28. februar 2014

Kaj dobimo iz skupne konference papeža in Kennetha Copelanda?

Kenneth Copeland je eden od vodij  gibanja Word of Faith (Beseda vere).  O tem gibanju in njegovih učinkih sem že govoril na tem mestu. Kim Riddlebarger se na svojem spletniku  sprašuje, kaj dobimo, če napravita skupno konferenco rimski škof papež Frančišek in Kenneth Copeland. Po njegovem dobimo razlog za protest. 

Calvin je ob neki priložnosti pisal kardinalu Sadoletu: "Napadata nas dve sekti: papež in anabaptisti."

Jaz bi še dodal: "Papisti, anabaptisti, isti, isti, isti..."





Krivda

V današnjem Večeru (28. 2. 2014, str. 15) je bil objavljen zanimiv intervju z igralcem Vladimirjem Vlaškalićem. Novinarka Petra Zemljič se je z njim pogovarjala o najnovejši uprizoritvi Cankarjevega Kralja na Betajnovi. Igralec je med drugim povedal: 

Tudi Prometeja so zaradi ognja kaznovali, češ da ga ljudje niso pripravljeni sprejeti, da ne vedo, kaj bi delali z njim. Skozi krščanstvo je Prometej postal Lucifer. Ljudi je treba obremeniti s krivdo, da bodo hodili k psihiatrom, ki jih bodo vodili skozi življenje.

Ob vsem dolžnem spoštovanju do g. Vlaškalića se  ne morem strinjati s povedanim. Če bi kdo v krščanstvu količkaj spominjal na Prometeja, je to Jezus Kristus, o katerem je napisano v Prologu k Janezovem evangeliju:  "Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli." (Jn 1, 9-11) Resnična Luč, večni Logos (Beseda), je prišla na svet, a svet je ni spoznal, a ne le v tistem času, ampak se to dogaja tudi danes. Lucifer (prinašalec luči) ni krščanski "izum", ampak izhaja iz v starozaveznega judovstva (cf. Iz 14,12). Poleg tega gre tu za prevod hebrejskega izraza hêlêl v Vulgati, ki ni najbolj posrečen. Boljši prevod bi bil danica. 

Kot je že iz naslova razvidno, moj cilj ni ukvarjanje z Luciferjem in Prometejem, ampak s problemom krivde. S problemom krivde se ubadajo vsa velika svetovna verstva: hinduizem, budizem, judovstvo, krščanstvo, islam in še katero. Ne gre torej za nek specifično krščanski problem. Seveda ga, glede na različnosti navedenih verstev,  vsak rešuje po svoje. V krščanstvu, oziroma v Svetem pismu,  je krivda najtesneje povezana z grehom. Greh je počelo krivde. Toda, ali je krivda nujno nekaj slabega, kot bi lahko razbrali iz zgornje izjave? Iz zgodovine poznamo kar nekaj ljudi, glede katerih se zdi, da niso imeli nobenih občutkov krivde. Ni nam treba brskati daleč nazaj. Med take spadajo ljudje, kot so Hitler, Himmler, Stalin, Eichmann, Mao Zedong in ostalo brezkrivdno sorodstvo. V mlajšo generacijo osebkov brez tovrstnih občutkov bržkone spada Kim Jong Un. Če bi našteti poznali občutek krivde, bi najbrž ravnali drugače. Seveda imamo med takimi tudi kak zelo pobožen primerek, kot je bil Ante Pavelić, ki je svoje morebitne občutke krivde redno zdravil pri spovedi.  

Seveda je treba priznati, da obstaja tudi v krščanskem, ali bolje rečeno kristjanskem svetu,  tisto, čemur bi lahko rekli obremenjevanje s krivdo. Temu pojavu botruje v prvi vrsti dejatvo, da  v slovenskem verskem prostoru dominira Rimskokatoliška cerkev, ki bombardira svoje vernike s postavo in nezaupanjem v Božjo milost. Postava govori, kaj moramo storiti. Božja milost nam govori skozi evangelij, da je tisto že storjeno. Ljudje se znajdejo pred zidom zapovedi in prepovedi, brez jamstva, da lahko  že tukaj in zdaj  posedujejo večno življenje. Nenehno se nahajajo na poti med grehom in spovednico. Podzavestno vedo, da ne zadovoljujejo Božjih kriterijev. Spraševanje vesti in podobne "vaje" pri tem nič ne pomagajo, kajti vest je velikokrat najboljše in najbolj rafinirano satanovo sredstvo za (samo)obtoževanje. Na Slovenskem se dnevno (v manjšem formatu) pišejo zgodbe Martina Luthra, iz časov, ko je še živel kot skrupulantski redovnik, ki je uničeval svoje telo s posti, živčnimi spraševanji vesti in raznimi drugimi spokorniškimi vajami. Žal pri nas večina nikoli ne pride do prebliska, ki ga je doživel Luther, ko je v Rim 1, 17  prebral naslednjo poved: "V njem [t. j. evangeliju, op. Diz.] se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere."  Od pokrščevanja do reformacije in od protireformacije naprej smo Slovenci v glavnem oropani evangelija! Pri nas poznamo ogromno pesmi, kjer se časti Marija, ne poznamo pa enostavne pesmi (vsaj jaz ne vem zanjo), ki bi govorila o evangeliju milosti, kot je recimo tale:
Čudežna milost Gospodova,
večja od greha in krivde vse.
Z Golgote se je prikazala,
ko Jagnje kri tam prelilo je.

Refren:
Milost Božja,
ki opraviči in čisti vse,
Milost Božja,
milost močnejša kot greh naš je! 

Greh in obup, kakor val morja,
nosita dušo v mračnosti kraj.
Milost je večja in silnejša,
vodi v zavetje nas križa, v raj.  
Refren: ... *
Res je, da živimo v času, ki je psihiatrom izredno naklonjen, drugod pravzaprav še bolj kot pri nas. Krivda in vest  namreč nista nekaj specifično krščanskega, Božja milost je specifično krščanska zadeva. Vse religije učijo, da moramo nekaj narediti za boga ali bogove, krščanstvo pa pravi, da je  Bog nekaj storil za nas. Kdor tega ne sprejema, bo pač letal okoli psihiatrov. So stvari, ki se zalezejo v živce, kosti in drobovje... Krivda torej ni nekaj povsem slovenskega, obstajajo pa njene tipično slovenske izrazne oblike, le da ljudje pri nas v glavnem ne marajo za zdravilo,  ki je videti takole: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Da, milost je neskončno večja od sleherne krivde!


* Pojte Gospodu novo pesem, Word Music, Integrity Music, Nashville 2000. Št. 343.


25. februar 2014

Intervju z Rosario Champagne Butterfield



Rosaria Champagne Butterfield je bila univerzitetna profesorica angleščine, ki je bila svoje dni kot  lezbična feministka  prepričana, da so kristjani jeznoriti, nestrpni in neumni. Potem pa se je vse skupaj spremenilo...

Na spodnji povezavi je intervju, ki ga je z gospo Rosario Champagne Butterfield opravil Michael Horton. Celotna oddaja traja malo več kot 36 minut in pol.





22. februar 2014

Padec

Idiličnemu začetku Svetega pisma, kjer je govora o stvarjenju, kar najdemo opisano v 1Mz 1 in 1Mz 2 sledi poglavje, ki govori o človekovem padcu. To je 3. poglavje 1. Mojzesove knjige. Gre za temo, ki jo potem  srečujemo skozi vse Sveto pismo, pa tudi skozi vso človeško zgodovino in skozi vse svoje življenje na tem svetu. Že na samem začetku je človek rajši poslušal in ubogal hudičevo besedo kot Božjo, s čimer se je nato okužilo vse človeško potomstvo. Kdor ne ve, kdo ali kaj je Bog, bo seveda rekel, da je zaužitje enega sadeža prava malenkost, kar je na prvi pogled res. Toda tudi drobna in neopazna razpoka v jezu neke hidroelektrarne je videti prava malenkost, dokler ne pride do hude nesreče.  Svet, kakršen je bil ustvarjen, je bil dober. Pisano je namreč: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro." (1Mz 1,31) Toda po prvem človekovem grehu ni bilo nič več zelo dobro. Pisano je, da je Bog ustvaril prva človeka po svoji podobi (cf. 1Mz 1,26.27). O Adamovem potomcu piše: "[R]odil se mu je sin po njegovi podobnosti, kot njegova podoba." (1Mz 5,3) Ne pravi torej, da se je ta sin rodil po Božji, ampak po Adamovi podobi.

Pod besedo greh si danes nepoučeni predstavljajo predvsem spolnost. To je seveda zmota, kajti ni spolnost kot taka ni greh, greh je zloraba spolnosti. Greh je še marsikaj več. Je namreč tisto, kar je podedovano in prebiva v človeku, manifestira pa se na različne načine. Storjeni grehi so samo manifestacija izvirnega greha, o katerem govori Belgijska veroizpoved v 15. členu:
Verujemo, da se je izvirni greh preko Adamove neposlušnosti razširil na ves človeški rod, in sicer kot pokvarjenost celotne človeške narave in dedno zlo, s katerim so okuženi že otroci v materinem telesu. Izvirni greh je vir, ki proizvaja v človeku vse vrste greha, zato je v Božjih očeh tako pokvarjen in ostuden, da zadostuje za pogubljenje celotnega človeškega rodu. Ne da se ga odpraviti z nobenim sredstvom, niti izbrisati s krstom, kajti greh neprestano priteka iz svojega strašnega izvira, kot voda iz studenca.
Nam reformiranim se velikokrat očita, da preveč črno gledamo  na greh in na tisto, čemur se reče "popolna pokvarjenost človeka".  Sv. Anzelm je enemu takemu nekoč rekel glede greha: "Nisi doumel, kako velikansko breme je greh."  Ko govorimo o popolni pokvarjenosti, pri tem ne mislimo količinske pokvarjenosti, ampak kvalitativno. Če je za smrt nekega človeka dovolj ena kapljica strupa, bo na koncu  enako mrtev od te kapljice, kot bi bil od celega litra. Človek se sicer še vedno zmožen delati dobro, vendar se s svojim delom ne more ponašati pred svetim Bogom. John Blanchard je v svoji knjižici Spravljen z Bogom napisal, da ima človek danes prenizko mnenje o Bogu in previsoko mnenje o sebi, s čimer se popolnoma strinjam. To ne velja le za "tiste zunaj", ampak tudi za mnoge, ki se imajo za kristjane. To, da je Bog svet, pomeni, da je bistveno drugačen od stvarstva,  poseben, popoln in kar je še takega. Ne da se ga udomačiti in prilagoditi našim muham ter željam. Pred njim nismo mi tisti, ki bi postavljali pravila, kar ljudi frustrira. Sv. Pavel pravi, da so ljudje v svojem naravnem stanju mrtvi za Boga (cf. Ef 2,1.5. Kol 2,13). Tako strašna stvar je torej greh. 

Apostol Pavel je v Rim 1, 18-32 navedel nekatere hude posledice greha. Bog ni kot pozabljiv dedek, ki bi užival v neumnostih, ki jih zganjajo njegovi nadebudni vnučki, ravno nasprotno: "Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico." (Rim 1,18) Upor proti Bogu ima vedno svoje posledice. Kdor ga noče slaviti in zahvaljevati kot Boga, ga bo zamenjal za stvari, torej za malike. Malik je vse, na kar se zanašamo namesto na Boga (cf. Rim 1,19-23.25). Take je nato Bog prepustil strastem vseh vrst, kamor Pavel že na začetku umesti homoseksualne odnose (cf. Rim 1,24-28). Nadaljuje pa takole: "Polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije. Zvrhani so nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvijačnosti, zlohotnosti. Hujskači so, obrekljivci, Bogu sovražni, objestneži, domišljavci, bahači, iznajdljivi v hudobiji, neposlušni staršem, brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja." (Rim 1,29-31) Ves ta seznam grehov seveda ne pomeni, da bi vsi počeli vse, kar je tukaj našteto.  Dejstvo je, da  ima vsak svoja šibka področja, oziroma grešna nagnjenja. Ljudje smo tudi pravi mojstri glede tega, kako  zaviti svoje grehe  v celofan in narediti očesu prijaznejše. Lakomnost se da lepo zapakirati v lično škatlico podjetnosti (seveda ni vsaka podjetnost posledica lakomnosti), zavist pa v staniol boja proti družbenim krivicam. Če rečemo hujskaštvu boj za družbeno pravičnost, postane nemudoma sprejemljivo. Če obrekujemo nekoga, ki smo ga označili za sovražnika ljudstva, je to čisto v redu. V imenu namišljene strpnosti postane celo sovraštvo do Boga in njegove besede krepost. Uzakonjen detomor v Belgiji je menda prizadevanje za otrokovo dostojanstvo. Itn., itn. Najbolj tragično pa je naslednje: "Čeprav poznajo Božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo."  (Rim 8,32) Dejstvo je, da v grobem vsi bolj ali manj poznamo Božji zakon, zato je krivda človeštva tem večja. In v tem je tragedija človeka.

Toda na koncu temnega predora je luč. Bog je dal že ob prvem človekovem grehu obljubo rešitve, ko je rekel v kačo zakamufliranemu Satanu:
 Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo
ter med tvojim zarodom in njenim zarodom.
On bo prežal na tvojo glavo,
ti pa boš prežala na njegovo peto.
                                                 (1Mz 3,15)
Gre za besedo protoevangelija, v katerem je Bog obljubil, da bo nekega dne nekdo iz ženinega zaroda strl oblast greha... Ta nekdo pa je bil Jezus Kristus, ki je premagal moč greha in smrti. Kaj več o tem pa, če Bog da, čez teden dni.


20. februar 2014

Aleš Primc: Zakaj ne?

Peter Paul Rubens: Pokol nedolžnih otrok. Vir slike: Wikimedia
Če otrok nima pravice do življenja v materinem trebuhu, zakaj bi jo imel potem ko se rodi? Ta logika je v četrtek 13. februarja verjetno vodila 86 poslank in poslancev belgijskega parlamenta, da so izglasovali evtanazijo za hudo bolne otroke brez starostnih omejitev. Najraje bi naredil članek iz slik in imen teh ljudi. Ker to menda ni mogoče, vam povem kako izgledajo: urejeno, kulturno, s prijaznimi nasmehi. Belgijski predsednik vlade Elio di Rupo je celo neverjetno šarmanten in karizmatičen voditelj. Ko danes gledamo Hitlerja, v njem vidimo poosebljeno zlo. Ti izgledajo skoraj kot poosebljena dobrota, njihova odločitev pa bo vseeno ubijala[...]



J. C. Ryle: Warnings to the Churches - gratis e-knjiga


Na spodnji povezavi si lahko naložite zastonj e-knjigo, ki jo je napisal J. C. Ryle in nosi naslov Warnings to the Churches.

Vsebina:
  • The True Church
  • Not Corrupting the Word
  • Give Yourself Wholly to Them
  • Pharisees and Sadducees
  • All Kinds of Strange Teachings
  • The Fallibility of Ministers
  • Apostolic Fears
  • Idolatry

Knjigo  lahko naložite v verzijah Kindle in e-Pub. 



15. februar 2014

Stvarjenje


Prvo poglavje 1. Mojzesove knjige in njegovo nadaljevanje v prvih treh vrsticah drugega poglavja (1Mz 1,1 - 2,3) nam daje veličasten vpogled v Božje stvariteljsko delo. Začne se z besedami: "V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo," (1Mz 1,1) v nadaljevanju pa nam pripoveduje, kako je Bog oblikoval zemljo, da je postala primeren kraj za bivanje. Navedeni odlomek nam pripoveduje nekatere temeljne resnice:
  1. Svet  ni nastal po naključju, ampak je posledica Božjega stvariteljskega dela.
  2.  Bog je Bog reda, ne kaosa, o čemer nam pričuje zaporedje stvarjenja, ki je izraženo skozi šest delovnih dni. 
  3. Pri koncu stvarjenja je Bog ustvaril  človeka: "Bog je rekel: 'Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!'  Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril." (1Mz 1,26.27)
  4. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi in podobnosti. To ne pomeni, da bi imel Bog roke, telo, brado in kar je še takega, ampak, da  človek poseduje razum, čustva in voljo. Obenem je bil človek ustvarjen za večno življenje, ali kot pravi Westminstrski katekizem: "Končni cilj človeka je Boga slaviti in v njem  na veke uživati."
  5. Bog ni ustvaril človeka kot Robinzona na osamljenem otoku, ampak človeka kot skupnost moškega in ženske, zaradi česar je sv. Pavel napisal: "Kajti kakor je žena od moža, tako je tudi mož po ženi, a vse je iz Boga." (1Kor 11,12 CHR)
  6. Stvarstvo je samo po sebi dobro. To trdi Božja beseda, ko pravi: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro." (1Mz 1,31)  Materialni svet kot tak ni slab, kot so trdili razni gnostiki, manihejci in podobni. Tudi spolnost ni nekaj slabega, kot so govorili pripadniki raznih gnostičnih sekt, žal pa tudi mnogi kristjani, ki so (bili) pod vplivom teh in sorodnih pogledov. Če ne bi bilo tako, Bog ne bi rekel prvima človekoma: "Bodita rodovitna in množita se[...]" (1Mz 1,28b) Nobena pravilna uporaba ni slaba, slaba je zloraba stvarstva, materialnih dobrin, spolnosti itn. 
  7. Bog je posvetil sedmi dan. Bog želi, da si človek odpočije od svojega dela in da en dan v tednu preživi v tesnejšem odnosu z Bogom. Ta dan je bil določen v človekovo duhovno in telesno korist. Zato je Jezus nekoč pozneje rekel: "Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote." (Mr 2,27) Različni revolucionarji so skušali spreminjati koledar, tako so si na primer jakobinci izmislili desetdnevne "tedne" (dekade), boljševiki pa nekakšne šestdnevne "tedne" z različno "obarvanimi" dnevi, a se niti prvim niti drugim njihov naklep ni izšel. Številka sedem namreč ni plod nekega fantaziskega mita, ampak je ukoreninjena v biološki uri pri človeku. Kdor brez resnične potrebe dela vseh sedem dni v tednu, se prej izčrpa. To je dejstvo, ki ga najbrž ni treba dokazovati, saj hodi okrog po nas nešteto živih dokazov na dveh nogah, ki jih mučijo takšne in drugačne bolezni, ki so posledica psihične in fizične izčrpanosti.
Če na kratko povzamem nauk prvega in začetka drugega poglavja 1. Mojzesove knjige, nas besedilo v njem pouči, da je Bog ustvaril urejen svet, vanj postavil človeka in da je je bilo vse, kar je bilo ustvarjeno, "zelo dobro", ampak le do padca, o katerem bo, če Bog da,  govora čez teden dni.



14. februar 2014

Predstavitev vsebine prvih Trubarjevih knjig


V pričujočem videu si lahko ogledate predstavitev prvih slovenskih knjig, Katekizma in Abecednika v sodobni slovenščini, ki jo je imel pastor Benjamin Hlastan 16. januarja letos v idrijski knjižnici. Na kratko je predstavil vsebino obeh knjig. Zbrane je tudi seznanil z nekaterimi novejšimi spoznanji o Trubarju ter s tem, kako gledajo danes na avtorja prve slovenske knjige drugod po Evropi in po svetu. Video traja malo več kot eno uro in četrt.

10. februar 2014

Bog je svet tako ljubil...

Na tej povezavi se nahaja povezava do pridige, ki jo je imel pastor Liam Goligher v Deseti prezbiterijanski cerkvi v Philadelphiji. Pridiga se nanaša predvsem na znamenito vrstico iz Jn 3,16 in traja malo več kot 38 minut.


©2014 Tenth Presbyterian Church. Website: tenth.org

08. februar 2014

Življenje izvoljenih


 Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. 13 Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. 14 Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. 15 In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni. 16 Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. 17 In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.   (Kol 3,12-17)

Sv. Pavel ni bil samo oznanjevalec evangelija, ampak tudi postave, ki izhaja iz evangelija.  V njegovih pismih se nenehno izmenjujeta evangeljsko oznanilo in praktična aplikacija  posledic le-tega v vsakdanjem življenju posameznika in cerkve. Sam Pavel je pisal glede sebe v 1. pismu Korinčanom, da tudi on ni brez postave, temveč je pod Kristusovo postavo (cf. 1Kor 9,21). 

Apostol na začetku zgornjega odlomka spodbuja kristjane v Kolosah, naj gojijo med sabo plemenite kreposti, kot so usmiljenje, dobrotljivost, krotkost in potrpežljivost (v.12).  V nadaljevanju je posebej poudaril odpuščanje. Vse to izhaja iz tega, ker je tudi Kristus nam odpustil (v, 13). Ker so nam grehi odpuščeni, je logična posledica tega dejstva, da tudi mi odpuščamo drugim. Jezus Kristus je naš zgled usmiljenja, dobrotljivosti, ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. Pa ne le zgled, ampak več kot to. Iz čistega usmiljenja in dobrotljivosti se je ponižal in nase krotko ter potrpežljivo prevzel kazen za naše grehe. Mi temu ne moremo ničesar dodati, lahko le posnemamo našega Gospoda. Omenjene kreposti sicer ne bodo pri nas nikoli tako popolne kot pri Jezusu Kristusu, ki je  v vsem živel popolno življenje. Ker je On naša popolnost, se njegove kreposti prištevajo Božjim izvoljenim. 

V 14. v. je apostol posebej izpostavil ljubezen. Ljubezen je  najvišja krepost, iz katere izhajajo mnoge druge kreposti, zato je na drugem mestu napisal: "Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo." (Rim 13,8)  Ta vrsta ljubezni je danes zelo slabo razumljena in jo svet pa tudi mnoge "liberalne" cerkvene skupine zamenjujejo z neke vrste sentimentalnosti in vsesplošnim prikimavanjem. Sovraštvo do bratov je zaskrbljujoč znak, da v nas ni Božje ljubezni: "Če kdo pravi: 'Ljubim Boga,' pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl."  (1Jn 4,20)  Kot sem že napisal, ljubezen ni v tem, da bi odobravali stvari, ki jih Božja beseda jasno imenuje greh, ampak v tem, da grešnika opozorimo na greh in na posledice. Sv. Jakob je v zvezi s tem napisal: "Moji bratje, če kdo od vas zaide od resnice in ga drug spreobrne,  vedite, da tisti, ki grešnika spreobrne iz blodnje njegove poti, njegovo dušo reši iz smrti in pokrije množico grehov."  (Jak 5,19.20) Lažna ljubezen je sladkobna, pristna ljubezen pa ne. 

Med kristjani mora vladati Kristusov mir, saj sestavljajo cerkev, ki je Kristusovo telo. Ker smo odrešeni, pripada Bogu vsa naša hvaležnost (v. 15). V cerkvi mora v vsem  vladati Kristusova, ne človeška beseda (v. 16).  Vse, kar dela kristjan skupaj z drugimi ali individualno, naj dela v imenu Jezusa Kristusa (v. 17).  Oh, kolikokrat pozabimo na te besede! Ko bi jih vzeli bolj resno, bi svoje delo zagotovo bolj zavzeto in kvalitetneje opravljali ter manj godrnjali. V to delo lahko štejemo tako delovanje na duhovnem področju, kot delo v pisarni, za tekočim trakom ali pomivanje posode. Zraven tega smo po Jezusu Kristusu dolžni izražati hvaležnost Bogu, ki nas je  po njem poklical iz teme v svojo čudovito luč (cf. 1Pt 2,9). 

Naša hvaležnost in dejanja, ki iz nje izhajajo zagotovo ne bodo nikoli dosegla popolnosti. Toda zavedajmo se, da imamo popolnega Odrešenika, ki je večji od vsake naše pomanjkljivosti, zato mu slédimo.  Njemu slava na veke.



04. februar 2014

Timothy Keller: Radikalna odkritost


Ljubezen brez resnice je sentimentalna; daje nam podporo in potrditev, hkrati pa nas zadržuje v zanikanju naših napak. Resnica brez ljubezni je osornost; daje nam sporočilo, toda na tak način, da ga ne moremo resnično slišati. Božjo odrešilno ljubezen  v Kristusu opredeljujeta tako radikalna odkritost glede tega, kdo smo, kot enako radikalna in brezpogojna predanost do nas. Ta milostna predanost nam daje moč, da spoznamo resnico o sebi in se pokesamo. Sodba in kesanje nas pripravita, da se oklenemo Božjega usmiljenja in milosti ter se nanju naslanjamo.  




03. februar 2014

Nj. Veličanstvo Človek?

Če ima človek prenizko predstavo o Bogu, pa ima prav gotovo previsoko mnenje o samem sebi! Pred leti so univerzitetni študentje iz Danske in Jugoslavije medsebojno razpravljali o predpostavki "Civilizacija več dolguje religiji kot pa znanosti". Eden od govornikov, nasprotnik te ideje, je izjavil: "Človek je z znanostjo kot svojim orodjem, postal ustvarjalec, gospodar in prava bit univerzuma." Površen pogled na svet okoli nas, svet poln vojn, prelivanja krvi, sovraštva, nasilja, trpljenja, na množice nerešenih problemov, bi moral biti zadosten dokaz, da njegova ideja ne prenese praktičnega preizkusa.


 John Blanchard, Spravljen z Bogom,  Ljubljana  - Koper, 2002. S. 15.

01. februar 2014

"Zdaj odpuščaš..."


Glasba: Gustav Holst, Nunc Dimittis (Zdaj odpuščaš)

"Zdaj odpuščaš, Gospod, po svoji besedi
svojega služabnika v miru;
30 zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje,
31 ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov:
32 luč v razsvetljenje poganov
in slavo Izraela, tvojega ljudstva."
                                                    (Lk 2,29-32 EKU)

Starček Simeon je bil, kot poroča evangelist Luka, svet in bogaboječ mož, ki mu je bilo razodeto, da ne bo umrl, dokler ne bo videl Mesija (cf. Lk 2,25.26)   Napoved se je uresničila, ko sta Jožef in Marija štirideset dni po rojstvu prinesla Jezusa v jeruzalemski tempelj, da bi izvršila vse, kar je narekovala Gospodova postava (cf. Lk 2,22-24. 2Mz 13. 3Mz 12). Simeon se je razveselil, ko je končno srečal Njega, ki je svetu prinesel zveličanje, pripravljeno pred obličjem vseh narodov. Božje zveličanje je pripravljeno za ljudi iz vseh rodov, ljudstev in jezikov (cf. Raz 7,9). Jezus Kristus je tisti, ki je prišel na svet izpolnit zahteve celotno Božje postave, zaradi česar se je podvrgel vsem obredom, ki jih je predpisoval Mojzesov zakon. 

Toda že tukaj, na samem začetku, je Simeon rekel Jezusovi materi Mariji: "Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje,  in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src." (Lk 2,34b.35)  Kakor je po eni strani Mesijev prihod pomenil vstajenje mnogih v Izraelu, tako je za mnoge pomenil tudi padec, o čemer govori evangelist Janez, ko pravi, da je Jezus prišel v svojo lastnino, med svoje ljudi, a ga ravno njegovi niso sprejeli (cf. Jn 1,11); edino tistim, ki so ga sprejeli, je dal moč, da postanejo Božji otroci (cf. Jn 1,12). Sprejetje Jezusa pa ni nekaj, kar bi lahko človek dosegel s svojo močjo, prizadevanjem in razumom, ampak nam je lahko dano le po rojstvu od zgoraj, od nebeškega Očeta (cf. Jn 1,13. 3,16 ss. 6,37-40. 10,27-29).  Jezus Kristus je znamenje, ki se mu nasprotuje. On ni presladki Jezus iz baročnih in pietističnih pobožnosti, ampak najbrž najbolj osporavana oseba v zgodovini. Res je, da je malo tistih, ki osporavajo obstoj "zgodovinskega" Jezusa, je pa zato zelo veliko tistih, ki osporavajo Jezusa Evangelijev, ki je edini resnični zgodovinski Jezus. Njegovo lastno ljudstvo mu je nasprotovalo in ga pred tujim oblastnikom po krivem obtožilo uzurpatorstva. Da, Marijino dušo je presunil meč, a ne dobesedni meč, ampak bridka bolečina matere, ki ji po krivem sodno umorijo sina. Toda vse  to je imelo svoj globok smisel v tem, da je šlo pri Jezusovi smrti za žrtev v spravo za grehe. Njegovo žrtev je Bog Oče potrdil s tem, da ga je obudil od mrtvih.

Kristjani danes nimamo templja, ker ni več potreben. Naš tempelj je Gospod Bog in Božje Jagnje Jezus Kristus (cf. Raz 21,22). Resnični kristjani tudi nimamo duhovnikov, kajti naš edini Duhovnik je Kristus. Avtor Pisma Hebrejcem je zapisal:  "Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče,  in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso,  in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo,  prihajajmo z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo." (Heb 10, 19-22) V pravi Cerkvi ni posrednikov med Bogom in ljudmi, kajti eden je Srednik, Jezus Kristus (cf. 1Tim 2,5). On je tudi popolnoma zadosten veliki duhovnik, da ne potrebujemo drugih. V moči njegove žrtve smemo in moremo ob vsakem času pristopiti pred Božje obličje.  To je prava zaupnost.

Ali premoreš zaupnost, s katero bi lahko ob vsakem času  ponovil Simeonove besede z enako mirnostjo kot njihov avtor: "Zdaj odpuščaš, Gospod, po svoji besedi svojega služabnika v miru...?" Nek pregovor pravi: "Kdor noče Jezusa za Odrešenika, ga bo imel za sodnika."  Je Jezus dejansko tvoj Odrešenik?  To je nadvse pomembno vprašanje, od katerega je odvisna tvoja večna usoda. Naj Bog vsem podeli svojo milost prave in resnične vere, da se bodo zavedli, da je Jezus res Odrešenik in da se ga bodo kot takega tudi oklenili!