31/05/2014

Neizbežnost nasprotovanja

Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni;  in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj.  
To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Iz shodnic vas bodo izobčili; pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja bogoslužno daritev.  In to bodo počeli, ker niso spoznali ne Očeta ne mene.  Toda te stvari sem vam povedal, da se boste spominjali, ko pride njihova ura, da sem vam jaz povedal.  (Jn 15,26-16,4)

Zgornje Kristusove besede so bile aktualne ves čas, odkar so bile izrečene. Do preganjanj je prišlo in je pravzaprav tudi moralo priti, kajti temeljno sporočilo Svetega pisma je zadnja stvar, ki bi jo svet zmogel prebaviti. To sporočilo namreč na prvem mestu  pravi,  da je človekova pokvarjenost zaradi greha tolikšna, da zajema tako razumsko, kot čustveno in voljno področje. S tem ni mišljena pokvarjenost v kvantitativnem smislu (torej, da ne bi mogel še bolj grešiti), je pa popolnoma zadostna za večno pogubljenje. Druga resnica, ki jo uči Sveto pismo, je, da je človek popolnoma nemočen glede svoje odrešitve. Nemoč je zadnja stvar, ki bi jo bil pripravljen priznati grešni človek. Tu so glavni razlogi za vso silno jezo zoper Boga in zoper njegovo ljudstvo. 

Seveda je zgornje sporočilo nepopolno, oziroma polovično. Evangelij namreč pravi, da je Jezus Kristus prišel na svet, da bi s svojo smrtjo na križu prevzel kazen za grehe sveta in tako rešil grešnike, ki vanj verujejo.  Božja beseda  torej po eni strani obsoja, po drugi pa opravičuje. Največji problem religij, tudi takih, ki se sicer sklicujejo na Kristusa je, da ljudi obremenijo s krivdo. Za pevko Dusty Springfield, ki je bila iz pobožne katoliške družine in se je šolala pri nunah, velja, da je svoje življenje preživela z večnim občutkom krivde. Religije moralizirajo, Sveti Duh prepričuje, Kristus rešuje. Zakramentalni sistem ne more nikogar rešiti. Zakramenti so dani kot sredstvo za utrjevanje vere, ne za reševanje. 

Apostoli so živeli znotraj judovskega religijskega sistema, ki je bil sicer najboljši, ampak tudi ta sistem kot tak nikogar ni mogel rešiti. Ko je ta religijski sistem trčil ob brezplačni evangelij milosti, je prišlo do nasprotovanja in do preganjanja. Do tega je nujno moralo priti. Ko je prišel uradni rimski religijski sistem v kontakt s krščanskim oznanilom, je spet prišlo do preganjanja. Ko je cesar Konstantin ugotovil, da bi mu lahko krščanstvo koristilo, ga je nekako posvojil. Cesarska cerkev se je počasi deformirala.  Z nastopom reformacije, ki je znova odkrila brezplačni  evangelij milosti,  je nujno moralo priti do konfrontacije s papeškim religijskim sistemom. In tako naprej... 

Danes je papeški religijski sistem izgubil veliko posvetne moči, se pa pojavljajo novi izzivi. Današnji svet oznanja vsesplošno tolerantnost do vsega, razen do tistega, kar sam samovoljno in velikokrat v opreki z Božjo besedo ocenjuje kot netolerantno. Mnoge nekoč cvetoče in zveste krščanske denominacije se danes držijo  načela: "Če hočeš z volkovi živeti, moraš tudi z njimi tuliti," in trobijo v isti rog s svetom. Tako so danes mnogi resnični  kristjani  in pastorji preganjani s strani lastnih cerkva! To preganjanje se seveda ne more primerjati s tistim nekoč, ali s tistim v nekaterih današnjih islamskih in še kakšnih drugih državah, toda nekateri ljudje v tako imenovanem "svobodnem svetu", ki prisega na demokracijo ter človekove pravice, ostajajo brez služb in celo brez pokojnin. Vse v imenu strpnosti! 

Za vse, ki gredo skozi takšne in podobne preizkušnje, veljajo Jezusove besede: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami." (Mt 5,11.12)  Bog je  edini in najvišji plačnik za njihovo zvestobo ter stanovitnost!  Pri tem je treba paziti, da ne postanemo zagrenjeni. In še beseda spodbude s strani sv. Petra: "Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja." (1Pt 2,12)

29/05/2014

Kje je zdaj Kristusovo telo?

Vir slike: Wikipedia
Izraz Kristusovo telo nima le enega pomena. Pod to besedo si najprej predstavljamo fizično telo našega Gospoda, ki je hodilo po zemlji, jedlo, pilo, bilo utrujeno, umorjeno na križu, obujeno od mrtvih itn. Apostol Pavel pa kar na nekaj mestih uporablja ta izraz tudi kot simboličen izraz za Kristusovo cerkev (Ef 1,22.23. 4,16. 1Kor 2,13. 12,20.27). Obstaja pa še ena stvar, ki se imenuje Kristusovo telo in sicer zakramentalni kruh. Rimski katoličani, pravoslavni in evangeličani menijo, da je Kristus realno telesno prisoten v evharističnem kruhu in vinu. To, kar lomi duhovnik na  sliki, naj bi bilo pravo in dejansko  Kristusovo telo, čeprav pod podobo kruha. 

Je torej njegovo telo res skrito v vseh teh mnogoštevilnih hostijah, oziroma, kje sploh je danes Jezusovo telo? Sveto pismo je glede tega nedvoumno, saj pravi:  "Peljal jih je ven proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil.  Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo." (Lk 24,50.51) Jezusovo telo je torej v nebesih, fizika pa nas uči, da eno in isto telo ne more biti istočasno na več kot enem mestu. Zagovorniki Kristusove realne telesne prisotnosti v zakramentalnem kruhu in vinu to opravičujejo z dejstvom, da Kristus ni samo človek, ampak  tudi Bog, Bog pa je prisoten povsod. Res je, toda Jezus ni rekel pri zadnji večerji nad kruhom: "To je Božje telo," ker bi bilo to nesmiselno, saj je Bog duh in nima telesa. 

Monofiziti so trdili in trdijo, da Kristusova božanska narava tako použila njegovo človeškost, da od nje ni nič več ostalo. Če bi bilo to res, potem bi bila trditev o Kristusovi telesni prisotnosti v evharistiji na nek način smiselna, čeprav bi šlo pri evharistiji  za božanstvo pod podobami kruha in vina. Toda v Kalcedonu so rekli drugače, namreč, da Kristus obstoji v dveh naravah.    Kristus kot Bog je torej lahko istočasno navzoč povsod, njegovo poveličano telo pa se nahaja na enem mestu, torej v nebesih. Več o Kristusovi  prisotnosti pa kdaj drugič. 


27/05/2014

Noč za nočjo...

Vir: http://9gag.com/
Tale karikatura se mi zdi zelo dobra. Koliko takih in podobnih obljub damo in koliko jih v resnici izpolnimo?  Če pogledamo zgornje obljube, so tri lahko uresničljive, drugače pa je s četrto. Prerok Jeremija je zapisal: "Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti?" (Jer 17,9) Res je, ob vsej introspekciji niti sami sebe nismo zmožni v polnosti doumeti. Morda se dvignemo na enem področju, potem pa pademo na drugem. Pred Bogom je vsa naša pravičnost, na katero se morebiti zanašamo,  kakor umazana obleka (Iz 64,5). S to in tako pravičnostjo nikoli ne bomo mogli stati in obstati pred svetim Bogom. Tu ne pomaga nobena etika in nobene obljube. Poznavanje etike in obljube še ne prinesejo dejanskega poboljšanja.  Da bi res zmogli stati in obstati, nam Bog ponuja svojo pravičnost: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo."  (Rim 3,22a)  Sam Jezus pa nam obljublja: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Po veri v Jezusa se torej daje Božja pravičnost, ki vodi v večno življenje. Formula je zelo preprosta in vsem na razpolago...


25/05/2014

Trubarjeva Cerkovna ordninga na spletu

Trubarjeva Cerkovna ordninga je zelo redka knjiga, saj sta trenutno znana le dva izvoda. Pravzaprav je bil pred drugo svetovno vojno znan le izvod v dresdenski knjižnici, ki je bil med bombardiranjem mesta uničen. S tem je bila knjiga za skoraj tri desetletjua izgubljena. Leta 1971 je zamejski duhovnik Jože Markuža, ki je v Rimu opravljal doktorske študije, v vatikanski knjižnici po naključju našel izvod CO, ki je nato dolgo veljal za edinega, bil pa je poškodovan. Lansko leto so v Nemčiji odkrili še en izvod, ki je najbolje ohranjen. 

"Vatikanski" izvod je bil pred časom elektronsko obdelan in se ga da že več kot dva meseca brati na spletu. Ta informacija je šla mimo mene, zato jo podajam danes.





24/05/2014

Postava in milost

In to je zapoved z zakoni in odloki, o katerih je GOSPOD, vaš Bog, zapovedal, naj vas jih učim, da bi jih izpolnjevali v deželi, v katero greste, da jo vzamete v last; da se boš bal GOSPODA, svojega Boga, in vse dni svojega življenja izpolnjeval vse njegove zakone in zapovedi, ki ti jih dajem: ti, tvoj sin in sin tvojega sina, da se podaljšajo tvoji dnevi. Poslušaj jih, Izrael, in jih vestno izpolnjuj, da ti bo dobro in da se zelo pomnožite v deželi, v kateri se cedita mleko in med, kakor ti je obljubil GOSPOD, tvoj Bog.

Poslušaj, Izrael: GOSPOD je naš Bog, GOSPOD je edini! Ljubi GOSPODA, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Ponavljaj jih svojim sinovom in govôri o njih, ko bivaš v svoji hiši in ko hodiš po poti, ko legaš in ko vstajaš! Priveži si jih za znamenje na roko in naj ti bodo za čelni nakit med očmi! Napiši jih na hišne podboje in na mestna vrata!

10 Ko te GOSPOD, tvoj Bog, pripelje v deželo, za katero je prisegel vašim očetom Abrahamu, Izaku in Jakobu, da ti jo bo dal – velika in lepa mesta, ki jih nisi sezidal, 11 hiše, polne vsega dobrega, ki jih nisi napolnil, izkopane vodnjake, ki jih nisi izkopal, vinograde in oljke, ki jih nisi zasadil –, ko boš jedel in se nasitil, 12 tedaj se varuj, da ne pozabiš GOSPODA, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti!  (5Mz 6,1-12)

Peta Mojzesova knjiga se imenuje Ponovljena postava ali Devteronomij. V njej je podan  malo daljši povzetek  vsebine predhodnih treh Mojzesovih knjig, od Druge do Četrte. 6. poglavje Devteronomija se mi zdi eno najlepših poglavij Tore (Postave). Postava je bila dana izraelskemu ljudstvu kot celoti. Če bo ljudstvo vestno izpolnjevalo postavo, bo deležno Božjih blagoslovov: podaljšali se jim bodo njihovi zemeljski dnevi, ljudstvo pa se bo pomnožilo v deželi, kjer bo imelo vsega v izobilju (5Mz 6,2.3). Postava torej deluje po principu: če bo Božje ljudstvo izpolnjevala zapovedi, ga bo Bog nagradil.  Če bo Božje ljudstvo odstopalo od zapovedi, bo kaznovano. 

Iz besedila je razvidno, da Bog obravnava Izraela kot svojega otroka. 5. vrstico predstavlja znamenita Š'ma (Poslušaj), ki poudarja Božjo enost in edinost. Poleg Jahveja ni nobenega boga, on je edini. To je temelj Izraelove vere, ki se nahaja tudi v prvi od znamenitih desetih zapovedi (5Mz 5,6.7). Te besede so za judovsko ljudstvo še danes nekaj svetega in so del njihove glavne molitve, napisane tudi na zgornji zapestnici. V 6. vrstici je podana zapoved ljubezni do Boga, ki jo ponavlja Jezus v Novi zavezi in pravi o njej, da je prva in največja zapoved (Mt 22,37.38). Izraelci so bili dolžni te besede ponotranjiti in jih učiti svoje otroke. Ne vem, ali je njihovo privezovanje na roko in glavo mišljeno simbolično ali dobesedno. Pravoverni Judje to danes delajo dobesedno. Škatlico na čelu (tefilin), ki vsebuje napis, nosijo pri sobotnem jutranjem bogočastju, nekateri pa tudi stalno. 

Sredi vseh teh zapovedi pa je tudi govora o milosti. Bog je vodil svoje ljudstvo v deželo, ki jo je obljubil njihovim prednikom. On tega ni  storil zato, ker bi bilo to ljudstvo kaj boljše od drugih ljudstev, ampak po lastnem sklepu: "Kajti sveto ljudstvo si GOSPODU, svojemu Bogu; GOSPOD, tvoj Bog, te je izbral, da boš ljudstvo njegove osebne lastnine izmed vseh ljudstev, ki so na površju zemlje. Vedi torej, da ti GOSPOD, tvoj Bog, ne daje v last te lepe dežele zaradi tvoje pravičnosti, kajti trdovratno ljudstvo si!"  (5Mz 7,6.9,6) Izraelsko ljudstvo je dobilo od Boga mesta in hiše, ki jih ni sezidalo, vodnjake, ki jih ni izkopalo, oljke in vinograde, ki jih ni zasadilo (5Mz 6, 10.11). Vse, kar je prejelo, je bil Božji dar, Božja milost. Zato je Bog opozarjal Izraela, naj ne pozabi nanj in na drugih mestih, naj ne služi bogovom, ki to niso.

Skozi zgodovino so sledili vzponi in padci Božjega ljudstva. Ko je le-to prišlo v obljubljeno deželo se je nekaj časa držalo Jahveja, nato pa si je začelo dodajati bogove iz soseščine. Ponavadi tako, za vsak slučaj. Vsakemu padcu je sledila verska reforma in očiščenje, temu pa spet padec.  Šele po vrnitvi iz babilonskega suženjstva se je Izraelova vera  stabilizirala. 

Postava je bila dana z določenim namenom: v prvi vrsti, da pripravi pot Mesiju in da Božje ljudstvo pripravi na Mesija. Toda sama postava nima v sebi moči, da bi nas npr. lahko pripravila k temu, da bi ljubili Boga in svojega bližnjega.  Jezus Kristus je bil edini človek, ki je s svojim celotnim življenjem in smrtjo izpolnil vse zahteve postave. Z njegovo smrtjo na križu je bila vladavina starozavezne postave odpravljena. On je srednik nove zaveze, s katero so bile  odpravljene vse pravne in ceremonialne zahteve postave (Heb 8,6-13). Kot je bil Izrael izvoljen po milosti, tako se tudi udje Božjega ljudstva rešujejo po milosti. Postava pravi: "Stori to in živel boš," milost pa pravi: "Storjeno je, da boš lahko živel."  Roka, s katero lahko prejmemo milost, je vera. Beseda milosti pravi: "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš." (Apd 16,31b). To je dobra novica ali evangelij za vsakogar! Evangelij je proglas Božje ljubezni do nas. Odziv odrešene duše na to ljubezen pa je lahko le ljubezen, tako do Boga kot do bližnjega. Pa smo spet pri postavi, toda ne kot dolžnosti, ampak kot edinem logičnem odgovoru duše na Božjo ljubezen. 


23/05/2014

Komu so namenjena dobra dela?

Ali so naša dobra dela namenjena Bogu? Jih on sploh potrebuje?  Ali dobra dela rešujejo? Ali so dobra dela pomembna in potrebna? Luther je najprej govoril o Jakobovi poslanici kot o slamnati poslanici, ki ne sodi v Sveto pismo. Zakaj je pozneje spremenil mnenje? Odgovarja Tullian Tchividjian. Video traja približno štiri minute in pol.

22/05/2014

Za kaj prositi?


"Boga bi morali prositi, da razširi naše upanje, kadar je majhno, da ga prebudi, kadar je uspavano, utrdi, kadar je omahujoče, okrepi, kadar je šibko in dvigne, kadar je na tleh."
 (Jean Calvin)

20/05/2014

Komentar disangelija po Janezu


Slovensko čivkaško (tvitersko) sceno je v zadnjih dneh razburkala zgornja izjava, ki jo je podal g. Janez Turinek. Morda bi šle stvari malo hitreje mimo, toda omenjeni g. Turinek ni kdorkoli, ampak rimskokatoliški župnik na Senovem in v Koprivnici. Župnik pa naj bi, vsaj teoretično gledano, oznanjal evangelij. Toda rimskokatoliški kleriki to zelo poredkoma počnejo, poleg tega pa  si nekateri med njimi jemljejo čas tudi za politične komentarje in analize. V to kategorijo sodi tudi g. Janez Turinek. 

Seveda ima omenjeni g. Turinek pravico do svojega političnega mnenja in do njegovega izražanja. Vprašanje pa je, koliko je to za nekoga, ki opravlja tak poklic, modro in  skladno s poklicem. Če se cerkveni uslužbenci, četudi le na verbalnem nivoju, ukvarjajo s politiko, jih pač začne okolica gledati malo drugače, cerkev pa kot na politično ustanovo. Dejstvo je, da je rimska cerkev res tudi politična ustanova, saj  premore celo lastno državo, ki sicer meri toliko, kot malo večja kmetija, pa vendar je to država z vso pripadajočo birokratsko in diplomatsko mašinerijo, obveščevalno službo in vsem, kar še sodi zraven. Toda o tem sedaj ne bom pisal.

Pa preidimo na omenjeni tvit. Težko je odgovoriti, kaj bi bilo, če bi bilo. Ampak iz konteksta zgornjega tvita, ki mu pravim disangelij po Janezu, nam g. Janez Turinek že sugerira odgovor. Popolnoma jasno pa je, koga je imenovani mislil s "Slovenci". Narekovaji pomenijo, da gre za neprave Slovence, denimo priseljence, ali njihove potomce. To g. avtor še podkrepi  z omembo kosa oblačilnega artikla, ki ga imam (o groza!)  ravno zdajle na sebi, ne glede na moj zapriseženo slovenski pedigre. Ker med kategorijo, ki jo omenja g. Janez Turinek, ne sodijo le pravoslavci ali muslimani, ampak tudi npr. katoliški Hrvatje, je razžalil tudi svoje sovernike, morda celo kakega farana. Kje je tu kako krščanstvo? Je samo izvotljena religija in politika. 

Kaka desetina prebivalcev Slovenije prihaja ali izhaja iz bivših jugoslovanskih republik. Mnogi imajo tam svojce. Razumljivo je, da želijo pomagati. Prizadeti kraji so se že pred to katastrofo nahajali v revščini, zdaj so prišli z dežja pod kap in to ne le v prenesenem smislu. Glede na to, da je minilo že kar nekaj let, odkar sem srečal Abrahama, je moč pričakovati, da sem  tudi sam "okužen" z znanstvi iz nekdanje skupne države. Ni mi žal za razpadlo državo, kakršna je pač bila, žal mi je za medčloveškimi  odnosi, ki so se nekoč stkali.  Toda, če vzamem kriterij disangelija po Janezu, tudi jaz sodim med "Slovence" in trenirkarje (vsaj v tem trenutku), ker sem v imenu starih znanstev  podaril nekaj v korist poplavljenih. 

Čudna je tudi obramba g. Janeza Turineka, češ, da ga veseli, ker je privabil na tviter več ljudi, kot bi jih s svetopisemskimi citati (navajam po spominu).  Kvantiteta še zdaleč ne pomeni kvalitete, kar je razvidno tudi iz mnogih negativnih odzivov, ki so na zelo nizkem nivoju, pač v skladu z njegovim disangelijem. Tako privabljanje je kvečjemu koristno za napihovanje ega. Sicer pa, kar seješ, to žanješ (cf. Gal 6,7).  Sv. Pavel je lepo napisal: "Kajti zaradi vas se preklinja Božje ime med pogani, kakor je pisano." (Rim 2,24) Velika odgovornost je to...

In še pristen apostolski nauk za g. Janeza Turineka:  "Blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh.  Nihče med vami naj ne trpi zato, ker bi bil morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh." (1Pt 4,14.15)  Dodajam: "Ali pa sramotilec "Slovencev" in trenirkarjev."  In še en poučen navedek: "Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi." (Rim 12,18)  To zna biti zelo težko za tistega, ki ne veruje v odrešenjsko moč Vstalega, ampak v vse drugo... 


18/05/2014

Napačno iskanje krivca

Vir slike: Blic
Ob katastrofalnih poplavah, ki so v teh dneh zajele Srbijo ter Bosno in Hercegovino, je patriarh Srbske pravoslavne cerkve Irinej opravil posebno molitveno bogoslužje. "To ni kazen Božja," je med drugim rekel patriarh, "ampak opomin, da zapustimo pot pregrehe, hudobije in nepostavnosti."    V nadaljevanju je povedal, kaj je mislil pod nepostavnostjo in pregreho. To naj bi bilo zborovanje "s katerim se ponašajo in poudarjajo svoje dostojanstvo in demokracijo, a vse proti Bogu in zakonu življenja." (Vir: Kurir) Gre seveda za načrtovano "parado ponosa". Patriarhova izjava je v določenih krogih povzročila veliko ogorčenje, o čemer se lahko na primer prepričamo  tukaj.  

Besede svjatejšega patriarha spominjajo na zakon daj - dam. Če bom priden, dobim nekaj dobrega, če bom poreden, se mi bo zgodilo nekaj slabega. To je zelo lepa karma, pa zelo slabo krščanstvo. 

 Poglejmo primer:

Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«  (Lk 13,1-5)

Jezus ni pozival ljudi k moraliziranju, ampak k spreobrnjenju. Patriarh se je spravil na en greh, pri tem pa zanemaril vse druge, toda izpostavljanje enega vidika greha ne briše vseh ostalih. Apostol Pavel pravi, da smo vsi grešili in posledično ostali brez Božje slave (Rim 3,23), zaradi česar je moraliziranje  zelo destruktivna stvar.  Jobu, ki je veljal za pravičnega, so se zgodile zelo hude stvari. Na koncu se je izkazal kot  opravičen pred Bogom, a Jobova knjiga nam ne da odgovora, zakaj trpljenje. Ta del Božjega scenarija je za nas skrivnost. Pravijo, da piše Bog zgodovino z velikimi vijugami.

Vir slike: Cafe.ba
Še nečesa sem se spomnil, nečesa bolj pozitivnega. Morda se bo komu zdela ta ideja malo nora, a vseeno. Balkanski narodi so šli zadnjih četrt stoletja skozi strah, sovraštvo, vojne in nezaupanje. Na trenutke je bilo videti, kot da gre za boj vseh proti vsem. V teh poplavah smo priča pomoči in solidarnosti, ko pripadniki različnih sprtih narodov pomagajo eden drugemu.  To bi lahko bil pomemben nauk za nas vse, ki smo nekoč živeli v skupni državi. Brez jugonostalgije, ampak z ljubeznijo do bližnjega v srcu.

Več o spodnji fotografiji najdete tukaj


17/05/2014

Popolno darilo


[V]sak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave. 18 Po svoji volji nas je rodil z besedo resnice, da bi bili nekakšna prvina njegovih stvaritev. 
 19 Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, 20 kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti. 21 Zato odpravite vso umazanost in odvečno zlo ter s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena in ima moč, da reši vaše duše.  (Jak 1,17-21)

Ena od glavnih Božjih lastnosti je nespremenljivost. Čas nima nanj nobenega vpliva, kajti čas je skupaj s prostorom del Božjega stvarjenja. Koledar, leta, meseci in dnevi nimajo na Boga nobenega vpliva, on je večno isti, zato pravi po Izaiju: "Kdo je to storil in naredil? On, ki kliče rodove od začetka: Jaz, GOSPOD, ki sem prvi in sem pri poslednjih še isti."  (Iz 41,4) On je tisti, od katerega prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo. Tu niso mišljeni samo pozemski darovi, ampak taki, ki imajo večno vrednost. 

Največji dar, ki ga je poslal Bog, je njegov Sin Jezus Kristus. Po njem smo prejeli še en dar, to je dar opravičenja in odrešenja: "Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo." (Rim 5,6-9) Uporniki, brezbožniki in grešniki smo po njem prejeli popolno opravičenje in odrešenje vseh naših grehov. To se ni zgodilo, ker bi bili kaj boljši od ostalih ljudi, ali zato, ker bi si to bolj zaslužili kot drugi, ampak je to čisti dar. Beseda resnice, ki nam je bila povedana nas je prerodila tako, da smo, kot pravi sv. Jakob, postali nekakšna prvina njegove stvaritve. To se ni zgodilo zaradi kakih posebnih kvalitet, ki bi jih posedovali, ampak, ker je bila taka volja Očeta luči. 
 
Ravno zato nas apostol opominja, da pazimo na svoje obnašanje. Hitrica pri govorjenju nikoli ni dobra, bolje je temeljito poslušati. Nepremišljeno govorjenje, ki velikokrat izhaja iz jeze, je slaba popotnica za Božjo stvar, ki naj bi jo zagovarjali. Posvečenost, v kateri naj bi živeli, ni enkratno dejanje, ampak proces, v katerem smo podvrženi Božjemu delovanju. Nismo več pod oblastjo greha, a greh še vedno rovari v nas in proti nam. Toda beseda, ki je  vrojena v nas, to je beseda evangelija milosti, ima moč, da nas ob vsakem času podpira in tako privede  v večno življenje. Bogu hvala za ta njegov dober dar in popolno darilo! 


16/05/2014

Kako sva si različna

Valerija Čuček Schmalzer:   Kdo je zmagovalec v bitki spolov?


Možgani ženske in moškega so dokazano različni. Ne da bi se spuščali v fiziološke podrobnosti: ženske imamo veliko intenzivneje povezane različne dele možganov med seboj (vključno z obema hemisferama), pa različne velikosti določenih delov možganov. To naj bi bil vpliv hormonov, in to že od zarodka naprej.




Povezava do celega članka v Financah >>>



Moj komentar: Res smo si različni, o tem ni nobenega dvoma, navkljub ugovorom, ki jih danes tako pogosto slišimo. Pisano je namreč: "Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril." (1Mz 1,27)  Hvala Bogu, da je tako. Kjer je ljubezen, je bitka spolov  nepotrebna. Potrebno je le medsebojno spoznavanje in dogovarjanje. 


15/05/2014

Skrivnost Svete Trojice

 R. C. Sproul: serija kratkih predavanj 


Če bi bili vprašani o Sveti Trojici, bi mnogi med nami podali zgrešene odgovore. Pravilno razumevanje tega vprašanja je bistveno za zdravje in dobrobit cerkve.

Dr. R. C. Sproul je v seriji kratkih predavanj podal temeljit pregled tega pomembnega nauka, pri čemer je pojasnil težje pojme, predstavil svetopisemsko učenje in razložil, kaj pomeni pri tem nauku izraz skrivnost. 






12/05/2014

Milost nad karmo

Vir slike: Wikipedija
Bono: Resnično verjamem, da smo se premaknili iz sveta karme v svet milosti.

Assayas: Dobro, ampak to mi ni nič bolj jasno.

Bono: Vidiš, središče vseh religij je ideja karme. Saj veš, kar daš ven se ti povrne: oko za oko, zob za zob, ali kot v fiziki; v fizikalnih zakonih vsaka akcija sproži enako ali nasprotno akcijo. Jasno mi je, da je karma v samem srcu vesoljstva. V to sem popolnoma prepričan. Pa vendar se zraven pojavi ideja, imenovana milost, ki postavi na glavo vse tisto: "Kar seješ, to žanješ." Milost se izmika razumu in logiki. Ljubezen zmoti (interrupts) [...] posledice tvojih dejanj, kar je v mojem primeru zelo dobra novica, zato ker sem naredil kup neumnosti. 

Assayas: O tem želim kaj več izvedeti.

Bono: To je med mano in Bogom. Toda bil bi v velikih težavah, če bi bila karma moj končni sodnik... Ne opravičujem svojih napak, ampak vztrajam pri milosti.  Vztrajam v tem, da je Jezus vzel moje grehe na križ, ker vem, kdo sem in upam, da mi ni treba biti odvisen od moje lastne pobožnosti (religiosity). 


(Iz pogovora, ki sta ga imela Michka Assayas in Bono)

Vir: Modern Reformation, May-June 2014, Escondido CA. Str.39. Poslovenil: Dizma.


11/05/2014

Vabilo na pogovor na temo vloge ženske v družbi

Kaj je vloga ženske v družbi? So ženske, podrejene ali manjvredne? Si morajo izboriti enakopraven položaj ali so v resnici že tiste, ki držijo družbene vajeti izza sence moških in edine upravljajo svet?

Kaj na to pravijo priljubljene ženske revije, zagrizene feministke in kaj Sveto pismo? Na četrtkovem pogovornem večeru si bomo pobliže pogledali vsakega izmed teh 3 pogledov, podirali stereotipe in prevpraševali njihove predstave.

Odpirali bomo vprašanja o ženskah, ki pa niso samo ženska vprašanja. Tičejo se vseh v družbi, tako žensk kot moških, zatorej vsi lepo vabljeni na pogovorni večer, ki bo v četrtek, 15. maja pod Lipo, z začetkom ob 19h. Če vas ne privablja zadosti sama tema, naj vas privabi zastonj pica za vse.

Diskusijo bo vodila Patricija Frlež (študentka sociologije).


Vabi ZVEŠ >>>


10/05/2014

Veselimo se!

"Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli." Tedaj je nekaj njegovih učencev govorilo med seboj: "Kaj pomeni to, kar nam pravi: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli' in kaj: 'Grem k Očetu.'" Govorili so: "Kaj pomeni, kar pravi – 'malo'? Ne vemo, kaj govori."Jezus je vedel, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: "O tem se sprašujete, ker sem rekel: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli'? Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel."     (Jn 16,16-22)

Ko je Jezus pri zadnji večerji razlagal učencem, da bo skoraj napočil čas, ko ga ne bodo več videli, in da odhaja k Očetu, ga niso razumeli. Povedal jim je, da se bo skoraj zgodilo, da bodo žalovali in jokali, svet pa se bo veselil. 

Kdo je ta svet, o katerem je pripovedoval naš Gospod? Njegove smrti so se veselili judovski duhovniki, pobožnjaki in sploh vsi, ki so se v njegovem predsmrtnem času norčevali iz njega. Veselila se je je nahujskana drhal, ki je prosila Pilata, naj jim izpusti Baraba, Jezusa pa križa. Ob njegovih mukah so se naslajali vojaki rimske vojske. veselili so se je mimoidoči, ki so ga zasmehovali, rekoč, naj stopi s križa. Kar veliko ljudi, ki so predstavljali svet, se je veselilo njegove nesreče. Žalovali so le njegovi učenci, saj so imeli radi svojega Učitelja,  nekateri pa tudi zato, ker  so se jim porušile sanje o tem, kako bodo zasedali položaje v mesijanskem kraljestvu. 

Toda Jezus je napovedal še nekaj drugega, zelo pomembnega, to je  vstajenje od mrtvih.  Ta dogodek je postal za apostole največji razlog za veselje. Ko sem pred časom objavil pogovor o resničnosti vstajenja, se je nekdo oglasil s pripombo:
"Pa je Jezus Kristus zares vstal od mrtvih?" Le čemu je to važno? Mar ima odgovor na to vprašanje kakršenkoli vpliv na našo vsakdanjo borbo za preživetje? Nima! Ne vznemirjajmo se torej zaradi takšnih vprašanj.
Pripomba me je spomnila na napise, ki so jih pred časom objavljali ateisti na londonskih avtobusih: "Boga verjetno (probably) ni. Zatorej naj vas več ne skrbi in uživajte svoje življenje."  Ne vem sicer kako težko vsakdanjo borbo za preživetje preživlja avtor zgornjega navedka. Lahko mu le odgovorim, da bo njegova vsakdanja borba za preživetje trajala zelo kratek čas, morda nekaj desetletij, večnost pa je močno drugačna. Tam ne bo nobene borbe za preživetje, zato le-ta ne bo imela nobenega vpliva na njegovo eksistenco. Jezus Kristus je namreč umrl zaradi naših prestopkov in vstal za naše opravičenje. Njegovo vstajenje je dokaz, da ni šlo za lažnega, ampak za resničnega Mesija, tistega, ki je rekel o sebi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,16.18) Zato se ni le dobro in koristno, ampak se je nujno potrebno vznemirjati zaradi takšnih in podobnih vprašanj.

Ko govorimo o razlogih za veselje, ki nam izvoljenim daje Jezusovo vstajenje, je prav, da opozorimo, da smo kristjani prevečkrat videti bolj podobni zbranim na sedmini, kot veselim ljudem. Dr. Martyn Lloyd-Jones je rekel o takih:
Če dajemo vtis, da je glavni učinek  krščanstva ta, da nas naredi bedne, potem ni čudno, da se  devetdeset procentov ljudi nahaja zunaj krščanske cerkve. "Glej jih, bedne kristjane," pravijo. In dodajo, da imajo življenje, veselje in polnost. Nas kristjane je lahko sram. Toda ne gre le za vprašanje sramu. Kakšna strašna odgovornost je na nas, če na tak način krivo predstavljamo evangelij veličastva blaženega Boga (1Tim 1,11).  Pred vsemi ljudmi bi morali izpričevati, da prekipevamo od polnosti. Predstavljati bi morali resničnost psalmistovih besed: "Moj kelih je zvrhan." (Ps 23,5*)
 Jezus Kristus nam daje pravo veselje, ki nam ga nihče ne more vzeti. Tega se moramo zavedati ob vsakem času. Ravno zato je Pavel napisal: "Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se." (Flp 4,4)  Apostol narodov se je zelo zavedal pomena veselja v Gospodu, zaradi česar je  v zgornji povedi kar dva krat spodbudil kristjane v Filipih k veselju.  Torej, veselimo se! 


*Ekumenska izdaja, 1974.


09/05/2014

Iz pisma grofa von Moltkeja

Helmuth James grof von Moltke pred (nacističnim) "ljudskim sodiščem". Vir slike: Wikipedia.
"In on (tvoj mož) stoji pred Freislerjem, toda ne kot protestant, niti kot zemljiški posestnik, niti kot plemič, Prus ali Nemec ... ampak kot kristjan. To in nič več."

Ljudsko sodišče je 11. januarja 1945 Helmutha Jamesa von Moltkeja obsodilo na smrt, obsodba je bila nato izvršena 23. januarja. Zgornji odlomek je iz njegovega pisma ženi Freyi


Vir citata: Plötzensee Memorial Berlin,  Coloquium Verlag, Berlin 1968. S.20.
 


03/05/2014

Na Kitajskem režim porušil cerkev Sanjiang

Vir slike: CNN
Pred časom sem na tem mestu poročal o nameri kitajskih oblasti, da porušijo cerkev Sanjiang v mestu Wenzhou, ki mu pravijo Jeruzalem Vzhoda. Cerkvena stavba je pripadala Trojnemu samo-patriotičnemu gibanju (protestantski skupnosti, ki jo nadzira režim) in so jo gradili dvanajst let. 

Kot poroča CNN, so cerkveno stavbo v ponedeljek, 28. aprila porušili.  Po poročanju organizacije China Aid se kitajski kristjani bojijo, da bo režim povečal pritisk na širjenje krščanstva na Kitajskem. Kitajske komunistične oblasti zatrjujejo, da ne gre za preganjanje. 


Dostop do članka na CNN >>


Dobri pastir in njegovi

Tedaj so ga obstopili Judje in mu govorili: "Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Mesija, nam odkrito povej!" 25 Jezus jim je odgovoril: "Povedal sem vam, pa ne verjamete. Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. 26 Toda vi mi ne verjamete, ker niste izmed mojih ovc. 27 Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. 28 Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. 29 Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. 30 Jaz in Oče sva eno."   (Jn 10,24-30)

Kraj zgornjega dogajanja je bilo stebrišče jeruzalemskega templja na praznik tempeljskega posvečenja (Jn 10,22.23).  Eno glavnih vprašanj, ki so se motala po glavah Judov v tistem času je bilo: "Kdo je sploh ta Jezus?" Vprašanje je aktualno še danes, saj si ga mnogi še danes zastavljajo. Njihovi odgovori niso enoznačni, saj nekateri menijo, da je šlo za potujočega učitelja, drugi ga imajo za preroka, tretji ga imajo celo za izmišljeno osebo (če je tako, potem je tudi njihovo štetje let izmišljeno, zlasti še sklicevanje na "naše štetje", ko vendar to potemtakem v resnici  ni njihovo štetje).  

Zanimivo je, da so omenjeni Judje videli mnogo Jezusovih znamenj in čudežev, na koncu pa še vedno niso vedeli, kdo sploh on je. Poleg tega jim je to, glede na njegove besede, on sam razodel (v. 25),  a oni mu kljub njegovim besedam in dejanjem še vedno niso verjeli. Verjeli pa niso, ker niso bili izmed "njegovih ovc".  Primerjava ljudi z ovcami je danes za mnoge ljudi, ki o ovcah skoraj nič ne vedo (in so morda te simpatične živalce videli le, kako se pohlevno pasejo blizu avtoceste v Šentožbaltu ali kje drugje), pravo pohujšanje. V današnjem svetu ovce ne uživajo kakega posebnega ugleda, saj jih imajo ljudje za pohlevna in neumna bitja, ki se dajo voditi, kakor si izmislijo pastirji. Zato ne bo odveč pojasnilo, da so ovce obenem  pohlevne in svojeglave. Če ovca v bližini opazi malo lepšo pašo, se usmeri tja in se polagoma oddalji od črede ter se izgubi.  Take ovce večkrat zaidejo v smrtno nevarnost, ko kam padejo, ali pa jih ogrozijo  zveri. V tem primeru se navadno ne oglašajo, zaradi česar jih pastirji le stežka najdejo. Jezus je torej zbranim povedal, da ne verujejo vanj, ker niso njegovi. Tisti, ki so njegovi, poslušajo njegov glas in mu sledijo. Še več, tiste, ki so njegovi on tudi osebno pozna. Tistim, ki jih osebno pozna, tudi daje večno življenje. Nikjer ne pravi, da bi bili ti ljudje kaj zelo posebnega, ne gre torej za idealne ljudi, ampak za tiste, ki mu sledijo. Na drugem mestu pravi o sebi: "Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce." (Jn 10,11)  On je Odrešenik, ki je položil življenje za svoje ovce. Njegova žrtev je sicer zadostna za vse ljudi vseh časov, toda dejansko se aplicira le na njegove izvoljene. Njegova spravna žrtev torej nima neskončnega, ampak le omejeni učinek. Kdor je Kristusov, ne more biti od koga drugega ali tretjega. Kdor je njegov, se nikoli ne bo pogubil, kajti Bog Oče je tisti, ki ga drži pokonci in ga izroča svojemu Sinu. O njem pravi prerok Izaija: "Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo delil pravico."  (Iz 42,3) Poleg kristjanov, ki delujejo kot močni, obstajajo tudi šibki, ki se imajo morda za nevredne. Pozor, nevredni  smo vsi, tako šibki kot močni,  pa tudi oni, ki se nahajajo nekje v sredini. Zato je prav, da še enkrat preberemo besede apostola Pavla, ki pravi:
Božja pravičnost se daje po veri v  Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: 23 saj so vsi grešili in so brez Božje slave, 24 opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. (Rim 3,22-24)
Tisti, ki je šibek in tisti, ki je močan,  sta grešila in kot taka ostala brez Božje slave. Po naravi si opravičenja, oziroma odrešenja nihče ne zasluži. Božja pravičnost je iz milosti, ki se daje po veri v Jezusa Kristusa. Opravičenje pred Bogom je za vse, močne in šibke, zastonjski Božji dar, torej stvar milosti, ne našega prizadevanja. Kdor v veri sprejema to milost, je med izvoljenimi, za katere je  Jezus Kristus položil svoje življenje. Tak posluša Gospodov glas in gre za njim. Tak se nikoli ne bo pogubil, ampak bo ob uri smrti, ali pa ob drugem Gospodovem prihodu prešel v večno življenje.

Si tudi ti med temi?


02/05/2014

Jezus in sodobni znanstveniki

Ali lahko zaupamo novozaveznemu opisu Jezusa ali je zgodovinski Jezus bistveno drugačen od Jezusa vere? Kaj naj si mislimo o Bartu Ehrmanu, ki govori, da je Jezus napačno interpretiran, in da se je Sveto pismo skozi čas znatno spremenilo?  Skupini protestantskih teologov na White Horse Inn, ki pripadajo različnim denominacijam (reformirani, luteranski in baptistični) se je v tej malo več kot polurni oddaji pridružil  strokovnjak za Novo zavezo Craig A. Evans.


Dostop do oddaje na White Horse Inn >>>