19. januar 2014

Kalašnikov in vest

Lani 23. decembra je umrl oče znamenite avtomatske puške Mihail T. Kalašnikov. Kot piše na spletni strani Primorskih novic in še na drugih mestih, je Kalašnikov pred svojo smrtjo napisal pismo patriarhu Ruske pravoslavne cerkve Kirilu, v katerem je potožil, da ga zaradi tega izuma muči neznosna duhovna bolečina. 

Od svjatejšega patriarha bi človek pričakoval besede milosti, zapisane v Božji besedi, saj mu je Kalašnikov  pisal pismo, v katerem se spopada z etično dilemo, ki ima tudi transcedentalne razsežnosti. Toda od patriarha je dobil odgovor, ki je v bistvu političen, ali če hočete, patriotski. V njem ga je patriarh označil kot blesteč zgled domoljubja (sic!).  Ne bi se čudil, če bi te besede napisal Putin, Medvedjev ali kak drug politik. Ne spodobi pa se tak odgovor za človeka, ki naj bi bil oznanjevalec Kristusovega evangelija, a očitno to ni, ampak je le poglavar ene od cesarskih cerkva (pojem cesarska cerkev sem si izposodil pri Vinku Ošlaku), spočetih iz konstantinovsko-teodozijevskega semena (prvi, papeški Rim, drugi Rim - Carigrad, tretji Rim - Moskva).

Če bi prišel Jezus Kristus reševat patriotska in politična vprašanja, bi že takrat vzpostavil izraelsko državo in ne bi rekel: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36) Sveto pismo nas po eni strani sicer spodbuja, da se podrejamo zemeljskim oblastem (cf. Rim 13,1-7), po drugi strani pa pravi, da je treba Boga bolj poslušati kot ljudi (cf. Apd 5,29). Cesarske cerkve imajo  to lastnost, da se v zameno za privilegije, ki jih dobivajo, podrejajo volji oblasti, namesto evangelija pa oznanjajo politiko. Kadar pa se same počutijo dovolj močne, si skušajo podrediti oblasti, kot se to dogaja v primeru rimske cerkve.

Če bi bil patriarh res poglavar delne Kristusove cerkve, bi napisal Kalašnikovu kaj od tega, kar je napisal apostol Pavel:
Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo. 10 Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave
                                                                                                                 (Rim 5. 6-10)
Kristus ni za nas umrl zato, ker bi bili pravični, ampak zato, ker smo (bili) grešniki.  Kdor sprejme to veliko odrešenje, ki ga je Bog pripravil, prejme popolno opravičenje. Bog ne rešuje svojih prijateljev, ampak sovražnike. Kako čudovita je ta beseda. Ampak svjatejšij  patriarh Kiril je ne pozna, ali pa noče poznati. Patriotske nebuloze  so namreč slab obliž za pekočo vest, četudi so lahko s posvetnega stališča tudi komu všečne.


Ni komentarjev: