23. november 2014

Slovenija - moja ultramoralna dežela

Slika je zmontirana s pomočjo fotošopa
Današnji mediji se največ posvečajo spolnosti, nasilju in čenčam. Slovenski pri tem niso nobena izjema. Mediji tega morda ne počnejo zato, ker bi jim bile te reči najbolj všeč, ampak zato, ker je to najbolj všeč njihovim uporabnikom.  Take novice nas lahko osupnejo, v nas sproščajo adrenalin ali pa zabavajo, zato tudi  gredo najbolje v promet. O denarju pa pravijo, da je sveta vladar.

Trenutno je v središču zanimanja mariborska srednješolska seksualna afera. V državi, kjer gre ogromno stvari tako narobe, da bi težko šlo še bolj, je to postal prvorazredni nacionalni problem. Koliko člankov, spletnih pripomb in modrih gostilniških pogovorov ob pivu in špricarju je bilo napisanih in povedanih na ta račun. In seveda, koliko pravičniškega zgražanja se širi po naši dolini šentflorjanski!  Pri tem mnogi niti ne pomislijo, oziroma nočejo pomisliti, da še vedno ni čisto jasno, ali so posnetki ravnatelja in učiteljice, ki naj bi bila in flagranti zasačena pri seksualni dejavnosti, pristni ali gre morda za zmontirani ponaredek. O tem bodo lahko kaj več povedali forenziki, ki so za to usposobljeni. Sam si inkriminiranega posnetka nisem ogledal, zato ne morem podati niti amaterske ocene pristnosti. Sem pa prebral in slišal nekaj nasprotujočih si mnenj.

Tukaj se ne mislim ukvarjati niti z dejanji dijakov, ki so zadevo posneli ali zmontirali niti z domnevnim prešuštniškim dejanjem obeh  odraslih oseb, vpletenih v to nesrečno zgodbo. Ne odobravam niti onega prvega niti tistega drugega, v kolikor se je slednje res zgodilo. V obeh primerih imajo in bodo imeli vsi skupaj že brez mojega dodatnega moraliziranja čez glavo težav. Torej, zanimajo me v prvi vrsti reakcije vrlih državljanov naše lepe, ultramoralne dežele.

Če seštejem vse skupaj , je naša Slovenija tako prepolna krepostnih in sploh visoko moralnih ljudi, da je že kar kičasto. Na drugi strani je grdi učiteljski rod, ki "dobro živi na naš račun in nič ne dela", ampak samo zganja "tiste stvari" po kabinetih, otrok pa tam itak ničesar ne naučijo.  O tej človeški podvrsti seveda vsi vse vedo, oziroma mislijo, da  vedo. Torej, udari po njih!  Neki pravičnik je nekje napisal, da so učitelji ideološko indoktrinirani, da nič ne vzgajajo, da je vse narobe, ker ni verouka v šolah in podobno. Ta najbrž ne ve, da na bratskem Hrvaškem premorejo v šolah verouk, a ni nič kaj drugače kot tukaj. Sicer pa imajo nezadovoljni možnost šolanja na domu, pa bomo videli.

 In še več je bilo povedanega o morali ter etiki, tako da sem se že kar razveselil, ker živim v tako skrajno moralnem in etičnem okolju. Vendar mi je začetno veselje skalilo kar nekaj pomislekov. Če je naša družba res tako moralna in etična, od kod tajkuni in korupcija, zakaj tonemo vedno nižje? Seveda ni nihče kriv: oni zgoraj valijo krivdo na tiste tam zunaj, oni spodaj na tiste zgoraj, potem je tu  kriv liberalni kapitalizem, komunizem, NATO, udbomafija, RKC, Amerika, Marsovci in ne vem kdo še vse. One spodaj bi vprašal: "Le kdo je izvolil tiste zgoraj?"   V svetu velja pregovor, da ima vsak tako vodstvo, kot si ga izvoli. Torej? Ali to pravilo  za našo visoko moralno in etično družbo ne velja? Je morda tudi  pri nas "spodaj" kaj narobe? Lani spomladi sem nekje (po spominu) objavil misel prijatelja, ki je glede Hilde Tovšak in pravičnikov, ki so jo vneto obsojali, napisal, da ima dovolj pisanja o Hildi, saj tisti, ki v trgovini ukrade nogavice, ali v podjetju toaletni papir ni v bistvu nič  boljši od nje, le da nima možnosti, znanja ali korajže, da bi si nagrabil.  Tako približno gredo te stvari. Prav rad bi na primer  videl kakega ultramoralnega podpornika šanka, kako bi ravnal, če bi postal direktor firme in bi imel opravka z milijoni.  Toda ob naslajanju in istočasnem zgražanju nad dejanskimi in namišljenimi tujimi grehi se pravičniki tako dobro počutimo, da pri tem pozabimo svoje. To je res vrhunski užitek, ki ga delimo z drugimi preko računalniške tipkovnice, v frizerskem salonu,  pri podpiranju gostilniškega šanka ali kakorkoli že.

Še vedno pa velja tista Jezusova, prigodno predelana, pri čemer nočem relativizirati nobenih spornih ravnanj: "Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanje!" (cf. Jn 8,7)  Ostalo pa naj rešujejo ustrezni organi.


Ni komentarjev: