31/10/2014

Luther o oznanjevanju resnice

Da, Martin Luther ni bil ravno nežen. Povedal je, kar je dejansko mislil, četudi je bil kdaj v zmoti. 

Kaša iz dneva reformacije

Pred štirimi leti je Robert Kaše  na svojem spletniku objavil sestavek z naslovom Tovariš Trubar, kakšna pa je bila pravzaprav vaša vloga v vsem tem?, na katerega sem odgovoril s sestavkom Kaša iz Trubarja.  Letos se je g. Kaše znova oglasil, tokrat s sestavkom Dan žalitve, žalV njem kaže določen napredek izpred štirih let. V tem času se je dal poučiti, kakšna je bila vloga tovariša Trubarja, Dalmatina, Bohoriča in ostalih "pri vsem tem". Res hvalevreden napredek.

Sedaj ga je začelo motiti nekaj drugega, torej samo ime praznika. Moti ga, ker se mu reče dan reformacije in ne na primer dan slovenske knjige. Ime praznika je menda žaljivo za rimske katoličane, ker predstavlja simbol upora proti katoliški cerkvi. Praznik je po njegovem nastal po zaslugi Viktorja Žaklja in to iz čistega sovraštva do svete mamice rimske cerkve. Ah, ah,  g. Kaše! Dobro se še spominjam osamosvojitvenih časov, ko se je bilo treba boriti za mednarodno priznanje Slovenije in je prišla vsaka povezava z zunanjim svetom prav. Takrat so predstavniki evangeličanske cerkve lobirali pri sorodnih cerkvah v protestantskih državah, da bi vplivale na svoje vlade za priznanje Slovenije. Pri tem je prišel prav tudi dan reformacije, ne  dan slovenske knjige, ker pač  večina Skandinavcev in drugih tam malo bolj na severu teh knjig  niti ne bere. Tedaj ni bilo prav nobenega nasprotovanja temu poimenovanju z rimske strani. 

Pa še nekaj. Zelo dobro se spominjam proslave ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja, ki je leta 1986 potekalo na Rašici. V prvih vrstah so se tam kazali rimskokatoliški škofje, ker pač komunistični oblastniki še niso zaznali, da obstaja pri nas  poleg rimske cerkve še kaj drugega, na primer kak ostanek ostankov reformacijske cerkve.  Ko smo že pri ostankih ostankov, bom odgovoril še na trditev g. Kašeta, da pri nas ni od reformacije ostalo praktično nič.  Ta nič se ni zgodil, ker bi protestantski predikanti izganjali sami sebe, ker bi se protestantske knjige same zažigale in verniki samo od sebe izselili, ali po svoji "svobodni volji" vrnili v naročje mamice rimske cerkve. Vse to se je zgodilo po volji inu gnadi nekega habsburškega Ferdinanda iz Kašetove, torej rimske cerkve, ki ga je k temu podžigala. 

Glede nekaj sto dragih knjig, ki jih omenja g. Kaše  pa skoraj nimam besed. V približno petdesetih letih delovanja protestantskih piscev je izšlo približno petdeset knjig, vsaka v nekaj sto izvodih. Če je vsaka od knjig izšla v 400 izvodih, bi to  skupaj zneslo 20.000 izvodov.  To je rahlo več kot "nekaj sto", da celo malo več kot "nekaj tisoč".  

Tudi sklicevanje na to, da so obstajali tudi drugi narodni buditelji, ni najbolj posrečena reč. Res je, da so obstajali in Bogu hvala zanje. Ampak oni so zidali na temelju, ki je že bil postavljen, postavili pa so ga slovenski protestantski pisci.

V luči Kašetovega članka je neko njegovo paternalistično kvaziekumensko bratenje v Kristusu na začetku sestavka popolnoma brezpredmetno. Prerok Amos sprašuje: "Mar hodita dva skupaj, če nista istih misli?" (Am 3,3)  G. Kašetu predlagam, da na ta dan ne kuha mule, ampak naj počne kaj bolj sproščujočega.  Morda bo v  naslednjih štirih letih spet spremenil svoje mnenje. Nikdar se ne ve.


Gratis elektronske knjige ob dnevu reformacije

Pri Ligonier Ministries so za danes priskrbeli kar nekaj  knjig v digitalni obliki po ceni 0 dolarjev, torej brezplačno

Ta posebna akcija velja samo za danes, 31. oktobra.


30/10/2014

O čem govori Trubarjev Cerkveni red?

V pričujočem videu je Matjaž Črnivec predstavil Trubarjev cerkveni red in spregovoril o njegovem pomenu za današnje kristjane. Predavanje je potekalo v Reformirani evangelijski cerkvi v Ljubljani, dne 24. oktobra. Video traja 41 minut.  Predavanje gre zelo lepo v kontekst s praznikom reformacije.

Vsem obiskovalcem tega spletnika  želim  blagoslovljen dan reformacije!

29/10/2014

Trubarjev cerkveni red v sodobni slovenščini

Izšel je znotrajjezikovni prevod Trubarjeve Cerkovne ordninge ali Cerkvenega reda v sodobno slovenščino.  Delo je uredil in spremno študijo napisal Kozma Ahačič. Vinko Ošlak in Kozma Ahačič sta naredila kritični prevod, diplomatični prepis pa sta pripravila Kozma Ahačič in Aleksander Erniša.

V četrtek, 30. oktobra 2014 bosta Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in Založba ZRC  pripravila predstavitev tega pomembnega prevoda.  Predstavitev bo potekala v Prešernovi dvorani na Novem trgu 4 v Ljubljani, s pričetkom ob 11. uri. 

V Murski Soboti bodo  to delo predstavili v sredo, 5. novembra 2014, s pričetkom ob 18. uri. Predstavitev se bo odvijala v prostorih tamkajšnje Pokrajinske in študijske knjižnice. 


Ko bog narobe začivka

Na Čivkališču alias Twitterju sem danes odkril boga, ki je zelo slab teolog. Takole nam svetuje: "Jezus je umrl za vaše (ali tvoje) grehe, kaj še čakate (ali čakaš)? Grešite (ali greši)! Glede na to, da tole sodobno božanstvo, čeprav je videti na sliki že zelo priletno, ne uporablja več angleščine iz časa kralja Jakoba, ko so še razlikovali med thou in you ter thy in your, ne vem, ali je hotel uporabiti edninsko ali množinsko obliko. Toda  to sploh ni pomembno.

Božanskemu sem odgovoril takole: "Če je Jezus res umrl za tvoje grehe, potem si mrtev za greh. Greh je zate postal nelogičen. (cf. Rim 6,1.2)." Izvirno besedilo v slovenskem prevodu se glasi: "Kaj bomo torej rekli? Naj vztrajamo v grehu, da se pomnoži milost?  Nikakor ne. Le kako bomo mi, ki smo odmrli grehu, mogli še živeti v njem?"  Božanstvo je spregledalo zelo pomembno resnico, ki je izražena na nagrobniku na desni:  "Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu." (Rim 6,11)  Mrlič  ne more več grešiti, kajne? Slaba teologija čivkališčnega boga izhaja iz slabe teologije, ki je na široko razprostranjena v Severni Ameriki med tamkajšnjimi evangelikalci, ki prelahko jemljejo odrešenje. Res pa je tudi, da kristjan, četudi je mrtev za greh, še vedno lahko počne to,  kar je zanj nelogično. Kristjan lahko pade v greh, a se bo hotel potem čim prej izkopati iz njega. To pa zato, ker greh ni njegovo naravno stanje. Še vedno je mrtev zanj. 

Njegova prioriteta ni greh, ampak Bog in njegovo kraljestvo. On je mrtev za greh, a živ za Boga. Pa ne za tistega čivkališčnega. 


25/10/2014

Odpad in rešitev

 Rekel sem jim: "Zgodila se mi je GOSPODOVA beseda, rekoč: 21 Povej Izraelovi hiši: Tako govori Gospod BOG: Glejte, oskrunil bom svoje svetišče, ponos vaše moči, radost vaših oči in hrepenenje vaše duše. Vaši sinovi in vaše hčere, ki ste jih morali zapustiti, bodo padli pod mečem. 22 Tedaj boste storili, kakor sem storil jaz: ne boste si zakrivali brade ne jedli kruha sosedov. 23 Svoja pokrivala boste imeli na glavah in obuvala na nogah, ne boste žalovali ne jokali, temveč boste propadali zaradi svojih krivd in stokali drug pred drugim. 24 Ezekiel vam bo za znamenje, kajti vse, kar je storil, boste storili tudi vi, ko pride to. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod BOG."    
 (Ez 24,20-24)

Prerok Ezekiel je izhajal iz duhovniške družine.  Ko so leta 597 pr. Kr. Babilonci zavzeli Jeruzalem, so odpeljali v svojo deželo kralja Jojahina in kakih deset tisoč Judov, med katerimi je bil tudi mladi Ezekiel. Babilonci so postavili na prestol njegovega strica  Sedekija.  Ker se je le-ta uprl Babiloncem, je babilonska vojska odkorakala proti Jeruzalemu in ga znova obkolila. Iz tistega časa je tudi zgornji odlomek (januar 588 pr. Kr.).

V prvem delu 24. poglavja (vv. 1-14) je Bog razodel Ezekielu usodo Jeruzalema, na začetku drugega dela (vv. 16-18)  pa mu je dal navodila, kako naj ravna ob ženini smrti: "Sin človekov, glej, z nenadnim udarcem ti bom odvzel radost tvojih oči. A nikar ne žaluj, ne jokaj in ne pretakaj solz!  Tiho vzdihuj, a žalovanja za mrtvimi ne opravljaj! Nadeni si pokrivalo, natakni si obuvalo na noge, ne zakrivaj si brade in ne jej kruha sosedov.  Zjutraj sem še govoril ljudstvu, zvečer pa mi je umrla žena. Naslednje jutro sem storil, kakor mi je bilo ukazano."  Podobno, kot je pozneje Gospod Jezus Kristus govoril ljudstvu v prilikah, je Ezekiel deloval kot neke vrste "živa prilika". Njegovo ravnanje je zbujalo pozornost izgnancev, kar je potem lahko izkoristil za posredovanje preroške besede. V našem primeru je napovedal uničenje Jeruzalema, skupaj s templjem.  Oskrunjenje in uničenje templja se je zdelo starozavezni cerkvi nekaj najbolj nemogočega.  Toda Bog ni bil tisti, ki je prvi oskrunil svoje svetišče.  V  Ez 8 beremo, da je ljudstvo, ki bi moralo biti sveto Božje ljudstvo,  sámo oskrunilo tempelj s svojim malikovanjem.  Po drugi strani Bog ne potrebuje nikakršnega  templja, potrebovalo ga je njegovo ljudstvo, saj je bil tam Bog prisoten na poseben način. Toda ta posebna Božja prisotnost je zapustila tempelj (cf. Ez 10,18 ss.) in Jeruzalem (cf. ib. 11,22 ss.).  Bog pa ni po preroku napovedal le oskrunjenje templja, ampak tudi poboj sinov in hčera, ki so ostali v Jeruzalemu in niso šli skupaj s starši v izgnanstvo. 

Kadar cerkev zapusti Boga, zapusti Bog svojo cerkev. Danes je velik del nekdaj cvetoče cerkve v Evropi, Severni Ameriki in v drugih razvitih in vsega sitih (res vsega?) delih sveta v stanju odpada od vere. Gre za denominacije, ki so sklenile pakt s svetom in ravnajo v skladu s posvetnjaško filozofijo, ne pa z Božjo besedo.  Pozabljajo na razodeto besedo, ki pravi: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7)  Njihova žetev se je že začela. Ljudje jih množično zapuščajo, tako da so denominacije prisiljene prodajati cerkvene zgradbe. Toda Bog ves čas vabi svoje ljudstvo.  Po preroku Joelu mu je spregovoril takole:  "Pretrgajte svoja srca, ne svojih oblačil. Vrnite se h GOSPODU, svojemu Bogu, kajti milostljiv je in usmiljen, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesa hudega. " (Jl 2,13)  Ta poziv velja tudi sodobni cerkvi. V starih časih so ljudje v znamenje kesanja pretrgali oblačila. Toda ta zunanji znak je premalo. Bog zahteva dejansko spremembo, ki pa jo lahko izvede le on.  To je navidez nemogoče. Toda, kadar Bog rešuje, tedaj dejansko rešuje.

Bog    danes vabi ljudi vseh prepričanj, iz vseh ras, narodov in jezikov, k spreobrnjenju od njihovih grešnih poti in v svoje občestvo ter v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom.  Ta je umrl zaradi naših grehov in vstal zavoljo našega opravičenja. Kdor resnično veruje vanj, je že tukaj in zdaj  deležen večnega življenja. Ali veruješ vanj?


18/10/2014

Največja zapoved je še vedno samo zapoved



Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: "Katera je prva od vseh zapovedi?" 29Jezus je odgovoril: "Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. 30Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. 31Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved." 32Pismouk mu je rekel: "Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, 33in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve." 34Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: "Nisi daleč od Božjega kraljestva." In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.  (Mr 12, 28-34)

Rimski škof je predvčerajšnjim takole "začivkal" na Twitterju, Radio Ognjišče pa je to sporočilo posredoval naprej: "Kristjan je po naravi usmiljen; to je srce evangelija."  Na to sem odgovoril: "To je prej zahteva postave." S tem sem hotel reči, da je izjava o tem, da je kristjan po naravi usmiljen, prej zahteva postave kot evangelij.  Res je, kristjan bi moral biti usmiljen, a ne le on. Po drugi strani je tudi res, da  sploh ni treba biti kristjan, da bi bil po naravi usmiljen. Lahko si karkoli. Zato ta stvar nima take zveze z evangelijem, kot je bilo "čivknjeno".

Mnogi ljudje menijo, da je bistvo krščanstva ljubezen do Boga in do bližnjega. To naj bi bil po njihovem evangelij. Toda, ko je pismouk v zgornji pripovedi priznal, da sta ljubezen do Boga in do bližnjega več kot vse žgalne daritve in žrtve, mu Jezus ni rekel: "Ti že sodiš v Božje kraljestvo," ampak: "Nisi daleč od Božjega kraljestva".  Kdor je blizu Božjega kraljestva, ni državljan Božjega kraljestva. Kdor živi v Gorici in je samo italijanski državljan, je ravno tako brez slovenskega državljanstva kot njegov sodržavljan v Neaplju ali Palermu. Tisti iz Gorice najbrž velikokrat pride na slovensko ozemlje, morda celo dopustuje na Bledu ali v Kranjski Gori, toda še vedno ni slovenski državljan. Enako je z državljanstvom v Božjem kraljestvu.  Lahko si blizu, morda celo pokukaš vanj, a vseeno ne sodiš noter. Zapoved ljubezni ni niti evangelij niti bistvo krščanstva.  Gre za zapoved, ki pokriva obe plošči desetih zapovedi, od katerih se prva  nanaša na naše dolžnostido Boga, druga pa na naše dolžnosti do soljudi. Ravno zato, ker pokrivata celoto, ni nobena zapoved večja od teh dveh.  Če prav premislimo, bomo hitro ugotovili, da naša usmiljenost, naša ljubezen do Boga in do bližnjega nista taki, kot to od nas zahteva Božja zapoved. 

Tisto več, kar pomeni resnično bistvo krščanske vere in evangelija, niso lepi nauki in njihovo spolnjevanje, s katerim bi nekako dosegli Božje usmiljenje, ampak dejstvo, da nas je Bog sam poiskal in nam po svojem Sinu Jezusu Kristusu pripravil odrešenje. Religije tega sveta učijo, da se moramo truditi, da bi se morda nekako dokopali do Boga in odrešenja, evangelij pa pravi, da je Bog tako vzljubil svet, "da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Naše opravičenje ima vir v Božji milosti, ki smo je deležni po veri v Kristusa. V tej luči dobi največja zapoved in vse iz nje izhajajoče zapovedi nov, bogatejši smisel.


17/10/2014

Drugačnost po Moltmannu




Naposled lahko samo nekdo, ki najde pogum, da je drugačen od drugih,  obstaja za »druge«, v nasprotnem primeru obstaja samo s tistimi, ki so kakor on. 
(Jürgen Moltmann)

Vir: J. Moltmann, The Crucified God: The Cross of Christ as the Foundation and Criticism of Christian Theology.

12/10/2014

Živeti evangelij?


Frančišku Asiškemu pripisujejo izrek: "Venomer oznanjaj evangelij, in ko je potrebno, uporabi besede." Ta stavek je zelo popularen v rimskokatoliških krogih, a se je udomačil tudi v delu tako imenovanih evangelijskih krogov.  Temu podobna je izjava, da je treba živeti evangelij. V tem smislu je govoril tudi nanovo imenovani ljubljanski nadškof Stane Zore, ki je prežet s frančiškovsko duhovnostjo.  Poleg tega je izjavil, da je evangelij njegov programski dokument. 

Pa poglejmo, kaj je evangelij. Sam izraz pomeni veselo oznanilo. Gre za veselo oznanilo našega odrešenja.  Glavni junak veselega oznanila je Jezus Kristus, kot je opisan v štirih evangelijih in v drugih spisih Nove zaveze.  Jezus je učlovečeni Božji Sin in druga oseba Svete Trojice. On sam je  o namenu svojega prihoda na svet povedal  naslednje:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To pomeni, da je Jezus prišel na svet, ki se nahaja v grešnem stanju, da bi tistim, ki vanj verujejo, dal večno življenje. Le kako bi lahko to izrazili brez uporabe besed? 

Apostol Pavel je pojem evangelij pojasnil takole: 
Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih.  (1Kor 15,1-4)
Evangelij je torej nekaj, kar je Pavel oznanil določenim ljudem. Le kako bi jim lahko to razodel brez besed? Kako se lahko izrazi veselo oznanilo o Jezusovi žrtveni smrti in vstajenju, ne da bi uporabil besede?  Brez besed se ne oznanja evangelij, ampak je lahko nekdo na ta način kvečjemu komu za zgled, zgled pa ni evangelij. Evangelij ni lepo, prijazno, nesebično in vzorno obnašanje, ki bi ga naj posnemali. Kdor trdi kaj takega je bliže Immanuelu Kantu in njegovemu kategoričnemu imperativu kot evangeliju.
"Sedaj pa se je brez postave razodela pravičnost Božja, izpričevana od postave in prerokov, 22 pravičnost namreč Božja po veri v Jezusa Kristusa vsem in za vse, ki verujejo. Kajti ni nobenega razločka: 23 zakaj vsi so se pregrešili ter nimajo slave Božje 24 in dobivajo opravičenje daroma z njegovo milostjo po odkupu, ki je v Kristusu Jezusu; 25 ki ga je predstavil Bog kot sprave daritev." (Rim 3,21-25a CHR)
Tudi te besede so čudovito oznanilo našega odrešenja. Grešnik dobi opravičenje daroma po veri v Jezusa Kristusa, ne po svojih dejanjih. Evangelij je veselo oznanilo o Božji milosti, ki rešuje grešnike. Tega se ne da živeti, to se lahko samo pove.  Zahteva, da je treba živeti evangelij, je nesmiselna. Če smo čisto natančni, je Jezus Kristus tisti, ki je živel evangelij, saj je, kot sem že napisal, on glavni junak veselega oznanila. Če bi hoteli delati vse, kar je on delal, bi morali najprej živeti popolno in brezgrešno življenje, nato pa se  žrtvovati za grehe človeštva in vstati od mrtvih, kar je popolnoma absurdna ideja. V tem smislu tudi ne more biti evangelij programski dokument; to zadnje je lahko  obljuba, da bo nekdo oznanjal evangelij, seveda uporabljajoč besede, ne tišino ali pantomimo. 

Evangelija se torej ne da oznanjati brez besed, niti se ga ne da živeti.  Lahko pa živimo, črpajoč svojo moč iz evangeljskega sporočila, torej po evangeliju, iz evangelija in na temelju evangelija.  To je tisto, kar Bog od nas pričakuje. Pri tem ne bomo vedno uspešni, zato pa imamo v Kristusu mogočnega Odrešenika in Priprošnjika.


11/10/2014

Boljše je, da ti reko: "Pomakni se naprej!"

Ne bahaj se pred kraljem,
ne postavljaj se na mesto veljakov.
Kajti boljše je, da ti reko: "Pomakni se naprej!"
kakor da te odrivajo nazaj pred imenitnim,
ki so ga videle tvoje oči.
                                                  (Prg 25,6.7)  

Zgornji pregovor je, ne glede na to, da so danes kralji že bolj redek pojav kot kočevski medvedje, še vedno veljaven. Prav je, da  se znamo pravilno oceniti, in da zasedemo mesto, ki nam pripada. Nekaj podobnega je povedal Jezus, ko je  na nekem obedu opazil, kako so se gostje prerivali za imenitnejše sedeže:
"Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: 'Daj prostor temu!' Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. 10 Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: 'Prijatelj, pomakni se više!' Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; 11 kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan."  (Lk 6,8-11)
Zgornje besede so za "sodobnega človeka" pohujšljive, kajti danes nas različni priročniki za "duhovni" razvoj in samopomoč učijo, da se moramo samouresničevati, da imamo take in drugačne pravice, pravijo nam: "Bodi zvezda," skratka, učijo nas narcizma in egoizma. V nobeni knjigarni pa še nisem videl priročnika, ki bi nas učil ponižnosti. O ponižnosti ima danes svet zelo slabo mnenje. Za to je v veliki meri kriva napačna predstava o tem, kaj naj bi bila ponižnost. Nietzsche si je to stvar predstavljal takole: "Pohojen črv se zvije. To je pametno. S tem zmanjša verjetnost, da bi bil še enkrat pohojen. V jeziku morale: Ponižnost. -"*  Benito Mussolini, ki mu Nietzschejeva filozofija ni bila tuja, je rekel: "Boljše je živeti en dan kot lev, kakor vse življenje životariti kot ovca."  Ne vemo, kaj bi rekel, če bi se videl, kako po smrti visi obešen za noge na  bencinski črpalki na Piazzale Loreto v Milanu. 

Za popačeno predstavo o ponižnosti ima v veliki meri zasluge cerkev, zlasti tista v bizantinski in rimski izvedbi.  Dejanska ponižnost je, da se zavedaš, da si to, kar si, nič več in nič manj. To velja tako za naš odnos do Boga kot do ljudi. Seveda obstaja ogromna razlika med našim razmerjem do Boga in do soljudi. Bog je neskončno presežen, pred njim smo nekakšen vesoljski prašek. Pa vendar je bil on tisti, ki se je ponižal in  pobral ter očistil svoje izvoljene. To je zadosten razlog za to, da mu na ponižnost odgovorimo s ponižnostjo.  Ponižnost pred soljudmi ne pomeni, da se dajemo v nič, ampak, da se pravilno ocenimo. To seveda ni enostavna stvar. Zato je boljše, da  ne rinemo  v ospredje. To je nauk zgornjih odlomkov iz Svetega pisma.  V tem primeru imamo možnost, da nas drugi povabijo naprej. 

Jezus Kristus, se je navkljub temu, da je posedoval Božjo naravo, globoko ponižal, vse do smrti na križu. Zato je nebeški Oče postavil njegovo ime čez vsa imena (cf. Flp 2,6-9).  Nam se ne bo treba nikoli tako ponižati, ker je kaj takega nemogoče, saj smo samo človeška bitja. Obstaja verjetnost, da bomo imeli s tem težave, ker smo tudi v tem pogledu nepopolni. Pri tem se moramo zavedati, da nas ne rešuje ponižnost, ampak Kristus, ki je umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje.  Kakor je njegova pravičnost po veri naša pravičnost, tako je njegova ponižnost tudi naša ponižnost.


____________________________________________
 *Friedrich Nietzsche, Somrak malikov itn. Slovenska matica, Ljubljana 1989. S. 13.


07/10/2014

Gift of the Heart: SPREMENJEN SEM


Glasbeniki in pevci skupine Gift of the Heart (slov. Dar srca) bodo na turneji po Sloveniji s svojo najnovejšo predstavo z naslovom "Spremenjen sem". 


Koncert "Spremenjen sem" zajema sodobno duhovno glasbo, gospel glasbo in tudi pop. Naslov koncerta izhaja iz življenjskih zgodb Slovencev, katere je vodja skupine (ki je mnogo let delal za Ameriško televizijo) posnel poleti. V pesmih upanja odmevajo zgodbe upanja, katere boste slišali na tem unikatnem koncertu, ki vsebuje živo glasbo, bend, zbor, video, skeče, citate Trubarjeve Cerkovne Ordninge in druge zgodbe sprememb.  Več... 

Predstave bodo v Radovljici, Kobaridu, Mariboru, Kočevju, Ljubljani in Slovenj Gradcu. Na vseh koncertih bo vstop prost in v Radovljici in Kobaridu sta dobrodelna koncerta. 

Ponedeljek, 20.10. Radovljica: Linhartova dvorana ob 19.00

Torek, 21.10. Kobarid: Kulturni dom kino Kobarid ob 19.00

Sreda, 22.10. Maribor: Dvorana Union ob 19.00

Četrtek, 23.10. Kočevje: Šeškov dom ob 19.00

Petek, 24.10. Ljubljana: Slovenska Filharmonija ob 19.00

Sobota, 25.10. Slovenj Gradec: Kulturni dom ob 19.00


Kontakt: Todd Hunnicutt 031/438-013   itisus(at)siol.net


05/10/2014

Pojdimo k prestolu milosti!

Žal zgornje besede Thomasa Watsona še kako veljajo: Jezus je bil bolj voljan iti na križ, kakor smo ljudje pripravljeni iti k prestolu milosti, da bi prejeli popolno odpuščanje vseh naših grehov in nepostavnosti. Jezus je ob neki priložnosti povedal:  "Tesna so vrata in ozka je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo." (Mt 7,14 CHR) Ta vrata in pot niso naša  dobra dejanja ali kake posebne duhovne vaje, ampak Jezus sam. On je namreč na drugih mestih povedal: "Jaz sem pot," (Jn 14,6)  in "Jaz sem vrata." (Jn 10,9)  On je ob drugi priložnosti rekel o sebi: "Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke: nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim." (Mt 5,17 CHR) On je tisti, ki je s svojo popolno poslušnostjo namesto nas izpolnil vse pravične zahteve postave. Jezus Kristus je popoln Odrešenik. Ker je tako, nas avtor Pisma Hebrejcem vabi:

"Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč."  (Heb 4,16). 


04/10/2014

Nenavadni Božji služabniki

Vir slike: Wikipedia
GOSPOD, Bog njihovih očetov, jim je po svojih poslancih spet in spet pošiljal opomine, ker se mu je smililo njegovo ljudstvo in njegovo prebivališče. 16 Toda zasmehovali so Božje poslance, zaničevali njegove opomine in zasramovali njegove preroke, dokler ni GOSPODOV srd na ta narod tako vzkipel, da ni bilo več ozdravljenja. 

 (2Krn 36,15.16)

Kot sem že zadnjič zapisal, je bil Jošíja zadnji judovski kralj, ki je bil v celoti zvest Bogu in njegovi postavi. Toda njegovi nasledniki so nadaljevali z neslavnimi tradicijami tistih Jošijevih predhodnikov, ki so lazili za tujimi bogovi. Bog je svojemu ljudstvu pošiljal preroke, ki so opozarjali na posledice, a jih je le redkokdo poslušal. Prišel je čas, ko je Bog svoje ljudstvo prepustil babilonskemu kralju Nebukadnezarju. 
 Tedaj je pripeljal nadnje kralja Kaldejcev in ta je v hiši njihovega svetišča z mečem pobil njihove mladeniče. Prizanesel ni ne mladeniču ne mladenki, ne staremu ne sivolasemu; vse mu je dal v roke. 18 Tudi vse posode Božje hiše, velike in majhne, zaklade GOSPODOVE hiše ter zaklade kralja in njegovih velikašev, vse je spravil v Babilon. 19 Zažgali so Božjo hišo, podrli jeruzalemsko obzidje in požgali z ognjem vse palače v njem, da so pokončali vso dragoceno opremo v njih. 20 Kar jih je preostalo meču, je odpeljal v ujetništvo v Babilon. Bili so sužnji njemu in njegovim sinovom do začetka perzijskega kraljestva.           (2Krn 36, 17-20a)
Ko je ljudstvo odpadlo od Boga, ga je Bog predal v roke tujcem.  Bog kot tak ne potrebuje templja, tempeljskega posodja, ceremonij, če je vse bogoslužje v bistvu pokvarjeno. Nobeno zanašanje na religijo, obrede in navade ni pomagalo. Nebukadnezar je bil, ne da bi se zavedal, Božji služabnik, ki je na Božjem ljudstvu opravil določeno  delo. Sedemdesetletno babilonsko suženjstvo je namreč prečistilo starozavezno cerkev in jo vrnilo na Jahvejevo pot.

Velik del današnje cerkve je v podobnem stanju, kot je bila njena starozavezna prednica v času pred babilonskim suženjstvom. Namesto da bi svetu prinašala postavo, kot ogledalo, v katerem bi videl svoj pravi obraz in evangelij milosti, ki prinaša odrešenje,  je začela ravnati po navadah sveta okoli sebe, podobno kot  je starozavezna cerkev delala po navadi in običaju narodov okrog sebe.  A Božja beseda  nas opominja: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Toda, ko začne udarjati Božja šiba, pade vsevprek in po vseh, brez razlike. Vsi smo namreč soodgovorni za tako dogajanje. Tega se je zelo zavedal pravični Daniel, ko je  v babilonskem suženjstvu molil takole:
"Grešili smo in krivično ravnali, brezbožni smo bili, upirali smo se in odstopili od tvojih zapovedi in od tvojih sodb. Nismo poslušali tvojih služabnikov prerokov, ki so v tvojem imenu govorili našim kraljem, našim knezom, našim očetom in vsemu ljudstvu dežele." (Dan 9,5.6)
Daniel ni bil udeležen v grehih, ki jih je navedel v svoji molitvi, a je bil del Božjega ljudstva.  Ni molil na način: "Poglej, kako je grešilo to hudobno in  brezbožno  ljudstvo, odstopilo je od tvojih zapovedi, ni poslušalo prerokov..."   Ne, Daniel se je poistovetil s tem ljudstvom, ko je  zanj molil. Rekel je: "Mi smo grešili. Mi smo krivično ravnali."  Tudi Daniel je bil izgnan v Babilon, čeprav se  ni udeleževal malikovalskih šeg in navad. Tudi nanj je padla kazen, in je priznaval grehe ljudstva kot svoje grehe. 

Rešitev za Božje ljudstvo je prišla po sedemdesetih letih. 
"V prvem letu perzijskega kralja Kira je GOSPOD – da se je izpolnila GOSPODOVA beseda v Jeremijevih ustih – obudil duha perzijskega kralja Kira, da je razglasil po vsem svojem kraljestvu in tudi pisno naznanil: 23 "Tako govori perzijski kralj Kir: Vsa kraljestva na zemlji mi je dal GOSPOD, Bog nebes, in mi naročil, naj mu sezidam hišo v Jeruzalemu, ki je v Judeji."  (2Krn 36,22-23a)
Bog si je skozi zgodovino izbiral za svoje služabnike prav čudne patrone. V našem primeru si je najprej izbral Kaldejca Nebukadnezarja, v drugem pa perzijskega kralja Kira.  Nebukadnezar je dal porušiti jeruzalemski tempelj, Kir pa ga je dal ponovno zgraditi. 
Tako govori GOSPOD svojemu maziljencu Kiru[...] Zaradi svojega služabnika Jakoba in svojega izvoljenca Izraela sem te poklical po imenu in te odlikoval, ne da bi me bil poznal. (Iz 45.1a.4) 
Bog je torej že v naprej izbral Kira, da bi po njem rešil svoje ljudstvo sužnosti.  Čeprav Perzijec ni poznal Jahveja, ga le-ta  v prerokbi označuje kot maziljenca.  Za razliko od zasužnjevalca in rušitelja Nebukadnezarja, je dobil Kir vlogo osvoboditelja in graditelja.

Kir je na nek način predpodoba Jezusa Kristusa, Božjega Sina in Maziljenca.  Kot je poganski kralj  Kir osvobodil Božje ljudstvo telesne sužnosti, tako je Gospod Jezus Kristus odrešil svoje ljudstvo, ki se sestoji tako iz Judov kot poganov, duhovne sužnosti.  Kir je dal obnoviti jeruzalemski tempelj, enako je Jezus Kristus s svojim vstajenjem v treh dneh znova postavil tempelj svojega telesa (cf. Jn 2,18-22)  Med njima pa obstajajo tudi pomembne razlike. Kir je nevede spolnjeval Božjo voljo, Kristus je vede izpolnil vso Božjo voljo. Kir je bil vladar pomembne velesile, Kristusu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji (cf. Mt 28,18). Glavna razlika pa je v tem, da je bil Jezus Kristus predan v smrt za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje.  Česa takega ni zmožen izvršiti noben smrtnik. In še nekaj: po veri v Jezusa Kristusa se daje večno življenje vsem, ki vanj dejansko verujejo. Bogu hvala za to milost!