23. avgust 2014

Ko bi spoznali...

Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim. 42 Rekel je: "O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. 43 Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. 44 V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja." (Lk 19,41-44)

Evangeljska poročila nam pripovedujejo  o dveh primerih, v katerih je Jezus jokal. En primer je v Janezovem evangeliju 11,35, ko je jokal ob Lazarjevem grobu, drugi primer pa najdemo na začetku zgornjega teksta, oba pa sta se zgodila malo pred koncem Gospodove službe na zemlji. Seveda to nista bila edina taka primera, kajti v Pismu Hebrejcem beremo: "On je v dneh svojega mesa daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi spoštovanja do Boga." (Heb 5,7) 

Ko je se je naš Gospod na cvetno nedeljo približal Jeruzalemu, je bržkone ugledal prizor, kot ga vidimo na zgornji sliki: urejeno in utrjeno mesto, tempelj z vsemi potrebnimi pritiklinami in ljudi, ki so se pred pasho zgrinjali v to mesto. Toda on je vedel nekaj, česar Judje tedaj niso vedeli. Vedel je, da je pred Jeruzalemom in judovstvom, kakršnega so poznali, le še nekaj desetletij obstoja. Leta 70 so mesto uničili Rimljani, na tempeljskem griču pa pozneje zgradili  tempelj kapitolskega Jupitra in novoustanovljeno mesto v čast svojemu cesarju in božanstvu preimenovali v Aelia Capitolina. Tempelj ni bil nikoli več obnovljen, ampak stoji danes na njegovem mestu muslimanski Hram svete skale. Nekateri Judje in  fundamentalistični sanjači sicer razmišljajo o ponovni gradnji templja, pri čemer se prvi ne zavedajo, drugi pa pozabljajo, da obstaja večji Tempelj od katerihkoli zidov, ki bi jih lahko kdorkoli postavil. Ta živi tempelj je Jezus Kristus (cf. Jn 2,13-22). Tega žal Božje izvoljeno ljudstvo ni spoznalo v času Gospodovega obiskovanja, po večini pa tega ne ve niti danes. Glede tega pa niso edini. 

Zanašanje na pripadnost tradiciji ali religiji, četudi je le-ta prava, ni nobeno jamstvo za odrešenje. Vse to so le orodja, ne cilj. Srp ali kombajn sta na svetu zato, da z njima žanjemo, ne da ju občudujemo. Imeti kaj od tega v shrambi z orodjem ali v garaži še ni jamstvo, da nam bo to prineslo kako korist. Krščanstvo ni kar nek sistem dogem in morale. Temu podobni, v določenih pogledih celo enaki  sistemi obstajajo tudi v drugih religijah in lahko delujejo popolnoma neodvisno od svojih ustanoviteljev. Krščanstvo je v tem pogledu drugačno: brez Kristusa ni niti krščanstva niti odrešenja. Ne rešuje ne religija ne morala, ampak Kristus. Tega večina Jezusovih sodobnikov ni spoznala, enako velja za večino naših sodobnikov. Lahko se zanašate na lastno pravičnost, ali pa na štiriperesno deteljico, učinek je popolnoma enak.

Na svetu je danes zelo veliko gorečih vernikov, ki bi za svojo religijo storili karkoli. Enako je bilo v Pavlovem času, zato je zapisal: "Saj jim priznam, da so goreči za Božjo stvar, le da to ni po pravem spoznanju." (Rim 10,2) Izvirna izjava se nanaša na Jude, dalo pa bi se jo aplicirati  na marsikoga. V nadaljevanju pa pravi: "Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti. Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje." (Rim 10,3.4)  Bog prizna grešnikom samo všteto pravičnost, ki se daje po veri v Kristusa. Ravno zato je tako pomembno pravo spoznanje lastne grešnosti v luči Jezusa Kristusa ter zdravila za taisto grešnost; zdravilo je namreč Kristus. V nasprotnem primeru sledi pogubljenje, ki mu je  uničenje Jeruzalema leta 70 le bleda predpodoba.

Zelo žalostno je, če lahko kdo upravičeno reče: "Minila je žetev, poletje je mimo, mi pa še nismo rešeni!" (Jer 8,20) Še bolj žalostno je, da so taki v večini. Vsem tem govorim z besedami apostola: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b) O, ko bi spoznali, da Jezus ni prišel reševat tistih, ki se imajo za pravične, ampak grešnike, kakršna sva po naravi jaz in vi in se mu predali! On sam je rekel: "Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37b) Za tiste, ki pridejo k njemu pa velja: "Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1) Bogu hvala za ta dar! 



Ni komentarjev: