16. avgust 2014

Komentar Petra Toona k prošnji na 9. nedeljo po Sveti Trojici

Dr. Peter Toon (1939-2009) je bil anglikanski pastor in teolog, vrsto let je tudi vodil ameriško Prayerbook Society (PBSUSA - družbo za ohranitev klasične Knjige skupnih molitev). V današnji evangelijski cerkvi je skupna molitev mnogokrat zelo šibka točka, ki se rada izrodi v nekaj podobnega naslednjemu: "Ja, Gospod, ne, Gospod, pa vi Gospod, pa jaz Gospod..."  V Toonovem komentarju, ki sem ga prevedel, ne gre za suhoparno razlago prošnje, ampak nam v njem poda resnico o človeku kot prigodnem in grešnem bitju in o Bogu, ki je svet; ni on odvisen od nas, ampak mi od njega.  Temu primeren mora biti tudi naš odnos do njega. 
+++
PROŠNJA
Daj nam milostno, prosimo, Gospod, takšnega duha, da bomo vselej mislili in delali, kar je prav, ter bomo, ko brez tebe ne moremo storiti ničesar dobrega, mogli živeti po tvoji volji. Po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Amen. 

Gre za mogočno prošnjo, v kateri prosimo Boga, da bi nas uskladil, tako od znotraj kot od zunaj, s svojo pravičnostjo (s tem, kar je pravično). Dalje, gre za pošteno priznanje, da sami po sebi, torej, s svojo modrostjo in močjo, ne moremo ugajati Bogu, čeprav si prizadevamo, da bi živeli tisto, kar imamo sami za pravično in lepo življenje. […]

Od sodobne družbe, izobraževalnega sistema in kulture se učimo, da je vsakdo avtonomno bitje. To pomeni, da sam upravljam s  svojim življenjem in usodo, enako pa tudi vi.   O človeškem bitju mislimo, da je središče vesoljstva, če pa v povezavi s svetom že sploh mislimo o Bogu, ga postavljamo nekam izven.

V nasprotju s tem vidi pristno krščansko razmišljanje osebo v popolni odvisnosti od Boga, tako glede njenega stvarjenja, eksistence, vzdrževanja, njenega odrešenja in večne usode. Kakršnokoli mero svobodne volje in svobodnega odločanja že premore oseba, je vse to od Boga in je koristno samo toliko, kolikor je skladno s poznano Božjo voljo.

Resnična svoboda ni v izvajanju osebne avtonomije in v prizadevanju posameznikove lastne sebične volje, temveč v mišljenju, ki je skladno z Božjimi potmi in cilji ter v izvrševanju njegove volje, pri čemer nam pomagata in nas vodita njegovo razodetje in njegov Duh. To pomeni, da se resnično življenje v pravičnosti in dobroti udejanja v tem, da hodimo po Poti Jezusa Kristusa, pri čemer biva njegov Duh v našem srcu in umu ter usmerja voljo.

Ta prošnja nam pomaga, da se premaknemo od miselnosti in duha tega padlega in pokvarjenega sveta v miselnost in duha nebeškega kraljestva ter Božje pravičnosti. Predpostavlja pa tudi, da smo marljivi bralci Svetega pisma, v katerem se cerkvi razodevata Božji um in volja.





Ni komentarjev: