08. marec 2014

Trpljenje pravičnega


William Blake: prijatelji grajajo Joba. Vir slike Wikipedia
 Prvo in drugo poglavje Jobove knjige nam govorita o Jobu, človeku, ki je živel skladno z Božjimi zapovedmi, a je kljub temu prišlo nad njega vse hudo. Ljudje po navadi, kadar se nam zgodi kaj hudega, godrnjamo, Job pa je reagiral bistveno drugače. Ko je izgubil premoženje in otroke, je rekel: "Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se vrnem tja. GOSPOD je dal, GOSPOD je vzel, naj bo hvaljeno ime GOSPODOVO!" (Job 1,21) Toda kmalu zatem ga je zadel še hujši udarec:
Satan je odšel izpred GOSPODOVEGA obličja in udaril Joba s hudimi uljesi od podplatov njegovih nog do temena. Vzel si je črepinjo, da se je z njo strgal, in sedèl v pepelu.
Tedaj mu je rekla njegova žena: "Ali se boš še oklepal svoje popolnosti? Boga prekolni in umri!" 10 On pa ji je rekel: "Govoriš, kakor govori brezbožna ženska! Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?" Pri vsem tem Job ni grešil s svojimi ustnicami.  (Job 2,7-10)
Ne vemo, ali je Job sploh kdaj izvedel  za ozadje svoje tragedije, ki se je skrivalo v Satanovih obtožbah pred Božjim prestolom.  Bistveno vprašanje v tem primeru ni nič drugačno kot tisto, ki si ga še danes zastavljajo ljudje, ki (se) sprašujejo, ali je Bog resnično dober in ali je moč zaupati suverenemu Bogu. Gre pravzaprav za prastaro vprašanje, ki ga je Satan v malo drugačni obliki zastavil že v edenskem vrtu (cf. 1Mz 3,4.5).

Jobovi prijatelji Elifáz Temánec, Bildád Suhéjec in Cofár Naámčan so kmalu izvedeli za nesrečo, ki se mu je zgodila in so prišli k njemu na obisk. Ljudje smo nagnjeni k racionaliziranju, tudi Jobovi prijatelji niso bili nič drugačni. Prvo vprašanje, ki si ga ljudje v takih primerih postavimo, je: "Zakaj se mi je to zgodilo?" če gre za koga drugega pa se glasi približno takole: "Le kaj je takega storil, da se mu je to zgodilo?" Prijatelji so v svojih nagovorih obtoževali Joba, češ, nekaj je že moral storiti, saj vendar Bog dobre in dovolj verne fante nagrajuje z zdravjem in bogastvom, poredne in hudobne pa kaznuje. Tudi v današnjo cerkev so se vtihotapili taki, ki trdijo, da si zdrav in premožen, če le dovolj trdno veruješ. Lahko rečemo, da so ti v popolnem soglasju z Jobovimi prijatelji. Vendar s stališča Jobove knjige tako popreproščeno razmišljanje ne pije vode. Po treh krogih pogovorov prijatelji Jobu niso mogli   dokazati krivde. V nadaljevanju se je oglasil Elihu, ki je bil nezadovoljen, ker oni trije Jobu niso ničesar dokazali, pa tudi  z Jobovim zatrjevanjem, da je nedolžen. Elihuju se je  zastavilo vprašanje, ali je Job res opravljal svoja dobra dela iz čistih motivov ali iz kakšnih bolj sebičnih razlogov. Ker je šlo bržkone za slednje, je Job sam kriv za svoje trpljenje.

Job je trdno stal na stališču, da je nedolžen. Je bil res? Odgovor ni preprost. Sam Job je v 14,4 priznal: "Kdo pride čist iz nečistega? Nihče!" Apostol Pavel pa pravi: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave[...]" (Rim 3,23) Tu je imel Elihu prav: Job torej ni bil ravno nedolžen, ker je bil ne glede na vsa svoja dejanja še vedno grešnik, kar je polagoma tudi sam spoznaval. Po drugi strani je Job premogel močno vero: 
Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ
in se bo poslednji vzdignil nad prah.
26 Še potem, ko bo ta moja koža raztrgana,
bom iz svojega mesa gledal Boga.
27 To vidim sam,
moje oči so uvidele in nihče drug,
shranjeno je v mojem srcu, v mojih prsih!  (Job 19,25-27)
Čeprav torej Job ni bil nedolžen, je bil kljub temu opravičen, saj je veroval, da je njegov Odkupitelj, Odrešenik  živ. Vedel je, da potrebuje odrešenika in izpovedal  vero v Boga kot Odkupitelja. Kot tak se je Bog dokončno   dosti pozneje razodel skozi osebo Jezusa Kristusa. Job je vedel, da bo ne glede na dobro ali hudo, ki ga preživlja na tem svetu, nekega dne zrl svojega Boga in Odkupitelja. Vse njegovo ravnanje na tem svetu je izhajalo iz te vere.

Zakaj se ljudem dogajajo slabe stvari? Jobova knjiga nam glede tega ne daje odgovora. Če zadeve racionaliziramo po svoje, hitro zgrešimo poanto. Takim, ki radi brskajo za takimi in drugačnimi odgovori, racionalizacijami in utemeljitvami, je Jezus ob neki priložnosti, ko je dal Pilat pobiti  skupino Galilejcev, rekel:
"Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani."  (Lk 13,2-5)
Ni naša naloga, da bi presojali, zakaj  se nam je zgodilo to ali ono. Tistim, ki pravijo: "Zakaj Bog dopušča trpljenje?" bi Jezus morda odgovoril, da po navadi tisti, ki tako sprašujejo, niso nikoli zares trpeli, zagotovo pa bi jim svetoval, naj se spreobrnejo. Konec koncev je bil Job sredi trpljenja, ki mu ni poznal vzroka, prepričan, da bo nekega dne gledal Božje obličje. 

Job je  predpodoba Jezusa Kristusa.  Podobno, kot je Job prestal hudičevo preizkušnjo, je pozneje Jezus prestal podobno preizkušnjo na začetku svoje oznanjevalske poti (cf. Mt 4,1-11. Lk 4,1-13). Podobno, kot je Job vzdržal v trpljenju, je v njem vzdržal tudi naš Gospod. Jobu je Bog, ko je prosil za svoje prijatelje, povrnil zdravje in dvojno mero vsega, kar je prej imel, Gospoda Jezusa, ki je prosil za grešnike in umrl sramotne smrti na križu, pa je obudil od mrtvih in ga postavil na desnico veličastva.  Jezus je Bog, ki se je  identificiral s človeškim rodom tudi preko trpljenja. Pisec Pisma Hebrejcem  pravi: "Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15) Da, on je naš véliki duhovnik in  Odkupitelj, o katerem more vsak vernik, ki trpi, reči z Jobovimi besedami: "Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ!"


Ni komentarjev: