Pred štirimi leti je Robert Kaše na svojem spletniku objavil sestavek z naslovom Tovariš Trubar, kakšna pa je bila pravzaprav vaša vloga v vsem tem?, na katerega sem odgovoril s sestavkom Kaša iz Trubarja. Letos se je g. Kaše znova oglasil, tokrat s sestavkom Dan žalitve, žal! V njem kaže določen napredek izpred štirih let. V tem času se je dal poučiti, kakšna je bila vloga tovariša Trubarja, Dalmatina, Bohoriča in ostalih "pri vsem tem". Res hvalevreden napredek.
Sedaj ga je začelo motiti nekaj drugega, torej samo ime praznika. Moti ga, ker se mu reče dan reformacije in ne na primer dan slovenske knjige. Ime praznika je menda žaljivo za rimske katoličane, ker predstavlja simbol upora proti katoliški cerkvi. Praznik je po njegovem nastal po zaslugi Viktorja Žaklja in to iz čistega sovraštva do svete mamice rimske cerkve. Ah, ah, g. Kaše! Dobro se še spominjam osamosvojitvenih časov, ko se je bilo treba boriti za mednarodno priznanje Slovenije in je prišla vsaka povezava z zunanjim svetom prav. Takrat so predstavniki evangeličanske cerkve lobirali pri sorodnih cerkvah v protestantskih državah, da bi vplivale na svoje vlade za priznanje Slovenije. Pri tem je prišel prav tudi dan reformacije, ne dan slovenske knjige, ker pač večina Skandinavcev in drugih tam malo bolj na severu teh knjig niti ne bere. Tedaj ni bilo prav nobenega nasprotovanja temu poimenovanju z rimske strani.
Pa še nekaj. Zelo dobro se spominjam proslave ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja, ki je leta 1986 potekalo na Rašici. V prvih vrstah so se tam kazali rimskokatoliški škofje, ker pač komunistični oblastniki še niso zaznali, da obstaja pri nas poleg rimske cerkve še kaj drugega, na primer kak ostanek ostankov reformacijske cerkve. Ko smo že pri ostankih ostankov, bom odgovoril še na trditev g. Kašeta, da pri nas ni od reformacije ostalo praktično nič. Ta nič se ni zgodil, ker bi protestantski predikanti izganjali sami sebe, ker bi se protestantske knjige same zažigale in verniki samo od sebe izselili, ali po svoji "svobodni volji" vrnili v naročje mamice rimske cerkve. Vse to se je zgodilo po volji inu gnadi nekega habsburškega Ferdinanda iz Kašetove, torej rimske cerkve, ki ga je k temu podžigala.
Glede nekaj sto dragih knjig, ki jih omenja g. Kaše pa skoraj nimam besed. V približno petdesetih letih delovanja protestantskih piscev je izšlo približno petdeset knjig, vsaka v nekaj sto izvodih. Če je vsaka od knjig izšla v 400 izvodih, bi to skupaj zneslo 20.000 izvodov. To je rahlo več kot "nekaj sto", da celo malo več kot "nekaj tisoč".
Tudi sklicevanje na to, da so obstajali tudi drugi narodni buditelji, ni najbolj posrečena reč. Res je, da so obstajali in Bogu hvala zanje. Ampak oni so zidali na temelju, ki je že bil postavljen, postavili pa so ga slovenski protestantski pisci.
V luči Kašetovega članka je neko njegovo paternalistično kvaziekumensko bratenje v Kristusu na začetku sestavka popolnoma brezpredmetno. Prerok Amos sprašuje: "Mar hodita dva skupaj, če nista istih misli?" (Am 3,3) G. Kašetu predlagam, da na ta dan ne kuha mule, ampak naj počne kaj bolj sproščujočega. Morda bo v naslednjih štirih letih spet spremenil svoje mnenje. Nikdar se ne ve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar