30/06/2014

Kalifat do osrčja Alp?

Vir: Daily Mail

Zgornji zemljevid nam prikazuje, kako si islamistična organizacija ISIS predstavlja svet med Atlantikom in Indijo, kot naj bi bil videti čez pet let, ko naj bi se čez ta prostor razširil muslimanski  kalifat. Zanimivo je, da naj bi kalifat segal celo preko Slovenije in zajel vso Avstrijo. Pri tem pa so pozabili vključiti nekatere muslimanske države, kot sta Bangladeš, ki bi mejil na "provinco" Khurasan in Indonezija.

Toda želje so eno, realnost pa drugo. Je pa dobro in  koristno take in podobne stvari vzeti na znanje. Konec koncev je bil Dunaj kar dva krat ogrožen od tem podobnih, pa tudi okoli Siska so se že nekoč  motovilili...

Več o tem: Daily Mail >>>


28/06/2014

Tu es Petrus



Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" 14 Rekli so: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov."  15 Dejal jim je: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" 16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: "Ti si Mesija,Sin živega Boga." 17 Jezus pa mu je dejal: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. 18 Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. 19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'"  (Mt 16,13-19)

 V rimskokatoliški cerkvi močno poudarjajo zgornji odlomek iz Matejevega evangelija in ga razglašajo za kronski dokaz papeškega prvenstva in vsega tistega, kar iz njega izhaja. Renesančni skladatelj Palestrina, poleg njega pa še drugi, so celo uglasbili besedilo Mt 16,18.19.  O teh stvareh sem že pred leti pisal v prispevku Tu es Christus. Ker je pred nami petrovo, sem se odločil, da ga na tem mestu malo predelam in razširim. 

 Pa si poglejmo to stvar bolj podrobno. Dogodek, o katerem je govora, navajajo vsi trije sinoptiki, zgodil pa se je na področju mesta Cezareja Filipova, ki je ležala severno od Galilejskega jezera. Kraj se omenja že v Jozuetovi knjigi, v njem pa je bilo tedaj Baalovo svetišče. V času Selevkidov so v kraju uredili Panovo svetišče, kralj Herod pa je dal v mestu sezidati tempelj v čast cesarja Avgusta. Kraj je dobil ime deloma po tetrarhu Filipu, deloma pa po Cezarju Tiberiju. Gre za eno od najbolj severnih točk Jezusovega delovanja, kjer so se mešale različne kulture in religije: judovska, grško-rimska in orientalske. Če dobro pogledamo, gre za podobno multikulturno družbo, podobno današnji. In ravno tam je Jezus zastavil apostolom ključno vprašanje o sebi: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" (v. 13b)

Dobil je zelo pestre odgovore: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov." (v.14) Roko na srce, tudi danes bi bili odgovori zagotovo zelo pestri, najbrž še bolj kot v tistem času. Nato jim je Jezus še enkrat zastavi ključno vprašanje, ki pa se je nanašalo izključno nanje: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" (v.15) Apostol Peter je izstrelil kot iz katapulta: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." (v.16) Tukaj smo prišli do pravilnega odgovora na ključno vprašanje. Gre namreč za prvo zapisano izpoved vere v Jezusa Kristusa, in to je podal neučakani Peter v imenu ostalih apostolov. Šlo je za tako pomembno izpoved, da mu je Jezus odgovoril: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih." (v.17) S temi besedami mu je povedal, da Peter ni mogel iz svoje lastne človeške moči in intelektualnega ali religioznega napora priti do takega zaključka, temveč mu je bilo to dano od nebeškega Očeta. Pri tem je šlo za izvolitev, ne za nekakšno Petrovo svobodno voljo ali napor.

Toda pri sami izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga,"  je šlo še za nekaj: učenci so doumeli najpomembnejšo lekcijo v Jezusovi šoli. Kar je sledilo, je bil le še zaključni del: zadnji meseci delovanja, cvetna nedelja, zadnja večerja, obsodba, križev pot, Kristusova žrtvena smrt na križu in vstajenjski finale z vnebohodom. Res je, da gre tudi pri teh dogodkih za pomembne mejnike odrešenjske zgodovine, ki pa so vsi anticipirani v Petrovi izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." V skladu s starozaveznimi prerokbami in z judovskim verovanjem je/naj bi bil Mesija hkrati prerok, duhovnik in kralj. Petrova izpoved vere v Jezusa pa nekako ne gre v kontekst predstave o nekom, ki bi bil prerok, duhovnik in kralj. Duhovniki in še manj kralji po navadi niso  vandrali naokoli, obdani s skupinico nepomembnih učencev in govorili o Božjem kraljestvu... Kakorkoli, učenci so obvladali lekcijo, seme Kristusove Cerkve se je prijelo, s čimer je Jezusova učiteljska pot dosegla svoj glavni cilj.

 Zdaj pa sledi odlomek, ki je najbolj pri srcu rimskim katoličanom in na njem osmišljajo svoje posebne avtorske pravice do Kristusovega evangelija: "Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.  Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'" (vv.18-19) Na teh dveh (in še nekaterih) stavkih utemeljujejo primat rimskega škofa in posebno "apostolskost" rimskega "svetega" sedeža. Pri tem seveda  pozabljajo, ali pa nočejo vedeti: 
  1. da je lahko neka cerkev toliko apostolska, kolikor zvesto sledi nauku apostolov; 
  2. da je apostolska doba in služba že davno minila;  
  3. da apostolska služba za razliko od prezbiterske (starešinske) in škofovske (predstojniške) ni bila omejena na nek kraj, kot je npr. Rim, ampak je šlo pri njej za službo potujočih misijonarjev; 
  4.  da je Peter utemeljil ali pomagal utemeljiti mnoge cerkve (Jeruzalem, Antiohija), med katerimi zagotovo ni bilo rimske, saj je obstajala že pred njegovim prihodom v omenjeno mesto. 
Kakšna je torej Petrova vloga v tem odlomku? Izpovedal je tisto, kar so verovali apostoli. Zakaj ravno on? Bil je pač najhitrejši in tudi najbolj zaletav govorec med njimi. O njegovi zaletavosti se lahko prepričamo že nekaj vrstic pozneje, ko je Jezus govoril o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čaka (prim Mt 16,20). Peter je spet izstrelil kot iz katapulta: "Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!" (v. 22) Tokrat ni sledila pohvala, temveč zelo stroga graja: "Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško." (v.23) Kot pravi Zondervanov svetopisemski priročnik, "Boga ne obvezuje vsaka Petrova beseda. Vse, kar je učenec naredil v skladu s Kristusovo voljo, pa ima trajno vrednost." (s.566) Trajno vrednost pa ima zagotovo njegova znamenita izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga."

Pri utemeljevanju domnevnega prvorazrednega pomena apostola Petra, pri čemer naj bi bili ostali apostoli tako rekoč drugorazredni (kar demantira sv. Ciprijan, ki pravi v svojem spisu Edinost katoliške cerkve: "To so bili kajpada tudi drugi apostoli, kar je bil Peter, opremljeni z enakim deležem časti in oblasti..." *), se pojavljajo določena vprašanja:
  1. Če je bil sv. Peter res Kristusov namestnik na zemlji in posledično tako zelo pomemben, zakaj se zadnjikrat pojavi v 15. poglavju Apostolskih del, v preostalih 13 poglavjih pa ni več ne duha ne sluha o njem? 28. poglavje Apd govori o Pavlovem bivanju v Rimu, o Petrovem pa nič.
  2. V Apd 8,14 beremo: "Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija sprejela Božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza." Bi lahko  v časniku Osservatore Romano prebrali kaj takega: "Škofje, ki živijo v Rimu, so slišali, da je Kuvajt sprejel Božjo besedo; zato so tja poslali  Frančiška in Franca Rodeta?"  Prej bi se lahko zgodilo, da bi Kuvajt sprejel Božjo besedo, kot ono drugo! Rodeta bi najbrž lahko poslali, ne pa Frančiška. On pošilja druge, ne drugi njega. 
  3. 15. poglavje Apostolskih del nam pripoveduje o jeruzalemskem koncilu. Peter se pojavlja kot eden od poročevalcev (Apd 15,7-11). Za njim sta govorila Barnaba in Pavel (ib. v. 12), zaključno besedo pa je imel apostol Jakob, ki je tudi povzel sklepe (ib. 13-21), ki so jih nato vnesli v pismo antiohijski cerkvi. Pismo pa se začenja z besedami: "Mi, apostoli in strešine, vaši bratje..." (ib. v.23) Peter tu ne igra nobene posebne vloge velikega svečenika in nezmotljivega Kristusovega namestnika. Je le eden od apostolov, starešin, bratov.
Res je, da so med apostoli nekateri uživali večji ugled, kar potrjuje tudi sv. Pavel, ko pravi: "[K]o so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob, Kefa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Barnabu desnico v znamenje občestva; midva naj bi šla med pogane, oni pa med obrezane." (Gal 2,9) Peter je bil torej eden od treh apostolov, ki so veljali za stebre cerkve, poleg njega sta uživala enak ugled tudi Jakob in Janez. Toda med uživanjem ugleda in posedovanjem posebnih pooblastil je velika razlika. 

Da, Peter je bil eden od najpomembnejših apostolov, ni pa posedoval današnjih papeških pristojnosti. Te so si rimski škofje uzurpirali skozi stoletja, ki so sledila... 

*Svetega Cecilija Cipriana izbrani spisi, drugi del, Ljudska knjigarna, Ljubljana 1943-XXI. S.104.

27/06/2014

Meriam Ibrahim od včeraj na prostosti

Vir slike: Christianity Today
Kot poročajo mediji, je  Meriam Ibrahim, ki je bila pred časom obsojena na smrt zaradi domnevnega odpadništva od islama ("religije miru"), od včeraj spet na prostosti. 

Režim v Kartumu jo je spustil po intervencijah iz diplomatskih krogov. 

Skupaj z možem in otrokoma se je zatekla v veleposlaništvo ZDA, kjer zdaj čakajo na odhod iz Sudana. 

Za zdaj kaže, da se primer te družine srečno končuje. Žal je veliko več podobnih primerov v islamskih in drugih državah, kršiteljicah verskih svoboščin, ki imajo žalosten konec. 


The Guardian >>>

BBC >>>

25/06/2014

Zakaj so spet aretirali Meriam Ibrahim?

Vir slike: BBC
Kot sem poročal včeraj, 24. 6., so sudanske oblasti na kartumskem letališču aretirale celotno družino Meriam Ibrahim, ki je želela zapustiti to islamsko državo.  Kot poroča BBC, so jih omenjene oblasti aretirale, ker naj bi imela Meriam Ibrahim ponarejen potni list. V resnici ji je zasilni potni list izdalo veleposlaništvo Republike Južni Sudan. Odgovorni na veleposlaništvu potrjujejo pristnost tega potnega dokumenta. Toda predstavniki sudanskega  režima trdijo, da naj bi bila Meriam Ibrahim njihova državljanka. Svoje dejanje opravičujejo s tem, da sudanski državljan ne bi smel potovati s potnim listom druge države. Toda, kolikor mi je znano, obstajajo na svetu tudi dvojna državljanstva. Tako imajo npr. nekateri slovenski državljani  poleg slovenskega še kako drugo državljanstvo. Zakaj ne bi smela imeti Meriam Ibrahim dveh državljanstev? Odgovor se skriva v nadaljevanju.

Meriam Ibrahim je hči muslimana in pripadnice etiopske ortodoksne cerkve. Oče je njo in mater zelo zgodaj zapustil in Meriam je bila vzgojena v  veri svoje matere. Problem je nastal, ko se je poročila z ameriškim državljanom, po rodu iz Južnega Sudana, kajti islamistične oblasti v Sudanu jo štejejo za muslimanko (odločilna je vera očeta!), muslimankam pa se je po šerijatskem pravu prepovedano poročiti z nemuslimanom. Zaradi tega je bila obsojena na bičanje, zaradi "odpada" od islama (ki mu v resnici nikoli ni pripadala) pa na smrt. Ta sodba je bila nato na prizivnem sodišču razveljavljena. Ker se je kot "muslimanka" (kar pravzaprav nikoli ni bila) poročila s kristjanom, je po mnenju islamističnih oblasti v Kartumu njena poroka neveljavna, zato naj ne bi imela pravice do državljanstva Južnega Sudana, od koder izhaja njen mož, ki po šeriatskem pravu torej ni njen mož. 

Zadeva se torej čudno zapleta... Več o tem najdete v člankih na spodnji povezavi.



24/06/2014

Mi in država

Vir slike: Wikimedia


Ker je pred nami državni praznik, dan državnosti, si dovoljujem napisati nekaj besed o svojem videnju odnosa kristjana do države. 

Država je nekaj, od česar vsi nekaj pričakujemo. Nekateri zelo veliko, celo preveliko. V Ameriki poznajo pregovor, ki pravi: "Če je tvoja vlada dovolj velika, da ti lahko vse da, potem je tudi dovolj velika, da ti vse vzame nazaj."  Zanašanje na državo, ki naj bi bila kot nekakšen Miklavž ali dedek Mraz, ki bi vse dal in vse uredil, torej ni niti najmanj pametno. Mussolini je nekoč dejal: "Država je vse, nič ni zunaj nje, nič ni proti njej." Gre za tipičen primer malikovanja države, oziroma njeno pobožanstvenje. Taka totalitarna država ti zelo hitro vse vzame. 

Po drugi strani je država nekaj, kar potrebujemo, a ne zaradi tega, ker bi bili tako dobri, temveč zato, ker smo grešni. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo nikakršne oblasti. Zato je apostol Pavel  s tem v zvezi zapisal: "Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo." (Rim 13,4b) Brezvladje (anarhija) prinese kaos in po navadi še večjo škodo kot najslabši možen režim. Spomnimo se brezvladja v Liberiji pred leti, ko so dvanajstletniki terorizirali ljudi s kalašnikovimi in drugih podobnih primerov.  Tudi zato je Pavel napisal: "Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga." (Rim 13,1) To seveda ne pomeni, da je Bog postavil oblastnike, kot postavlja šahist figure, ampak, da je oblast nekako v skladu z Božjo voljo, četudi je ta oblast brezbožna ali poganska. Še več, kristjan je dolžan prispevati svoj delež pri skrbi za blaginjo države, kjer živi. Prerok Jeremija polagal judovskim izgnancem v hiperpoganskem Babilonu na srce naslednje besede: "Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h GOSPODU; njegova blaginja je namreč vaša blaginja." (Jer 29,7)  Babilon ni bil  neko nedolžno mesto, ampak velika in osvajalska mestna država,  imperij, ki je Božjemu ljudstvu vzel lastno državo in ga (v veliki meri) preselil v Babilon. Tudi sv. Pavel je pisal, naj molimo za oblastnike: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho."  (1Tim 2,1.2) Res je sicer, da se je to dogajalo pred Neronovim divjanjem, vendar, kristjani tudi v času preganjanj niso odstopali od tega načela. 

Po drugi strani se kristjani niso kompromitirali z božanskim čaščenjem cesarja, oziroma države, ki jo je le-ta predstavljal. Tu so se dosledno držali principa: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) Zato noben kristjan ne bi smel pristati na totalitarno tezo o državi, ki da naj bi bila vse!  Vsaka oblast teži k temu, da bi čim popolneje obvladovala tiste, ki jim vlada. Kjer in če je ta oblast totalna, je obvladovanje totalno.  Zato je ločitev cerkve od države zelo dobra zamisel, ki zagotavlja cerkvi avtonomijo. V severnoevropskih državah, kjer imajo državne cerkve, se dogaja, da država preko imenovanja cerkvenega vodstva določa cerkveno disciplino in se posredno meša v verski nauk. Princip sola Scriptura so zamenjali s principom sola cultura. Vse to se je zgodilo zato, ker se cerkvena vodstva ne držijo apostolskega nauka: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!"  

Imamo pa tudi cerkve, ki se gredo zelo rade politiko in uporabljajo prižnice za širjenje političnih idej. Tudi to je nadvse problematično.  Russel D. Moore je s tem v zvezi zapisal: "Kar se tipično dogaja, je da  gredo cerkve, ki so očitno politične, v tako smer, da postanejo cerkve, ki jih nihče niti politično niti teološko ne jemlje resno." Ko začne cerkev nastopati s političnimi temami,  začne okolica nanjo gledati kot na politično organizacijo. Isto velja za  politično izpostavljene pastorje, teologe, duhovnike. Ker niso pravi politiki, postanejo politično irelevantni, ker zganjajo politiko, so teološko irelevantni. Na dveh stolih se ne da sedeti. Kadar in kjer sta cerkev in država nekako združeni, izgubljata obe. Tu obstajata dva modela, na eni cezaropapistični, značilen za vzhodno pravoslavje in nekatere protestantske države na severu in zahodu Evrope, na drugi pa papocezaristični,  ki je (bil)  značilen za katoliške države. V prvem primeru država upravlja s cerkvijo, v drugem pa cerkev z državo. Nobeden od navedenih sistemov ne ustvarja pravih kristjanov, ampak  predvsem cerkveno članstvo. 

Kristjanu se ni prepovedano ukvarjati s politiko, toda cum grano salis! Tu je treba biti zelo pazljiv, kajti svet  v tem pogledu  opazi pri kristjanu celo tisto, česar  ni storil, kaj šele dejanske spodrsljaje. 

Tukaj sem navrgel nekaj prigodnih misli ob državnem prazniku. Za konec pa: Bog blagoslovi našo zemeljsko domovino in daj, da vsi njeni udje najdejo pot v nebeško domovino! 


Poigravanje režima z Meriam Ibrahim

Meriam z možem Danielom in otrokoma (Vir: Facebook)


Včeraj sem pisal, da je prizivno sodišče oprostilo Meriam Ibrahim, ki je bila pred tem obsojena na bičanje in na smrt zaradi domnevnega odpada od islamske religije.  V resnici ni bila nikoli muslimanka, le njen oče, ki jo je zelo zgodaj zapustil, je bil musliman. Po šerijatskem pravu pa štejejo vse otroke, katerih očetje so muslimani, ne glede na to, da jih morda ti otroci nikoli niso poznali, za muslimane (sic!). 

Skupaj z možem Danielom in otrokoma je bila namenjena v ZDA, od koder je njen mož. Na letališču v Kartumu so celotno družino aretirali in je vse skupaj  zopet nekje pri začetku...



23/06/2014

Meriam Ibrahim na prostosti?

Vir slike: The Guardian
Kot poročata BBC in The Guardian, je bila sudanska ženska Meriam Ibrahim, ki naj bi "odpadla" od islamske vere in  bila zaradi tega obsojena na smrt, po sklepu prizivnega sodišča oproščena obtožb. Kot sem že pisal na začetku tega meseca, je Meriam Ibrahim poročena z ameriškim državljanom, v zaporu pa je v težkih razmerah rodila deklico.

Hvala tistim, ki ste se podpisali pod peticijo za njeno osvoboditev.



14/06/2014

Nedelja dogme

Kot sem na svojem spletniku že večkrat povedal, se mi zdi cerkveno leto zelo pripraven pripomoček za učenje vere. Nedelja, ki je pred nami, je posvečena skrivnosti Svete Trojice, ki je ena od temeljnih dogem krščanske cerkve. Ko so v srednjem  veku razmišljali, da bi Sveti Trojici namenili nek poseben dan, ni šlo gladko, ker so nekateri temu ugovarjali, češ, da bi šlo tu za praznik dogme. Na koncu je prevladalo mnenje tistih, ki so bili za tak poseben praznik. 

Kaj je sploh dogma? Dogma je nekaj podobnega kot v matematiki aksiom. Pred časom  je nek rimski katoličan na enem od spletnih forumov očital protestantom, da nismo dosledni pri načelu Sola Scriptura, saj Scriptura ne pozna pojma Sveta Trojica. Slednje je sicer res, res pa je tudi, da omenjena oseba očitno ni razumela načela Sola Scriptura, ki pravi, da je treba vse dogme preveriti skozi Pismo. Kar gre skozi sito, se obdrži, kar ne gre skozi, se zavrže. Pri reformaciji je šlo za prevetritev deformiranega verskega nauka, ne za njegovo še večjo deformacijo. To zadnje počnejo tisti, ki iz ničle odkrivajo krščanstvo, kot npr. Jehovove priče ali armstrongovci. 

V krščanski cerkvi se je bilo kar kmalu treba spoprijeti z določenimi težavami doktrinarne narave. Novozavezna cerkev je  od judovstva podedovala vero v enega Boga. Toda tudi Jezus se je svojim učencem razodel kot Bog. Po svojem odhodu je poslal na svet Svetega Duha.  Ker Sveto pismo pušča stvari odprte, je morala cerkev to nekako povezati, ker so se  s tem v zvezi zelo zgodaj pojavile različne herezije. Cerkev je nato  to stvar definirala  na nikejskem in prvem carigrajskem koncilu.  Z matematičnega stališča je seveda enačba "trije so eden in obratno" nesprejemljiva. Ne smemo pozabiti, da je  Bog  onkraj matematike. Če bi bilo drugače, bi bil Bog del naravnega sistema stvari, toda on presega stvarstvo. Nas pa dogma o Trojici uči še eno pomembno resnico, ta je, da je Bog občestveno bitje, ni samozadovoljni samotar. Ker smo ustvarjeni po njegovi podobi, smo tudi ljudje občestvena bitja. Sociologi pravijo, da je človek družbeno bitje.  Jezus se je razodel kot Sin nebeškega Očeta, torej je Oče počelo Sina. Nekateri  razlagajo skrivnost Trojice s stališča Janezovega izreka: "Bog je ljubezen." (1Jn 4,8) Oče ljubi Sina, Sin mu vrača ljubezen, Sveti Duh pa je vez ljubezni v Trojici. Gre za zelo smiselno razlago te dogme. 

Kakorkoli, pri razlaganju Božje troedinosti moramo paziti, da se nam ne zgodi kot v legendi o Avguštinu. Ta pravi, da je omenjeni mislec na veliko tuhtal o tej zadevi in srečal otroka, ki je iz morja prelival vodo v majhno jamico. Ko je vprašal fantka, kaj počne, mu je ta odvrnil, da hoče preliti vso vodo iz morja v jamico. Avguštin mu je seveda rekel, da je to nemogoče. Mali pa mu odgovori: "In ti bi rad veliko skrivnost Svete Trojice prelil v svojo majhno glavo?" Res je pretiran optimist, kdor meni, da more končni človek doumeti neskončnega Boga... 


11/06/2014

Novost ob stoletnici Chráskovega prevoda Svetega pisma

Vir slike: Svetopisemska družba Slovenije
Letos ni le stoletnica začetka prve svetovne vojne, ampak stoletnica še enega dogodka. Chráskov prevod Svetega pisma Starega in Novega zakona slavi namreč častitljivih sto let (1914-2014). O Antonu Chrásku, češkem pridigarju, ki je zaslužen za ta prevod, sem že pisal tukaj. V slovenskem protestantskem svetu je  ta prevod igral podobno vlogo kot angleški prevod kralja Jakoba (King James Version), seveda v številčno neprimerno skromnejšem merilu, saj bi lahko vse slovenske protestante naselili v enem manjšem mestu, pa tudi časovno je veliko mlajši. 

Ob stoletnici tega pomembnega dogodka, saj je šlo za drugi (in zaenkrat  zadnji) protestantski prevod Biblije v slovenščino, je Svetopisemska družba Slovenije uredila posebno spletno stran, s prenovljeno Chráskovo izdajo Svetega pisma, pri čemer so uvedli določene, predvsem pravopisne, popravke. Arhaizmi, kot so "beseda tvoja", "pazder", itn. so ostali.

Se bo morda našel kdo, ki bi ta prevod še bolj prilagodil sodobni slovenščini in naredil slovensko varianto New King James Bible?




10/06/2014

Gratis e-knjiga: 5 reči, potrebnih za krščansko rast

Na spodnji povezavi najdete dostop do treh elektronskih  izdaj knjige Five things Every Christian Needs to Grow, ki jo je napisal znani reformirani teolog R. C. Sproul. Knjigo lahko preko spletne strani Ligonier Ministries brezplačno snamete  preko celega meseca junija

DOSTOP DO e-KNJIGE >>>

07/06/2014

Vsak jezik bo pripoznaval Boga (ob dnevu Primoža Trubarja)

Letošnja binkoštna nedelja čudovito sovpada z dnevom Primoža Trubarja. Naš reformator je dal v svojem drugem abecedniku, pod logotipom Morhartove tiskarne, zapisati zgornji stavek v latinskem jeziku, ki bi se lahko po naše glasil: "In vsak jezik bo pripoznaval Boga."  Stavek pa je vzet iz Rim 14,11 (CHR). 

Ko  so bili petdeseti dan po Jezusovem vstajenju apostoli zbrani v gornjih prostorih hiše, kjer so se zbirali, so bili deležni izlitja Svetega Duha, zaradi česar so na veliko začudenje Judov iz raznih delov sveta začeli oznanjati Božja dela v različnih jezikih (Apd 2,1-12). Dar jezikov je apostolom omogočil, da so lahko širili veselo oznanilo med različnimi ljudstvi. 

V srednjem veku je zahodna cerkev striktno omejevala uporabo živih jezikov v bogoslužju na najnujnejši minimum, podobno je bilo tudi z oznanjevanjem Božje besede, kot je zapisana v Svetem pismu. Biblične perikope, ki so jih brali ob nedeljah, so bile v latinščini, ki je večina ni razumela. Posamezna reformacijska gibanja v poznem srednjem veku (Wycliffe, husiti) so izdelala prevod Biblije v živih jezikih.  Šele reformacija, ki jo je začel Luther, je sprožila veliko aktivnost okrog prevajanja Božje besede, poleg tega je imela na razpolago tudi nov izum, to je  tisk. V tem gibanju se je znašel tudi naš Primož Trubar, v želji, da bi bil tudi slovenski jezik med jeziki, ki bi izpovedovali Boga ter ga slavili v pristnem bibličnem duhu.

Bog deluje preko svoje besede, o kateri je pisano: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Beseda pa učinkuje le v povezavi s Svetim Duhom: "Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč." (1Kor 2,4) Delovanje Svetega Duha je večstransko. Jezus je pri zadnji večerji rekel učencem: "Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal." (Jn 16,7) Zakaj je bilo bolje, da je Jezus odšel? Jezus je bil lahko v svojem človeškem telesu naenkrat prisoten le na enem mestu, Sveti Duh pa je lahko navzoč povsod.  Zanj ni prostorskih omejitev.

Sveti Duh je tisti, ki oživlja Božjo besedo in je nujno navzoč v življenju kristjana. Zato pravi Pismo: "In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov." (Rim 8,9b) Po domače bi lahko tudi rekli, da tisti, ki nima Kristusovega Duha, ni zares kristjan. Kristus ni zaman rekel: "Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo." (Jn 3,5b) Pogoj za vstop v Božje kraljestvo je torej novo rojstvo, ki ga v posamezniku izvede Sveti Duh. Sveti Duh pa ne poskrbi le za novo rojstvo, ki je povezano z opravičenjem, ampak tudi za kristjanovo življenje v stanju posvečenosti. Posvečenost ne pomeni ravno brezgrešnega življenja, ampak spremenjeno pripadnost. Če smo prej pripadali temu svetu in gospodarju tega sveta, smo sedaj Božji otroci. Sv. Pavel pravi glede tega: "Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'" (Rim 8,15) Nismo torej sužnji kneza teme, ampak posinovljeni Božji otroci. Glagol kličemo pomeni v izvirniku glasno vpitje, kričanje, ne kako navadno klicanje. V vseh nevarnostih imamo torej dostop do nebeškega Očeta.  S tem pa vloga Svetega Duha še ni izčrpana:  "Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.  In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo."  (Rim 8,26.27) Kadar torej ne vemo, za kaj prositi ali za kaj moliti, nam pomaga Sveti Duh in posreduje za nas. Naši prevodi tradicionalno prevajajo grški izraz Parakletos kot Tolažnik. Tudi ta prevod ni najboljši. Parakletos pomeni nekoga, ki je poklican na stran določene osebe, da bi ji pomagal. Torej bi mu lahko  tudi rekli: Branilec, Odvetnik, Pomočnik. Sveti Duh, ki deluje skozi besedo, tudi oživlja: "Ne, naša zmožnost je od Boga,  ki nas je tudi usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha. Črka namreč ubija, Duh pa oživlja."  (2Kor 3, 5b.6) Pavel, kot služabnik nove zaveze in oznanjevalec evangelija, se ne zanaša na golo črko besede, ampak na Svetega Duha, kajti šele ob njegovem posredovanju dobi beseda učinek, ki ji ga je namenil Bog.

To je tista beseda, ki jo je pri nas prvi poslovenil Primož Trubar. Naj ta beseda ob posredovanju Svetega Duha v nas opravi tisto nalogo, ki ji jo je dal nebeški Oče!


04/06/2014

Karizmatično gibanje in deformacija cerkve


Kaj je vrhovna in edina avtoriteta v cerkvi? Je res potrebno Svetem pismu, kot zapisani Božji besedi, dodajati še dodatna razodetja, ali  gre pri tem za samovoljo in deformacijo? So v današnjem času res potrebna nadnaravna razodetja in druge take karizme? Kako in zakaj se je prvotna cerkev deformirala in nato reformirala? Ali pomeni karizmatično gibanje nadaljnjo reformacijo ali deformacijo cerkve? O tem pripoveduje dr. Wayne Pearce v oseminštiridesetminutnem govoru. 

KLIK za dostop do govora v avdio obliki >>>

KLIK za dostop do besedila govora >>>


01/06/2014

Zgodba Mariam Ibrahim

Vir slike: Freedom's Lighthouse
Zgodba sedemindvajsetletne  ženske iz Sudana, po imenu Mariam Yahia Ibrahim Ishag je precej zapletena. Rodila se je očetu - muslimanu in materi etiopsko-ortodoksne veroizpovedi. Oče ju je zapustil, tako da je bila Mariam vzgojena v veri svoje matere. Poročila se je z ameriškim državljanom Danielom Wanijem, s katerim ima sedaj dva otroka, dvajsetmesečnega sina in sedaj rojeno hčer. To je rodila v ječi, priklenjena na tla. 

Mariam Ibrahim je bila namreč dne 15. maja letos obsojena na sto udarcev z bičem in na smrt. Obsojena je bila zaradi prešuštva in odpada od islama. "Prešuštvo" naj bi jo stalo sto udarcev z bičem, "odpadništvo" pa življenja. Problem je namreč v tem, ker je njen oče musliman, v islamu pa šteje vera očeta. Če je oče musliman, so otroci avtomatsko muslimani, četudi nikoli niso bili vzgojeni v tej "religiji miru".  Če je bil torej otrok muslimanskega očeta vzgojen v neki drugi veri, je s tem odpadnik od islama, kar je čisti absurd. Odpadništvo pa se v tej religiji, ki se rada ponaša s tem, da "v islamu ni prisile"*, skladno s šerijatskim pravom, ki temelji na Koranu, kaznuje s smrtjo. Zemljevid na levi ima označene države, kjer so imeli l. 2012 zakonodajo proti odpadništvu. Če se musliman poroči z nemuslimanko, je taka zakonska zveza veljavna, saj se potem otroci štejejo za muslimane. V kolikor se muslimanka poroči z nemuslimanom, zakonska zveza ni veljavna, zaradi česar velja taka ženska za prešuštnico. Tako je postala Mariam Ibrahim "odpadnica" in "prešuštnica" obenem. 

Za Mariam Ibrahim so se zavzele mnoge človekoljubne organizacije in posamezniki, zlasti kristjani. V zadnjem času prihajajo iz Kartuma dvoumni namigi, da bi jo utegnili izpustiti.  Vsekakor pa ji bodo dovolili, da bo dve leti skrbela za dojenčico, seveda v ječi.  To si bržkone štejejo med dobra dela... 

Prosim, da na spodnji povezavi podpišete peticijo za izpustitev Mariam Ibrahim.



Viri:


*Ko sem bil pred tremi leti v Dublinu, sem pred tamkajšnjo glavno pošto videl misijonariti skupino muslimanov, na transparentu pa so imeli napis: "There is no compulsion in religion.  Qur'an 2:256."  Taki reklami ni preveč zdravo verjeti, kajti islam je v večini primerov enosmerna cesta.