28/01/2014

Mati Agnes od Križa: Če bi molčala, bi bila soudeležena v zločinih

Ob enostranskih medijskih prikazih situacije v Siriji se zelo prileže kak drugačen opis tamkajšnje grozljive stvarnosti. Časnik Delo je dne 27. 7. lani v sobotni prilogi objavilo intervju s sirsko redovnico  Agnes od Križa, ki je med drugim povedala:
V Siriji je pet do šest milijonov notranje razseljenih oseb.

Ko sem bila na Svetu Združenih narodov v Ženevi, so mi rekli, da je to zato, ker Asad bombardira lastno prebivalstvo. Vprašala sem jih, zakaj se je potem 85 odstotkov beguncev zateklo na stran, ki je pod nadzorom vlade. Povedala sem jim, da uporniki vdirajo na območja, kjer živijo civilisti, in njihove domove preuredijo v bojišče. To je v nasprotju z ženevsko konvencijo.

Namesto da bi uporniki osvobodili ozemlje, ga osvobodijo njegovega prebivalstva.

Celoten intervju najdete na tej povezavi. >>>

Čeprav ni več svež, je še vedno aktualen.


25/01/2014

Tisti, ki hoče očistiti

Rembrandt, Jezus ozdravi gobavca pred Kafarnaumom
 Ko je prišel z gore, so ga spremljale velike množice. In glej, pristopil je gobavec, se poklonil pred njim do tal in rekel: "Gospod, če hočeš, me moreš očistiti." Jezus je iztegnil roko, se ga dotaknil in rekel: "Hočem, bodi očiščen!" In pri priči je bil očiščen gob. Nato mu je Jezus rekel: "Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje."   (Mt 8,1-4)

Osmo poglavje Matejevega evangelija je organsko nadaljevanje predhodnih treh poglavij, ki obsegajo znameniti Govor na gori. Govor je naredil zelo velik vtis na poslušalce, zato pravi Matej: "Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki." (Mt 7,28.29) V  8. in 9. poglavju je Jezus demonstriral svojo mesijansko oblast. Glede tega ni bilo treba čakati, kajti že kmalu se mu je pokazala priložnost, ko je k njemu pristopil človek z neko kožno boleznijo in zaprosil jezusa, da ga očisti. Zanimivo je, da je ta človek vedel, da ga Jezus more očistiti, saj mu je rekel: "Gospod, če hočeš, me moreš očistiti." Jezus ni nič omahoval, ampak mu je preprosto odvrnil: "Hočem, bodi očiščen!" Tu ni bilo nobenih ceremonij, ampak je preprosto rekel: "Hočem," oni mož pa je bil rešen svoje bolezni. Ob neki drugi priložnosti, ob neki drugi bolezni, je na splošno začudenje in ob tihem zgražanju prisotnih rekel bolniku: "Človek, odpuščeni so ti tvoji grehi!" (Lk 5,20) 

Jezus Kristus je tisti, ki hoče očistiti. Najhujša nečistoča na tem svetu je greh. Greh je hujša in nevarnejša stvar kot vsaka bolezen.  Pisec Pisma Hebrejcem je zapisal: "Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba,  tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih. Drugič pa se bo prikazal brez greha, v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo." (Heb 9,27.28) Ta odlomek vsebuje nekaj zelo pomembnih resnic. 
  1. Vsem ljudem je določeno enkrat umreti,  življenje vsakega človeka se torej enkrat konča, pri nekaterih prej, pri drugih pozneje. Toda telesna smrt ni najhujše, kar se lahko pripeti.
  2. Smrti sledi sodba.  Glede tega je med drugim pisano: "Grehi nekaterih ljudi so že prej očitni in gredo pred njimi v sodbo, pri drugih pa so vidni šele pozneje." (1Tim 5,24) Bog bo vsakogar sodil po njegovih delih (cf. Rim 2,6), zato je psalmist zaklical: "Če boš pozoren na krivde, o GOSPOD,Gospod, kdo bo mogel obstati?" (Ps 130,3) Pred Bogom samo po sebi ne bo obstalo nobeno delo, nobena solza, nobena ceremonija, nobena molitev, nobeno religiozno opravilo, nič, kar opravljamo v moči  človeške narave, ker je vse okuženo z grehom. 
  3. Jezus Kristus se je enkrat daroval. Jezus se več ne daruje pri "mašni daritvi", ker se je daroval enkrat za vselej. Njegova daritev je enkratna in popolna in ji ni več moč ničesar dodati. Ker je enkratna in  popolna, se ne more ponavljati. 
  4. Jezusova daritev  odvzema grehe mnogih. On je namesto nas grešnikov živel popolno življenje in na križu umrl za naše grehe. Da je res Mesija in Odrešenik, je dokazal, ko ga je Bog Oče obudil od mrtvih. Po njem se nam odpuščajo grehi. On je naš Veliki duhovnik, h kateremu se smemo bližati s srčno zaupnostjo. On je edini srednik med Bogom in ljudmi. Noben svetnik, niti Jezusova sveta mati Marija, noben papež in noben duhovnik ne premorejo nobenih sredniških pravic. Sv Pavel pravi: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1Tim 2,5) Pavel ni srednik, Peter ni srednik, Marija ni srednica vseh milosti. Preprosta logika nam pove, da ne more biti tam, kjer je samo eden srednik, več srednikov. Božja beseda je glede tega popolnoma jasna, nauk rimske cerkve in njenih bližnjih sorodnic pa je popačen.
  5. Jezus pride v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo. Pričakujejo pa ga tisti, ki vanj verujejo. Glede teh, ki vanj verujejo, je on sam rekel, da imajo večno življenje. (cf. Jn 3,16) Rekel pa je tudi: "Kdor vanj veruje, se mu ne sodi." (Jn 3,18a)  Ne sodi pa se mu zato, ker je odrešen po milosti. Odrešenje je po milosti (cf. Ef 2,8.9), sodba pa po delih.
Ko je ječar v Filipih vprašal apostola Pavla in Sila, kaj mu je storiti, da bi se odrešil, sta mu je preprosto odgovorila: "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!" (Apd 16,31) Tudi gobavec v odlomku iz Matejevega evangelija je  veroval in prišel k Jezusu po ozdravljenje. Kdor pride z iskrenim srcem k Jezusu, mu prizna svoje grehe in veruje v njegovo popolno, na križu dokončano delo, prejme ozdravljenje duše. On je ob neki priložnosti rekel: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) Jezus nikoli nikogar, ki resnično pride k njemu, ne zavrže, kajti on je  Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (Jn 1,29). Veruj vanj in rešen boš! On hoče očistiti vsakogar, ki pride k njemu.

19/01/2014

Kalašnikov in vest

Lani, 23. decembra, je umrl oče znamenite avtomatske puške Mihail T. Kalašnikov. Kot piše na spletni strani Primorskih novic in še na drugih mestih, je Kalašnikov pred svojo smrtjo napisal pismo patriarhu Ruske pravoslavne cerkve Kirilu, v katerem je potožil, da ga zaradi tega izuma muči neznosna duhovna bolečina. 

Od svjatejšega patriarha bi človek pričakoval besede milosti, zapisane v Božji besedi, saj mu je Kalašnikov  pisal pismo, v katerem se spopada z etično dilemo, ki ima tudi transcedentalne razsežnosti. Toda od patriarha je dobil odgovor, ki je v bistvu političen, ali če hočete, patriotski. V njem ga je patriarh označil kot blesteč zgled domoljubja (sic!).  Ne bi se čudil, če bi te besede napisal Putin, Medvedjev ali kak drug politik. Ne spodobi pa se tak odgovor za človeka, ki naj bi bil oznanjevalec Kristusovega evangelija, a očitno to ni, ampak je le poglavar ene od cesarskih cerkva (pojem cesarska cerkev sem si izposodil pri Vinku Ošlaku), spočetih iz konstantinovsko-teodozijevskega semena (prvi, papeški Rim, drugi Rim - Carigrad, tretji Rim - Moskva).

Če bi prišel Jezus Kristus reševat patriotska in politična vprašanja, bi že takrat vzpostavil izraelsko državo in ne bi rekel: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36) Sveto pismo nas po eni strani sicer spodbuja, da se podrejamo zemeljskim oblastem (cf. Rim 13,1-7), po drugi strani pa pravi, da je treba Boga bolj poslušati kot ljudi (cf. Apd 5,29). Cesarske cerkve imajo  to lastnost, da se v zameno za privilegije, ki jih dobivajo, podrejajo volji oblasti, namesto evangelija pa oznanjajo politiko. Kadar pa se same počutijo dovolj močne, si skušajo podrediti oblasti, kot se je to pogosto dogajalo v primeru rimske cerkve.

Če bi bil patriarh res poglavar delne Kristusove cerkve, bi napisal Kalašnikovu kaj od tega, kar je napisal apostol Pavel:
Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo. 10 Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave
                                                                                                                 (Rim 5. 6-10)
Kristus ni za nas umrl zato, ker bi bili pravični, ampak zato, ker smo (bili) grešniki.  Kdor sprejme to veliko odrešenje, ki ga je Bog pripravil, prejme popolno opravičenje. Bog ne rešuje svojih prijateljev, ampak sovražnike. Kako čudovita je ta beseda. Ampak svjatejšij  patriarh Kiril je ne pozna, ali pa noče poznati. Patriotske nebuloze  so namreč slab obliž za pekočo vest, četudi so lahko s posvetnega stališča tudi komu všečne.


Kaj pa enakost?

V včerajšnji sobotni prilogi Dela (28. 1. 2014) me je zelo razveselil članek Iztoka Simonitija z naslovom "Dokler ne izvemo resnice, se nam bo svet še naprej podiral". Članek je objavljen tudi na spletu in ga priporočam v branje. KLIK>>

Ker pa nihče ni nezmotljiv, se je tudi avtorju sicer odličnega članka zapisalo: 
Današnji gradniki zahodne svobode so: demokracija, republika, liberalizem in politika kot njihova metoda. Vsi izhajajo iz grško-rimske tradicije in nobeden iz judovsko-krščanske. 
Misel, da vsi gradniki zahodne svobode izhajajo iz grško-rimske tradicije, nobeden pa iz judovsko-krščanske po mojem ne drži. Svoboda posameznika namreč vsebuje tudi formalno enakost, oziroma enakopravnost posameznikov. Ideja kakršnekoli enakosti pa ni zrasla niti na grškem niti na rimskem zelniku. Svobodo so sicer zelo cenili, toda kljub temu se niso bili pripravljeni odreči suženjstvu (podobno kot deistični "očetje utemeljitelji" ZDA). Še več, suženjstvo se jim je zdelo nekaj čisto normalnega. Res je, da se krščanstvo suženjstvu ni eksplicitno uprlo, ampak ga je spodjed(a)lo od znotraj. Biblija  je sicer dopuščala suženjstvo, nikjer pa ga ni ravno hvalila. Pa tudi sicer so bili sužnji v Stari zavezi, bolj kot rimskim poljskim sužnjem z uklenjenimi nogami, podobni služinčadi, ali pa vsaj hlapcem in deklam iz naših polpreteklih časov. Že sama ideja, da izhaja ves človeški rod iz enega (cf. 1Mz 1,26 ss. Apd 17,26) jasno kaže na enakost vseh ljudi. Policentristična teorija, po kateri naj bi se ljudje razvili na različnih delih sveta, je zelo dobra podlaga za opravičevanje neenako(pravno)sti ras. Ideja enakosti, ki izhaja iz Biblije, je odmevala tudi v srednjem veku. Uporni kmetje  bržkone niso ničesar vedeli o demokraciji, republiki ter o grško-rimski tradiciji, a jih je vseeno zdrava kmečka logika pripeljala do nadvse pomembnega vprašanja: "Ko je Adam oral in Eva predla, kje je bil tedaj plemič?"  Do zavedanja lastnega človeškega dostojanstva jih ni pripeljala grško-rimska, ampak čisto navadna judovsko-krščanska tradicija. Takratna oficielna cerkev (lahko ji rečemo cerkvena stroka) je bolje poznala grško-rimsko tradicijo kot kmetje in tudi obilno uživala njene materialne sadove (cesarska cerkev!), kar  je prozorno opravičevala z nekaterimi citati, pobranimi iz judovsko-krščanske tradicije. 

 Pa si poglejmo še dva citata, ki govorita o enakosti pred Bogom: "Kjer je to, ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus," (Kol 3,11) in: "Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu." (Gal 3,28) Gre za nekaj, s čimer se kulturni Grk ali Rimljan ne bi strinjala, saj je v nasprotju z njuno tradicijo. Sužnji, barbari in Skiti zagotovo niso sodili v grško-rimski koncept enakosti.

Pa še nekaj v zvezi s sekularno družbo. Grška in rimska družba sta bili daleč od sekularnosti. Religiozno in posvetno sta se v njej še kako prepletala. Romanja na Partenon, žrtvovanja in podobno, so bile sestavine atenskega vsakdanjika. Enako je bilo v Rimu tako v republikanski  kot v cesarski eri. Pontifex maximus ni bil poglavar kake od države ločene verske skupnosti, ampak najvišja duhovna oblast v Rimu, ki so jo patriciji tako skrbno čuvali, da je bila ta služba zadnja, kar je lahko dosegel plebejec. Pred vojaškimi pohodi so rimski svečeniki "preverili" izid vojne s pomočjo vedeževanja iz  leta ptic. V dobi cesarstva je postalo  darovanje "božanskemu" cezarju avgustu državljanska dolžnost. Kdor je ni hotel izpolniti, je veljal za veleizdajalca. Konstantinovi in pozneje Teodozijevi ukrepi so samo nadomestili rimsko religijo s cesarsko obliko krščanstva. Ampak to je že druga zgodba, ki se je izkazala kot udobna za krščansko religijo in njen razmah, a precej slaba za izvirno krščanstvo. Ko se začne država mešati v religijo, religija pa v državo (nesveta zveza med sacerdocijem in imperijem), nastane velik problem, v katerem na koncu izgubljata obe strani. Zato je ločitev verskih skupnosti od države, ne le koristna, ampak potrebna stvar in pomembna civilizacijska pridobitev! Nekaj takega so prvi zahtevali švicarski anabaptisti v 16. stoletju, a so bili še prezgodnji.

S tem zaključujem. V tem prispevku ni bil moj cilj razvrednotiti članek, ampak le opozoriti na del, ki ga ocenjujem kot premalo domišljen.  Če odštejem navedeno, si želim še veliko takih konstruktivnih člankov. Slovenija jih potrebuje kot Sahara vodo.


18/01/2014

Kdor zares išče, ta najde

Iščite GOSPODA, dokler se daje najti,
kličite ga, dokler je blizu!
Krivični naj zapusti svojo pot
in hudobni svoje misli.
Vrne naj se h GOSPODU, da se ga bo usmilil,
k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju.
Kajti moje misli niso vaše misli
in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD.
Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo,
tako visoko so moje poti nad vašimi potmi
in moje misli nad vašimi mislimi.
                                                          (Iz 55,6-9)

Bržkone nam je vsem znan slovenski pregovor: "Kdor išče, ta najde." Nekaj podobnega velja tudi za Boga. Kdor ga zares in iskreno išče, ta ga tudi najde. O tem govori tudi zgornji odlomek iz knjige preroka Izatja. V njem je Bog po preroku vabil izvoljeno ljudstvo v občestvo s sabo. Toda tu obstaja omejitev: Boga je treba iskati, ko se daje najti. Čas, ki ga ima posameznik na razpolago za iskanje Boga, ni znan. prej ali slej namreč napoči trenutek, ko je prepozno. Ravno zato pravi prerok, da je treba iskati Boga, dokler se daje najti. Apostol Pavel je s tem v zvezi napisal: "Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b) Jasno je torej, da je zdaj,  v tem trenutku, pravi čas za urejanje našega odnosa z Bogom. Morda bo še jutri, a tega nihče zagotovo ne ve, zato je treba stvari urediti zdaj.

Danes mnogi evangelizatorji "proizvajajo" nekakšne polkristjane. Govorijo jim: "Sprejmi Jezusa in rešen boš." To sicer ni narobe, toda v resnici je le napol prav. Kar pa je napol prav, utegne biti nevarneje od tistega, kar je čisto narobe. Polresnice so nevarnejše od laži. Spreobrnjenje ne pomeni le sprejeti Jezusa "v svoje srce", ampak spremembo smeri v življenju. Jezus je začel svojo službo oznanjevanja s pozivom: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Gre torej za dve stvari: za spremembo dotedanje smeri in za verovanje evangeliju. Slednji pa (kratko in jedrnato) uči, da je Jezus prišel na svet odrešit grešnike; umrl je za naše grehe in bil obujen zaradi našega zveličanja. Sprejeti Jezusa torej pomeni sprejeti celotno Kristusovo odrešenjsko delo. Izaija pravi glede spreobrnitve, naj krivični zapusti svojo pot in hudobni svoje misli (cf. Iz 55,7a). Ljudje smo po naravi nagnjeni k temu, da imamo zelo visoko mnenje o sebi, slabo pa o drugih, zaradi česar vidimo krivičnost in hudobijo pri drugih, pri sebi pa le dobro, morda z manjšim popravkom: "No, nisem ravno nek svetnik, ampak..." No, s tistim ampak lepo razveljavimo, kar smo malo prej povedali. Božja beseda pravi, da smo pred Bogom vsi krivični in hudobni, ko pravi: "Ni namreč nobene razlike:  saj so vsi grešili in so brez Božje slave," (Rim 3,22b.23) kralj David pa je napisal: "Glej, v krivdi sem bil rojen, v grehu me je spočela moja mati." (Ps 51,7) David s tem ni hotel reči, da je samo dejanje spočetja greh, ampak da grešniki rojevajo grešnike.

V drugi polovici  vrstice Iz 55,7 pravi: "Vrne naj se h GOSPODU, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju." Bog vabi vsakogar, ki ga iskreno išče, v občestvo s sabo. On je pripravljen odpustiti vse naše grehe, saj se zaveda naše slabotnosti (cf. Ps 103,14). Tega so se v sencah in predpodobah zavedali že Izaija in drugi starozavezni preroki, popolnoma pa nam je bilo razodeto po Jezusu Kristusu. 

Vsi ljudje imamo neke predstave o Bogu, celo tisti, ki vanj ne verjamejo. Te predstave so velikokrat zgrešene. Bog se nam je sicer razodel, toda le toliko, kot je za nas potrebno. Nemogoče je, da bi bil končni in umrljivi človek zmožen v popolnosti doumeti neskončnega in transcedentnega Boga, zaradi česar ne razumemo njegovih poti (Iz 55,8.9).  Velikokrat nam ni jasno, zakaj je neka oseba, ki je slišala Božja besedo odrešena, druga, ki je slišala isto besedo pa ni. Jezus Kristus je rekel: "Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!" (Mt 7,7) Glede tega je jasno eno: kdor zares iskreno prosi, ta prejme, kdor zares iskreno išče, ta najde, kdor zares in iskreno trka, se mu odpre. Za pravo iskrenost pa je potrebna Božja milost. Naj jo Bog podari vsem, ki to berejo. 



17/01/2014

Dokumentarec o Pavlu v Grčiji


Video predstavlja krajši dokumentarni film o delovanju apostola  Pavla na tleh današnje Grčije, vse od njegovega izkrcanja v Neapolisu (današnji Kavali) preko Filipov in Soluna do Aten. V dokumentarcu pogrešam kaj več o Korintu, ki se ga le dotakne, sicer pa je video zelo zanimiv in traja malo več kot 35 minut. Ian Paul in Stephen Travis sta torej svoje delo  solidno opravila.


12/01/2014

Ko zamočiš



Nekateri med vami veste, na kaj mislim. Ko si uspešen, te obdaja veliko ljudi. Kadar čutiš, da si zelo uspešen, si aktiven.  Ne posedaš naokoli in ne misliš na smisel življenja. Ne posedaš naokoli in ne govoriš: »Sprašujem se, če je Bog. Sprašujem se, če obstaja Jezus. Sprašujem se, za kaj sploh v resnici živim.« Ne postavljaš velikih vprašanj. Zaposlen si. Srečen si. 
Toda, ko zamočiš in se znajdeš sam z njim, ti da misliti. Ni to čudovito? Vidiš, prva stvar je, da te mora pusti samega. Z njim se moraš srečati iz oči v oči. Dati ti mora, da razmisliš o velikih stvareh. To se skoraj vedno zgodi, ko nekdo zamoči. Kako čudovito!
                                                                                                                                   (Tim Keller)

 Dostop do vira >>>


Mike Horton: Opravičenje in posvečenost


Na spodnji povezavi je posnet intervju Roberta Scotta Clarka z Michaelom Hortonom. Pogovarjala sta se o tem, kaj je opravičenje in kaj posvečenost ter o danes zelo popularnih (semi)pelagijanskih zmotah s tem v zvezi, ki so prisotne med evangelijskimi kristjani.


Povezava do intervjuja >>>


11/01/2014

Okrog razglašenja

6. januarja je bil dan Gospodovega razglašenja. Gre za praznik, ki je v krščanskem svetu starejši od božiča. Prvotno so se na ta dan spominjali Jezusovega rojstva in dogodkov, ki so mu sledili, pa tudi Jezusovega krsta in začetka njegovega javnega delovanja (čudež v Kani).

Ker je vse to vsebinsko bogastvo težko proslavljati na en sam dan, je pozneje cerkev uvedla še nekatere praznične dneve (npr. božič), da je praznik razglašenja malce razbremenila. Na zahodu so se potem na ta dan spominjali obiska modrih z vzhoda, na vzhodu pa Jezusovega krsta. Tako je ostalo do danes, s tem da je ta praznik na zahodu dobil v ljudski govorici ime "trije kralji". S tem v zvezi Biblija ne govori ničesar o treh kraljih, ampak o "modrih z vzhoda". Biblija tudi molči glede števila modrih in glede njihove domovine. Sklepati moremo, da so prišli iz Babilona, morda celo iz Perzije, kjer so prišli v stik z Judi iz diaspore in od njih izvedeli o prerokbah glede Mesija. Njihov prihod k novorojenemu Mesiju je jasno znamenje da Bog ni le Bog Judov, ampak tudi poganov (Rim 3,29). Jezus Kristus je prišel na svet odrešit grešnike iz vseh narodov, ljudstev, družbenih razredov, kultur  in kar je še takega. V tem smislu je on univerzalni odrešenik (seveda pa ni odrešenik tistih, ki ga ne sprejemajo). S tem v zvezi je apostol Pavel napisal: "Če tisto berete, lahko doumete, kako razumevam Kristusovo skrivnost. Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju." (Ef 3,4-6)  S Kristusom se je začela nova doba, s katero je postalo odrešenje dostopnejše ljudem iz poganstva.  Če s(m)o bili za talmudske Jude pogani "psi", s(m)o po Kristusu sodediči, soudje in soudeleženci Božje obljube. Evangelij je za vse, ne le za nek elitni biološki narod. 

Tradicionalni zahodni lekcionar je imel za prvo nedeljo po razglašenju predpisan evangeljski odlomek, ki govori o razpravljanju dvanajstletnega Jezusa s tempeljskimi učenjaki, ki so bili nad njim naravnost presenečeni. "In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori."  (Lk 2,47) Presenečena pa sta bila tudi Marija in Jožef, ko sta ga zagledala v učeni druščini, pa tudi nad njegovim odgovorom: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" (Lk 2,49)  Jezus jima je sicer povedal, s kakšno pravico se nahaja v templju, toda onadva tega nista razumela. 

Novi lekcionarji imajo za nedeljo po razglašenju predvideno branje evangeljskega odlomka, ki govori o tem, kako je Janez Krstnik krstil Jezusa. On je bil prvi, ki je Jezusa prepoznal in razglasil za Božjega Sina, ko je rekel: "Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim.  In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: 'Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.'  In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin." (Jn 1,32-34)

 Najbolj natančno je Jezusov krst opisal evangelist Matej:

Tedaj je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. 14 Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: "Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni." 15 Jezus je odgovoril in mu dejal: "Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost." Tedaj mu je pustil. 16 Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. 17 In glej, glas iz nebes je rekel: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje." (Mt 3,13-17)

Janez je ljudstvo klical k spreobrnjenju in jih krščeval v znamenje  spreobrnjenja od grehov (cf. Mr 1,4). Janez se je zavedal, da je sam grešnik, in da ima opravka z osebo, ki je brez greha, zato je hotel  Jezusa odvrniti od njegove namere in se mu dati  krstiti. Toda Jezus mu je odgovoril, da se spodobi, da izpolnita vso pravičnost. Jezus pravzaprav  ni potreboval krsta, saj je bil brez greha. Pravzaprav ni potreboval niti nobenega drugega judovskega obreda, kot sta na primer obreza in darovanje v templju. Toda Gospod se je v vsem poistovetil z grešnimi ljudmi in izpolnil vse zahteve Božje pravičnosti. On je namesto nas izpolnil vse, kar zahteva Božja pravičnost in na ta način postal vsem, ki verujejo vanj in se zanašajo nanj, počelo večnega odrešenja. Namesto nas je izpolnil vse zahteve postave, da bi nas lahko v vsem zastopal pred prestolom nebeškega Očeta. V znamenje odobravanja njegovega dejanja ga je Bog Oče razglasil kot svojega ljubljenega Sina, nad katerim ima veselje.  Pri tem dogodku, ki se je zgodil v nekem objordanskem zakotju, je bila tudi razglašena Božja troedinost, saj so tam nastopile vse tri osebe Svete Trojice. Obenem se je s tem začel čas  Jezusovega javnega nastopanja. 

Celotno Jezusovo življenje je potekalo v znamenju poslušnosti Očetovi volji. Že njegov prihod na svet je bil sad poslušnosti:
Tedaj sem rekel: "Glej, prihajam;
v zvitku knjige je pisano o meni,
da izpolnim, o Bog, tvojo voljo." (Heb 10,7)
 Človek v stanju svoje padle narave ni sposoben izvrševati Božje volje, ker je po Luthrovih besedah, incurvatus in se,  oziroma ukrivljen vase.  Gospod Jezus Kristus je s svojo poslušnostjo v popolnosti zadostil zahtevam Božje postave. S svojim brezgrešnim življenjem in smrtjo na križu nam je zadobil večno odrešenje. Temu ne moremo ničesar dodati s svojimi dejanji, lahko pa si to prisvojimo z vero.  Zato vabim vse, da se odzovejo  Jezusovim besedam:  "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b)


09/01/2014

Dve gratis e-knjigi

1.  R. C. Sproul: Komentar Janezovega evangelija. Brezplačno do konca januarja.


 Dobite ga na tej povezavi. >>>
 ________________________________________________

2. Doug Erlandson: Spiritual Anorexia: How Contemporary Worship Is Starving the Church




 Knjigo dobite na tej povezavi. >>>
 



05/01/2014

Čas rešitve

42. poglavje Knjige preroka Izaija se začne s prvim od štirih spevov o Gospodovem služabniku, ki so se izpolnili v osebi Jezusa Kristusa:

Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram,
moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša.
Položil sem nanj svojega duha,
narodom bo delil pravico.
Ne bo vpil, ne bo povzdigoval
in ne dal slišati svojega glasu po ulicah.
Nalomljenega trsta ne bo zlomil
in tlečega stenja ne ugasil,
zvesto bo delil pravico.
Ne bo opešal in ne klonil,
dokler ne vzpostavi pravice na zemlji
in otoki ne dočakajo njegove postave.
 
Tako govori Bog, GOSPOD,
ki je ustvaril nebo in ga razpel,
ki je razprostrl zemljo in njeno rast,
dal dih ljudem na njej
in duha hodečim po njej.
Jaz, GOSPOD, sem te poklical v pravičnosti
in te prijel za roko, varujem te
in te postavljam za zavezo ljudstvu
in za luč narodom,
da odpreš slepe oči
in izpelješ jetnike iz zapora,
iz ječe tiste, ki sedijo v temi.
Jaz sem GOSPOD, to je moje ime,
svoje slave ne dam drugemu,
ne svoje hvale malikom.
Glejte, prejšnje reči so se uresničile,
oznanjam pa nove reči,
preden vzklijejo,
vam jih dajem slišati. 
                                        (Iz 42,1-9)

Gospod Jezus Kristus je prišel na svet kot Očetov služabnik, da bi odrešil grešnike. Nebeški Oče ljubi svojega Sina in ima nad njim veselje (cf.  Mt 3,17. 17,5. Jn 3,35. 10,17).  Jezusov nastop sicer ni bil anonimen, ni pa bil niti preveč spektakularen (cf. Iz 42,2).  Za razliko od brezobzirnih človeških osvajalcev, ki so svoje dni osvajali po Bližnjem Vzhodu, Jezus ni rušil in uničeval, ampak branil šibke (cf. ib. v.3). Njegovi besedi je namenjeno, da se razširi po vsej zemlji (v. 4). On je tisti, ki ga je večni Oče poklical v svoji pravičnosti in ga določil v zavezo ljudstvom ter v luč narodom (cf. Iz 42,7).  Ko sta ga Marija in Jožef štirideset dni po rojstvu prinesla v tempelj, ga je starček Simeon prepoznal kot "Luč v razodetje poganov", oziroma narodov. On ni prišel na svet odrešit nekega konkretnega naroda v etničnem smislu, ampak ljudi iz vseh narodov (cf. Mr 13,10. Lk 24, 47. Apd 13,47). Kristus je prišel na svet odpret oči slepim in izpeljat ujetnike iz zapora (cf. Iz 42,7). To je počel tako v dobesednem, kot v prenesenem  smislu besede. Ko smo bili nekoč otroci Božje jeze in mrtvi za Boga (cf. Ef 2,1-3) in živeli le zase, smo bili v resnici slepi in ujeti v zaporu svoje prirojene sebičnosti, naša končna destinacija pa je bilo večno pogubljenje.  Jezus Kristus je tisti, ki svoje izvoljene rešuje duhovne slepote, jetništva  in večne smrti. 
Najenostavnejša definicija Boga, podal pa jo je Karl Barth, se glasi: "Bog je Bog". On je edini in noče deliti svoje slave z maliki. Maliki niso le izrezljani kipci ali naslikane podobe, ampak vse, kar komu služi kot nadomestek za Boga. On je tisti, ki uresničuje svoje prerokbe, zato se moremo zanesti nanj, da jih  bo še naprej uresničeval, vse do konca sveta.

V Jezusu Kristusu so se uresničile vse starozavezne prerokbe. Z njim je napočil čas napovedane odrešitve, za katero pravi sv. Peter: "To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam." (1Pt 1,10). Na drugem mestu pa pravi: "Sicer pa je tudi Kristus trpel zaradi grehov, in sicer enkrat za vselej, pravični za krivične, da bi vas pripeljal k Bogu. Res je bil po mesu umorjen, a po Duhu je bil oživljen." (1Pt 3,18) Vera vanj in v njegovo popolno izpolnitev postave, ki jo je izvršil s svojim življenjem in smrtjo, je jamstvo naše odrešitve. Starozavezni očaki in preroki so gledali to odrešitev, kakor skozi prosojno zagrinjalo, skozi sence in predpodobe. Tisti, ki živimo v času "po Kristusu", imamo milost, da smo popolneje deležni razodetja Boga in Odrešenika Jezusa Kristusa (cf. Tit 3,4),  zato skupaj z apostolom Pavlom kličemo vsem, ki še ne poznajo Jezusa:  "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b)

Želim, da bi bil  to dejansko čas odrešitve  za vse, ki to berete, in da bi Božja milost, ki deluje po Kristusu, vsakogar pripeljala k Bogu.


01/01/2014

Novoletno voščilo


"Jaz sem Alfa in Omega, Prvi in Zadnji, začetek in konec." (Raz 22,13)

Še eno leto je za nami. To pomeni, da smo spet za eno leto starejši, vprašanje pa je, ali smo tudi modrejši. Bog je Stvarnik in Gospodar časa, kajti, kot pravi sv. Avguštin, svet ni bil ustvarjen v času, temveč s časom (mundus non in tempore sed cum tempore factus est)*.  Bog ni vezan na čas in prostor, temveč je Stvarnik časa in prostora. Jezus Kristus je, kot je pisano v Knjigi Razodetja,  Alfa in Omega, Prvi in zadnji,  Začetek in  Konec. To je univerzalna resnica, ki velja za ves svet, saj bo ob koncu časov prišel sodit živim in mrtvim, ne glede na svetovni nazor, veroizpoved, raso, narodnost, politično prepričanje in kar je še takega.  Kristjani z njim zaključujemo eno leto in z njim začenjamo naslednje leto. 

Dovolite mi, da zaželim vsem, ki to berete: "Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni,  mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina  ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti." (Ef 3,17-19)


Obenem pa vam želim srečno, zdravo, uspešno in blagoslovljeno leto 2014!