05. januar 2014

Čas rešitve

42. poglavje Knjige preroka Izaija se začne s prvim od štirih spevov o Gospodovem služabniku, ki so se izpolnili v osebi Jezusa Kristusa:

Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram,
moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša.
Položil sem nanj svojega duha,
narodom bo delil pravico.
Ne bo vpil, ne bo povzdigoval
in ne dal slišati svojega glasu po ulicah.
Nalomljenega trsta ne bo zlomil
in tlečega stenja ne ugasil,
zvesto bo delil pravico.
Ne bo opešal in ne klonil,
dokler ne vzpostavi pravice na zemlji
in otoki ne dočakajo njegove postave.
 
Tako govori Bog, GOSPOD,
ki je ustvaril nebo in ga razpel,
ki je razprostrl zemljo in njeno rast,
dal dih ljudem na njej
in duha hodečim po njej.
Jaz, GOSPOD, sem te poklical v pravičnosti
in te prijel za roko, varujem te
in te postavljam za zavezo ljudstvu
in za luč narodom,
da odpreš slepe oči
in izpelješ jetnike iz zapora,
iz ječe tiste, ki sedijo v temi.
Jaz sem GOSPOD, to je moje ime,
svoje slave ne dam drugemu,
ne svoje hvale malikom.
Glejte, prejšnje reči so se uresničile,
oznanjam pa nove reči,
preden vzklijejo,
vam jih dajem slišati. 
                                        (Iz 42,1-9)

Gospod Jezus Kristus je prišel na svet kot Očetov služabnik, da bi odrešil grešnike. Nebeški Oče ljubi svojega Sina in ima nad njim veselje (cf.  Mt 3,17. 17,5. Jn 3,35. 10,17).  Jezusov nastop sicer ni bil anonimen, ni pa bil niti preveč spektakularen (cf. Iz 42,2).  Za razliko od brezobzirnih človeških osvajalcev, ki so svoje dni osvajali po Bližnjem Vzhodu, Jezus ni rušil in uničeval, ampak branil šibke (cf. ib. v.3). Njegovi besedi je namenjeno, da se razširi po vsej zemlji (v. 4). On je tisti, ki ga je večni Oče poklical v svoji pravičnosti in ga določil v zavezo ljudstvom ter v luč narodom (cf. Iz 42,7).  Ko sta ga Marija in Jožef štirideset dni po rojstvu prinesla v tempelj, ga je starček Simeon prepoznal kot "Luč v razodetje poganov", oziroma narodov. On ni prišel na svet odrešit nekega konkretnega naroda v etničnem smislu, ampak ljudi iz vseh narodov (cf. Mr 13,10. Lk 24, 47. Apd 13,47). Kristus je prišel na svet odpret oči slepim in izpeljat ujetnike iz zapora (cf. Iz 42,7). To je počel tako v dobesednem, kot v prenesenem  smislu besede. Ko smo bili nekoč otroci Božje jeze in mrtvi za Boga (cf. Ef 2,1-3) in živeli le zase, smo bili v resnici slepi in ujeti v zaporu svoje prirojene sebičnosti, naša končna destinacija pa je bilo večno pogubljenje.  Jezus Kristus je tisti, ki svoje izvoljene rešuje duhovne slepote, jetništva  in večne smrti. 
Najenostavnejša definicija Boga, podal pa jo je Karl Barth, se glasi: "Bog je Bog". On je edini in noče deliti svoje slave z maliki. Maliki niso le izrezljani kipci ali naslikane podobe, ampak vse, kar komu služi kot nadomestek za Boga. On je tisti, ki uresničuje svoje prerokbe, zato se moremo zanesti nanj, da jih  bo še naprej uresničeval, vse do konca sveta.

V Jezusu Kristusu so se uresničile vse starozavezne prerokbe. Z njim je napočil čas napovedane odrešitve, za katero pravi sv. Peter: "To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam." (1Pt 1,10). Na drugem mestu pa pravi: "Sicer pa je tudi Kristus trpel zaradi grehov, in sicer enkrat za vselej, pravični za krivične, da bi vas pripeljal k Bogu. Res je bil po mesu umorjen, a po Duhu je bil oživljen." (1Pt 3,18) Vera vanj in v njegovo popolno izpolnitev postave, ki jo je izvršil s svojim življenjem in smrtjo, je jamstvo naše odrešitve. Starozavezni očaki in preroki so gledali to odrešitev, kakor skozi prosojno zagrinjalo, skozi sence in predpodobe. Tisti, ki živimo v času "po Kristusu", imamo milost, da smo popolneje deležni razodetja Boga in Odrešenika Jezusa Kristusa (cf. Tit 3,4),  zato skupaj z apostolom Pavlom kličemo vsem, ki še ne poznajo Jezusa:  "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b)

Želim, da bi bil  to dejansko čas odrešitve  za vse, ki to berete, in da bi Božja milost, ki deluje po Kristusu, vsakogar pripeljala k Bogu.


Ni komentarjev: