roke kak časnik, malo pobrskati po spletu, poslušati poročila, ali pogledati  televizijski dnevnik.

 Danes se veliko govori o novem svetovnem redu, obstaja tudi veliko različnih in velikokrat nasprotujočih si  načrtov v zvezi s tem, kako naj bi bil urejen ta svet, da bi vse gladko delovalo, a se doslej še nobeden ni uresničil tako, kot je bil zamišljen. Stranke, ki se prerivajo v boju za oblast, obljubljajo pred volitvami  mleko in med, ko pa zajahajo konja oblasti, je tistega mleka in medu bolj malo. "Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti," pravi Pavel (Rim 8,20).  Zato se tudi dobri nameni redno sfižijo. 

Bog pripravlja radikalno preobrazbo, ki je ne bodo izvedli ljudje, ampak on sam.  Ljudje so, kot poje internacionala, velikokrat razbijali ta svet krivičnosti, nakar so si zgradili svoj novi svet, ki  je bil še krivičnejši. Bog pa bo odpravil ta svet krivičnosti in zgradil svoj novi svet. Za svoje delo ne potrebuje naše pomoči. V novem Božjem kozmičnem redu ne bo prostora za bolezni, trpljenje, smrt, žalost  in zlo v katerikoli obliki. Novi Jeruzalem (cf. Raz 21,2) simbolizira Božjo cerkev, ki jo je Kristus enkrat za vselej odkupil s svojo dragoceno krvjo.

Tedaj se bodo uresničile Božje besede o pogubi pogubljenih in dovršitvi zveličanja svetih (cf. Raz 21,6).  On je alfa in omega, začetnik vsega stvarjenja in njegov dovrševalec. On ponuja žejnim zastonj od izvirka žive vode. Odrešenja se ne da plačati niti kako drugače zaslužiti, odrešenje je brezplačni milostni Božji dar, ali kot pravi sv. Pavel:  "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9) Kdor je resnično žejen žive vode, bo zagotovo prišel h Gospodu. Tak je Božji otrok, dedič Božjega kraljestva in  sodedič s Kristusom (cf. Rim 8,17). 

Ali že sodiš v to kategorijo? Če ne, še vedno ni prepozno:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)


Chráska kot prevajalec Svetega pisma

Moj najstarejši izvod (ponatis) Chráskovega prevoda Svetega pisma

Letos mineva sto let od izida popularnega Chráskovega prevoda Svetega pisma v slovenščino. To je bil drugi in doslej zadnji protestantski prevod  celotne Biblije.  Svetopisemska družba Slovenije je ob tej priložnosti objavila 5. poglavje knjige dr. Daniela Brkiča Anton Chráska med Slovenci, v katerem se je avtor poglobil v Chráskovo prevajalsko delo. 

Glede na ugotovitve Francke Premk, da sta že Trubar in Dalmatin pri prevajanju upoštevala izvirnost svetopisemskih jezikov, za Chrásko utemeljeno velja, da je prvi,  ki je prevajal SP v slovenski jezik po izvirnem tekstno-kritičnem besedilu,  kar podpiram s pričujočo raziskavo. Chráski pripada ugledno mesto med prevajalci slovenskih SP, saj je bil »prvi med prvimi«, ki je postavil, s svojim za tisti čas drznim dejanjem, temelje takemu prevajanju, ki je zaradi tekstno-kritičnega besedila zvestejše izvirniku.
Rimskokatoliški prevodi tistega časa so bili prirejeni po Vg., nekateri protestantski prevodi pa sicer po izvirniku, vendar po TR. Chráskov pogum je bil vsekakor ena od spodbud, da so tudi rimokatoličani začeli prevajati po izvirniku. S temi nadvse važnimi ugotovitvami, do katerih sem prišel z natančnimi primerjavami tekstov in preučevanjem doslej nedostopnih in neobdelanih arhivskih listin iz ABFBS-a, želim ovreči dosedanje strokovne ocene, ki prikazujejo Chráskovo prevajanje SP zgolj kot priredbo.  Chráski se je predolgo godila krivica, zato jo je potrebno nujno odpraviti in upoštevati nove raziskave.


21. november 2014

Stati inu obstati 19-20/14


Izšla je nova (19. -  20.) številka revije za vprašanja protestantizma Stati inu obstati. Nekaj prispevkov je izpostavljenih na naslovnici. Cena te številke je 6 €. Revija ima skupaj 448 strani.

Revijo izdaja Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, Beethovnova 9, Ljubljana.


20. november 2014

Ljubljana - Maribor: Hot horse z mafijcem & izpoved iz podzemlja

 V Ljubljani:


26. novembra ob 19.00 ste vabljeni na Hot Horse z bivšim mafijcem Slavkom Hadžičem. Pridite poslušat izpoved sarajevskega mafijca.
 
Stara in nova identiteta se razkrivata v tivolskem Hot Horsu in pivnici čez cesto. 


P.s. Če nisi ljubitelj/ica konjskega mesa, si vseeno vabljen/a na pogovor.

Lokacija: Hot Horse, Celovška cesta 25 Ljubljana 


NASLEDNJEGA DNE PA ŠE TOLE:  


Bivši sarajevski mafijec o iskanju zadovoljstva. 
Ko je bil Slavko star 19 let, se je pridružil mafiji. Čeprav so on in njegova družina imeli vse, kar so hoteli, si je Slavko želel nekaj več. Mislil je, da se lahko vse reši z denarjem, močjo ali zvezami. Ampak 10. aprila 1992 se je vse spremenilo.

 
Pridi poslušat zgodbo o neverjetni preobrazbi od mafijca do pastorja cerkve v Sarajevu.


 Zemljevid in navodila za pot>>>


************************

 V Mariboru:


28. novembra ob 14.30  ste vabljeni na kosilo z mafijcem. Slišali boste izpoved o neverjetni preobrazbi nekdanjega mafijca Slavka Hadžića. 

Lokacija: Restavracija Piano, Koroška cesta 160, Maribor



ISTEGA DNE ZVEČER PA ŠE TOLE:
Vsebina enaka kot v Ljubljani.

Zemljevid in navodila za pot>>>


Organizira: ZVEŠ