30/11/2014

Kako se je spremenil moj svet

Svet se je od mojih malo mlajših let popolnoma spremenil. Skoraj si upam reči, da se je obrnil na glavo. Še trideset let nazaj, torej leta 1984, so bile vse stvari videti dokaj predvidljive, bila sta dva bloka, v zahodnem bloku je imel glavno besedo Ronald Reagan, igralec med politiki, Sovjetska zveza pa je v tistem letu po malo več kot  letu dni spet zamenjala voditelja: namesto umrlega Andropova so dobili Černjenka, ki je potem plesal eno samo poletje in zimo, nakar ga je naslednje pomlad odnesla odjuga.  Gerontokracija na čelu vzhodne velesile je bila neke vrste jamstvo zacementiranosti režima, ki je bil menda naravnan proti svetli bodočnosti. 

Ronald Reagan je ob obisku meje med Korejama  svojim vojakom razlagal, da "mi" na tej strani (južni) verujemo v Boga, medtem ko "oni" tam čez (severni) ne verujejo. Njegov najznamenitejši epitet za svet Sovjetske zveze  pa je bil "imperij zla".  Kakorkoli,  zunanji opazovalci nismo mogli predvideti stvari, ki so sledile. Nekaj let poprej je bilo sicer nekaj težav na Poljskem, a problem je rešil general Wojciech Jaruzelski, ki je svojo domovino spet trdneje povezal z mamico Moskvo. Večji problem je predstavljala vojna v Afganistanu, ki si ga je poskušala podrediti prva socialistična država sveta. Znotraj tega problema pa se je kuhal še en problem, to je bila podpora Združenih držav afganistanskim upornikom, ki so bili islamistično naravnani. Islamisti šiitskega tipa so nekaj let poprej zavladali v Iranu, kar ni bilo ravno preveč spodbudno. In še bi lahko našteval. Potem pa se je zgodilo...

V letih 1989 do 1991 so kot domine popadali socialistični režimi v Evropi in začela se je era splošne demokratizacije. V nekdanjem "imperiju zla" so znova ustoličili pravoslavje, cerkve so se v vzhodni Evropi bolj ali manj vrnile na  pozicije, kakršne so bile značilne za demokratični svet.  Istočasno pa je začel svoj pohod islam.

 V mnogih muslimanskih državah so vladali sekularni režimi, ki so se šli neke vrste socializem. Te države so bile naslonjene na Sovjetsko zvezo, niso pa si, za razliko od svoje velike prijateljice, upale zatirati islama. Dopuščale so tudi, nekatere bolj, druge manj, svobodo drugih veroizpovedi. Zlom Sovjetske zveze in še nekateri drugi faktorji korupcija, nasilje itn.)  so ljudi v teh državah odvrnile od sekularnih ideologij, kot je socializem. Zrasla so  islamistična gibanja, ki so postala na globalnem nivoju zelo nepredvidljiva. Nekatere od teh skupin so vzredile ZDA v svojem boju proti "imperiju zla" (Al-Kaeda, afganistanski talibani). Razočarani  potomci muslimanskih priseljencev na razvitem zahodu postajajo goreči muslimani, mnogi med njimi se vključujejo v teroristične skupine. Zahod se ob tem obnaša kot kokoš brez glave. 

Tisti svet, o katerem je svoje dni govoril predsednik Reagan, da veruje v Boga, je bil že tedaj močno sekulariziran. Sedaj je še bolj. Cerkve so postale posvetnjaške in prenašalke posvetnih vrednot. S tem, ko se v nasprotju s Pavlovim svarilom prilagajajo ideologiji tega sveta (cf. Rim 12,2), postajajo irelevantne. Kdo še potrebuje cerkev, ki govori isto, kot večina oblikovalcev javnega mnenja? Na zahodu je danes  "smrtni greh" reči, da je homoseksualnost greh.  celo na uradnem nivoju  se je  zgodilo Nietzschejevo prevrednotenje vseh vrednot. Ko je bilo treba konkretno zaščititi manjšine v tako imenovani "islamski državi", pa  je postal zahod zelo mlačen. Proženje protirežimskih revolucij v arabskem svetu, ne glede na to, kakšni so bili ti režimi, je sprožilo  kaos, kar je mnogokje še slabše kot je bilo prejšnje stanje. 

Na drugi strani imamo nekdanji "imperij zla",  kjer homoseksualcem niso naklonjeni, so pa zato naklonjeni cerkvi. Predsednik Putin hodi na liturgije, poljublja ikone, prižiga sveče in prejema blagoslov svjatejšega patriarha. Mnogi naši domači levičarji, ki sicer prezirajo krščanstvo in so zelo naklonjeni tako imenovanim manjšinam,  zagovarjajo Putina in njegovo politiko in to kljub temu, da Rusija ni naklonjena homoseksualcem ter da Putin nastopa kot zagovornik tradicionalnih družinskih vrednot, nekateri ruski homoseksualci pa celo prosijo za  azil v ZDA (VIR>>>)!    Rusija se v zadnjem času pojavlja tudi v vlogi možne zaščitnice krščanskega življa na Bližnjem Vzhodu, kolikor ga je še  tam ostalo. Putinov odnos do družine in religije vzbuja tudi občudovanje v vrstah  ameriških tradicionalističnih  krogov.  Kdo bi si kaj takega drznil misliti pred tridesetimi leti?

Potem je tu še Kitajska, država, v kateri je bilo danes na nedeljskem bogoslužju več ljudi, kot v vseh evropskih cerkvah skupaj. Tudi česa takega si pred 30 leti nisem upal predstavljati.

Pa naj še kdo reče, da se svet ni spremenil! Kar je bilo zgoraj, je spodaj in obratno. Stvari torej še utegnejo biti zanimive. Jaz pa zaključujem z besedami preroka Habakuka, ki se je veselil v GOSPODU, ne glede na okoliščine, ki so ga obdajale:
"Kajti smokva ne bo cvetela
in na trtah ne bo grozdja,
pridelek oljke bo odpovedal
in polja ne bodo dajala živeža,
drobnica bo izginila iz staj
in v hlevih ne bo živine.
Vendar se bom veselil v GOSPODU,
se radoval v Bogu moje rešitve."    (Hab 3,17.18)  

29/11/2014

Ob začetku adventa

Wilhelm Morgner: Jezusov prihod v Jeruzalem

 Drugi dan je velika množica, ki je prišla na praznik, slišala, da Jezus prihaja v Jeruzalem. 13 Vzeli so palmove veje, mu šli naproti in vzklikali:
"Hozána!
Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!
In Izraelov kralj!"
14 Jezus je našel oslička in sédel nanj, kakor je pisano:
15 Ne boj se, sionska hči!
Glej, tvoj kralj prihaja,
sedeč na osličjem mladiču.
16 Njegovi učenci sprva tega niso razumeli. Ko pa je bil Jezus poveličan, so se spomnili, da je bilo to pisano o njem in da so mu to storili. 17 Množica, ki je bila pri njem, ko je poklical Lazarja iz groba in ga obudil od mrtvih, je torej pričala zanj. 18 Zato mu je množica tudi prišla naproti, ker so slišali, da je naredil to znamenje. "  (Jn 12, 12-18)

Kdo bi utegnil vprašati, kakšno zvezo ima zgoraj opisani dogodek z adventom, časom priprave na božič, praznik Gospodovega rojstva. Res je, s tem dogodkom, po katerem štejemo leta, pravzaprav nima neposredne zveze. Bolj nas spominja na cvetno nedeljo. Kristjani smo pri adventu in božiču tako osredotočeni na Kristusovo zemeljsko rojstvo, da pozabljamo drugo dimenzijo tega spominjanja, ki se nanaša na Gospodov drugi prihod. 

Nekaj dni dni pred svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem je Gospod Jezus prišel v Jeruzalem kot vladar čisto posebne vrste, kot kralj, ki prihaja v Jahvejevem imenu. Ljudstvo ga je prepoznalo kot takega in mu pripravilo veličasten sprejem. Toda že iz nadaljevanja  je razvidno, da so ga ljudje prepoznali kot Mesija, ker so v tem, ko je Gospod obudil Lazarja od mrtvih  (cf. Jn 11), videli očiten dokaz njegovega poslanstva. Toda v nadaljnji konverzaciji  je Jezus izgubil podporo ljudstva, kot je pisano: "Čeprav je vpričo njih storil toliko znamenj, niso verovali vanj." (Jn 12,37)  Ljudje so verovali v čudež, torej v tisto, kar so ob določenem času videli, ne pa v Jezusa kot resničnega Mesija, saj že po nekaj spregovorjenih stavkih ni več ustrezal njihovim mesijanskim predstavam.  

Kristusov kraljevski prihod v Jeruzalem ima določene stične točke z njegovim drugim prihodom. Jezus se bo kot kralj vrnil "v slavi sodit žive in mrtve", kot govori nikejsko - carigrajska veroizpoved. Njegov drugi prihod pa ne bo nek lokalni dogodek z nekronanim kraljem na oslu v nekem nepomembnem mestu v Sredozemlju. Pisano je: "Glej, prihaja z oblaki in videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, ki so ga prebodli, in zaradi njega se bodo bíli na prsi vsi narodi na zemlji."  (Raz 1,7)  Napočil bo čas vstajenja mrtvih in poslednje sodbe. Eni bodo rešeni po milosti (cf. Ef 2,5), drugi sojeni po svojih delih (cf. Raz 20,12). 

 Kot nas uči evangelij, nas  vera v Jezusa Kristusa varuje pred obsodbo: "Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina."  (Jn 3,17)  On nam je je s svojo  popolno poslušnostjo, vse do smrti na križu,  prislužil tisto, česar sami nismo zmožni zaslužiti. Zaupaj vanj, in ne boš sojen-a! 


25/11/2014

e-Biblija zdaj tudi v slovenščini

Sveto pismo je zdaj na voljo tudi v formatu ePub za elektronske bralnike in aplikacije! Na voljo sta dve varianti Standardnega slovenskega prevoda, ena z apokrifnimi knjigami Stare zaveze, druga brez njih ter pravopisno popravljen Chráskov prevod.  

23/11/2014

Slovenija - moja ultramoralna dežela

Slika je zmontirana s pomočjo fotošopa
Današnji mediji se največ posvečajo spolnosti, nasilju in čenčam. Slovenski pri tem niso nobena izjema. Mediji tega morda ne počnejo zato, ker bi jim bile te reči najbolj všeč, ampak zato, ker je to najbolj všeč njihovim uporabnikom.  Take novice nas lahko osupnejo, v nas sproščajo adrenalin ali pa zabavajo, zato tudi  gredo najbolje v promet. O denarju pa pravijo, da je sveta vladar.

Trenutno je v središču zanimanja mariborska srednješolska seksualna afera. V državi, kjer gre ogromno stvari tako narobe, da bi težko šlo še bolj, je to postal prvorazredni nacionalni problem. Koliko člankov, spletnih pripomb in modrih gostilniških pogovorov ob pivu in špricarju je bilo napisanih in povedanih na ta račun. In seveda, koliko pravičniškega zgražanja se širi po naši dolini šentflorjanski!  Pri tem mnogi niti ne pomislijo, oziroma nočejo pomisliti, da še vedno ni čisto jasno, ali so posnetki ravnatelja in učiteljice, ki naj bi bila in flagranti zasačena pri seksualni dejavnosti, pristni ali gre morda za zmontirani ponaredek. O tem bodo lahko kaj več povedali forenziki, ki so za to usposobljeni. Sam si inkriminiranega posnetka nisem ogledal, zato ne morem podati niti amaterske ocene pristnosti. Sem pa prebral in slišal nekaj nasprotujočih si mnenj.

Tukaj se ne mislim ukvarjati niti z dejanji dijakov, ki so zadevo posneli ali zmontirali niti z domnevnim prešuštniškim dejanjem obeh  odraslih oseb, vpletenih v to nesrečno zgodbo. Ne odobravam niti onega prvega niti tistega drugega, v kolikor se je slednje res zgodilo. V obeh primerih imajo in bodo imeli vsi skupaj že brez mojega dodatnega moraliziranja čez glavo težav. Torej, zanimajo me v prvi vrsti reakcije vrlih državljanov naše lepe, ultramoralne dežele.

Če seštejem vse skupaj , je naša Slovenija tako prepolna krepostnih in sploh visoko moralnih ljudi, da je že kar kičasto. Na drugi strani je grdi učiteljski rod, ki "dobro živi na naš račun in nič ne dela", ampak samo zganja "tiste stvari" po kabinetih, otrok pa tam itak ničesar ne naučijo.  O tej človeški podvrsti seveda vsi vse vedo, oziroma mislijo, da  vedo. Torej, udari po njih!  Neki pravičnik je nekje napisal, da so učitelji ideološko indoktrinirani, da nič ne vzgajajo, da je vse narobe, ker ni verouka v šolah in podobno. Ta najbrž ne ve, da na bratskem Hrvaškem premorejo v šolah verouk, a ni nič kaj drugače kot tukaj. Sicer pa imajo nezadovoljni možnost šolanja na domu, pa bomo videli.

 In še več je bilo povedanega o morali ter etiki, tako da sem se že kar razveselil, ker živim v tako skrajno moralnem in etičnem okolju. Vendar mi je začetno veselje skalilo kar nekaj pomislekov. Če je naša družba res tako moralna in etična, od kod tajkuni in korupcija, zakaj tonemo vedno nižje? Seveda ni nihče kriv: oni zgoraj valijo krivdo na tiste tam zunaj, oni spodaj na tiste zgoraj, potem je tu  kriv liberalni kapitalizem, komunizem, NATO, udbomafija, RKC, Amerika, Marsovci in ne vem kdo še vse. One spodaj bi vprašal: "Le kdo je izvolil tiste zgoraj?"   V svetu velja pregovor, da ima vsak tako vodstvo, kot si ga izvoli. Torej? Ali to pravilo  za našo visoko moralno in etično družbo ne velja? Je morda tudi  pri nas "spodaj" kaj narobe? Lani spomladi sem nekje (po spominu) objavil misel prijatelja, ki je glede Hilde Tovšak in pravičnikov, ki so jo vneto obsojali, napisal, da ima dovolj pisanja o Hildi, saj tisti, ki v trgovini ukrade nogavice, ali v podjetju toaletni papir ni v bistvu nič  boljši od nje, le da nima možnosti, znanja ali korajže, da bi si nagrabil.  Tako približno gredo te stvari. Prav rad bi na primer  videl kakega ultramoralnega podpornika šanka, kako bi ravnal, če bi postal direktor firme in bi imel opravka z milijoni.  Toda ob naslajanju in istočasnem zgražanju nad dejanskimi in namišljenimi tujimi grehi se pravičniki tako dobro počutimo, da pri tem pozabimo svoje. To je res vrhunski užitek, ki ga delimo z drugimi preko računalniške tipkovnice, v frizerskem salonu,  pri podpiranju gostilniškega šanka ali kakorkoli že.

Še vedno pa velja tista Jezusova, prigodno predelana, pri čemer nočem relativizirati nobenih spornih ravnanj: "Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanje!" (cf. Jn 8,7)  Ostalo pa naj rešujejo ustrezni organi.


22/11/2014

Smer: novo nebo in nova zemlja



Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: "Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo."
Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: "Glej, vse delam novo!" Rekel je tudi: "Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!" Nato mi je rekel: "Zgodile so se! Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive vode. Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa meni sin."   (Raz 21,1-7)

Zgornji odlomek se nanaša na eshatološko prihodnost. Apostol Pavel pravi: "Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine." (Rim 8,22) Apostol Janez pa piše, da ves svet tiči v zlu (cf. 1Jn 5,19).  Odstranitev tistega, čemur se reče prvo nebo in prva zemlja, pomeni odstranitev sveta, ki je okužen z grehom. O resnosti greha najbrž niso potrebni posebni dokazi, ker jih je vse polno okrog nas. Treba je le vzeti v roke kak časnik, malo pobrskati po spletu, poslušati poročila, ali pogledati  televizijski dnevnik.

 Danes se veliko govori o novem svetovnem redu, obstaja tudi veliko različnih in velikokrat nasprotujočih si  načrtov v zvezi s tem, kako naj bi bil urejen ta svet, da bi vse gladko delovalo, a se doslej še nobeden ni uresničil tako, kot je bil zamišljen. Stranke, ki se prerivajo v boju za oblast, obljubljajo pred volitvami  mleko in med, ko pa zajahajo konja oblasti, je tistega mleka in medu bolj malo. "Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti," pravi Pavel (Rim 8,20).  Zato se tudi dobri nameni redno sfižijo. 

Bog pripravlja radikalno preobrazbo, ki je ne bodo izvedli ljudje, ampak on sam.  Ljudje so, kot poje internacionala, velikokrat razbijali ta svet krivičnosti, nakar so si zgradili svoj novi svet, ki  je bil še krivičnejši. Bog pa bo odpravil ta svet krivičnosti in zgradil svoj novi svet. Za svoje delo ne potrebuje naše pomoči. V novem Božjem kozmičnem redu ne bo prostora za bolezni, trpljenje, smrt, žalost  in zlo v katerikoli obliki. Novi Jeruzalem (cf. Raz 21,2) simbolizira Božjo cerkev, ki jo je Kristus enkrat za vselej odkupil s svojo dragoceno krvjo.

Tedaj se bodo uresničile Božje besede o pogubi pogubljenih in dovršitvi zveličanja svetih (cf. Raz 21,6).  On je alfa in omega, začetnik vsega stvarjenja in njegov dovrševalec. On ponuja žejnim zastonj od izvirka žive vode. Odrešenja se ne da plačati niti kako drugače zaslužiti, odrešenje je brezplačni milostni Božji dar, ali kot pravi sv. Pavel:  "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9) Kdor je resnično žejen žive vode, bo zagotovo prišel h Gospodu. Tak je Božji otrok, dedič Božjega kraljestva in  sodedič s Kristusom (cf. Rim 8,17). 

Ali že sodiš v to kategorijo? Če ne, še vedno ni prepozno:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)


Chráska kot prevajalec Svetega pisma

Moj najstarejši izvod (ponatis) Chráskovega prevoda Svetega pisma

Letos mineva sto let od izida popularnega Chráskovega prevoda Svetega pisma v slovenščino. To je bil drugi in doslej zadnji protestantski prevod  celotne Biblije.  Svetopisemska družba Slovenije je ob tej priložnosti objavila 5. poglavje knjige dr. Daniela Brkiča Anton Chráska med Slovenci, v katerem se je avtor poglobil v Chráskovo prevajalsko delo. 

Glede na ugotovitve Francke Premk, da sta že Trubar in Dalmatin pri prevajanju upoštevala izvirnost svetopisemskih jezikov, za Chrásko utemeljeno velja, da je prvi,  ki je prevajal SP v slovenski jezik po izvirnem tekstno-kritičnem besedilu,  kar podpiram s pričujočo raziskavo. Chráski pripada ugledno mesto med prevajalci slovenskih SP, saj je bil »prvi med prvimi«, ki je postavil, s svojim za tisti čas drznim dejanjem, temelje takemu prevajanju, ki je zaradi tekstno-kritičnega besedila zvestejše izvirniku.
Rimskokatoliški prevodi tistega časa so bili prirejeni po Vg., nekateri protestantski prevodi pa sicer po izvirniku, vendar po TR. Chráskov pogum je bil vsekakor ena od spodbud, da so tudi rimokatoličani začeli prevajati po izvirniku. S temi nadvse važnimi ugotovitvami, do katerih sem prišel z natančnimi primerjavami tekstov in preučevanjem doslej nedostopnih in neobdelanih arhivskih listin iz ABFBS-a, želim ovreči dosedanje strokovne ocene, ki prikazujejo Chráskovo prevajanje SP zgolj kot priredbo.  Chráski se je predolgo godila krivica, zato jo je potrebno nujno odpraviti in upoštevati nove raziskave.


21/11/2014

Stati inu obstati 19-20/14


Izšla je nova (19. -  20.) številka revije za vprašanja protestantizma Stati inu obstati. Nekaj prispevkov je izpostavljenih na naslovnici. Cena te številke je 6 €. Revija ima skupaj 448 strani.

Revijo izdaja Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, Beethovnova 9, Ljubljana.


20/11/2014

Ljubljana - Maribor: Hot horse z mafijcem & izpoved iz podzemlja

 V Ljubljani:


26. novembra ob 19.00 ste vabljeni na Hot Horse z bivšim mafijcem Slavkom Hadžičem. Pridite poslušat izpoved sarajevskega mafijca.
 
Stara in nova identiteta se razkrivata v tivolskem Hot Horsu in pivnici čez cesto. 


P.s. Če nisi ljubitelj/ica konjskega mesa, si vseeno vabljen/a na pogovor.

Lokacija: Hot Horse, Celovška cesta 25 Ljubljana 


NASLEDNJEGA DNE PA ŠE TOLE:  


Bivši sarajevski mafijec o iskanju zadovoljstva. 
Ko je bil Slavko star 19 let, se je pridružil mafiji. Čeprav so on in njegova družina imeli vse, kar so hoteli, si je Slavko želel nekaj več. Mislil je, da se lahko vse reši z denarjem, močjo ali zvezami. Ampak 10. aprila 1992 se je vse spremenilo.

 
Pridi poslušat zgodbo o neverjetni preobrazbi od mafijca do pastorja cerkve v Sarajevu.


 Zemljevid in navodila za pot>>>


************************

 V Mariboru:


28. novembra ob 14.30  ste vabljeni na kosilo z mafijcem. Slišali boste izpoved o neverjetni preobrazbi nekdanjega mafijca Slavka Hadžića. 

Lokacija: Restavracija Piano, Koroška cesta 160, Maribor



ISTEGA DNE ZVEČER PA ŠE TOLE:
Vsebina enaka kot v Ljubljani.

Zemljevid in navodila za pot>>>


Organizira: ZVEŠ


16/11/2014

Česa se boji Yusuf Islam?

Nekateri se še spominjamo pevca z umetniškim imenom Cat Stevens. Fant  je pri   tridesetih postal  musliman in si nadel novo ime Yusuf  Islam. V včerajšnjem spletnem Guardianu je bil objavljen intervju s tem simpatičnim glasbenikom. Prvo vprašanje, ki mu ga je zastavila novinarka se je glasilo: "Česa se najbolj bojite?" Yusuf Islam ji je iskreno odgovoril: "Peklenskega ognja."

Za naš sekularizirani zahodni svet je bil to kar nenavaden in bržkone celo šokanten odgovor, kajti v naših koncih razmišljamo pozitiv(istič)no.  Pri nas  kvečjemu pridejo pridne punce v nebesa, poredne pa povsod.  

Zdaj pa se vrnimo k odgovoru Yusufa Islama. Podoben ali enak odgovor bi namreč lahko pričakovali tudi od iskreno verujočih pripadnikov mnogih drugih religij, med njimi tudi naše tako lepo  podomačene rimskokatoliške.

Kako pa gleda na to vprašanje kristjan, ki je tudi v duši predelal reformacijo in se ima za bibličnega, evangelijskega ter reformiranega? Naj odgovorim z besedami Heidelberškega katekizma:
Kaj je tvoja edina tolažba v življenju in ob smrti?
Moja edina tolažba v življenju in ob smrti (Rim 14,8) je, da nisem sam svoj (1 Kor 6,19), ampak last mojega zvestega Zveličarja Jezusa Kristusa (1 Kor 3,23), ki je s svojo dragoceno krvjo (1 Pt 1,18) poplačal (1 Jn 1,7; 2,2) vse moje grehe, me rešil vseh hudičevih oblasti (1 Jn 3,8) ter me varuje (Jn 6,39), da mi brez volje mojega Očeta v nebesih ne pade z glave noben las (Mt 10,29-31; Lk 21,18), seveda, da mi tudi vse mora služiti k mojemu zveličanju. Zato mi po svojem Svetem Duhu zagotavlja večno življenje (2 Kor 1,21; Ef 1,13; Rim 8,15) ter me naredi voljnega z vsem srcem živeti Njemu (Rim 8,14).
 V odgovoru na prvo katekizemsko vprašanje je podanih kar nekaj pomembnih resnic.

  1. Čigav je kristjan: "Ne pripadate sebi." (1Kor 6,19b) Kristjan se zaveda, da ne pripada sebi, ampak  je Kristusov (cf. 1Kor 3,23). 
  2. Zakaj je kristjan Kristusov? Sv. Pavel pravi v zgornjem citatu in v njegovem nadaljevanju: "Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno." (1Kor 6,19b.20a) Kristjan je bil odkupljen in to za visoko ceno. Sv. Peter pravi glede tega: "Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta." (1Pt 1,18.19) K temu bi lahko tudi dodali, da nas niso odkupili naši dobri nameni,  dobra dela in prizadevanja. Če bi bilo tako, ne bi bili nikoli odrešeni. Če hodimo v Božji luči, nas "kri njegovega Sina Jezusa [...] očiščuje vsakega greha." (1Jn 1,7b)  Kristus nas je s svojo daritvijo spravil z Bogom: "On je namreč spravna daritev za naše grehe." (1Jn 2,2a) Mi smo Kristusovi, ker je on sam vse to storil za nas in namesto nas. 
  3. Jezus Kristus nas je rešil hudičeve oblasti. Sv. Janez pravi: "Kdor pa ravna grešno, je od hudiča, kajti hudič greši že od začetka. Božji Sin pa se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela." (1Jn 3,8)  Glede zla v svetu si Jezusovi apostoli niso delali nobenih utvar: "Mi vemo, da smo od Boga in da ves svet tiči v zlu." (Jn 5,19) Jezus je prišel razdejat hudičevo delo na zemlji.
  4. Kristjan je deležen Božjega varstva. Jezus sam je rekel:  "Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan."  (Jn 6,39) V predhodnih dveh vrsticah govori Gospod, da bodo vsi, ki mu jih da nebeški Oče, prišli k njemu (cf. Jn 6,37). Kristjan v pravem smislu besede (ne po zunanji pripadnosti neki organizaciji)  torej ne postaneš po svoji volji, ampak po volji nebeškega Očeta. Tu gre za milost, ne za našo izbiro. Bog izbira, ne mi. Kdor na tak način pride k Jezusu, ga Jezus nikoli ne zavrže! On sam nam na drugem mestu govori: "Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej!" (Mt 10,29-31a)  Strah je hud gospodar. V strahu ljudje naredijo veliko hudega., kajti sovraštvo je pogosta posledica strahu. V naših starih gimnazijskih učbenikih za aritmetiko, algebro in analizo je na začetku pisalo: "Ne boj se in ne sovraži!"  Tudi Jezus nam pravi, naj se ne bojimo (pri čemer zagotovo ni mislil le na matematiko). 
  5. Kristjanu vse služi k zveličanju. O tem najlepše govori odlomek iz Pisma Rimljanom 8,31b-35: "Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje! Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas? Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč?"  Jezus Kristus je naš edini Srednik. On  za nas posreduje pred našim nebeškim Očetom. Če je kdo v Kristusu, ga Bog Oče vidi skozi prizmo Kristusa. Zato ne govori apostol Pavel brez razloga, ko pravi: "Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1) To so močne in nadvse ohrabrujoče besede. Tistim, ki jih je Bog izvolil, on obenem zagotavlja stanovitnost do konca. Odrešenja in Božjega otroštva se ne da izgubiti, ne glede na to, kar pravijo arminijanci in rimokatoličani. Le po kakšni logiki si lahko nekaj dni Božji otrok, potem tri tedne nisi, nato si ponovno, nato spet nisi itn.? 
Tistemu, ki je v Kristusu, se torej ni treba bati peklenskega ognja. Če nekdo pravi, da se ga boji, s tem pove da ni v Kristusu. V tem primeru je njegov strah nadvse upravičen. Nobena religija in nobena filozofija nima čudežne moči, da bi rešila človeka.  Nobena pobožnost in nobeno dobro delo tu ni v pomoč. Zdravilo za tovrstni strah je samo eno:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Če bi Yusuf Islam veroval tem besedam našega Gospoda Jezusa Kristusa, ga ne bi bilo treba biti strah. Pa ne le on...

15/11/2014

Peter Orr: Kaj sedaj dela Jezus?

V Novi zavezi imamo presenetljivo veliko gradiva, ki govori o tem, kaj dela Jezus sedaj, sam pa se hočem osredotočiti na dve stvari, ki nam bosta pomagali premisliti o preteklih in prihodnjih vidikih našega odrešenja.

Jezus sedi na desnici svojega Očeta

Morda se zdi, da sedenje ni ravno kakšna posebej pomembna dejavnost. Le v koliko filmih glavni junak sedi skozi celotno predstavo? Toda eden od najpomembnejših vidikov, ki se nanašajo na Jezusovo trenutno aktivnost, je ravno njegovo sedenje. Dejstvo, da Jezus sedi, potrjuje dejstvo, da je njegovo delo odkupitve končano.

Bolj kot katerakoli druga knjiga je Pismo Hebrejcem tisto, ki nam pomaga to videti. V 10. poglavju tega pisma nam avtor govori, da je Jezus »sédel na Božjo desnico.« (v. 12), ker je »z eno samo daritvijo […] za vselej naredil popolne tiste, ki so posvečeni.«  Za razliko od ves čas zaposlenih duhovnikov  je nato Jezus sedel, kajti potrebna je bila le ena žrtev. Žrtev, ki jo je daroval Jezus, je bila njegova kri, ki je svoje prejemnike naredila popolne za vselej. Ni storil, in mu tudi ni treba narediti nič drugega, s čimer bi zagotovil našo odkupitev, zato je lahko sédel.

Ideja, da smo postali z Jezusovo enkratno daritvijo za vselej popolni, je močna. »Toda, ali ni res, da še vedno grešim in se moram spremeniti?«  Tako je! Toda z Božjega gledišča si zaradi Jezusove ene same žrtve »popoln« in ti nič ne manjka.  Glede na tvoj odnos z njim si dovršen. Ničesar, kar bi te spravilo z Bogom ni več treba narediti. Ničesar, kar bi poplačalo tvoj greh ni več treba storiti. Ničesar več ni treba narediti za pomiritev  Božje jeze. Kot kristjani se moramo neprenehoma spominjati križa, spominjati pa se moramo tudi tega, da Jezus sedi na Božji desnici, kajti ravno to dejstvo nas na vso moč  spominja na dejansko učinkovitost njegove smrti na križu, in da smo sedaj popolni v Božjih očeh.

Jezus za nas posreduje na Očetovi desnici

V 7. poglavju Pisma Hebrejcem primerja pisec Jezusa s starozaveznimi duhovniki. Bistvo te primerjave je, da so vsi starozavezni duhovniki pomrli, medtem ko Jezus živi na veke. To pomeni, da tudi njegovo duhovništvo ostaja na veke. Posledica tega je po piščevih besedah, da lahko Jezus »dokončno […] odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje zanje.« (v. 25)
25. vrstica nas lahko malce zmede. Ali nismo malo poprej rekli, da smo že bili »narejeni popolni«? Zakaj pravi pisec, da moramo biti »do skrajnosti« odrešeni? Kako se to tekoče delo sredništva ujema z mislijo, da je Jezus dovršil svoje delo in sedi na Božji desnici?

Najprej, ali že nismo odrešeni? Kot mlad kristjan sem pripadal cerkvi na Severnem Irskem. Vsak božič je nek starejši moški na veroučni božični zabavi igral Božička. Bil je zelo pobožen mož in zainteresiran za duhovno stanje otrok. Ko so mu jih dali v naročje, ni vprašal otrok, kaj si želijo za božič, ampak, ali so odrešeni. Vedno sem se  spraševal, če je kdo zaradi tega človeka zares postal kristjan, in če so lahko delili pričevanje, da jih je h Gospodu privedel Božiček. Menim, da bi morali oni o tem, kaj se je dejansko zgodilo, izvesti skrben teološki razmislek. Stvar je v tem, da je povsem legitimno, da nekoga vprašaš glede tega, kajti Nova zaveza govori, da smo že odrešeni (cf. Ef 2,8).

Kakorkoli že, toda Nova zaveza govori tudi o odrešenju kot o prihodnjem dogodku. V Pismu Hebrejcem 9,28 pravi avtor, da se bo Kristus »drugič […] prikazal […] v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo.« Ta knjiga, Pismo Hebrejcem, ki toliko govori o Jezusovi edini daritvi za greh, s katero je dovršil svoje delo, pripoveduje o našem odrešenju tudi kot o prihodnem dogodku.

Ali ni to v nasprotju s tem, ko smo rekli, da nas je Jezusova smrt naredila popolne v Božjih očeh?  Ne, kajti kristjan živi v nenehnem zaupanju v Jezusa. Mi ne zaupamo vanj le enkrat samkrat za vselej.

 Jezus prosi za nas. Toda on ne posreduje za nas, da bi bili spravljeni z Bogom, ne posreduje za odpuščanje naših grehov, kajti njegovo delo na križu nam je že vse to priskrbelo. Ne, on prosi, da bi bili dokončno odrešeni, torej odrešeni do konca, in to  je nekaj, kar spada v prihodnost. Jezus prosi, da bi vztrajali na krščanski poti.

To pomeni, da Jezus prosi v nebesih enako, kot je prosil na zemlji. V Evangeliju po Luku 22,32 je Jezus molil za Petra, da ne bi njegova vera opešala. V 17. poglavju Evangelija po Janezu je molil, da bi bili njegovi učenci obvarovani Hudobnega (cf. Jn 17,15). Jezus torej moli za stanovitnost svojih učencev v veri.

V veliko spodbudo je imeti krščanskega prijatelja, ki moli za nas. Koliko več pomeni imeti Jezusa, ki moli za nas na Božji desnici!  Odgovor na to ni udobno sesti in gledati brzinomer. Odgovor je v tem, da po njem stopamo k Bogu (cf. Heb 7,25), vedoč da on ni le tisti, ki nas lahko spravi z Bogom, ampak tudi tisti, ki nam lahko zagotovi stanovitnost do konca.

Ko grešimo, se moramo zavedati, da Kristus sedi, da je torej njegovo delo dokončano in da sedi na Božji desnici.

Kadar se borimo na svoji poti  in pademo v skušnjavo, da bi odnehali, se moramo spomniti, da nekdo neprenehoma moli za nas. In ta nekdo ni kdorkoli, ampak od mrtvih vstali in povzdignjeni Gospod Jezus.

Jezus je tisti, ki nenehno prosi, da bi bili dokončno rešeni.


dr. Peter Orr je profesor Nove zaveze na Moore Collegeu v Sydneyu.




Poslovenil: Dizma

14/11/2014

Verska podoba Latinske Amerike se spreminja

Latinsko Ameriko so si na začetku novega veka prisvojili Španci in Portugalci, zaradi česar še danes velja v teh krajih rimsko katolištvo za tradicionalno religijo. Rimski katoličani štejejo v tem delu sveta več kot 425 milijonov članov, kar obenem pomeni, da Latinoameričani predstavljajo 40 % svetovne rimskokatoliške populacije.

Toda verska podoba tega dela sveta se v zadnjem času hitro spreminja.  Če se je  okoli leta 1900 tukaj še preko 90% ljudi prištevalo k rimskim katoličanom, je njihov delež, kot poročajo izsledki najnovejše raziskave, padel na 69%. Raziskavo so opravili v 18 državah in na Portoriku. Njeni rezultati tudi kažejo, da je bilo kar 84 % tukajšnje populacije vzgojeno v rimskokatoliškem, vsega 9% pa  v protestantskem duhu. Delež latinskoameriških protestantov se je v celoti povečal na 19%. Zrasel je tudi delež tistih, ki nimajo verske pripadnosti. 4% populacije ni bilo vzgojeno v verskem duhu. Danes delež oseb brez verske pripadnosti znaša  8%. 

Vprašani so navedli različne vzroke za prestop iz rimskega katolištva med protestante. 81% respondentov je odgovorilo, da so želeli priti v bolj oseben odnos z Bogom, 69 % je bil bolj všeč drugačen liturgični slog, 60% pa je odgovorilo, da so pri tem dajali večji poudarek na morali. 

Do sorodnih pojavov prihaja tudi med špansko govorečimi prebivalci ZDA, kjer je podobna raziskava  letos pokazala, da je kar 59% duhovnikov, ki delujejo v špansko govorečih skupnostih, starejših od 55 let, kar ustvarja  veliko generacijsko vrzel med klerom in laiki, kajti kar 55% rimskokatoliške mladine v ZDA je hispanoameriškega porekla. 

In še nekaj  statistike: 

V Kolumbiji je bilo kar 74% sedanjih protestantov vzgojenih v rimskokatoliški veri, v Paragvaju  je bilo takih 68%, v Peruju 66%, v Ekvadorju 62%, v Boliviji 60%, v Venezueli 56%, v Argentini 55%, v Braziliji 54%, v Nikaragvi pa 50%. 

Več o tem najdete v virih na spodnjih povezavah. 

Viri:





10/11/2014

Pogovor o Gospodovi molitvi

V nedeljo, 2. novembra sem objavil pogovor Kela Richardsa in Phillipa Jensena o molitvi. Tokrat objavljam njun pogovor na temo pri nas bržkone najbolj znane molitve, ki ji rečemo preprosto očenaš. 

Gre za molitev, ki je v velikem delu naših evangelijskih krogov tako rekoč tabu, v resnici pa gre za zelo lepo in koristno molitev,  ki jo je apostole naučil sam naš Gospod Jezus Kristus. Moliti se jo da, kot je napisana, lahko pa nam služi kot vzorec, da iz nje izpeljemo svojo verzijo  molitve. Gospodova molitev, kot je napisana, se mi zdi posebej primerna za cerkveno bogoslužje, saj gre v bistvu za zborno molitev, cerkveno bogoslužje pa je zborno dejanje. Ne pozabimo, da Jezus ni rekel: "Oče moj, ki si v nebesih..." ampak: "Oče naš, ki si v nebesih..."  (Poudaril: Diz.)


Temelj pravega kesanja

Kesanje iz čistega  strahu je v resnici obžalovanje zaradi posledic greha, žalost nad nevarnostjo greha, ki sicer odvrača voljo od greha, srce pa se ga še vedno oklepa. Toda kesanje iz prepričanja nad milostjo (mercy), pomeni resnično obžalovanja greha, žalost nad obsežnostjo greha, katera omehča srce in ga odvrne od greha. Priskuti nam greh, ki s tem izgubi privlačno moč nad nami, tako da rečemo: »Ta ogabna stvar  je sramotitev Njega, ki je umrl zame. S tem ga nenehno prebadam.«
                                                                       
                                        (Tim Keller)



09/11/2014

Ali papež ali ?

Bolj tradicionalno usmerjeni rimski krogi, zlasti tisti, ki jim je pri srcu latinska maša po misalu Janeza XXIII. iz leta 1962, so se znašli v nezavidljivi poziciji. Škofovska sinoda v Rimu, na kateri so si liberalnejši krogi v cerkvenih vrhovih prizadevali, da bi cerkev do določene mere spremenila tradicionalne poglede na spolno moralo, je še posebej pretresla to kategorijo rimskih vernikov.  Ti so se doslej v svoji zvestobi rimskemu škofu dokazovali kot skrajni ultramontanisti (podporniki papeštva), toda ta njihova ultramontanska navdušenost je, kot kažejo nekateri  znaki, začela plahneti. 

Ameriški tradicionalist Michael Voris, ustanovitelj in predsednik St. Michael's Media in izvršni producent Church Militant TV, je še malo nazaj govoril, da katoličanu rimskega škofa  ni dovoljeno kritizirati. napad na papeža naj bi pomenil napad na cerkev (seveda rimsko). (Vir: >>)  No, slovenski tradicionalisti so šli v zadnjem času korak dalje. Na njihovem blogu Ad Dominum so takole so ošvrknili svojega vrhovnega poglavarja:
Sodobni grešnik misli, da je pravo izkazovanje usmiljenja to, da tolerira ali celo ploska komurkoli in čemurkoli, kar kdo počne in oznanja, ker "kdo sem jaz, da bi sodil?" (Vir:>>)
Besede: "Kdo sem jaz, da bi sodil?" je namreč pred časom v zvezi s problematiko homoseksualcev izrekel sam njihov "sveti oče" Frančišek.  V tem prispevku se ne spuščam v kritiko vsebine njihovega pisanja, saj gre morala, za katero se zavzemajo, popolnoma v kontekst principa Sola Scriptura, kateremu sem zavezan (glede te problematike jim moram priznati, da so se izkazali za boljše "solascripturiste" od premnogih protestantov).   Bolj zanimivo se mi zdi nekaj drugega. Zanima me, kako gledajo na odnos  med Biblijo, tradicijo in aktualnim cerkvenim učiteljstvom, s čimer seveda mislim predvsem njihovega papeža.

Rimski škof je po njihovi definiciji nezmotljiv, kadar ex cathedra razglasi kako novo versko dogmo ali "moralno resnico". Tradicija je v rimskem katolištvu zelo pomemben del "razodetja".  Če  protestanti pravimo, da je tradicija sprejemljiva, če in kolikor je v jasnem soglasju s Svetim pismom, trdijo oni z drugega brega, da je treba Sveto pismo razumeti v skladu s tradicijo, torej ravno obratno. Temu dodajajo še vlogo cerkvenega učiteljstva (zlasti papeža), ki naj bi bilo edino kompetentno za razlaganje stvari v zvezi z vero in moralo. Znana je tudi izjava Pija IX., ki jo je  dal nekemu kardinalu, ko se je slednji v zvezi z nasprotovanjem razglasitvi dogme o papeški nezmotljivosti, skliceval na tradicijo: "Jaz sem Cerkev! Jaz sem tradicija!"  Če bi bilo to tako, in če bi imel imel prav Voris, ko je rekel, da papeža ni dovoljeno kritizirati, so slovenski ultramontanski krogi šli s svojo izjavo zelo daleč. Poleg tega,  če imata Pij IX. in Voris  prav,  kakšna je potem sploh še vloga tradicije?  V tem primeru more papež tradicijo poljubno spreminjati (kar se  v resnici že dolgo časa dogaja), ultramontanisti pa to mirno sprejemati.

Ena najpomembnejših opor tradicionalistov je  kardinal ameriškega rodu Raymond Burke, ki je bil do nedavnega prefekt Vrhovnega tribunala apostolske signature.  Na nedavni sinodi v Rimu je prišel v konflikt s "progresistično" strujo, nakar je bil odstavljen z mesta prefekta in bil imenovan za zaščitnika Suverenega malteškega reda, torej na nepomemben položaj, ki ga po navadi zasedajo starejši kardinali.  Na to so se tradicionalisti že odzvali z negodovanjem. (Vir:>>)  Glavnino puščic sicer formalno spuščajo na "liberalne" kroge okoli rimskega škofa, v resnici pa so namenjeni njemu osebno.  Odstavitev in prestavitev Burka v resnici ni bilo delo Walterja Kasperja, ali koga drugega iz "progresističnih" krogov, ampak papeža. Tu so vrli ultramontanci spet na tankem ledu: ali ubogati "živo tradicijo" v osebi rimskega škofa ali ne.  

Še bo zanimivo. 


08/11/2014

Mené tekél

Rembrandt: Belšacárjeva gostija. Vir: Wikipedia


Ta zapis je nastal na temelju 5. poglavja Danielove knjige. V njem je Daniel razložil babilonskemu  kralju Belšacárju pomen skrivnostnega pisanja, ki se je pojavilo na zidu kraljeve palače v Babilonu. Odlomek pa seveda pripoveduje  tudi o vzrokih tega preroškega pisanja in o njegovi izpolnitvi.

Vse skupaj se je začelo z razkošno gostijo, ki jo je pripravil kralj Belšacár svojim velikašem, in se je je udeležilo nekaj tisoč ljudi. Take gostije niso bile v Babilonu nobena izjema, izjemno pri tej požrtiji je bilo to, da je dal kralj, ko je bil že pijan,  prinesti iz zakladnice zlato in srebrno posodje, ki ga je v jeruzalemskem templju zaplenil kralj Nebukadnezar (cf. Dan 5,2). Iz teh posod so nato kralj, njegove žene in velikaši pili vino in nazdravljali svojim malikom (cf. ib. vv. 3-4). Nenadoma pa se je na zidu kraljeve palače pojavila nekakšna roka in začela pisati po steni. Kralj se je močno prestrašil prikazni: "Tedaj je kralju pobledelo obličje in njegove misli so ga prestrašile, kolčni zgibi so mu popustili in njegova kolena so tolkla druga ob drugo." (Dan 5,6) Poklicati je dal vse mogoče strokovnjake za kultne in okultne zadeve, da bi mu razložili pomen pisanja, a vse zaman. Nazadnje je na predlog kraljice matere poklical učenega judovskega pregnanca  Daniela, da mu razloži pomen zapisanega (cf. ibid. vv. 10-13). Daniel je  pojasnil kralju, da sta razlog za to pisanje kraljeva domišljavost in bogokletno ravnanje s svetimi predmeti, namenjenimi čaščenju Boga Najvišjega, ne pa babilonskih malikov. Njegovo ravnanje je primerjal z ravnanjem Belšacárjevega mogočnega predhodnika Nebukadnezarja, ki se je ob neki priložnosti ponižal po svoji predrzni prevzetnosti: 
Tudi ti, njegov sin Belšacár, nisi ohranil v ponižnosti svojega srca, čeprav si vse to vedel, 23 ampak si se vzdignil proti Gospodu nebes. Posode iz njegove hiše si dal prinesti predse in si pil iz njih vino, ti, tvoji velikaši, tvoje žene in tvoje stranske žene. Slavil si bogove iz srebra in zlata, brona, železa, lesa in kamna, ki ne vidijo, ne slišijo in nimajo razuma. Nisi pa častil Boga, v čigar roki je tvoj življenjski dih in vse tvoje poti.  (Dan 5,22-23)
Belšacár je v bistvu poznal Božjo voljo, zaradi česar je bil  neopravičljiv svojem neumnem dejanju. Zato so sledile posledice:
To pa je pisanje, ki je bilo napisano: mené, mené, tekél, uparsín. 26 To pa je pomen besed:  mené: preštel je Bog tvoje kraljestvo in mu odredil konec; 27 tekél: stehtan si bil na tehtnici in izkazalo se je, da si prelahek; 28 perés: tvoje kraljestvo bo razdeljeno in izročeno Medijcem in Perzijcem. (ibid. vv. 25-28)
Še isto noč je bil kralj Belšacár  umorjen, Babilon pa so zavzeli Perzijci (cf. Dan 5,30. 6,1).

Arogantnost babilonskega kralja Belšacárja ni pravzaprav po svoje nič posebnega. Ker je bil kralj velike države, je zganjal aroganco v velikem merilu, medtem ko to isto reč ljudje na nižjih ravneh počnejo v manjšem merilu.  Apostol Pavel je nekoč zapisal: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Na drugem mestu pa pravi:  "Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo. Čeprav poznajo Božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo." (Rim 1,21.32)  Belšacár je le eden od številnih posameznikov, ki so želi sadove svoje nespameti. Bil je le eden od tistih, ki so vedeli za Božjo voljo, a so ravnali v nasprotju z njo. Danes obstajajo celo "krščanski" teologi in "cerkveni dostojanstveniki", ki pritrjujejo tistim, ki počenjajo stvari, za katere pravi apostol, da so vredne smrti!  Toda, kot pravi Pavel: Bog se ne da zasmehovati. To je možno početi nekaj časa, morda tudi zelo dolgo časa, toda na koncu pride žetev. 

Če smo pošteni, moramo priznati, da ni med človeškimi otroki nikogar, ki bi se lahko pohvalil s popolnostjo pred Bogom, o katerem je pisano, da se ne da zasmehovati.  Vsi smo dedno okuženi z grehom prvega človeka. Zato pravi Pavel: "Zato si neopravičljiv, o človek, ki sodiš, kdor koli že si. Kajti s tem, ko sodiš drugega, obsojaš sam sebe; saj ti, ki sodiš, delaš isto." (Rim 2,1)  Ljudje smo zelo prizadevni, ko je treba soditi drugim, čeprav počnemo v pomanjšanem merilu isto, kar delajo drugi, ki imajo  možnost, da to isto počnejo v večjem merilu. Farizejstvo ni le stvar zgodovine, ampak tudi sedanjosti.  Božji mené tekél tudi ni le stvar nekega davno umorjenega babilonskega kralja, ampak je zelo aktualen še danes. 

Stvari pa niso povsem črne, kajti Bog je po svojem Sinu Jezusu Kristusu pripravil izhod iz navidezne peklenske brezizhodnosti. Bog je poslal svojega Sina, da se je učlovečil ter s svojo popolno poslušnostjo namesto nas izpolnil vse zahteve Božje postave. S svojo smrtjo na križu je poplačal ves naš dolg za grehe in tistim, ki vanj verujejo odprl vrata večnega življenja.  Sam Jezus je rekel: "Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan.  Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,39.40)  Tistemu, ki se naslanja na Kristusa in na njegovo na križu dovršeno popolno delo, ne grozi več noben mené tekél. Za takega veljajo Jezusove besede:  "Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje."  (Jn 5,24) 

Naj Bog v svoji milosti vsem podari  to vero! 


04/11/2014

Je realnost sekularna?


Katere so korenine sekularizma in na katerih predpostavkah sloni ta sistem prepričanj, ki se je tako močno utrdil v zahodni kulturi? Zakaj drugi svetovni nazori  tekmujejo, da bi  jih mi sprejeli in kako lahko vemo, kateri je resničen?  V oddaji na spodnji povezavi se je Michael Horton pogovarjal s profesorico Mary Poplin, o tem, kako je opustila sekularistični nazor, na kratko pa je tudi povzela  glavne postavke štirih globalnih naziranj, ki so trenutno aktualna.

 Letos je tudi izšla njena knjiga "Is Reality Secular?: Testing the Assumptions of Four Global Worldviews"

Oddaja traja malo manj kot 34 minut in pol.

Klik za dostop do pogovora>>>


Vir: White Horse Inn >>>


02/11/2014

01/11/2014

Povabljeni smo

Modrost si je naredila hišo,
izklesala si je sedem stebrov.
Zaklala je svojo živino, namešala svojega vina
in pogrnila svojo mizo.
Razpošilja svoje dekle in kliče
na križiščih utrjenega mesta:
4 "Kdo je preprost? Naj pride sem!"
Temu, ki pogreša razumnost, pravi:
5 "Pridite, jejte moj kruh,
pijte vino, ki sem ga namešala."
Pustite prostake, da boste živeli,
stopajte po poti razumnosti. 
                                                           (Prg 9,1-6)

Knjiga pregovorov je modrostna knjiga,  v kateri se odraža tako postava, kot preroki stare zaveze. V modrosti, ki nastopa v tej knjigi so kristjani že zelo zgodaj videli personifikacijo Kristusa kot utelešene Božje modrosti. To se kaže tudi v nekaterih novozaveznih spisih. 

Nasprotje modrosti v tej knjigi je norost.  Obe si prizadevata, da si pridobita ljudi, ki hodijo nekako po sredi: ne spadajo niti med modre niti med nespametne. Ti sodijo v tej knjigi v kategorijo preprostih. Toda konec tistih, ki gredo za norostjo so "globine podzemlja" (cf. Prg 9,18), modrost pa vsem obljublja življenje.

Vrstice 2-5 spominjajo na del Jezusove prilike o svatbi:  "Nato je rekel (kralj, op. Dizma) svojim služabnikom: 'Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.'  (Mt 22,8.9)  Kralj, ki pomeni v tej priliki Boga, je povabil na svatbo določene ljudi, ki se svatbe iz različnih razlogov niso udeležili, nekateri so celo pobili kraljeve odposlance!  Ker se povabljeni niso izkazali za vredne, je dal kralj povabiti druge goste. nabrala se je kaj pisana druščina: "Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti." (ibid. v. 10) Bog vabi na svojo nebeško gostijo vse ljudi, ki so pripravljeni, ne glede na njihove moralne ali kakršne koli druge kvalifikacije, ne glede na družbeni status, debelino bančnega računa, raso, vero, sposobnosti in kar je še takega. On ne izbira po našem zasluženju niti po naših dobrih delih., ampak po milosti. Sam Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)  Kdor veruje v Jezusa in se popolnoma zanaša na njegovo izvršeno delo, je pripravljen na Božjo  gostijo.

Si med tistimi, ki so pripravljeni na Božje povabilo?

Slava prihodnjega sveta

John Charles Chapman (1930 - 2012) je bil avstralski pridigar, pastor, biblijski učitelj in več kot petdeset let vodilni oznanjevalec evangelija v svoji domovini. Bil je tudi pisec mnogih knjig. 
Naslednje besede je objavil tri leta preden je odšel h Gospodu, kateremu je dolga leta zvesto služil. 

Ali poznate kristjana, ki bi zmogel za  apostolom  Pavlom iskreno ponoviti besede, zapisane v Flp1,21-24, kjer pravi, da je mnogo bolje  oditi  s sveta in biti s Kristusom?  Težko bi se spomnil  kakega takega.  V tem življenju smo si udobno postlali. Mnogim se zdi, da če je novo stvarstvo res boljše od tega, kar imamo, potem je lahko to le nekaj obrobnega. Upam, da se motim, toda za razum 21. stoletja so te vrstice šokantne.

Glede tega nismo podobni novozaveznim piscem, kar pomeni, da ne razmišljamo po Božje. 

To dejstvo me vodi k vrstici v Pismu Rimljanom 8,18: »Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas.«

Vas smem vprašati, če ste si kdajkoli vzeli čas, da bi razmišljali o slavi, ki se bo razodela? Če ste taki kot jaz, potem ste si ga zelo malo. Menite, da so tudi svetopisemski pisci taki? Kaj je temu vzrok?

Sprašujem se, če nas ni preslepil duh časa.  Če je res da so Avstralci hedonisti (tudi sam menim, da je tako), potem si vzamemo bolj  malo časa za razmišljanje o smrti.  Smrt se namreč smeji hedonizmu v obraz. V nasprotju z vsemi dokazi vztrajamo v prepričanju, da se to ne bo zgodilo dobrim ljudem, kakršni smo mi. Toda verjemite mi, da se bo.

Ste kdaj pomislili, da je morda sedaj čas, da se pripravite na večnost? Očitno je to  pomembnejše kot življenje tukaj in zdaj.

Prvi korak v tej pripravi je, da ugotovim, če sem v pravem odnosu z Bogom. Po naravi nisem v pravem odnosu z Bogom. Če bi bilo tako, potem ne bi bilo nobenega razloga da pride Jezus na svet in umre, da bi prevzel kazen, ki smo jo  zaslužili za svoje grehe.  Pokesati se moramo za življenje, ki smo ga živeli neodvisno od Boga in zaupati , da je smrt našega Gospoda Jezusa Kristusa edino sredstvo za odpuščanje grehov ter za vzpostavitev pravega odnosa z Bogom.

Morali bi premišljevati o novem stvarstvu, kjer bomo »kakor Jezus«. Kolikšno veselje bo tam vladalo! Tam bom v popolnosti nosil Božjo podobo. Po tem moramo hrepeneti. Slava, ki se bo razodela, bo tako zasenčila naše tukajšnje življenje, da se nam bo slednje zazdelo kot prvi dan otroškega vrtca.

Zaupajte temu, kar pravi Bog: »To bo veličastno.«  In hrepenite po tem, kar pride.


Vir >>>

Prevedel Dizma.