11. januar 2014

Okrog razglašenja

6. januarja je bil dan Gospodovega razglašenja. Gre za praznik, ki je v krščanskem svetu starejši od božiča. Prvotno so se na ta dan spominjali Jezusovega rojstva in dogodkov, ki so mu sledili, pa tudi Jezusovega krsta in začetka njegovega javnega delovanja (čudež v Kani).

Ker je vse to vsebinsko bogastvo težko proslavljati na en sam dan, je pozneje cerkev uvedla še nekatere praznične dneve (npr. božič), da je praznik razglašenja malce razbremenila. Na zahodu so se potem na ta dan spominjali obiska modrih z vzhoda, na vzhodu pa Jezusovega krsta. Tako je ostalo do danes, s tem da je ta praznik na zahodu dobil v ljudski govorici ime "trije kralji". S tem v zvezi Biblija ne govori ničesar o treh kraljih, ampak o "modrih z vzhoda". Biblija tudi molči glede števila modrih in glede njihove domovine. Sklepati moremo, da so prišli iz Babilona, morda celo iz Perzije, kjer so prišli v stik z Judi iz diaspore in od njih izvedeli o prerokbah glede Mesija. Njihov prihod k novorojenemu Mesiju je jasno znamenje da Bog ni le Bog Judov, ampak tudi poganov (Rim 3,29). Jezus Kristus je prišel na svet odrešit grešnike iz vseh narodov, ljudstev, družbenih razredov, kultur  in kar je še takega. V tem smislu je on univerzalni odrešenik (seveda pa ni odrešenik tistih, ki ga ne sprejemajo). S tem v zvezi je apostol Pavel napisal: "Če tisto berete, lahko doumete, kako razumevam Kristusovo skrivnost. Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju." (Ef 3,4-6)  S Kristusom se je začela nova doba, s katero je postalo odrešenje dostopnejše ljudem iz poganstva.  Če s(m)o bili za talmudske Jude pogani "psi", s(m)o po Kristusu sodediči, soudje in soudeleženci Božje obljube. Evangelij je za vse, ne le za nek elitni biološki narod. 

Tradicionalni zahodni lekcionar je imel za prvo nedeljo po razglašenju predpisan evangeljski odlomek, ki govori o razpravljanju dvanajstletnega Jezusa s tempeljskimi učenjaki, ki so bili nad njim naravnost presenečeni. "In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori."  (Lk 2,47) Presenečena pa sta bila tudi Marija in Jožef, ko sta ga zagledala v učeni druščini, pa tudi nad njegovim odgovorom: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" (Lk 2,49)  Jezus jima je sicer povedal, s kakšno pravico se nahaja v templju, toda onadva tega nista razumela. 

Novi lekcionarji imajo za nedeljo po razglašenju predvideno branje evangeljskega odlomka, ki govori o tem, kako je Janez Krstnik krstil Jezusa. On je bil prvi, ki je Jezusa prepoznal in razglasil za Božjega Sina, ko je rekel: "Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim.  In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: 'Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.'  In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin." (Jn 1,32-34)

 Najbolj natančno je Jezusov krst opisal evangelist Matej:

Tedaj je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. 14 Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: "Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni." 15 Jezus je odgovoril in mu dejal: "Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost." Tedaj mu je pustil. 16 Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. 17 In glej, glas iz nebes je rekel: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje." (Mt 3,13-17)

Janez je ljudstvo klical k spreobrnjenju in jih krščeval v znamenje  spreobrnjenja od grehov (cf. Mr 1,4). Janez se je zavedal, da je sam grešnik, in da ima opravka z osebo, ki je brez greha, zato je hotel  Jezusa odvrniti od njegove namere in se mu dati  krstiti. Toda Jezus mu je odgovoril, da se spodobi, da izpolnita vso pravičnost. Jezus pravzaprav  ni potreboval krsta, saj je bil brez greha. Pravzaprav ni potreboval niti nobenega drugega judovskega obreda, kot sta na primer obreza in darovanje v templju. Toda Gospod se je v vsem poistovetil z grešnimi ljudmi in izpolnil vse zahteve Božje pravičnosti. On je namesto nas izpolnil vse, kar zahteva Božja pravičnost in na ta način postal vsem, ki verujejo vanj in se zanašajo nanj, počelo večnega odrešenja. Namesto nas je izpolnil vse zahteve postave, da bi nas lahko v vsem zastopal pred prestolom nebeškega Očeta. V znamenje odobravanja njegovega dejanja ga je Bog Oče razglasil kot svojega ljubljenega Sina, nad katerim ima veselje.  Pri tem dogodku, ki se je zgodil v nekem objordanskem zakotju, je bila tudi razglašena Božja troedinost, saj so tam nastopile vse tri osebe Svete Trojice. Obenem se je s tem začel čas  Jezusovega javnega nastopanja. 

Celotno Jezusovo življenje je potekalo v znamenju poslušnosti Očetovi volji. Že njegov prihod na svet je bil sad poslušnosti:
Tedaj sem rekel: "Glej, prihajam;
v zvitku knjige je pisano o meni,
da izpolnim, o Bog, tvojo voljo." (Heb 10,7)
 Človek v stanju svoje padle narave ni sposoben izvrševati Božje volje, ker je po Luthrovih besedah, incurvatus in se,  oziroma ukrivljen vase.  Gospod Jezus Kristus je s svojo poslušnostjo v popolnosti zadostil zahtevam Božje postave. S svojim brezgrešnim življenjem in smrtjo na križu nam je zadobil večno odrešenje. Temu ne moremo ničesar dodati s svojimi dejanji, lahko pa si to prisvojimo z vero.  Zato vabim vse, da se odzovejo  Jezusovim besedam:  "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b)


Ni komentarjev: