30. december 2014

Nauk da ni pomemben?

Vir slike: His Grace Is Enough


Govorjenje, da nauk ni pomemben, da je pomembno le to, kako živiš, je prav tako nauk. Gre za nauk o odrešenju po delih.  (Timothy Keller)

28. december 2014

Mezova življenjska zgodba


Mez McConnell's Testimony from 20schemes on Vimeo.

Zadnjič sem v časopisu Evangelicals Now naletel na osupljivo življenjsko zgodbo pastorja Meza McConnella, katere glavni junak je pravzaprav Jezus Kristus. Ta stvar me je spodbudila, da poiščem še kaj o tem človeku. 

Mez McConnell se je rodil v disfunkcionalni družini na Irskem in prva leta življenja preživljal malo pri starih starših, malo po domovih za otroke in rejniških družinah in malo pri očetu. Zelo zgodaj se je srečal z drogo,kriminalom in izgubo prijatelja, ki so ga zabodli. "Naključno" srečanje s skupino kristjanov je pomenilo začetek obrata v njegovem življenju, čeprav je bil  prvi rezultat videti kot popoln neuspeh. Mez je zatem pristal v zaporu, ker je v nekem nočnem klubu zabodel dve osebi... Potem se je zgodilo, da sta ga obiskala dva kristjana, s katerima se je seznanil na tistem "naključnem" srečanju. Jezus Kristus, ki ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike (cf. Lk 5,32), se je vpletel v njegovo življenje in ga popolnoma preusmeril... 

Več o tem lahko izveste od njega v zgornjem videu.  

27. december 2014

Mesija in vsi herodeži sveta

Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih. (Mt 2,16)

Krščanska cerkev je s prazničnimi dnevi, ki sledijo božiču, že davno dodala spomin na dogodke, ki dodobra razbijajo božično romantiko, kot bi hotela izraziti v slogu nekdanjega predsednika predsedstva Slovenije tisto znamenito misel: "Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan." V Jezusovem rojstvu pravzaprav ni (bilo) nobene sentimentalnosti, ampak smo ljudje tisti, ki smo iz tega dneva naredili nekaj romantičnega. To sicer  ni nič slabega, treba pa je hkrati pomisliti tudi na tršo plat. Na drugi dan božiča je cerkev umestila spomin Štefana, enega prvih diakonov in mučenca, ki je pri nas znan po blagoslovitvi konj (res ne vem, kaj ima Štefan s konji). Tretji dan po božiču pa je posvečen spominu na pomor betlehemskih otrok. 

Dečki, ki so imeli smolo, da so se rodili ravno v tistem času, niso zakrivili nič drugega kot to, da so se rodili, ko je v tistem delu sveta vladal paranoični Herod, imenovan tudi Veliki, ki je od modrih izvedel, da se je rodil Mesija.  Ker sta bila Jožef in Marija pravočasno posvarjena, sta zbežala v Egipt, Herodež pa je dal za vsak slučaj pomoriti vse dečke na betlehemskem območju, ki so bili mlajši od dveh let. Tako je bil, po prepričanju krutega despota, prestol spet varen. 

Ti dečki so bili pomorjeni, ker je bil Herod prepričan, da je med njimi Mesija, oziroma, bili so umorjeni namesto Mesija. Čez trideset let in več je bil po zmontiranem sodnem procesu na Kalvariji umorjen resnični Mesija. On je bil nadomestna in popolna žrtev za greh sveta. Apostol Peter je o njem povedal naslednje:
 "Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. 40 Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, 41 ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. 42 Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. 43 O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi."                                                                                                                       (Apd 10,39-43)
Herod ima tudi danes zelo veliko sledilcev, ki se sicer tega ne zavedajo, zato pa  opravljajo njegova dejanja. Toda, kakorkoli gledamo, ob koncu časov bo Kristus, in ne kralj Herod, ali kak kalif, ali Kim Jong Un, ali kdorkoli od podobnih, sodil živim in mrtvim. Kdor njemu pripada, so mu grehi odpuščeni. Hvala Bogu za ta milostni dar! 


Da se ne pozabi

"Glej, zmagal je lev iz Judovega rodu, Davidova korenina." (Raz 5,5)

Naj nas ne uspava božična zgodba. Kristus ne bo več prišel na svet kot nemočno dete in jagnje Božje, ki odvzema greh sveta. On je Kralj kraljev in Gospod gospodov, ki se vrne kot Zmagovalec in Sodnik. Kdor noče imeti Kristusa za Odrešenika, ga bo imel za Sodnika. Njegovo rojstvo v Betlehemu pred približno 2014 leti nima zate nobenega pomena, če se Jezus ne rodi v tvojem srcu. 
"Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) 


26. december 2014

Novih deset

V predbožičnih dneh se je na spletu, med drugim na spletni strani CNN,  pojavilo ateističnih 10 ne-zapovedi, ki sta jih sestavila vodstveni delavec turističnega podjetja Airbnb Lex Bayer in humanistični kaplan (sic!) stanfordske univerze John Figdor.  Šlo naj bi za deset zapovedi za 21. stoletje. Toda že sam izraz, da gre za ne-zapovedi (Non-Commandments) mi daje občutek, da gre za stvar izbire Torej si lahko vsakdo izbere, kaj in koliko je kdo pripravljen sprejemati. Ker gre za poljubno zadevo, sem se odločil, da ne-zapovedi na kratko pokomentiram ter si iz njih izberem, kar in koliko mi kaj odgovarja. 

1.      Bodite odprtega uma in ob novih dokazih  pripravljeni spremeniti svoja prepričanja.
S  prvo točko (ali zapovedjo) se na splošno strinjam, saj sem tudi sam  ob soočenju z  novimi dokazi zamenjal nekaj prepričanj o različnih stvareh.

2.      Prizadevajte si razumeti tisto, kar je najverjetneje resnično, ne pa verjeti, kar želite, da bi bilo resnično.
Kar je po mnenju nekoga najverjetneje resnično, še ni objektivno resnično. Torej se lahko vprašamo, kaj je KOMU NAJVERJETNEJE resnično. Pred leti so po Londonu vozili avtobusi z napisi: »Bog najbrž (probably) ne obstaja, zatorej uživaj življenje.« Tudi tu nastopi vprašanje, kaj bi bilo tisto »verjetno«, ali če se izrazim, kot je bilo pred leti v neki reklami: »Kaj pa, če je vse res?«  Moje mnenje o tem, kaj je najbolj verjetno, se lahko bistveno razlikuje od koncepta koga drugega. Ampak, dokler ostanemo pri enotnosti v različnosti in pri pravici, da vsak razloži svoje mnenje, ni problema.

3.      Znanstvena metoda je najzanesljivejši način razumevanja naravnega sveta.
V tem primeru ne gre za zapoved, ampak za trditev, glede katere se lahko do neke mere strinjam.  Naravne pojave, kakor jih vidimo, razlaga znanost. Problem pa nastane, ko skušamo materialistično-mehanicistično razložiti končni izvor vseh pojavov. .Znanost zmore razlagati stvari, kakršne so tukaj in zdaj, v času in prostoru, ni pa zmožna s svojimi sredstvi prodreti onkraj tistega: "V začetku..." To, kar danes trdijo scientistični materialisti pri razlagi velikega poka in bi lahko strnili v naslednje: »Najprej ni bilo nič, potem se s tem nič ni zgodilo nič, nakar je ta nič čudežno in brez razloga eksplodiral in je iz tega nastalo vse,« se mi ne zdi prepričljivo. Četudi se zdi nekaj nekomu najzanesljivejše, tisto še ni nujno res.

4.      Sleherna oseba ima pravico do nadzora nad svojim telesom.
Tu spet ne gre za zapoved, ampak prej za nekakšno »pravico«. Stvar je  zelo diplomatsko napisana, tako da se jo da razložite na različne načine. Če je mišljena, da lahko s svojim telesom počnem, karkoli bi se mi zljubilo, potem se z njo ne strinjam.

5.      Bog ni nujno potreben, da bi bili dobra oseba, ali da bi živeli polno in smiselno življenje.
Gre še za eno trditev, ki ni ravno zapoved. Res je, da je lahko tudi brez poznavanja Boga človek dobra oseba v splošnem pogovornem, oziroma humanističnem smislu. Žal ne morem soditi »polnega in smiselnega življenja« drugih, kot si to sami predstavljajo, ker ne vem, kaj točno pod tem mislijo.

6.      Zavedajte se posledic vseh vaših dejanj in spoznajte, da morate zanje prevzeti odgovornost.
Tole se mi zdi kot kazenski zakonik brez sankcij, torej papirnati zmaj. Zavedati se in ravnati v skladu s tem zavedanjem, sta dve različni stvari. 

7.      Do drugih bodite taki, kot bi želeli, da bi bili drugi z vami in kot lahko od njih po pameti pričakujete, da hočejo biti obravnavani. Mislite na njihovo stališče.
Tole je zelo »jezusovska« zapoved (cf. Mt 7,12. Lk 6,31).   Skoraj vse filozofije in religije tega sveta imajo namreč »zlato pravilo«  napisano v negativnem smislu: »Ne stori, česar ne želiš...« Upam tudi, da s tistim: »Mislite na njihovo stališče!« resno mislijo. Ne verjamem pa, da ima sočutje kakršnokoli zvezo z znanostjo, ki govori o boju za obstoj in naravni selekciji.

8.      Odgovorni smo, da mislimo na druge, vključno s prihodnjimi generacijami.
Se strinjam.

9.      Ne obstaja en sam pravilni način življenja.
 Hm, če mislim na pravilni način v smislu, ali je pravilno jesti z nožem in vilicami, ali s palčkami, ali z rokami...., ali je prav in po bontonu rigniti po dobrem kosilu ali ne  in podobno, se strinjam z avtorji. Kaj pa če je nek, za nekoga »pravilni način življenja« v koliziji s sedmo zapovedjo, katera od teh dveh bo obstala, oziroma obveljala?

10.  Zapustite ta svet boljši, kot ste ga zatekli.
    Lepa misel. Koliko je uresničljiva, je že  druga stvar. 

Tako. Hans Küng bi lahko kaj od tega s pridom uporabil pri sestavljanju svojega Weltethosa. Toda, kakorkoli gledam, gre le za še en primer postave, človeške sicer, a vendar.  Toda v postavi ni milosti, ne v Božji ne v človeški... 



24. december 2014

Blagoslovljen božič!

"Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru." (Iz 9,5)

"Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji." (Lk 2,14)

Bilo je na zahodni fronti pred natanko sto leti. O tem bojišču je Erich M. Remarque napisal svoj slavni roman Na zahodu nič novega. Nasproti so si stali, na eni strani Britanci in njihovi antantni zavezniki Francozi, na drugi  pa Nemci, oboji vkopani v strelskih jarkih. Toda tisti sveti večer je bil nekaj posebnega. Na zahodu se je zgodilo nekaj novega. Nek vojak na nemški strani je začel prepevati božično pesem Sveta noč in čez nekaj časa se je zgodila neverjetna stvar: vojaki obeh strani so se previdno približali eden drugemu in si izmenjali skromna darila (v glavnem v obliki pijače in cigaret), častniki pa so sklenili premirje, da bi počastili dan, ko praznujemo rojstvo  Kneza miru.

Gospod Jezus je pred iztekom svojega zemeljskega poslanstva rekel apostolom: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet." (Jn 14,27) Svet veliko govori o miru, a ga ni sposoben zagotoviti. Tudi religiozni voditelji govorijo o miru, a religija kot taka ne daje miru. Resnični mir prihaja edino od Bogočloveka Jezusa Kristusa. On nas je pomiril z nebeškim Očetom in priskrbel spravo. To ni sprava, o kateri govorijo politiki, ampak sprava med Bogom in človekom. Mir, o katerem pripovedujem, je večji od vsega, kar si lahko predstavljamo. Predokus tega miru so doživeli vojaki na zahodni fronti pred sto leti. A svet, kakršen je, jih je kmalu pognal nazaj v boj. Toda svet ne more  vzeti notranjega miru, ki ga daje Gospod. 

Kaj naj torej zaželim vsem, ki ste obiskali ta spletnik? Želim vam, da vam Kristus prinese svoj mir in da bi se po veri naselil v vaši notranjosti, v nadaljevanju pa: "Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu." (Flp 4,7)

Blagoslovljene božične praznike voščim! 


20. december 2014

Čas milosti


Potem je šel Jezus s svojimi učenci na judejsko podeželje, se tam zadrževal z njimi in krščeval. 23 Tudi Janez je krščeval v Enónu blizu Salíma, ker je bilo tam veliko voda. Ljudje so prihajali in se dajali krstiti. 24 Janeza namreč še niso vrgli v ječo. Med Janezovimi učenci in nekim Judom pa je nastalo razpravljanje glede očiščevanja. 26 Šli so torej k Janezu in mu rekli: "Rabi, glej, tisti, ki je bil pri tebi onkraj Jordana in o katerem si pričeval, krščuje in vsi hodijo k njemu." 27 Janez pa je odgovoril in rekel: "Človek si ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes. 28 Vi sami ste priče, da sem rekel:  'Jaz nisem Mesija, temveč sem poslan pred njim.' 29 Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno. 30 On mora rasti, jaz pa se manjšati."

 "31 Kdor prihaja od zgoraj, je nad vsem; kdor pa je z zemlje, je zemeljski in govori zemeljsko. Kdor prihaja iz nebes, je nad vsem, 32 in pričuje o tem, kar je videl in slišal, vendar nihče ne sprejema njegovega pričevanja. 33 Kdor pa je sprejel njegovo pričevanje, je s pečatom potrdil, da je Bog resničen. 34 Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. 35 Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. 36 Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza."                                                                                                                                                                         (Jn 3,22-36)

Tukaj smo priče iztekanja zemeljske službe Janeza Krstnika zadnjega starozaveznega preroka in tistega, ki je pripravljal pot našemu Gospodu (cf. Iz 40,3. Mr 1,3). Bilo je malo preden je moral v ječo. Krščevali pa so tudi Jezusovi učenci, Jezus osebno pa ni krščeval (cf. Jn 4,2), ampak nadziral njihovo delo. 

Iz dialoga med Janezom in njegovimi (Janezovimi) učenci je razvidno, da so se takrat mnogi šli krščevat k Jezusu, kar jim je povzročilo nekaj nelagodja. V Jezusovi skupini so bržkone videli nelojalno konkurenco. Janez  jih je spomnil na tisto, kar jim je že prej povedal o sebi, da torej on ni Mesija temveč njegov predhodnik. Napočil je nov čas, ko je moral Jezus rasti, Janez pa se manjšati. Z Jezusom se je zaključil čas vladavine starozavezne postave, napočil je čas milosti: "Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu." (Jn 1,17) Janez Krstnik je kot prerok  še vedno predstavljal ta predhodni čas, čeprav je stal na vratih novega časa, časa milosti in resnice. Janez ni bil ljubosumen na Jezusa in na njegov uspeh, ampak se ga je iz vsega srca veselil.  Tako se moramo tudi mi iz srca veseliti vsakogar, ki oznanja nedeformiran Kristusov evangelij.

Pri vrsticah 31-35 ni razvidno, ali gre za nadaljevanje govora Janeza Krstnika, ali za navdihnjen evangelistov komentar. Ta sestavek je eden od tistih biblijskih sestavkov, ki nam posredujejo bistvo evangeljske resnice. Tisti, ki resnično in iz srca sprejema Jezusove besede, sprejema Boga in vso od Boga razodeto resnico. So pa ljudje, ki Kristusa ne sprejemajo. Nad temi ostaja Božja jeza. Popolnoma druga stvar je s tistimi, ki vanj verujejo, kajti vsak tak ima večno življenje. Verovati v bibličnem smislu ne pomeni samo verjeti, ampak tudi zanesti se, zaupati, nasloniti se. 

Danes mnogi oznanjajo Jezusa Kristusa, kajti še vedno živimo v času milosti. Pred nekaj dnevi sem poslušal intervju z nekim rimskim kardinalom, ki je povedal, da ga je zelo strah pojavitve pred Božjim sodnim stolom. Ta strah zagotovo ne izhaja iz zaupanja v Gospoda, ampak iz nevere. On sicer verjame v določene temeljne postavke krščanskega verovanja,  ne jemlje pa resno Božjih obljub. Strah ga je, če je opravil dovolj dobrih del in če je dovolj zadoščeval za svoje grehe. Če ga je tega strah, potem ga je upravičeno strah. On sam nikoli, nikoli, nikoli ne bo mogel zadostiti niti za en sam majhen greh. Postava je močna stvar in nas vse obtožuje ter obsoja.  Obstaja pa Nekdo, ki je zadostil za grehe vsakega, ki se nanj nasloni. Ta Nekdo je Jezus Kristus, po katerem sta prišla milost in resnica. Kdor vanj veruje, ima večno življenje. 

Pred nami je praznik, v katerem se mnogi spominjamo Jezusovega rojstva. Toda praznik sam kot tak nič ne pomeni, kajti Jezus se ne bo nikoli več rodil v betlehemskem hlevu. Praznik ima smisel, če se je Kristus po Svetem Duhu "rodil" v tvojem ali mojem  srcu. Kristusa ne moremo prejeti drugače, kot po veri in v popolnem zaupanju v njegovo na križu dokončano delo. Naj Bog v tem času pripravi vsako srce, ki bere te besede, da bi doživelo novo rojstvo. Naj se Kristus po veri naseli v v srcu vsakega, ki to bere in  njegovo dušo privede v svoje kraljestvo. 


18. december 2014

Se Pavel in Jakob izključujeta?


Se Pavel in Jakob izključujeta? Ker eden pravi tako in drugi drugače. Ali je Biblija kontradiktorna? Mislim, da je zelo dobro, če se o tem vprašamo in raziščemo, kaj je res in kaj ne. Ker, če je Biblija kontradiktorna, potem nima smisla, da v njo verjamemo! Ali se o tem sploh smemo spraševati mi, navadni smrtniki in je to prihranjeno samo za „posvečene”?
Jakob govori o problemu antinomianizma. Antinomianizem (nomos-zakon) govori »proti zakonu«, ali proti postavi. Gre za nastavek, da moralni zakon nima nobenega prostora v življenju kristjana. Torej v tem smislu, da ker je človek rešen brez izpolnjevanja postave, potem katere koli postave tudi ne potrebuje v praktičnem življenju.To Jakob zavrača in izjavlja, da vera v Jezusa rodi sadove (dela), ki so v skladu z Božjo moralno postavo – torej kristjan se ne reši z dobrimi deli, ampak ko je rešen, živi moralno postavno življenje kot rezultat svoje vere v Jezusa.

O prerokih poslednjih dni

Mt 24,1-25 v arabščini
V svojih prerokbah glede poslednjih dni nam Jezus NI govoril o množitvi pravih,  ampak lažnih prerokov. 
(Chris Rosebrough na Twitterju)

14. december 2014

Intervju: Alister McGrath

Alister McGrath je zelo zanimiva oseba: rojen v severnoirskem Belfastu, ateist, ki je postal kristjan, kemik in molekularni biofizik, ki je postal ordinirani pridigar Anglikanske cerkve ter eden najvidnejših sodobnih krščanskih teologov... 

V intervjuju, ki ga je z njim opravil J. John, je odgovarjal na zelo zanimiva in tudi nekatera delikatna vprašanja: o ateizmu, Trojici, človekovem padcu, grehu, odrešenju, Jezusu Kristusu, deviškem spočetju, trpljenju, vstajenju, nebesih, o tem, kdo je kristjan, o kristjanovem dvomu, C. S. Lewisu, Martinu Luthru in o tem, zakaj je pomembno, kaj verujemo in zakaj to verujemo. 

Celoten video traja malo manj kot 57 minut.

Moč krsta


13. december 2014

Janez Krstnik in cerkev

Alessandro Allori: Janez Krstnik pridiga
Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; 2 kakor je zapisano pri preroku Izaiju: 
Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, 
ki bo pripravil tvojo pot.
 3 Glas vpijočega v puščavi:
 Pripravite Gospodovo pot, 
zravnajte njegove steze!
 4 Tako se je pojavil Janez Krstnik v puščavi in je oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. 5 K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. 6 Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. 7 Oznanjal je: "Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. 8 Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu."   (Mr 1,1-8)

Evangelij po Marku se, za razliko od preostalih sinoptikov (Mt in Lk), ne začne z Jezusovo genealogijo in otroštvom, ampak z začetkom Gospodovega delovanja. Marko abstrahira vse, kar se mu zdi z vidika veselega oznanila nepomembno. Njegovo poročilo se začne z delovanjem Janeza Krstnika, kot Gospodovega predhodnika, čigar nalogo je opisal že prerok Izaija, katerega citira Marko. Janez Krstnik je oznanjal krst spreobrnjenja: "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!" (Mt 3,2) Z istimi besedami je pozneje nastopil svojo zemeljsko službo tudi naš Gospod (cf. Mt 4,17). Kot poročajo evangelisti, so k Janezu množično prihajali ljudje iz Judeje. Krst, ki so ga bili deležni, je sledil njihovemu priznanju grehov in spreobrnjenju v novo življenje. Bil je torej znamenje spreobrnjenja. 

Toda Janez je tudi napovedal prihod močnejšega od sebe, tistega, ki bo krščeval v Svetem Duhu (cf. Mr 1,8). Krst v Svetem Duhu pomeni izpolnitev starozaveznih Božjih obljub. Vsi, ki bodo prišli s spreobrnjenim srcem  h Kristusu, prejmejo blagoslove Svetega Duha, Obenem se Janez predstavi kot tisti, ki Gospodu ni vreden odvezati jermena njegovih sandal, torej dejanja, ki ga Judje niso opravljali, ampak je bilo rezervirano za nižjo vrsto  služabnikov (cf. ib. v. 7). Tu ne gre za hlinjeno ali vsaj vljudnostno skromnost, ampak za realnost majhnosti človeka pred Kraljem nebes, ki se je ponižal in se   z nami izenačil v človeškosti. Jezus Kristus je živel na zemlji v popolni poslušnosti svojemu nebeškemu Očetu in s tem izpolnil vse zahteve Božje postave. S smrtjo, ki jo je pretrpel, je izničil vse grehe svojega ljudstva, in  z vstajenjem potrdil svojo  službo tistega, po katerem prihaja na nas  Božje opravičenje.   

Božja cerkev je danes v podobnem, a vendar deloma drugačnem položaju kot nekoč Janez Krstnik. On je napovedal stvari, ki so se zgodile v prihodnosti, cerkev pa oznanjuje stvari, ki so se zgodile v preteklosti. Cerkev oznanjuje slavno delo odrešenja, ki ga je izpeljal naš Gospod Jezus Kristus. Janez je zadnji starozavezni prerok. Dano mu je bilo malce pokukati v svet Nove zaveze, a ga na tem svetu ni v polnosti doživel. Stal je na pragu velikih dogodkov, a mu ni bilo dano prestopiti tega praga. Po drugi strani pa je tudi cerkev v enaki, torej preroški vlogi kot Janez Krstnik, saj  ni zazrta le v pretekle dogodke, ampak je njen prvenstveni cilj eshatološka prihodnost, torej čas, ko se Gospod Jezus vrne v slavi sodit žive in mrtve.

Ravno zato tudi današnja cerkev vabi: "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!" Vabilo velja ljudem vseh ras, narodov, ljudstev, jezikov, ne glede na socialni status, kulturo, religijo in kar je še takega. Evangeljsko sporočilo je zelo preprosto: Kristus je bil usmrčen za naše grehe in je vstal za naše opravičenje (cf. Rim 4,25). Zato pojdi k Jezusu, spoznaj svojo grešnost, pokesaj se, nasloni in zanesi se na Jezusa kot na enkratnega in  popolnega Odrešenika. On sam pravi: "Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37)


08. december 2014

Matjaž Črnivec: O Božji besedi

Matjaž Črnivec, tajnik Svetopisemske družbe Slovenije, na družinskem bogoslužju v Evangeličanski cerkvi v Murski Soboti spregovori o Božji besedi, ki prihaja k nam v Jezusu Kristusu, nas razsvetljuje, oživlja in nam daje misijonarsko poslanstvo. Izabel in Simona pa sta  zapeli v brazilski portugalščini. 

Celoten video traja skoraj 37 minut. 

06. december 2014

Neminljiva beseda

"Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle."
 (Mr 13,31)

Zgornje besede je  izrekel Jezus, ko je  svojim učencem (preko njih pa nam) govoril o svojem drugem prihodu ob koncu časov.  Podobno govori tudi prerok Izaija, ko pravi: "Trava se posuši, cvetica ovene, beseda našega Boga pa obstane na veke." (Iz 40,8) Božje besede imajo večno vrednost. 

Toda, kje najdemo te besede? Sv. Pavel je glede tega nedvoumen, ko pravi: "Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo." (2Tim 3,15.16)  Na drugem mestu pa piše: "Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje." (Rim 15,4) Ta odlomek in njegovo nadaljevanje (Rim 15,4-13) se v skladu s tradicionalnim lekcionarjem bere na drugo adventno nedeljo. O Svetem pismu kot Božji besedi je govoril tudi Jezus: "Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni." (Jn 5,39

Okoli Svetega pisma danes kroži nekaj napačnih razlag. Izpostavil bom dve. Prvo zagovarjajo nekatere tradicionalne cerkve, kot sta rimska in njena vzhodna konstantinopelska različica. Ti dve striktno trdita, da obstajata dva vira razodetja: Sveto pismo in tradicija. Protestanti nimamo nič proti tradiciji,  kolikor se le-ta sklada s Svetim pismom. V kolikor pa je z njim v nasprotju, ali celo  uči nekaj, česar v Pismu ni, potem takega nauka ne sprejemamo. Lyonski škof in mučenec Irenej je v 2. stoletju razločno napisal:  "Od nikogar drugega se nismo učili o načrtu našega zveličanja, kakor od tistih, po katerih je prišel do nas evangelij, ki so ga nekaj časa javno oznanjali, v poznejšem času pa so nam ga po Božji milosti izročili v Pismu, ki je osnova in steber naše vere." *  Iz njegovega pisanja je razvidno, da ni načelo "sola Scriptura" nobena novotarija, ki bi si jo v 16. stoletju izmislil Luther, ampak je bila srednjeveška cerkev tista, ki se je vse bolj oddaljevala od apostolskega nauka. 

Druga je doma v določenih evangelijskih krogih, ki se imajo za bolj karizmatično navdihnjene. V Svetem pismu iščejo rešitve za določene situacije, v katerih se nahajajo, kar samo po sebi ne bi bilo slabo, če ne bi stvari razlagali tako, kot da so oni junaki Svetega pisma. Pismo npr. odprejo na naključni strani in s prstom udarijo na naključno vrstico (kot pri nekakšnem vedeževanju)  v prepričanju, da jim tista vrstica pove, kaj naj storijo  v določeni situaciji.  take metode so, kot sem že pisal, prej praznoverne kot krščanske, zato se jih ni zdravo posluževati.  Glavni junak Svetega pisma nisem niti jaz niti ti, ampak Jezus, ki pravi, da Pisma pričujejo o njem. Sveto pismo nam daje,  od Geneze do Apokalipse,  celostno podobo našega Odrešenika Jezusa Kristusa. 

Apostol Pavel je  Korinčanom položil na srce naslednje besede: "Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." (1Kor 15,3.4) V tistem času še ni bilo tistega, čemur pravimo Sveto pismo Nove zaveze. Nova zaveza  v zapisani obliki je šele nastajala. Iz tega sledi, da se je Pavel skliceval  na tisti del Svetega pisma, ki je že obstajal in mu pravimo Stara zaveza. Na iste spise se je skliceval tudi Jezus v Jn 5,39.  Iz tega sledi, da je celotno Pismo Božja beseda, ne le tisto, kar je v njem  komu všeč. Pri tem pa je treba gledati na celoto, ali če se metaforično izrazim, na gozd, ne na posamezna drevesa.

Psalmist pravi: "GOSPOD, na veke ostaja tvoja beseda, trdno stoji v nebesih." (Ps 119,89)  Božja beseda je torej neminljiva, ostaja na veke. Zato je tudi življenje, ki ga ponuja Bog po svojem Sinu Jezusu Kristusu neminljivo in večno: "In obljuba, ki nam jo je dal sam, je večno življenje." (1Jn 2,25)  Bogu hvala!




05. december 2014

Izpoved Rosarie Butterfield

Dr. Rosaria Butterfield se je rodila v rimskokatoliški družini, a je pozneje opustila religijo. Postala je univerzitetna profesorica, živela v lezbični zvezi  in bila zagnana feministka ter aktivistka za pravice istospolno usmerjenih oseb. Krščanstvo ji je bilo popolnoma tuje in ga je prezirala.  Ker pa Bog deluje in rešuje v skladu s svojo suvereno voljo, je tudi to osebo, čeprav proti njeni volji, privedel v občestvo s sabo in svojim Sinom Jezusom Kristusom. Več je povedala sama v pričujočem videu, ki traja malo več kot šestintrideset minut.