28/07/2014

Ob obletnici začetka velike vojne



Porjaveli kos papirja, ki ga vidite na zgornji sliki je telegram, ki ga je na današnji dan, torej 28. julija pred sto leti, poslal cesarsko-kraljevi minister za zunanje zadeve Avstro-Ogrske grof Berchtold svojemu kolegu v kraljevino Srbijo. V njem v diplomatski francoščini razlaga, kako srbska kraljevska vlada ni zadovoljivo odgovorila na noti, ki ji jo je 23. julija 1914 izročil avstroogrski poslanik v Beogradu, zaradi česar se čuti cesarska in kraljevska vlada primorana, da zaščiti svoje pravice in interese z uporabo sile orožja. Hkrati je povedal, da  Avstro-Ogrska  od tistega trenutka smatra, da je v vojnem stanju s Srbijo. 

Bombastično in arogantno sporočilo, ni kaj. Bili naj bi torej primorani, prisiljeni! Vsi, ki začenjajo vojne trdijo, da so primorani in prisiljeni. Regicid, ki se je zgodil v Sarajevu mesec dni poprej, so izkoristili kot izgovor za začetek velike vojne, ki je na koncu najbolj škodovala ravno tistim, ki so jo začeli. Pa ne le njim. Vanjo se v tednu dni vključila skoraj vsa Evropa s kolonijami vred, za njo pa še mnoge izvenevropske države.  Ta vojna je izbrisala staro podobo sveta. Od sredine 19. stoletja je v Evropi in svetu vladal velik optimizem in tako rekoč brezmejna vera v človeka ter njegove sposobnosti. To je bil čas druge industrijske revolucije, znanosti in tehnike. novih iznajdb in izumov, odkritij, ustvarjanja velikih kolonialnih imperijev in silnega optimizma.   To je bil čas, o katerem navdušeno piše Benedetto Croce v svoji Zgodovini Evrope v devetnajstem stoletju (pri nas izdala Založba Hram leta 1938). Velika vojna je trajala več kot štiri leta. V njej so se sesule vse predstave o viteškem vojskovanju, boju za kralja/cesarja/republiko in domovino. Realnost te vojne so bili strelski jarki, blato, kri, fekalije, juriši in umiki, topniški napadi, skrivanje v lijakih, ki so jih naredile granate in vse tisto, kar opisuje Erich Maria Remarque v Na zahodu nič novega, ali pa Prežihov Voranc v Doberdobu. Ne smemo pa pozabiti na  žrtve, strahovite žrtve! 

Tudi mi živimo v obdobju, ki si rado domišlja, da je "boga pocukalo za brado". Mnogi pravijo, da se iz Knjige, ki naj bi nastala tam nekje v bronasti dobi, ne moremo ničesar naučiti, kajti danes smo menda že preveč razviti za kaj takega. Pa smo res? V določenih pogledih, kot sta znanost in tehnika, zagotovo. Toda razvoj ima tudi šibke točke. Letala padajo z neba. Zgodi se, da jih klatijo paravojske. In smo povsem nemočni. Sekularizem v islamskih državah se umika religijskemu fanatizmu. Časniki so polni grozljivih novic, pa ne le tistih iz daljnih krajev, ampak tudi iz domačih logov. Ah, seveda, to vedno počnejo oni drugi, hudobni, jaz že ne. Gre za znano zgodbo, ki se ponavlja od pamtiveka in jo najdemo že na začetku zgodovine, kot jo popisuje tista "brezzvezna Knjiga iz bronaste dobe": "Nisem jaz, žena mi je dala... Ti pa si  kriv, ker si mi dal ženo... Ne jaz, ampak kača je kriva... Kapitalizem je kriv... Komunisti so krivi... Srbi so krivi... Američani so krivi..." Iz tega bi lahko sestavili kot jara kača dolgo zgodbo, ki jo lahko   povzamemo v enem izreku: "Vi krivi, jaz nedolžen." Toda tista Knjiga iz bronaste dobe pravi, da ni nedolžnih. Zato je treba to knjigo sovražiti ali vsaj zasmehovati, kajti jaz sem nedolžen! Če odmislimo in odpihnemo Boga in vse bogove, sem pa sploh absolutno nedolžen in naravnost božanski. Ah, kako stara je ta "resnica", celo starejša kot Jobova knjiga. Job je bil s človeškega (in svojega) vidika pravičen, a ga je vseeno doletelo veliko nesreč in trpljenja, za kar ni našel odgovora. Ni se zavedal, da njegova pravičnost ni tisto, kar je ali ni delal, ampak Božji dar. 

Karl Marx je rekel, da se zgodovina ponavlja kot farsa. Podobno je že skoraj tri tisoč let poprej govoril Salomon. Poglejmo, kaj pravi:
Kakšen dobiček ima človek od vsega svojega truda,
s katerim se muči pod soncem?
Rodovi odhajajo, rodovi prihajajo,
svet pa vedno ostaja.
Vse reči
so utrujajoče,
človek jih ne more razložiti.
Oko se ne nasiti z gledanjem,
uho se ne napolni s poslušanjem.
Kar je bilo, bo spet,
kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo,
nič ni novega pod soncem.
 (Prd 1,3.4.8.9)
  Je torej Knjiga iz bronaste dobe res tako neaktualna? Niti zdaleč, kajti človekova narava se ni od tedaj čisto nič spremenila, le odtenki se menjujejo. Ljudje so varali, bili varani, kradli, ubijali, se vojskovali... Mar danes tega ni več? No, ja, nekoč so se streljali s puščicami, danes pa mečejo bombe.  Lahko bi  metali atomske bombe, a bi to pokončalo tako "njih" kot "nas". Hvala za tak "napredek"!  Jezus je ob neki priložnosti rekel: "Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale." (Lk 21,26)  Današnji svet obvladuje strah, čeprav ga najrajši zanikamo ali tlačimo v podzavest. Strah nas je podnebnih sprememb, trkov raznih nebesnih teles, onesnaževanja, vojn, terorizma... Filmska industrija to s pridom izrablja in iz strahu kuje lepe dobičke. Jezus nam pravi glede strahu: "Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!" (Mt 10,28) Pa se svet res boji tega, kogar bi se moral?  Videti je, da ne. Človekov problem ni izven nas, ampak znotraj nas:  "Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori,  prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka."  (Mt 15, 21-23)  Sv. Jakob pravi podobno: "Odkod prihajajo vojske in odkod bitke med vami? Ne li odtod, namreč od želj vaših, vojskujočih se v vaših udih?" (Jak 4,1 CHR) Še danes se zgodovinarji prepirajo okrog vzrokov in začetka prve svetovne vojne. Eni poudarjajo en vidik, drugi drugega, nihče pa se ne loti temeljnega človekovega problema, ki je v nas tako globoko zakoreninjen. 

Menda si noben vladar leta 1914 ni čisto zares želel vojne. Računali naj bi le na kazenski ekspedicijski pohod na majhno Srbijo. A je vojna vseeno izbruhnila, vojna, ki je, prosto po Nietzscheju, prevrednotila mnoge vrednote (če že ne vseh), med drugim splošni pogled na vojno kot sredstvo za reševanje meddržavnih konfliktov. Če je še trd(n)i Prus Helmuth von Moltke Starejši (1800-1891) govoril: "Večni mir je sen, in še lep ne, vojna pa člen v božjem svetovnem redu,"* so štiri leta valjanja v blatnih jarkih močno spremenila pogled na ta "člen v božjem redu", pa vendar ne tako močno, da bi se zaradi tega vojne končale. Žal se tudi ne bodo, vse do konca sveta. 


* Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1976. S. 526.

Ni komentarjev: