29. september 2014

27. september 2014

Jošíjeva reformacija

Navdihnjeni pisec 2. Knjige kraljev je o Judovem kralju Jošíju napisal naslednje: "Pred njim ni bilo kralja, ki bi mu bil enak in bi se bil vrnil h GOSPODU z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo, v celem zvest Mojzesovi postavi; tudi za njim ni vstal nobeden, ki bi mu bil enak." (2Kr 23,25)  

Jošíja je postal kralj, ko  mu je bilo komaj osem let (2Kr 22,1). Nasledil je dva slaba kralja, to sta bila njegov ded Manáse in oče Amon. Manáse se je v poznejšem obdobju spreobrnil in skušal popraviti, kar se je dalo (2Krn 33,12-16), Amon pa je ravnal tako, kot njegov oče v prvem obdobju. Zato je bilo versko življenje na začetku Jošíjeve vladavine povsem na tleh.

V osemnajstem letu svoje vladavine se je Jošíja odločil, da dâ popraviti jeruzalemski tempelj, ki je bil zaradi dolgotrajnega zanemarjanja potreben temeljitega popravila. Tedaj je veliki duhovnik Hilkijá našel v templju Knjigo postave (2Kr 22,8), kot so običajno imenovali 5. Mojzesovo knjigo. Kralj je ukazal, naj mu berejo iz knjige, toda to branje je popolnoma spremenilo življenje kralja in ljudstva, kateremu je vladal  (2Kr 22,10 ss.), kajti: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12)  Kralj se je dal pozanimati glede sebe in svojega ljudstva pri prerokinji Huldi (2Kr 22,13 ss.), nato pa se je lotil velikopoteznih reform. 

Kralj je začel reformo z javnim branjem Božje besede in s svečano zaobljubo, da bodo hodili za Gospodom in spolnjevali Božjo postavo).  (2Kr 23,29) Vsaka resnična reforma se začne z Božjo besedo. Isto velja za slavno reformacijo 16. stoletja. Pravi reformatorji so reformirali cerkev po Božji besedi, ne po ustnem izročilu ali po kakšnih videnjih.  Jošíja je zelo resno jemal prvo in drugo Božjo zapoved, ki pravita: "Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.  Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe, ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi."  (5Mz 5,6-9a)  Zato je dal podreti vse mališke podobe, oltarje ter simbole in odpraviti njihove svečenike. Odpravil je tudi vražarje, zarotovalce mrtvih, hišne bogove in podobno.  Ukazal je obhajanje pashe, o katerem je pisano: "Takšna pasha se namreč ni obhajala od dni sodnikov, ki so sodili Izraela, in vse dni Izraelovih in Judovih kraljev.  Šele v osemnajstem letu kralja Jošíja se je obhajala ta pasha GOSPODU v Jeruzalemu." (2Kr 23,22.23) 

Toda dejanske pokvarjenosti ni zmogel odpraviti. Kdor ima moč in oblast, mu ni težko uničiti malikovalskih navad in podob.  Toda s tem ne moreš iztrgati malikov iz človeških src, ampak lahko ustvariš le zunanjo podobo pobožnosti. Zato pravi pisec: "Vendar se GOSPOD ni odvrnil od svoje srdite, velike jeze, ko se je vnela njegova jeza nad Judom zaradi vsega izzivanja, s katerim ga je jezil Manáse." (2Kr 23,26)  Manásejeva zla dejanja so imelo težke posledice, četudi se jim je  on sam pozneje odpovedal,  Jošíja pa poskusil vzpostaviti postavno čaščenje Jahveja.  Jošíjevi nasledniki so odvedli državo v staro zlo in v gotov propad, ki je rezultiral z babilonskim suženjstvom.  
 
Jošíja je  svojo vladavino utemeljil na Božji besedi in na pravi veri, ki izhaja iz te besede.  Pri tem je imel začasen uspeh. Toda ljudstvo očitno te vere ni jemalo resno, enako njegov sin in naslednik Joaház.  Reformacija ni stvar enega človeka ali ene generacije. Vsaka generacija in vsak posameznik si mora isto staro vero na novo prisvojiti. Toda brez milosti je to nemogoče.

Približno šeststo let po Jošíju je prišel na svet reformator, ki je večji kot Jošíja. To je naš Gospod Jezus Kristus. On ni prišel, da bi v prvi vrsti spremenil svet okrog nas, ampak da bi spremenil  srca svojih vernih. Šele tako spremenjena srca so zmožna za resnične spremembe, ne le za površinske. S svojo smrtjo na križu je zlomil moč greha in tistim, ki verujejo, odprl vrata v večno življenje.  Te moči kralj Jošíja ni imel in je nima noben zemljan. 


26. september 2014

Reševanje




Zgodba pripoveduje o človeku, ki se je spravil v viharnem zimskem dnevu s čolnom prečkat reko, a so ga kmalu premagali razburkani valovi. Mož je padel v ledeno mrzlo vodo in bil zmožen plavajoč  doseči vrh prevrnjenega čolna, toda močan tok ga je  potegnil proti petnajst minut oddaljenemu smrtno nevarnemu slapu.

Trije ljudje na bregu so videli nemočnega človeka v stiski in skovali načrt, po katerem bi stekli naprej do mostu, ki se je razpenjal čez reko in spustili človeku vrv, da bi jo zgrabil, ko ga bo neslo tam skozi. Vrv so spustili ravno ob pravem času in na doseg človeka, toda brez uspeha. Moževe roke so bile otrple, in se ni bil sposoben oprijeti rešilne vrvi. Odneslo ga je pod most in kmalu je  preko strmega slapa omahnil v smrt.

Neuspešni in zgroženi reševalci so prepozno ugotovili, da bi morali namesto vrvi spustiti na pomoč človeka.

V zvezi s to zgodbo je pokojni pridigar Robert Jennings iz Sedalije v Missouriju nekoč zapisal: »Bog v svoji modrosti in usmiljenju ni poslal vrvi za samopomoč. Poslal je svojega Sina, da bi svoje ljudstvo odrešil grehov, kazni za greh in njegove moči. Vsa zasluga za to pripada Bogu in Jagnjetu.«


»Odrešenje je v celoti od Boga. Odkupljeni priznajo, da so zveličani. Bili so odrešeni. Slava gre Bogu. Človek je ponižan.  Angeli in ljudje so   pred njim padli na svoje obličje.  (Raz 7,11)«
(Robert Jennings, 1949-2012)

»[N]isem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal.« (Jn 6,38)

Dokončno lahko odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje zanje. (Heb 7,25)

»In vpili so z močnim glasom: ›Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu.‹«  (Raz 7,10)



 Poslovenil: Dizma 


25. september 2014

Težave, ki bi jih imel danes Jezus ob pomnožitvi kruha

Res sreča, da v Jezusovem času ni bilo tudi takih težav (cf. Jn 6,1-14). Današnji časi so v tem pogledu veliko bolj komplicirani. Toda osnovna težava davne in manj davne preteklosti ter sodobnosti je ista...

23. september 2014

Cerkev slovenskega jezika


Video prikazuje postavitev razstave Cerkev slovenskega jezika, ki je bila narejena ob 450 letnici Trubarjeve Cerkovne ordninge in ob odkritju enega izvoda tega pomembnega dela v Memmingenu. 

 Vir: NUK

20. september 2014

Kako križali?

"Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred." (Gal 5,24)

Nepoučenemu ali slabo poučenemu se zagotovo zdi zgornja trditev, ki jo je zapisal apostol Pavel, kot nekaj, kar se nanaša na askezo, mučenje samega sebe in podobno.  To ni nič posebnega, kajti zgodovina je polna raznih asketov, ki so skušali  z različnimi fizičnimi postopki disciplinirati svoje telo in si na ta način prislužiti domnevne zasluge. V resnici pa sploh ne gre za to. 

Izraza meso ne smemo enačiti s fizičnim telesom, kot so to počeli srednjeveški asketi, ampak s staro grešno naravo, ki smo ji pripadali, preden smo postali Kristusovi. Naše telo se od tedaj ni nič spremenilo, če seveda odštejemo regeneracijo celic in staranje.  Razen tega telo kot tako ni zlo, kot so trdili manihejci, od njih pa so se takih naukov nalezli tudi mnogi kristjani, na primer sv. Avguštin, ki velja za enega najvplivnejših teologov. Toda sv. Pavel je imel v mislih nekaj drugega, torej padlo grešno človeško naravo. 

Pripadati Kristusu pomeni biti v Kristusu. To ima pomembne posledice: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17)   Ker je bil on za nas križan, smo bili na nek način križani tudi mi, ki smo v njem, čeprav živimo dva tisoč let po golgotskem dogodku. Kristus je za nas umrl in bil obujen, enako smo bili tudi mi  nekoč duhovno mrtvi in otroci jeze. Po Kristusu in v Kristusu smo deležni njegovega vstajenja od mrtvih in opravičeni od grehov ter prestopkov. To pomeni biti nova stvaritev.

Ker je bil kristjan deležen Gospodovega križanja in s tem postal nova stvaritev, je zanj postal greh nelogičen. Biti nova stvaritev pomeni imeti nov status. Zato je Pavel opomnil Galačane: "Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa." (Gal 5,16)  Poželenje mesa se nanaša na vse, kar spada v staro grešno naravo. Kristjan sam po sebi ni brezgrešen in popoln človek, toda pred Bogom je brezgrešen in popoln, ker je v Kristusu. Nebeški Oče se ne ozira na naše slabosti, ampak na Kristusove kreposti. Toda po drugi strani  si kristjan prizadeva živeti skladno z Božjo postavo in v svojem življenju udejanjati Božjo pravičnost. Tu mu je v pomoč Sveti Duh. Tega ne počne, da bi se odrešil, ali zaradi tega prejel odpuščanje grehov, kot nekateri zmotno mislijo, ampak zato, ker je odrešen in opravičen v Gospodu Jezusu Kristusu. 


16. september 2014

Nesveta vojna R. P.

Vir fotografije: KLIK
 Danes sem na  naletel na Blicov spletni članek, ki govori  o tem, kako se  je šel Radomir Počuča, nekdanji novinar  TV Pink in tiskovni predstavnik protiteroristične enote MNZ Srbije, na strani   uporniških "ruskih bratov"  borit proti Ukrajini. Za tiste, ki nam je znano tradicionalno prijateljstvo srbskega naroda do Rusov, to ni neko posebno presenečenje. Zato se mi na začetku vsa stvar niti ni zdela preveč nenavadna, čeprav me je čudilo, kako  lahko gre nekdo v vojno na stran enega "bratskega slovanskega naroda" proti drugemu  "bratskemu slovanskemu narodu". 

Resničen šok pa sem doživel, ko sem izvedel za njegov motiv za sodelovanje v tej vojni. Na svoj FB profil je namreč zapisal: "Šel sem... se borit proti zlu, ki  preti moji sveti Očetnjavi Rusiji... Prišel sem med brate, da si razdelimo breme borbe proti neljudem, ki se klanjajo satanu, denarju, profitu in ki jim je bistveno, da se predajajo najnižjim oblikam strasti in zadovoljevanju animalnih nagonov[...] Da, ne skrbite, vrnil se bom, da se soočim s konsekvencami svojega dejanja, odprte duše in z nasmehom na obrazu, že zdavnaj nosim križ svoje Golgote, z Bogom v srcu."

Čeprav nisem barthovec, se popolnoma strinjam z rajnkim švicarskim teologom Karlom Barthom, ko pravi, da je kakršnakoli povezava religije s čimerkoli (npr. s politiko)  nekaj najbolj škodljivega. Navajam njegove besede: "Naj damo religijo zmagoslavno v zvezo z znanostjo, umetnostjo, moralo, socializmom, mladino, narodom, državo - kot da ne bi bilo iz tisočerega izkustva znano, da ne raste trava tam, kjer se povezava 'religija in....' dejansko uresniči."* (poudaril Diz.)  Zgodovina in sedanjost nam nenehno dokazujeta in nas opozarjata, kako krvavo resnična je ta trditev! Poleg tega krščanstvo ni islam, ki se ima za religijo, ki naj bi imela poleg odgovora na verska tudi podrobne odgovore na vsa politična, pravna, gospodarska, oblačilna in ostala vprašanja.

Kakšno Golgoto ima Radomir Počuča v mislih? Katerega boga ima v srcu? Kdo ali kaj so neljudje, s katerimi se bori? Vsi totalitarni diktatorji so o ljudeh, ki so jim bili napoti, govorili kot o neljudeh: Hitler, Stalin in ostalo sorodstvo. Isisovski teroristi in njihovo duhovno sorodstvo počnejo isto. Če je Stalin zmerjal tiste, ki jih je dal pomoriti s psi, jih isisovci & Co. zmerjajo s svinjami. Kdaj in kje je Gospod, ki je pretrpel golgotski križ koga zmerjal z neljudmi? Na križu je molil za svoje ubijalce in sploh sovražnike: "Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo." (Lk 23.34) Kakšen križ svoje  Golgote torej nosi omenjeni  nesrečnež v srcu, lahko vsakdo odgovori sam. Ni tako pisanje pljuvanje po golgotskem križu?

Pravi, da se je prišel borit proti neljudem, ki se klanjajo Satanu.  Od kdaj se proti zlu in Satanu bojujemo s puškami in topovi? To je približno tako, kot bi se proti temi v sobi bojevali z metlo ali s kolom. Proti temi pomaga luč, ne mahanje z metlo ali kolom. Apostol Pavel je o resničnem duhovnem boju govoril naslednje: "Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih." (Ef 6,12) Najprej je povedal, da se naš boj ne bije proti ljudem, ki so iz krvi in mesa. Homines sapientes niso cilj tega boja!   Res gre za boj proti neljudem, vendar drugačnim, kot si jih predstavlja Radomir Počuča. Sv. Pavel ima v mislih zla duhovna bitja s Satanom na čelu. Toda proti tem ne zaležejo ne puščice, ne puške, ne topovi, niti bombe, ampak orožje čisto druge vrste: pas resnice, oklep pravičnosti, škornji pripravljenosti za oznanjevanje evangelija miru, ščit vere, čelada odrešenja in meč Duha, ki je Božja beseda. Ta navidez tako šibka orožja je priporočil Pavel  v Ef 6,13-17. S temi orožji je Kristusova cerkev zmagovala tri stoletja, stala in obstala. Nobeno drugo duhovno orožje ne obstaja. Ko se je začela povezovati z državo, se je začela deformirati. Zato imajo danes mnogi tako imenovani kristjani popolnoma deformiran pogled na osnovne stvari v zvezi s temelji krščanske vere. 

Jezus ni prišel vodit svetih vojn proti  Ukrajincem, Rusom ali  kateremu koli narodu.  Prišel je na svet, kjer je živel popolno in brezgrešno življenje;  na golgotskem križu je umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja. Ena sama Golgota je, ki ima odrešujočo vrednost. Te Radomir Počuša zaenkrat zagotovo ne nosi v svojem srcu.  Žal.  Zato mu iz srca želim, da spregleda, preden bo prepozno. Naj se Bog usmili njega in vseh drugih...

*M. Kerševan, Vstop v krščanstvo drugače, Cankarjeva založba, Ljubljana 1992. S.37.

15. september 2014

13. september 2014

Božja obljuba in postava


Abrahamu pa so bile dane obljube in semenu njegovemu. Ne pravi: "In semenom", kakor da bi jih bilo več, temveč kakor za enega: "In semenu tvojemu", ki je Kristus. 17 To pa pravim: Zaveze, ki jo je prej potrdil Bog, štiristo in trideset let pozneje dana postava ne razveljavlja, da se obljuba tako odpravi. 18 Kajti če je iz postave dediščina, ni več iz obljube; toda Abrahamu jo je po obljubi milostno podaril Bog.

19 Čemu torej postava? Zavoljo prestopkov se je pridodala, dokler ne pride seme, ki mu je dana obljuba, in je bila urejena po angelih, po roki srednika. 20 Ali srednik ne posreduje pri enem, Bog pa je eden. 21 Je li torej postava zoper obljube Božje? Nikakor ne; kajti ko bi se bila dala postava, ki bi mogla oživiti, zares bi bila iz postave pravičnost. 22 Toda pismo je vse zaklenilo pod greh, da bi se obljuba na podlagi vere v Jezusa Kristusa dala tem, ki verujejo.   (Gal 3,16-21 CHR)


Zaveza, ki jo je Bog sklenil s svojim ljudstvom na gori Sinaj, je bila začasna. Kot taka ni bila v nasprotju z obljubami, ki jih je dal Bog Abrahamu, kateremu je rekel:  "[Z]a očeta množici narodov sem te postavil.  In ustanovitim zavezo svojo med seboj in teboj in semenom tvojim za teboj po rodovih njegovih, da bo zaveza večna, da sem ti jaz Bog in semenu tvojemu za teboj.  In dam tebi in semenu tvojemu za teboj deželo tujčevanja tvojega."  (1Mz 17,5b.7.8a CHR)  Zaveze, ki jo je Bog sklenil z Abrahamom, postava ni mogla odpraviti, kajti ta zaveza je imela trajno vrednost, ne začasno. Abraham ni prejel postave, ampak obljubo, ki se je nanašala na  Abrahama in na njegovega čisto določenega potomca, to je bil po telesu naš Gospod Jezus Kristus. Če bi bila dediščina iz postave (ki je mlajša), potem ne more biti iz obljube, ki jo je dal Bog veliko pred tem. 

Postava je bila dodana zaradi prestopkov in je imela večstransko funkcijo:
  • preko sistema žrtvovanja so bili pokriti prestopki;
  • Božje ljudstvo je iz nje spoznavalo Božjo voljo, tako da je postava v večji ali manjši meri preprečevala prestopke;
  • ljudem je pokazala, da s prestopki kršijo nek izrecen predpis;
  • ljudem je pokazala njihovo grešnost in potrebo po odrešeniku. 

Ko je dal Bog na Sinaju  svojemu ljudstvu postavo, ga je spremljala množica angelov. Toda Bog tega ni naredil neposredno, ampak preko Mojzesa kot posrednika. 

Postava nima oživljajoče moči. Kot sem že nekje napisal, nam kazenski  ali kak drug zakonik ne daje moči, da bi do zadnje pičice izpolnjevali zakone.  Vloga zakonikov je, da kaznujejo prestopnike, ne dajo pa nobene nagrade tistim, ki se zakonov držijo. Postava torej ne rešuje, ampak obsoja grešnika. Božja beseda, zapisana v postavi, nas obsoja. Božje opravičenje prihaja z druge strani, to je iz obljube. Tisti, ki ga nam je Bog obljubil, je Jezus Kristus. On je edini Odrešenik, ki daje vsem, ki vanj verujejo večno življenje. Božja obljuba večnega življenja se daje vsem, ki verujejo v Jezusa in njegovo na križu  dokončano delo za zveličanje sveta.

Ali veruješ vanj?  Zdaj je še čas, ne vemo pa še, kaj bo jutri ali morda že čez nekaj trenutkov...


06. september 2014

Naša zmožnost

Tako zaupanje pa imamo po Kristusu do Boga: 5 Ne da bi bili zmožni, sami po sebi misliti kaj kakor sami iz sebe, temveč naša zmožnost je od Boga, 6 ki nas je storil tudi zmožne, da smo služabniki nove zaveze, ne črke, ampak Duha; kajti črka ubija, a Duh oživlja.  
(2Kor 3,4-6 CHR)

Pogostokrat slišimo naslednje priporočilo: "Zaupaj vase in v svoje sposobnosti. Te spodbudne besede   nam v življenju zagotovo pridejo marsikdaj prav, na primer pri pisanju testa ali pri opravljanju poklicnega dela. Seveda je brez ustreznega znanja ali izurjenosti to priporočilo brez pravega učinka. Toda na področju, ki se tiče večnega zveličanja in Božjega kraljestva, nam zaupanje vase in v lastne sposobnosti nič več ne pomaga.

 Tega se je zelo dobro zavedal tudi sv. Pavel. Vse njegovo zaupanje pri njegovem delu za Kraljestvo je bilo osredotočeno na Boga, po našem Odrešeniku Jezusu Kristusu, zaradi česar se pri svojem delu ni zanašal nase in na svoje sposobnosti, ki jih je sicer posedoval v izjemni meri. Zavedal se je, da Bog ni nekak dopolnjevalec njegovih zmožnosti, oziroma, da naj bi Bog naredil tisto, česar Pavel ne bi zmogel, ampak da prihaja zmožnost za delo za Božje kraljestvo od Boga. Enako je bilo pri prerokih iz Stare zaveze: Mojzesu, Eliju, Izaiju, Jeremiju in drugih.  

Bog je tisti, ki je usposobil Pavla in druge apostole ter oznanjevalce evangelija za služabnike nove zaveze. Služabnik nove zaveze ni služabnik črke, ki ubija, ampak Duha, ki oživlja. Črka je namreč Božja postava, ki sama po sebi ne daje zmožnosti njenega izpolnjevanja, enako kot nam Kazenski zakonik Republike Slovenije ne daje moči za življenje, ki bi bilo povsem skladno z zakoni. Črka razglaša Božjo voljo, ne da bi nam dala moč izpolnjevati to voljo. Sveti Duh je edini, ki je zmožen preoblikovati naša srca, da postanejo voljna za izpolnjevanje Božje volje. On je torej tisti, ki oživlja. Brez njegovega delovanja bi bili vsi duhovno mrtvi v prestopkih in grehih ter otroci Božje jeze (cf. Ef 2,1-3).  Sveto pismo je za mnoge zaprta knjiga, pa ne le za tiste, ki ga ne berejo. Nekateri ga berejo in proučujejo, a je zanje še vedno zaprta knjiga, to pa zato, ker je njihovo srce po naravi zaprto za Božjo besedo, odpre ga lahko edino Sveti Duh, ki veje, kjer hoče (cf. Jn 3,8).  Jezus je rekel Nikodemu: "Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. " (Jn 3,6.7) 

Rojeni od zgoraj veruje, da je bil Jezus Kristus žrtvovan zaradi naših grehov in je vstal zaradi našega opravičenja. Tak se glede večnega odrešenja  ne zanaša na svoje sposobnosti, domnevno dobroto in svoja dobra dejanja, ampak na Jezusovo v popolnosti dovršeno delo ter živi v povezanosti s svojim Odrešenikom in edinim Srednikom. Zaveda se, da je vsa njegova zmožnost od Boga!