19. januar 2014

Kaj pa enakost?

V včerajšnji sobotni prilogi Dela (28. 1. 2014) me je zelo razveselil članek Iztoka Simonitija z naslovom "Dokler ne izvemo resnice, se nam bo svet še naprej podiral". Članek je objavljen tudi na spletu in ga priporočam v branje. KLIK>>

Ker pa nihče ni nezmotljiv, se je tudi avtorju sicer odličnega članka zapisalo: 
Današnji gradniki zahodne svobode so: demokracija, republika, liberalizem in politika kot njihova metoda. Vsi izhajajo iz grško-rimske tradicije in nobeden iz judovsko-krščanske. 
Misel, da vsi gradniki zahodne svobode izhajajo iz grško-rimske tradicije, nobeden pa iz judovsko-krščanske po mojem ne drži. Svoboda posameznika namreč vsebuje tudi formalno enakost, oziroma enakopravnost posameznikov. Ideja kakršnekoli enakosti pa ni zrasla niti na grškem niti na rimskem zelniku. Svobodo so sicer zelo cenili, toda kljub temu se niso bili pripravljeni odreči suženjstvu (podobno kot deistični "očetje utemeljitelji" ZDA). Še več, suženjstvo se jim je zdelo nekaj čisto normalnega. Res je, da se krščanstvo suženjstvu ni eksplicitno uprlo, ampak ga je spodjed(a)lo od znotraj. Biblija  je sicer dopuščala suženjstvo, nikjer pa ga ni ravno hvalila. Pa tudi sicer so bili sužnji v Stari zavezi, bolj kot rimskim poljskim sužnjem z uklenjenimi nogami, podobni služinčadi, ali pa vsaj hlapcem in deklam iz naših polpreteklih časov. Že sama ideja, da izhaja ves človeški rod iz enega (cf. 1Mz 1,26 ss. Apd 17,26) jasno kaže na enakost vseh ljudi. Policentristična teorija, po kateri naj bi se ljudje razvili na različnih delih sveta, je zelo dobra podlaga za opravičevanje neenako(pravno)sti ras. Ideja enakosti, ki izhaja iz Biblije, je odmevala tudi v srednjem veku. Uporni kmetje  bržkone niso ničesar vedeli o demokraciji, republiki ter o grško-rimski tradiciji, a jih je vseeno zdrava kmečka logika pripeljala do nadvse pomembnega vprašanja: "Ko je Adam oral in Eva predla, kje je bil tedaj plemič?"  Do zavedanja lastnega človeškega dostojanstva jih ni pripeljala grško-rimska, ampak čisto navadna judovsko-krščanska tradicija. Takratna oficielna cerkev (lahko ji rečemo cerkvena stroka) je bolje poznala grško-rimsko tradicijo kot kmetje in tudi obilno uživala njene materialne sadove (cesarska cerkev!), kar  je prozorno opravičevala z nekaterimi citati, pobranimi iz judovsko-krščanske tradicije. 

 Pa si poglejmo še dva citata, ki govorita o enakosti pred Bogom: "Kjer je to, ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus," (Kol 3,11) in: "Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu." (Gal 3,28) Gre za nekaj, s čimer se kulturni Grk ali Rimljan ne bi strinjala, saj je v nasprotju z njuno tradicijo. Sužnji, barbari in Skiti zagotovo niso sodili v grško-rimski koncept enakosti.

Pa še nekaj v zvezi s sekularno družbo. Grška in rimska družba sta bili daleč od sekularnosti. Religiozno in posvetno sta se v njej še kako prepletala. Romanja na Partenon, žrtvovanja in podobno, so bile sestavine atenskega vsakdanjika. Enako je bilo v Rimu tako v republikanski  kot v cesarski eri. Pontifex maximus ni bil poglavar kake od države ločene verske skupnosti, ampak najvišja duhovna oblast v Rimu, ki so jo patriciji tako skrbno čuvali, da je bila ta služba zadnja, kar je lahko dosegel plebejec. Pred vojaškimi pohodi so rimski svečeniki "preverili" izid vojne s pomočjo vedeževanja iz  leta ptic. V dobi cesarstva je postalo  darovanje "božanskemu" cezarju avgustu državljanska dolžnost. Kdor je ni hotel izpolniti, je veljal za veleizdajalca. Konstantinovi in pozneje Teodozijevi ukrepi so samo nadomestili rimsko religijo s cesarsko obliko krščanstva. Ampak to je že druga zgodba, ki se je izkazala kot udobna za krščansko religijo in njen razmah, a precej slaba za izvirno krščanstvo. Ko se začne država mešati v religijo, religija pa v državo (nesveta zveza med sacerdocijem in imperijem), nastane velik problem, v katerem na koncu izgubljata obe strani. Zato je ločitev verskih skupnosti od države, ne le koristna, ampak potrebna stvar in pomembna civilizacijska pridobitev! Nekaj takega so prvi zahtevali švicarski anabaptisti v 16. stoletju, a so bili še prezgodnji.

S tem zaključujem. V tem prispevku ni bil moj cilj razvrednotiti članek, ampak le opozoriti na del, ki ga ocenjujem kot premalo domišljen.  Če odštejem navedeno, si želim še veliko takih konstruktivnih člankov. Slovenija jih potrebuje kot Sahara vodo.


Ni komentarjev: