30/03/2014

Čisto izgubljeni...



Nikomur ni treba tavati v nevednosti glede svojega zveličanja. Božja beseda pravi:

"To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina."  (1Jn 5,13)
"Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8)
"Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.  Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,17.18)

Ali ti, ki tavajo brez gotovosti odrešenosti, res verujejo v ime edinorojenega Božjega Sina in v njegovo na križu dokončano delo? Bojim se, da ne...

29/03/2014

Imeti takega kralja...

V tem zapisu bom pokomentiral odlomek iz Evangelija po Janezu 6,1-15.  Jezus skorajda nikoli ni imel miru, kajti kar naprej se je okoli njega motala množica ljudi. Glavni razlog za njegovo popularnost so bila znamenja, ki jih je delal:  "Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih." (Jn 6,2) Cilj njegovih znamenj in čudežev je bil, da bi pritegnil ljudi k poslušanju, oziroma, kot je napisal Primož Trubar v svoji Mali postili, znamenja so Jezusu služila kot neke vrste zvonjenje pred pridigo. Seveda so imela tudi svojo drugo plat. Jezus jih je izvajal iz usmiljenja (cf. Mt 14,14. Mr 6,34. 8,2.).

Toda ljudje so, kot po navadi, zadevo razumeli po svoje. Ni jih toliko zanimalo, kar jih je Jezus učil, ampak so jih fascinirali čudeži. Nahraniti kakih pet tisoč moških in še približno tri krat toliko žensk in otrok s petimi hlebčki kruha in dvema ribama ni bil mačji kašelj, zato so rekli: "Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet." (Jn 6,14b) Samo prerok? Še danes so mnogi ljudje na svetu prepričani, da je bil Jezus samo prerok in nič več. V Jezusovem času so o njem tako govorili tisti, ki ga niso zares poznali, ampak so samo videli znamenja, ki jih je delal in sklepali na osnovi znamenj. Navdušenju očitno ni bilo ne konca ne kraja, kar je razvidno v 15. vrstici. kjer pravi, da je Jezus "spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja."  Zato se  je umaknil na goro (ibid.). Ko so ga naslednji dan našli v Kafarnaumu, jim je odkrito povedal: "Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili." (Jn 6,26)  Jezus jih je fasciniral z zunanjim dejanjem, pri čemer so spregledali njegovo sporočilo. Ko so ga hoteli narediti za kralja, niso vedeli, da je on že kralj, ampak kralj čisto posebne vrste, le da njegovo kraljestvo ni od tega sveta (cf. Jn 18,36). Danes nekateri skeptiki govorijo: "Če je kak bog, naj se pokaže, da bomo verovali. To je seveda nelogično, ker če nekaj vidiš, ti tistega ni treba verovati, dovolj je, da gledaš. Konec koncev tudi v Jezusa večina ni verovala, kljub znamenjem, ki jih je delal. Ljudje so ga najprej hoteli narediti za kralja, nato pa so ga spraševali, kaj naj storijo, da bodo delali Božja dela (cf. v. 28). Toda, ali so bili zares pripravljeni storiti čisto vse, kar bi jim Jezus naložil?
 Jezus je odgovoril in jim dejal: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." 30 Rekli so mu: "Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? 31 Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti." 32 Jezus jim je dejal: "Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. 33 Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje."  (Jn 6,29-33)
Takoj, ko jim je rekel, da je Božje delo, da verujejo v Jezusa Kristusa, so začeli zapletati zadevo. Nič več niso bili pripravljeni delati "Božjih del", ampak so zahtevali dodatna znamenja, nekaj takega, kot je bila mana. Toda Jezus jim je  povedal, da je on pravi Božji kruh, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.  Rimska cerkev trdi, da je Jezus na tem mestu govoril o evharistiji. Toda, kdor natančno prebere celotno 6. poglavje, bo ugotovil, da tu ne gre za jedenje dobesednega Kristusovega telesa, ampak za vero, s katero v duhovnem smislu "uživamo" Jezusa, saj pravi, da Božje delo ni prehranjevanje z Jezusom, temveč vera vanj (cf. v. 29).  Dodatni dokaz za to je 63. vrstica, kjer pravi: "Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje" 

Na koncu je bila večina razočarana in je odšla. Niso si ga več želeli imeti za kralja, kajti, kot sem že rekel, je  on kralj  posebne vrste. Oni so bili pripravljeni storiti vse, bržkone celo umreti zanj v morebitni vojni z Rimljani, niso pa bili pripravljeni verovati vanj. Jezus je prišel na svet odrešit grešnike (cf. 1Tim 1,15), ne pa ustanavljat kako zemeljsko kraljestvo, kajti: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16) Zemeljski kralji in drugi oblastniki lahko osvobodijo dele svojih narodov ali držav izpod kake tuje sile, nikomur pa ne dajejo večnega življenja.  Jezus pa je Kralj, ki daje ravno to.  On je na križu umrl za naše grehe in dokazal svojo Božjo moč ob vstajenju od mrtvih. On je Kralj kraljev in Gospod gospodov (Raz 17,14. 19,16). Njemu slava na veke. 
 

24/03/2014

Je Jezus Bog? Gratis e-knjiga

Osrednja teološka posebnost krščanstva, da je Kristus učlovečeni Bog, je v nasprotju s tistim, kar govorijo pripadniki drugih verstev in mnogi učenjaki, ki pravijo, da naj bi bil Jezus prerok, velik moralni učitelj, angel ali guru. Knjiga Roberta Bowmana Ml. in J. Eda Komoszewskega Putting Jesus In His Place - The Case For Deity Of Christ hoče vpeljati krščanskega bralca v bogastvo bibličnega učenja glede Kristusove božanskosti. 

Knjigo v Kindle verziji lahko sedaj brezplačno snamete s spletne strani Amazon.com. 





23/03/2014

Gre res za vozni red v nebesa?










Pred časom sem našel na spletu tale čuden "vozni red" v nebesa. Ko sem še malo brskal po spletu, sem našel še nekaj variant tega voznega reda. Ena od njih je tukaj, druga pa tukaj. Gre za preprost  prikaz tega, kako naj bi si lahko rimskokatoliški vernik prislužil nebesa. Pa poglejmo, kaj pravi ena od variant tega voznega reda!

Odhod: Ob vsakem času. Prihod: Kadar Bog hoče.

I. razred: (ekspresni) Krstna nedolžnost, mučeniška smrt ali natančno iz poln je van je evangeljskih svetov (radovoljno uboštvo, večno devištvo, radovoljna pokorščina redovnemu predstojniku).

II. razred: (brzovlak) Prava spokornost, neomajno zaupanje v Boga, opravljanje dobrih del (molitev, post, miloščina).

III. razred: (navadni vlak) Izpolnjevanje božjih in cerkvenih zapovedi ter stanovskih dolžnosti.

IV. razred: (vozi le izjemoma in zelo poredko) Spreobrnitev ob smrtni uri.

OPOMBE:
Povratnih vozovnic ni.
Turistični vlaki ne vozijo.
Otroci, ki še nimajo pameti, se vozijo zastonj, pa le tedaj, ko so v naročju matere Cerkve.
Potnike prosimo, da ne jemljejo s seboj druge prtljage kot samo dobra dela, sicer lahko vlak zamudijo ali pa bodo imeli na predzadnji postaji (vice) velike sitnosti.
Vsaka vozovnica mora imeti žig posvečujoče milosti božje.
Povabite na naše vlake tudi svoje prijatelje in znance!
Vsak je dobrodošel.
Upamo, da so vsi naši potniki doslej prišli na cilj in da so v vožnji uživali.

Srečno pot Vam želi NEBOVOZ d. o. o.

P.S.: Največ prostih sedežev je v vagonih 1. in 2. razreda.
Glede časa odhoda in prihoda se lahko strinjam. Ne vemo ne dneva ne ure (cf. Mt 25,13). Problem se začne pri prvem razredu. Že tako imenovana mučeniška smrt ni jamstvo za zveličanje. Samomorilski bombaši se imajo za mučence, a jim manjka prava vera. Če bi bili res pravi mučenci, ne bi bili samomorilski bombaši. 

Kaj je natančno izpolnjevanje evangeljskih svetov? Gre za življenje na osnovi redovnih zaobljub. Po rimskem prepričanju je meniško in nunsko življenje posebej boguvšečno in več vredno kot življenje navadnih smrtnikov  v posvetnih poklicih. Kaj pa v Božjih očeh? So  "dobra dela" menihov in nun res tako zveličavna? Oziroma, ali se res kdo zveliča zaradi dobrih del in spolnjevanja Božjih zapovedi, kot je sugerirano tudi pri 2. in 3. razredu? Huda zmota je pregovor, ki je tipičen za Rim (a žal ne le za njega)  in se glasi: "Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal." To pomeni: izpolnjuj zapovedi, opravljaj dobra dela, vestno opravljaj stanovske dolžnosti in Bog te bo nagradil z večnim življenjem. To je dosti lažje reči kot uresničevati. Pravzaprav je to nemogoče zares uresničevati. Vsakdo, ki trči ob skalo Božje postave, doživi brodolom, ki se lahko na zunaj izrazi tako, da odneha, ali pa dobi rano na želodcu. Krščanstvo ni izpolnjevanje predpisov, ampak življenje iz Božje milosti, ki jo prejmemo po veri. Ilustracija za to je dogodek v Kafarnáumu (po čudežni pomnožitvi kruha), kjer so Judje postavljali vprašanja Jezusu, on pa jim je odgovarjal:
Tedaj so mu rekli: "Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?"  Jezus je odgovoril in jim dejal: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." (Jn 6,28.29)
Zbrana množica je pričakovala kako novo zapoved, saj so bili vajeni natančnega spolnjevanja Božjih in človeških zapovedi. Toda Jezus jim ni dal nobene nove zapovedi, ampak jim je povedal, kaj pomeni delati Božja dela.  Edino zveličavno Božje delo je vera, ne spolnjevanje zapovedi. Toda zveličavna vera ni nekaj, kar bi mi sami proizvedli.  Jezus je ob isti priložnosti dejal:
"Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel,  kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,37-40)
Nebeški Oče je pobudnik vere, ki rešuje. Ne rešuje spolnjevanje "evangeljskih svetov" (ki sploh niso evangeljski, saj so jih izumili ljudje; niti nimajo zveze z evangelijem, ker gre za predpise, ne za veselo oznanilo), niti opravljanje dobrih del, niti izpolnjevanje zapovedi.   Bog je tisti, ki rešuje. Očetova volja je, da ima vsak, kdor veruje v njegovega Sina, večno življenje (cf. Jn 3,16). Jezus je prišel na svet odrešit grešnike, edina prava spokornost, ki jo priznava Bog, je, da se odvrnemo od greha in se v duhu oklenemo Jezusovega golgotskega križa (ne kakega lesenega ali plastičnega pomagala v bohkovem kotu!), kjer je bila izvršena ena sama popolna žrtev za grehe ljudi. To je pravi in resnični evangelij, ki rešuje.  Vozni red na zgornji sličici pa vodi prej v pekel, kot v nebesa.

Oklenimo se torej Jezusa in njegovega na križu dokončanega dela. Bogu  bodi hvala za njegovo milost ter za njegov evangelij, ki je, kot pravi sv Pavel "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje... V njem se namreč razodeva Božja pravičnost,iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,16b.17)



22/03/2014

Jožef v Božji šoli

 Poslal je moža pred njimi,
za sužnja je bil prodan Jožef.
18 Z verigo so mučili njegove noge,
v železo je prišla njegova duša
19 do časa, ko je prišla njegova beseda,
ko ga je prečiščeval GOSPODOV izrek.
20 Poslal je kralja, da ga je izpustil,
vladarja ljudstev, da mu je odprl.
21 Postavil ga je za gospodarja svoji hiši,
za vladarja nad vsem svojim imetjem,
22 da bi zvezal njegove kneze z njegovo dušo
in njegove starešine učil modrosti.
23 Izrael je prišel v Egipt,
Jakob je gostoval v Hamovi deželi. 
                                   (Ps 105,17-23)

Jožef se je rodil Jakobu, ko je bil le-ta še v Haranu (cf. 1Mz 30,22 ss.). Ko je bil star kakih šest let, je prišel skupaj s celotno Jakobovo družino v Kanaan. O njem lahko med drugim preberemo naslednje: "Ko je bil Jožef star sedemnajst let, torej še mladenič, je z brati pasel drobnico, skupaj s sinovi očetovih žena Bilhe in Zilpe. Jožef je očetu poročal, kar so slabega govorili o njih.  Izrael je ljubil Jožefa bolj kakor druge sinove, ker se mu je rodil v starosti. Naredil mu je dolgo haljo." (1Mz 37,2b.3) Jožef je bil očetov ljubljenec, sin Jakobove najljubše žene Rahele in deležen očetovega razvajanja. To in ker je očetu tožaril brate je pri slednjih povzročilo bolestno zamero, zaradi česar so ga zasovražili (cf. ibid. v. 4). Še bolj so ga zasovražili, ko jim je (bržkone s posebnim zadovoljstvom) razlagal svoje sanje (cf. ibid. 5-11). 

Bratovsko sovraštvo je preseglo meje. Ob neki priložnosti so ga hoteli ubiti, a jim je eden od njih, Ruben, to preprečil (cf. ibid vv. 20-22).  V Rubenovi odsotnosti so Jožefa prodali popotnim trgovcem za dvajset srebrnikov, le-ti pa so ga odpeljali v Egipt in tam prodali bogatašu, po imenu Potifar. Začetek v novi  službi je bil obetaven: "Gospodar je videl, da je GOSPOD z njim in da mu GOSPOD daje, da v njegovih rokah uspeva vse, česar koli se loti. Zato je Jožef našel naklonjenost v njegovih očeh in mu je smel streči. Postavil ga je za oskrbnika svoje hiše in mu dal v roke vse, kar je imel." (1Mz 39,3.4) Toda kmalu se je zgodilo nekaj zelo neprijetnega. Potifarjeva žena je Jožefa po krivem obtožila, zaradi česar so ga vrgli v ječo. Toda tudi tam je bil Bog z Jožefom, tako da je užival naklonjenost poveljnika straže.

V ječi sta se Jožefu kmalu pridružila dva imenitna gospoda, eden je bil faraonov veliki točaj, drugi pa njegov veliki pek. Ob neki priložnosti sta imela sanje, katerih pomen jima je nato razložil Jožef. Njune sanje so se uresničile: peka je faraon poslal na vislice, velikega točaja pa vzel nazaj v službo (cf. 1Mz 40).

Ko se je faraonu sanjalo o sedmih debelih kravah, ki jih je pojedlo sedem suhih krav ter o sedmih lepih klasih, ki jih je použilo sedem osmojenih klasov, ni našel nikogar, ki bi mu znal razložiti pomen sanj. na predlog velikega točaja je dal poklicati Jožefa, ki mu je razložil pomen sanj (cf. 1Mz 41). Faraon je bil zelo zadovoljen z razlago sanj in je Jožefu podelil vezirstvo. 

Sedmim letom obilja je, kot je napovedal Jožef, sledilo sedem let  pomanjkanja in lakote (cf. 1Mz 41,53 ss).  Lakota je zajela tudi okoliške dežele, zato so šli Jožefovi bratje v Egipt po žito (cf. 1Mz 42).  V Egiptu so se srečali z Jožefom, ki se jim je ob drugem srečanju dal spoznati (cf. 1Mz 45, 1 ss.).  Jožef je nato spravil v Egipt svojega očeta Jakoba in celotno rodbino (cf. 1Mz 45,25 ss. Ibid. 46). Jakob je nato umrl v Egiptu (cf. 1Mz 49),  z Jožefovo smrtjo pa se konča 1. Mojzesova knjiga (1Mz 50,26)

Tole je na kratko povzeta vsebina Jožefove življenjske zgodbe. Odlomek iz psalma 105, ki sem ga vzel za izhodišče tega zapisa, nam pove namen, s katerim je Bog spravil Jožefa v Egipt. Bog je preko Jožefa rešil Izraelov rod pred uničenjem. Pregovor, ki govori, da Božji mlini počasi meljejo, je tukaj še posebej na mestu. Ko so se po očetovi smrti Jožefovi bratje zbali, da se jim bo Jožef maščeval za njihovo ravnanje, jim je odgovoril: "Ne bojte se! Sem mar jaz namesto Boga?  Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo. Ne bojte se torej! Poskrbel bom za vas in za vaše otroke."  (1Mz 50,19b-21a) Bog je, ne da bi Jožefovi bratje vedeli, deloval skozi vse okoliščine, ki so na koncu privedle do rešitve njihovega rodu. 

Bog pa je tudi preko bridke šole ponižanja, krivic in celo zapora, klesal Jožefovo osebnost in napravil iz razvajenega mladeniča zrelega moža, pripravljenega za vsako dobro delo (cf. 2Tim 2,21. 3,17).  Kolikšna bridkost je morala objeti Jožefa, ko so ga jezni bratje prodali tujcem. Ko se je znašel na tujem in je že kazalo, da mu boljše ne more iti, je zaradi krive obtožbe pristal v ječi, oziroma, kot pravi psalmist: "Z verigo so mučili njegove noge, v železo je prišla njegova duša." (Ps 105,18) Toda tudi v ječi ga je obiskala Božja beseda in ga prečiščevala (cf. ibid. 19). Tako ga je Bog pripravljal na veliko delo. Ko bi se na koncu lahko maščeval bratom za vsa gorja, ki so mu jih povzročili, je ravnal podobno kot naš Gospod, ki je rekel na križu: "Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo." (Lk 23,34b) Bratje niso vedeli kaj dejansko delajo: oni so obračali, toda Bog je obrnil. Tudi tisti, ki so križali našega Gospoda niso zares vedeli, kaj počnejo. Enako kot je Jožefovi ječi sledilo povišanje, je Jezusovemu križu sledilo vstajenje.  Podobno, kot je Jožefov primer rešil Izraelov rod pred izumrtjem, rešuje Jezusov primer vse, ki vanj verujejo, pred večnim pogubljenjem. Ko so prišli bratje prosit Jožefa odpuščanja, ni  moraliziral, ampak jim je razodel Božjo milost. Ko pridemo k Jezusu po odpuščanje, sprejme vsakogar, ki iskreno pride k njemu. On ni  moralist. Njegova milost je neskončna. 

Tudi za Jožefa je veljalo pravilo: "Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti."  (Heb 12,11) Jožefova življenjska šola, skozi katero ga je vodil Bog, je imela na tem svetu srečen konec. Vse niso take. Pa vendar se je tudi Jožefovo življenje na zemlji nekega dne izteklo, kajti vsako človeško življenje se enkrat konča.  Na koncu je pomembno le to, kje se konča...  Gospoda prosim, da bi se vsem, ki berete te besede, končalo v Abrahamovem naročju (cf. Lk 16,22).


18/03/2014

Dialektika pravičnosti

Teza (Božja zahteva): Bodi pravičen/pravična!
Antiteza (Božja diagnoza): Nihče ni pravičen!
Sinteza (Božja rešitev): Jezus je naša pravičnost.


(Prirejeno po Tullian Tchividjian, One Way Love. David Cook, Colorado Springs 2013. S. 37)

15/03/2014

Jakob v Božji šoli

 Ko je Jakob ostal sam, se je neki mož bojeval z njim, dokler se ni vzdignila jutranja zarja. 26 Videl je, da ga ne bo zmogel, zato ga je udaril v kolk, tako da se je Jakobov kolčni sklep izpahnil, ko se je bojeval z njim. 27 Potem je rekel: "Spusti me, kajti zarja že vstaja!" Rekel je: "Ne bom te spustil, dokler me ne blagosloviš." 28 Rekel mu je: "Kako ti je ime?" Pa je rekel: "Jakob." 29 In je rekel: "Tvoje ime ne bo več Jakob, temveč Izrael, kajti bojeval si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal." 30 Jakob je vprašal: "Povej, prosim, kako ti je ime?" Pa je rekel: "Čemu sprašuješ po mojem imenu?" Potem ga je tam blagoslovil. 31 Jakob je tisti kraj imenoval Penuél: "Kajti videl sem Boga iz obličja v obličje in kljub temu ostal živ." 32 In sonce je vzhajalo nad njim, ko je šel mimo Penuéla in pri tem šepal zaradi kolka. (1Mz 32,25-32)

Jakob je ena najbolj zanimivih svetopisemskih oseb.  Pravzaprav je večji del druge polovice 1. Mojzesove knjige posvečen ravno temu svetopisemskemu očaku, Izakovemu sinu in Abrahamovemu vnuku. Zdi se mi, da zgoraj opisani dogodek najlepše simbolizira življenje tega človeka. Doréjeva ilustracija, ki sem jo uporabil, ni ravno najboljša, kajti omenjeni boj z Bogom se je zgodil, ko je bil Jakob že v zrelih letih. Po drugi strani se je Jakobov karakter oblikoval skozi toliko preizkušenj, da je bilo v bistvu njegovo celotno življenje zaznamovano z neke vrste ruvanjem z Bogom.

Jakob, kakršnega poznamo v mladosti, ni bil najbolj prijetna oseba. Bil je mamin sinček in namazan z vsemi žavbami. Svojega preveč pragmatično razmišljkujočega brata dvojčka Ezava je najprej z zvijačo spravil ob prvorojenstvo (cf. 1Mz 26,29-34), nato pa si je s pomočjo zaščitniške matere prigoljufal očetov blagoslov (cf. 1Mz 27), zaradi česar je na smrt užali Ezava in  bil prisiljen oditi zdoma v materino domovino. Takrat je tudi vstopil v Božjo šolo, v kateri je doživel veliko bridkih  doživetij, ki so počasi klesala njegov značaj.   Na poti v Mezopotamijo se mu je prvič razodel Bog in mu obljubil:
 "Jaz sem GOSPOD, Bog tvojega očeta Abrahama in Izakov Bog. Zemljo, na kateri ležiš, bom dal tebi in tvojim potomcem. 14 Tvojih potomcev bo kakor prahu zemlje. Razširil se boš proti zahodu in vzhodu, proti severu in jugu, in v tebi in tvojem potomstvu bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje. 15 Glej, jaz bom s teboj in varoval te bom, kjer koli boš hodil, in pripeljal te bom nazaj v to deželo. Zares te ne bom zapustil, dokler ne storim, kar sem ti obljubil." (1Mz 28, 13b-15)
 V Jakobovem primeru se je uresničil pregovor, ki pravi, da kadar Bog rešuje, tedaj zagotovo rešuje. Toda način, na katerega opravlja svoje delo zna biti zelo nepredvidljiv. Jakob je prišel na cilj in se zaposlil kot pastir pri Labanu. Zagledal se je v Labanovo hčer Rahelo in zanjo delal sedem let. Toda tast ga je po sedmih letih ogoljufal in mu podtaknil starejšo hčer Leo. Da bi prišel do Rahele, je moral Jakob oddelati še sedem let. Delo je bilo trdo in naporno. pri tem je Laban Jakoba kar naprej skušal goljufati pri plačilu, a mu ni uspelo, ker je bil Bog z Jakobom (cf. 1Mz 31,6-10).  Naraščajoče Jakobovo premoženje je kmalu zbudilo zavist pri Labanu in njegovih sinovih (cf. 1Mz 31,1.2).  Na koncu je Jakob pobegnil od Labana. Zgodba je doživela še nekaj zapletov, a se je srečno iztekla, ker je bila nad Jakobom Božja obljuba. 

Naslednji udarec, ki ga je doživel Jakob, je bilo izginotje njegovega najljubšega sina Jožefa, ki so ga ostali sinovi, oziroma Jožefovi bratje, ker jim je šel s svojim tožarjenjem krepko na živce, prodali  midjánskim trgovcem, ti pa odpeljali v Egipt. Tudi sicer so mu sinovi povzročali hude preglavice. Težav pa še ni bilo konec.  Ko se mu je rodil dvanajsti sin, Benjamin, je takoj po porodu umrla Jakobova žena Rahela.

Jožef je po zanimivem spletu okoliščin, ki so bile del Božjega načrta, postal vezir v Egiptu in čez leta spet odkril člane svoje družine. Jakob se je s svojimi sinovi preselil v Egipt.  Toda, kot da ni več isti Jakob, kot smo ga spoznali na začetku. To ni bil več  zvijačnež, ampak častitljiv starec, ki je šel skozi bridko Božjo šolo, ki ga je preoblikovala. Ob srečanju s faraonom je slednjemu povedal, da so bila leta njegovega življenja huda. Avtor Pisma Hebrejcem pravi, da Bog vzgaja svoje otroke kot oče sinove (cf. Heb 12,7-10).  V nadaljevanju pa pravi: 
Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti. 12 Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena 13 in za svoje noge napravite ravne steze, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, marveč bo ozdravelo. (Heb 12, 11-13)
Jakob je bil deležen  Božje vzgoje, ki ni bila prijetna. Toda na koncu je prejel sad pravičnosti. Iz njegove življenjske zgodbe se lahko naučimo, da Bog deluje skozi čisto navadne in grešne ljudi, ki jih potem oblikuje. Jakob ni bil deležen Božje ljubezni in naklonjenosti  zaradi kakih osebnih kvalitet. Bog rešuje po milosti, ki deluje skozi vero. Te kvalitete so se pozneje razvile kot sad odrešenosti.  John Newton je rekel: 
Čeprav nisem tisto, kar bi moral biti, niti tisto, kar bi želel biti, niti tisto, kar upam, da bom, lahko resnično rečem, da nisem, kar sem bil nekoč, torej suženj greha in satana; zato se lahko iz srca pridružim apostolu in priznam: "Po milosti Boga sem, kar sem."
 Božja milost deluje tako pri opravičenju, kot pri procesu posvečenja. Bogu hvala za njegovo življenjsko šolo.

08/03/2014

Trpljenje pravičnega


William Blake: prijatelji grajajo Joba. Vir slike Wikipedia
 Prvo in drugo poglavje Jobove knjige nam govorita o Jobu, človeku, ki je živel skladno z Božjimi zapovedmi, a je kljub temu prišlo nad njega vse hudo. Ljudje po navadi, kadar se nam zgodi kaj hudega, godrnjamo, Job pa je reagiral bistveno drugače. Ko je izgubil premoženje in otroke, je rekel: "Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se vrnem tja. GOSPOD je dal, GOSPOD je vzel, naj bo hvaljeno ime GOSPODOVO!" (Job 1,21) Toda kmalu zatem ga je zadel še hujši udarec:
Satan je odšel izpred GOSPODOVEGA obličja in udaril Joba s hudimi uljesi od podplatov njegovih nog do temena. Vzel si je črepinjo, da se je z njo strgal, in sedèl v pepelu.
Tedaj mu je rekla njegova žena: "Ali se boš še oklepal svoje popolnosti? Boga prekolni in umri!" 10 On pa ji je rekel: "Govoriš, kakor govori brezbožna ženska! Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?" Pri vsem tem Job ni grešil s svojimi ustnicami.  (Job 2,7-10)
Ne vemo, ali je Job sploh kdaj izvedel  za ozadje svoje tragedije, ki se je skrivalo v Satanovih obtožbah pred Božjim prestolom.  Bistveno vprašanje v tem primeru ni nič drugačno kot tisto, ki si ga še danes zastavljajo ljudje, ki (se) sprašujejo, ali je Bog resnično dober in ali je moč zaupati suverenemu Bogu. Gre pravzaprav za prastaro vprašanje, ki ga je Satan v malo drugačni obliki zastavil že v edenskem vrtu (cf. 1Mz 3,4.5).

Jobovi prijatelji Elifáz Temánec, Bildád Suhéjec in Cofár Naámčan so kmalu izvedeli za nesrečo, ki se mu je zgodila in so prišli k njemu na obisk. Ljudje smo nagnjeni k racionaliziranju, tudi Jobovi prijatelji niso bili nič drugačni. Prvo vprašanje, ki si ga ljudje v takih primerih postavimo, je: "Zakaj se mi je to zgodilo?" če gre za koga drugega pa se glasi približno takole: "Le kaj je takega storil, da se mu je to zgodilo?" Prijatelji so v svojih nagovorih obtoževali Joba, češ, nekaj je že moral storiti, saj vendar Bog dobre in dovolj verne fante nagrajuje z zdravjem in bogastvom, poredne in hudobne pa kaznuje. Tudi v današnjo cerkev so se vtihotapili taki, ki trdijo, da si zdrav in premožen, če le dovolj trdno veruješ. Lahko rečemo, da so ti v popolnem soglasju z Jobovimi prijatelji. Vendar s stališča Jobove knjige tako popreproščeno razmišljanje ne pije vode. Po treh krogih pogovorov prijatelji Jobu niso mogli   dokazati krivde. V nadaljevanju se je oglasil Elihu, ki je bil nezadovoljen, ker oni trije Jobu niso ničesar dokazali, pa tudi  z Jobovim zatrjevanjem, da je nedolžen. Elihuju se je  zastavilo vprašanje, ali je Job res opravljal svoja dobra dela iz čistih motivov ali iz kakšnih bolj sebičnih razlogov. Ker je šlo bržkone za slednje, je Job sam kriv za svoje trpljenje.

Job je trdno stal na stališču, da je nedolžen. Je bil res? Odgovor ni preprost. Sam Job je v 14,4 priznal: "Kdo pride čist iz nečistega? Nihče!" Apostol Pavel pa pravi: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave[...]" (Rim 3,23) Tu je imel Elihu prav: Job torej ni bil ravno nedolžen, ker je bil ne glede na vsa svoja dejanja še vedno grešnik, kar je polagoma tudi sam spoznaval. Po drugi strani je Job premogel močno vero: 
Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ
in se bo poslednji vzdignil nad prah.
26 Še potem, ko bo ta moja koža raztrgana,
bom iz svojega mesa gledal Boga.
27 To vidim sam,
moje oči so uvidele in nihče drug,
shranjeno je v mojem srcu, v mojih prsih!  (Job 19,25-27)
Čeprav torej Job ni bil nedolžen, je bil kljub temu opravičen, saj je veroval, da je njegov Odkupitelj, Odrešenik  živ. Vedel je, da potrebuje odrešenika in izpovedal  vero v Boga kot Odkupitelja. Kot tak se je Bog dokončno   dosti pozneje razodel skozi osebo Jezusa Kristusa. Job je vedel, da bo ne glede na dobro ali hudo, ki ga preživlja na tem svetu, nekega dne zrl svojega Boga in Odkupitelja. Vse njegovo ravnanje na tem svetu je izhajalo iz te vere.

Zakaj se ljudem dogajajo slabe stvari? Jobova knjiga nam glede tega ne daje odgovora. Če zadeve racionaliziramo po svoje, hitro zgrešimo poanto. Takim, ki radi brskajo za takimi in drugačnimi odgovori, racionalizacijami in utemeljitvami, je Jezus ob neki priložnosti, ko je dal Pilat pobiti  skupino Galilejcev, rekel:
"Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani."  (Lk 13,2-5)
Ni naša naloga, da bi presojali, zakaj  se nam je zgodilo to ali ono. Tistim, ki pravijo: "Zakaj Bog dopušča trpljenje?" bi Jezus morda odgovoril, da po navadi tisti, ki tako sprašujejo, niso nikoli zares trpeli, zagotovo pa bi jim svetoval, naj se spreobrnejo. Konec koncev je bil Job sredi trpljenja, ki mu ni poznal vzroka, prepričan, da bo nekega dne gledal Božje obličje. 

Job je  predpodoba Jezusa Kristusa.  Podobno, kot je Job prestal hudičevo preizkušnjo, je pozneje Jezus prestal podobno preizkušnjo na začetku svoje oznanjevalske poti (cf. Mt 4,1-11. Lk 4,1-13). Podobno, kot je Job vzdržal v trpljenju, je v njem vzdržal tudi naš Gospod. Jobu je Bog, ko je prosil za svoje prijatelje, povrnil zdravje in dvojno mero vsega, kar je prej imel, Gospoda Jezusa, ki je prosil za grešnike in umrl sramotne smrti na križu, pa je obudil od mrtvih in ga postavil na desnico veličastva.  Jezus je Bog, ki se je  identificiral s človeškim rodom tudi preko trpljenja. Pisec Pisma Hebrejcem  pravi: "Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15) Da, on je naš véliki duhovnik in  Odkupitelj, o katerem more vsak vernik, ki trpi, reči z Jobovimi besedami: "Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ!"


07/03/2014

Brezplačna e-knjiga: Kako nas evangelij vodi vso pot domov


Ligonier Ministries ponuja v mesecu marcu, da si lahko na njihovi spletni strani brezplačno snamete knjigo How The Gospel Brings Us All The Way Home, ki jo je napisal Derek W. H. Thomas. V knjigi je avtor  komentiral 8. poglavje Pavlovega pisma Rimljanom, za katero meni, da je najboljše poglavje v Svetem pismu. 





02/03/2014

Tim Keller: Razlog za življenje

Kaj imajo skupnega Miguel de Cervantes, Albert Camus, Aldous Huxley, Tolstoj, Voltaire,Shakespeare in Jezus Kristus?  O tem in  še o drugem  govori Tim Keller. Video traja nekaj več kot pol ure.


01/03/2014

Božja izvolitev: Abraham

József Molnár: Abrahamov odhod. Vir: Wikipedija.

GOSPOD je rekel Abramu: "Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal. 2 Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov.3 Blagoslovil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali, in preklel tiste, ki te bodo preklinjali, in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje." 4 Abram je šel, kakor mu je naročil GOSPOD, in Lot je šel z njim. Ko je Abram odšel iz Harána, je bil star petinsedemdeset let. 5 S seboj je vzel ženo Sarájo, bratovega sina Lota in vse premoženje, ki sta ga zbrala, in vse duše,ki sta jih pridobila v Haránu. Odšli so in se napotili proti kánaanski deželi.
 Ko so prišli v kánaansko deželo, 6 je Abram prehodil deželo do kraja Sihem, do Moréjevega hrasta – Kánaanci so takrat živeli v deželi. 7 GOSPOD se mu je prikazal in rekel: "Tvojemu potomstvu bom dal to deželo." Tam je postavil oltar GOSPODU, ki se mu je bil prikazal. 8 Od tam je šel naprej na vzhodno gorovje do Betela in se ušotoril tako, da je imel Betel na zahodni, Aj pa na vzhodni strani. Tam je postavil GOSPODU oltar in klical GOSPODOVO ime. 9 Potem se je spet odpravil na pot in tako potoval proti Negebu.       (1Mz 12,1-9)

Abraham je zagotovo ena od najbolj zanimivih svetopisemskih oseb. Že ob padcu prvih ljudi v greh je Bog obljubil, da se bo nekega dne zgodilo, da bo Hudič, z njim vred pa vse zlo doživelo poraz, ki jima ga bo zadal Rojeni iz žene; Abraham pa je začetnik naroda, iz katerega se je čez dva tisoč let  rodil Odrešenik. Skeptiki se radi norčujejo, ko pravijo: "Le zakaj je Bog tako dolgo odlašal s prihodom Mesije?" Vprašanje ni enostavno, ker nam Bog tega ni razodel. Na temelju razodetega smemo le skromno pritrditi tistemu, kar pravi naslednji izrek: "Bog piše zgodovino z velikimi krivuljami."  Razodel nam ni niti tega, zakaj je   izvolil ravno Abrahama, da je postal začetnik Božjega ljudstva. Mnogi pravijo, da se je to zgodilo zato, ker je bil Abraham sposoben živeti življenje vere, bil poslušen, dober človek in podobno. Abraham naj bi bil torej izvoljen zaradi določenih osebnih kvalitet, ki jih je posedoval. Bil je torej  tako v redu možakar, da ga je Bog izvolil. V resnici pa ni  tako. Apostol Pavel pravi:
Če je bil namreč Abraham opravičen po delih, se ima s čim ponašati. Vendar ne pred Bogom. Kaj namreč pravi Pismo? Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost. Kdor dela, temu se plačilo ne daje po milosti, ampak kot dolžno izplačilo. Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera šteje v pravičnost.  (Rim 4,2-5)
Abraham je res opravil veliko dobrih del, toda s temi se ne more hvaliti pred Bogom, kajti pred Bogom so  vsa dela nepopolna. Kdor tega ne ve, je spregledal lekcijo o padcu.  Abrahamu je bila všteta v pravičnost njegova vera. Vsi ljudje smo pred Bogom grešniki, zato naša dobra dela nikoli ne morejo doseči nivoja zahtev Božje pravičnosti. Le kdor veruje, se mu njegova vera šteje v pravičnost. Pri biblični veri pa ne gre za nekaj, kar bi človek proizvajal iz svoje moči. Biblična vera je več kot verjeti v Boga in v določene doktrine. Doktrine so odlično pomagalo, a same po sebi ne rešujejo. Apostol Pavel je na drugem mestu napisal: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) Vera, ki rešuje, je torej božji dar, ne pa nekaj, kar bi lahko posameznik sam proizvedel. Abrahamu je bila dana ta(kšna) vera. 

Pomislimo! Petinsedemdesetletni možakar je prejel Božjo obljubo in se  odpravil na potovanje v neznano. Pred njim ni bilo nobenega načrta, razen meglene obljube, da bo postal začetnik velikega ljudstva in oče mnogih narodov ter da bodo v njem blagoslovljeni vsi narodi (cf. 1Mz 18,18. 22,15-18). Pavel je Abrahamovo vero opisal takole: "Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom." (Rim 4,18)  Mož se je napotil v neznano deželo, glede katere je dobil neko obljubo, ki niti ni veljala zanj, ampak za njegove potomce. Teh pa še ni imel. Glede na njegova in ženina leta z biološkega stališča ni bilo več moč računati na potomstvo. Abraham tudi ni bil  brezgrešen človek, saj se mu je  njegova vera občasno omajala, na primer, ko je šel zaradi lakote v Kanaanu v Egipt in se je tam bal za življenje (cf. 1Mz 12,11 ss.), ali pa tedaj, ko mu Sara (še) ni rodila sina, zaradi česar se je odločil, da bo odsotnost  potomstva rešil s pomočjo Sarine dekle Agare. Abraham je torej delal napake in grešil, saj glede na to, da je bil Adamov potomec in z ozirom na okoliščine, ki so bile navidez brezupne, drugače ni moglo biti. Upanje proti upanju je prineslo tudi kakšen poraz ali stranpot, kajti tu in tam se je upanje zalomilo, toda njegova življenjska pot je bila prava, ker je posedoval pravo, od Boga dano vero. Tako je postal Abraham v biološkem smislu oče starozaveznega Božjega ljudstva, iz katerega se je rodil naš Odrešenik Jezus Kristus, v smislu vere pa je duhovni oče vseh, katerim je dana Abrahamova vera. Ta je podarjena vsem, ki verujejo, da je Jezus, ki je Abrahamov potomec po mesu, umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. 

Abraham je bil torej izvoljen od Boga. Ne vemo zakaj je bil izvoljen ravno on. Pravzaprav bi lahko bil  tudi kdo drug. Izvolitev je odvisna od Božje previdnosti.  Toda, kadar Bog rešuje, tedaj zagotovo rešuje. Želim, da bi bili tega upanja proti upanju deležni vsi, ki prihajate na ta spletnik.