06. december 2014

Neminljiva beseda

"Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle."
 (Mr 13,31)

Zgornje besede je  izrekel Jezus, ko je  svojim učencem (preko njih pa nam) govoril o svojem drugem prihodu ob koncu časov.  Podobno govori tudi prerok Izaija, ko pravi: "Trava se posuši, cvetica ovene, beseda našega Boga pa obstane na veke." (Iz 40,8) Božje besede imajo večno vrednost. 

Toda, kje najdemo te besede? Sv. Pavel je glede tega nedvoumen, ko pravi: "Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo." (2Tim 3,15.16)  Na drugem mestu pa piše: "Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje." (Rim 15,4) Ta odlomek in njegovo nadaljevanje (Rim 15,4-13) se v skladu s tradicionalnim lekcionarjem bere na drugo adventno nedeljo. O Svetem pismu kot Božji besedi je govoril tudi Jezus: "Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni." (Jn 5,39

Okoli Svetega pisma danes kroži nekaj napačnih razlag. Izpostavil bom dve. Prvo zagovarjajo nekatere tradicionalne cerkve, kot sta rimska in njena vzhodna konstantinopelska različica. Ti dve striktno trdita, da obstajata dva vira razodetja: Sveto pismo in tradicija. Protestanti nimamo nič proti tradiciji,  kolikor se le-ta sklada s Svetim pismom. V kolikor pa je z njim v nasprotju, ali celo  uči nekaj, česar v Pismu ni, potem takega nauka ne sprejemamo. Lyonski škof in mučenec Irenej je v 2. stoletju razločno napisal:  "Od nikogar drugega se nismo učili o načrtu našega zveličanja, kakor od tistih, po katerih je prišel do nas evangelij, ki so ga nekaj časa javno oznanjali, v poznejšem času pa so nam ga po Božji milosti izročili v Pismu, ki je osnova in steber naše vere." *  Iz njegovega pisanja je razvidno, da ni načelo "sola Scriptura" nobena novotarija, ki bi si jo v 16. stoletju izmislil Luther, ampak je bila srednjeveška cerkev tista, ki se je vse bolj oddaljevala od apostolskega nauka. 

Druga je doma v določenih evangelijskih krogih, ki se imajo za bolj karizmatično navdihnjene. V Svetem pismu iščejo rešitve za določene situacije, v katerih se nahajajo, kar samo po sebi ne bi bilo slabo, če ne bi stvari razlagali tako, kot da so oni junaki Svetega pisma. Pismo npr. odprejo na naključni strani in s prstom udarijo na naključno vrstico (kot pri nekakšnem vedeževanju)  v prepričanju, da jim tista vrstica pove, kaj naj storijo  v določeni situaciji.  take metode so, kot sem že pisal, prej praznoverne kot krščanske, zato se jih ni zdravo posluževati.  Glavni junak Svetega pisma nisem niti jaz niti ti, ampak Jezus, ki pravi, da Pisma pričujejo o njem. Sveto pismo nam daje,  od Geneze do Apokalipse,  celostno podobo našega Odrešenika Jezusa Kristusa. 

Apostol Pavel je  Korinčanom položil na srce naslednje besede: "Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." (1Kor 15,3.4) V tistem času še ni bilo tistega, čemur pravimo Sveto pismo Nove zaveze. Nova zaveza  v zapisani obliki je šele nastajala. Iz tega sledi, da se je Pavel skliceval  na tisti del Svetega pisma, ki je že obstajal in mu pravimo Stara zaveza. Na iste spise se je skliceval tudi Jezus v Jn 5,39.  Iz tega sledi, da je celotno Pismo Božja beseda, ne le tisto, kar je v njem  komu všeč. Pri tem pa je treba gledati na celoto, ali če se metaforično izrazim, na gozd, ne na posamezna drevesa.

Psalmist pravi: "GOSPOD, na veke ostaja tvoja beseda, trdno stoji v nebesih." (Ps 119,89)  Božja beseda je torej neminljiva, ostaja na veke. Zato je tudi življenje, ki ga ponuja Bog po svojem Sinu Jezusu Kristusu neminljivo in večno: "In obljuba, ki nam jo je dal sam, je večno življenje." (1Jn 2,25)  Bogu hvala!




Ni komentarjev: