"Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" (Lk 6,36)
Zgornja Kristusova zapoved je del "govora na ravnini" ki je nekakšna Lukova vzporednica govora na gori pri Mateju. Poglejmo, kaj vse vsebuje usmiljenost, kakršna se zahteva v tej zapovedi. Vsekakor sodi sem ljubezen do bližnjih, ki ne zajema le prijateljev, ampak celo sovražnike (cf. Lk 6,27.28.30.35). V to kategorijo sodita tudi nemaščevanje (cf. v. 29) in dobrodelnost, ki ne pričakuje povračila (cf. 35). V 37. vrstici beremo: "Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno," kar sicer ne pomeni, da ne bi smeli obsojati tujih dejanj, ki so očitno grešna, vsekakor pa moramo s temi rečmi najprej razčistiti pri sebi (cf. vv. 41.42). Ravnanje do bližnjih bi moralo iti po načelu: "In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim." (cf. v. 31)
Zanimivo je, da svet zelo dobro ve za te zapovedi, ki jih sam v glavnem ni pripravljen izpolnjevati, pričakuje pa, da jih bomo izpolnjevali kristjani. Svet sicer ni čisto kriv za tako razumevanje zapovedi, kajti tudi mnoge cerkve, od rimske do raznih "svetostnih" cerkva in gibanj, učijo podobno. Malokatero od starozaveznih zapovedi je tako težko izpolnjevati, kot tole: "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" (Lk 6,36), ali pa tej podobno pri Mateju, ki se glasi: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Mt 5,48) V bistvu gre za popolnoma nemogočo zadevo, kajti greh ni le nekaj, kar izrečemo ali naredimo, ampak obstajajo tudi miselni grehi. (cf. Mt 5,22.28) Potem sta tu še oslabelost volje in nepazljivost, ki imata lahko različne vzroke (cf. Mr 14,38).
Kakšen je torej namen te in podobnih zapovedi, če jih je nemogoče popolnoma izpolnjevati?
Prvi namen je zagotovo ta, da nas zapovedi vodijo h Kristusu, ki je edini aktivno izpolnil vse zahteve Božje postave. Tisto, česar sami nismo bili zmožni izvršiti, je izvršil on, ki je rekel: "Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,40) Kristus nikogar, ki pride k njemu, ne zavrže (cf. Jn 6,37). On da vsakemu, ki pride v veri k njemu, svojo pravičnost. Kdor je v Kristusu, je deležen njegove pravičnosti. Jezus je usmiljen, kakor je usmiljen nebeški Oče, saj je sam rekel: "Vse, kar ima Oče, je moje." (Jn 16,15a) Na drugem mestu pa pravi: "Kdor je videl mene, je videl Očeta." (Jn 14,9b)
Drugi namen pa je, da nas Bog potem, ko so okusili radost odrešenja, ki ga je za nas pripravil v Kristusu, spodbuja, da živimo v skladu s tem, kar zapoveduje. To še zdaleč ne pomeni, da bomo samo po sebi res kdaj postali tako usmiljeni, kot je naš nebeški Oče, ampak vsakdo pač po svojih zmožnostih. To pa že iz hvaležnosti do Boga za vse, kar je za nas storil po našem Gospodu Jezusu Kristusu, oziroma, kakor je pisano: "Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu." (Ef 5,1.2)
Ni komentarjev:
Objavite komentar