26/04/2014

Tomažev dvom

 

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: "Gospoda smo videli." On pa jim je rekel: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." (Jn 20,24.25)

Dvom v Jezusovo vstajenje je nekaj, kar se ponavlja od samega začetka. Konec koncev je tudi Tomaž dvomil. On pa ni bilo kdorkoli, ampak eden iz vrst najožjega kroga Jezusovih učencev. Martin Luther je rekel, da je nauk o opravičenju  temelj, na katerem cerkev stoji ali pade.  Ker pa naše  opravičenje temelji na vstajenju Gospoda Jezusa Kristusa, je Jezusovo vstajenje tisti usodni temelj, na katerem stoji ali pade krščanska vera.

O Tomaževem dvomu in o pomenu Gospodovega vstajenja  je v nedeljo 20. aprila  spregovoril William Taylor v londonski cerkvi sv. Helene - Bishopsgate. Video traja malo več kot pol ure.

25/04/2014

Ali je zares vstal?


O Jezusovem vstajenju sta se pogovarjala Benjamin Siter in Matjaž Črnivec. Celoten video traja malo manj kot 22 minut. 

20/04/2014

Glenn Davies: Velikonočno sporočilo



Zgornji video nam posreduje velikonočno sporočilo, ki ga je na kratek in jedrnat način podal sydneyski anglikanski nadškof Glenn Davies. 

V. Ošlak: Dva božiča, dve veliki noči

Obstajata dva božiča: skomercializirani, a še bolj profanirani in banalizirani božič za trgovce in skoraj obsedene nakupovalce – in božič tistih redkih, ki res verujejo, da se je v Betlehemu rodil Božji sin, nikakršen »Jezušček«, ampak Kralj kraljev, ki pa se je ponižal v človeško naravo in se tudi v slogu svojega rojstva solidariziral z najbolj ubogimi in zavrženimi na tem svetu [...]

Tako obstajata tudi dve veliki noči: skomercializirana, profanirana in banalizirana, v najboljšem smislu folklorna velika noč, s katero imajo največje veselje prav tisti, ki se skupaj z obema razbojnikoma, levim in desnim, ki razmejujeta politično mavrico vse do danes, norčujejo iz Gospodovega vstajenja in ga imajo za judovsko pripovedko – in velika noč resničnih, novo rojenih kristjanov, ki vedo, da jajca, tudi če pobarvana, klobase, gnjat, potice, hrenova omaka in podobne reči, z Gospodovim vstajenjem nimajo nikakršne zveze, ampak ga, prav nasprotno, skušajo prekriti s svojimi folklornimi prtiči. 



19/04/2014

Eksodus

GOSPOD je rekel Mojzesu: "Kaj vpiješ k meni? Ukaži Izraelovim sinovom, naj se odpravijo! 16 Ti pa povzdigni palico in iztegni roko nad morje in ga razdeli, da bodo šli Izraelovi sinovi po suhem sredi morja! 17 In jaz bom zakrknil srce Egipčanom, da pojdejo za njimi. Potem bom pokazal svoje veličastvo nad faraonom in vso njegovo vojsko, nad njegovimi vozovi in konjeniki. 18 Egipčani bodo spoznali, da sem jaz GOSPOD, ko pokažem svoje veličastvo nad faraonom, nad njegovimi vozovi in konjeniki."
19 Tedaj se je premaknil Božji angel, ki je hodil pred Izraelovo vojsko, in se postavil za njimi. In premaknil se je oblačni steber, ki je bil pred njimi, in se postavil za njimi. 20 Tako je prišel med egiptovsko in izraelsko vojsko. Bil je oblak in tema, vendar se je svetlikalo v noči, in vso noč se niso približali drug drugemu.
21 Tedaj je Mojzes iztegnil roko nad morje in GOSPOD je gnal morje z močnim vzhodnim vetrom vso noč nazaj. Iz morja je naredil suho zemljo. In vode so se razdelile. 22 Izraelovi sinovi so šli sredi morja po suhem in vode so jim bile kakor zid na desni in levi.    
(2Mz 14,15-22)

Eksodus ali izhod Izraelcev iz Egipta je bil največji in najsijajnejši dogodek v zgodovini starozaveznega Božjega ljudstva in je kot tak tudi ostal v trajnem zgodovinskem spominu Izraela. Štiristo let sužnjevanja v Egiptu res ni kratka doba. Odhod iz suženjstva v svobodo je zato pomenil nadvse pomembno prelomnico v zgodovini tega ljudstva, ki je zapustilo svoje domove in se podalo v neznano. Suženjstvo je dvorezni meč. Po eni strani je bilo življenje pod egiptovsko tlako  huda nadloga, ki so jo Izraelci komajda prenašali, po drugi strani pa jim je jamčilo določeno varnost in stabilnost, saj so imeli hrano, stanovanje in delo. In tega se človek počasi navadi. 

Potem pa se je na mah zgodil prelom. Bog je, skladno s svojim načrtom, preko Mojzesa posegel v zgodovino svojega ljudstva. Izraela je bilo treba izpeljati iz Egipta. Ideja je bila sicer lepa in vabljiva, toda svoboda prinaša tudi odgovornost in še nekatere druge pasti. Na to pa Izraelci niso bili pripravljeni. Že ko so prvič zagledali Egipčane, ki so jih zasledovali, so začeli tarnati, kako bi bilo bolje služiti Egipčanom, kot pa umreti v puščavi (cf. 2Mz 14,11.12). Ti ljudje so imeli zelo šibko vero. Pa vendar jih je Bog  rešil pred faraonovo vojsko, čeprav je bila njihova vera šibka. Na koncu so se rešili vsi, ne glede na to, kako močno ali kako šibko vero je kdo od njih posedoval. Ko so šli preko morja, kakor med dvema zidovoma, ki ju je tvorila voda, so bili med njimi zagotovo tudi taki, ki jih je bilo strah, da jih bo zalilo. Na koncu so vseeno vsi srečno prišli čez, medtem ko je faraonova vojska utonila v vodi, ki se je vrnila na svoje mesto. Izraelce je namreč spremljal Bog Sin, ki je bil njihova duhovna Skala (1Kor 10,4). On je Srednik, ki ob vseh časih posreduje za svoje ljudstvo (1Tim 2,5). Izraelci niso bili ravno neki manjši grešniki kot njihovi egipčanski gospodarji, toda imeli so mogočnega Srednika. 

Kakor je Mojzes le predpodoba Kristusa, tako je starozavezni Izrael predhodnik novozaveznega Izraela. Jezus Kristus se je žrtvoval za naše grehe in postal začetnik našega odrešenja (Heb 2,10). Njegova žrtev pomeni vsem, ki vanj verujemo, izhod iz kraljestva greha in smrti v Božje kraljestvo. Kakor so Izraelci sužnjevali Egipčanom, tako vsi ljudje po naravi sužnjujejo grehu. Življenje v grehu pomeni nekaj, kar zagotavlja udobje in navidezno varnost. Toda to udobje in navidezna varnost vodita naravnost v večno pogubljenje. Grešnik ni duhovno bolan, ampak duhovno mrtev. Sv. Pavel pravi s tem v zvezi naslednje: "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov." (Ef 2,5) Jezus Kristus je, da bi nas odrešil, sam šel v smrt zaradi naših prestopkov in grehov, kajti človek se nikoli ni sposoben sam odkupiti pri Bogu.  Na drugem mestu pravi Pavel o Kristusu:  "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja."  (Rim 4,25) Njegova smrt ima torej žrtveni pomen. Toda to bi lahko kdo govoril tudi o katerikoli drugi smrti. Toda tem "katerimkoli drugim smrtim"  ni sledilo vstajenje. Ravno Jezusovo vstajenje je jamstvo, da gre res za pravega Mesija in Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (Jn 1,29).  Jezusovega, na križu dovršenega dela smo lahko deležni le po veri: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar."  (Ef,2.8)  

Nekateri ljudje tarnajo, da imajo šibko vero. Tudi večina Izraelcev, ki je šla iz Egipta in preko morja, najbrž ni imela kaj prida močne vere, a so se vseeno vsi rešili. Ne glede na moč ali šibkost vere, se odreši vsak, ki veruje v  Jezusa kot Gospoda in Odrešenika. On sam je namreč izjavil: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Tega zagotovo ni rekel kar tako, za šalo, ali da bi hotel koga potegniti za nos. Vprašanje močne in šibke vere ni problem. Problem je vprašanje vere in nevere. Med slednjima antipodoma zija neizmeren prepad, kot je tisti med življenjem in smrtjo. Pri močni in šibki veri pa je podobno, kot pri močnem in šibkem telesu. Nekateri so čvrsti, zdravi in mišičasti, drugi pa morda šibki in bolehni, toda oboji so fizično živi. 

O tem, kako Bog duhovno oživlja in o delu, ki ga je Jezus izvršil, pravi Božja beseda med drugim naslednje: 
 Skupaj z njim (Kristusom, op. Diz.)  je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe 14 in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ. 15 Razorožil je vladarstva in oblasti ter jih javno izpostavil, ko je v njem slavil zmago nad njimi.  (Kol 2,13-15) 
 Kot sem že navedel, smo bili nekoč mrtvi v svojih prestopkih in grehih. Bog Oče, ki je obudil svojega Sina od mrtvih, je skupaj z njim oživil tudi vse tiste, ki verujemo.  Odpuščeni so nam vsi grehi: pretekli, sedanji in prihodnji. Naši dolgovi so ostali pribiti na križu. Če je Bog za nas, ne more biti nobena duhovna ali katerakoli druga sila zoper nas (Rim 8,31 ss.). Vse te sile je Bog po Kristusu razorožil in osmešil. Hudič in svet sicer lahko šikanirata izvoljene, nihče pa jih ni zmožen iztrgati iz Gospodove roke (Jn 10,29). Naš Srednik je močan.

Eksodus starozaveznega Izraela je bil velik dogodek, a se ga ne da več podoživeti drugače kot v filmu. Eksodus Kristusa iz groba ima še vedno odrešujoč pomen za milijone ljudi, ki po Kristusu vstopajo v Božje kraljestvo. Danes smo deležni le predokusa tega kraljestva, nekega dne pa ga bomo zaužili v polnosti. Bogu hvala za to.



18/04/2014

Poslednje besede s križa

Pred nami so poslednje besede, ki jih je izrekel naš Gospod  na križu. Ponekod jim pravijo sedem besed, čeprav gre v bistvu za sedem stavkov ali izrekov. Pri tretjem primeru bi lahko celo rekli, da gre za dva stavka, ki pa sta med sabo smiselno tesno povezana. Kakorkoli že, te besede se splača vtisniti v spomin in ob njih premišljevati. 

+ + + + + + +

1. "Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo."
                                                                     (Lk 23,34)
Jezus je kakih šest ur visel med nebom in zemljo na enem najbolj groznih mučilnih orodij, kar jih je iznašla človeška domišljija. Bil je iznakažen, nag in vsakdo, ki je imel pet minut ali manj časa,  je lahko iz njega bril norca. On pa samo odpušča in prosi nebeškega Očeta odpuščanja za tiste, ki so z njim grdo ravnali, pa ne le za tiste, ampak za vse grešnike, za katere se je žrtvoval. On je "nosil [...] grehe številnih in prosil za prestopnike." (Iz 53,12b)

2. "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju."
                                                                              (Lk 23,43)
Edini zanesljivo kanonizirani svetnik Božje cerkve, saj ga je kanoniziral sam Gospod, je bil kriminalec. Izročilo ga imenuje Dizma. Še eno pomenljivo znamenje, kako se Božje kraljestvo gradi čisto drugače kot človeška kraljestva. Kar je pri ljudeh zgoraj, je pri Bogu spodaj in obratno. Božja modrost se posmehuje človeški modrosti. Malo prej po pravici obsojeni razbojnik, čez nekaj trenutkov v Božjem kraljestvu. Nepojmljivo, toda Božja milost je večja od vsega greha in krivde. Kdor se  preda Gospodu, je rešen. Kadar Bog rešuje, tedaj res rešuje!


3. Jezus [...] je rekel materi: "Žena, glej, tvoj sin!"  Potem je rekel učencu: "Glej, tvoja mati!"
                                                                                                                                      (Jn 19,26.27)
Ženske, na primer vdove,  so bile v tistem času zelo ranljiv del populacije. Upoštevanje pete zapovedi, ki govori o spoštovanju do staršev (2Mz 20,12) ne sme biti le gola teorija. Jezus je tudi tu mislil na vse in pred smrtjo poskrbel za svojo mater ter jo predal v oskrbo svojemu najljubšemu učencu.  

4. "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?"
                                                      (Mt 27,47. Mr 15,34)
Tu je šlo najbrž za najbridkejši trenutek v življenju našega Gospoda, saj se je počutil zapuščenega celo od svojega nebeškega Očeta. Zapuščen od večine prijateljev, zasmehovan od sveta in zapuščen od Očeta. Kot da so se nebesa zaprla, nebo nad njim je bilo svinčeno. Na njem so se izpolnile Izaijeve besede, namenjene nam: "Pač pa so vaše krivde postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši." (Iz 59,2) On, ki je nosil na sebi vso težo naše krivde in naših grehov je, čeprav popolnoma nedolžen,  zaradi tega strašnega bremena, ki ga je prevzel nase namesto nas, izgubil stik z Očetom. 

5. "Žejen sem."
                   (Jn 19,28)
Jezus je v tistih strašnih trenutkih trpljenja ter izgube krvi zaradi ran in vode zaradi potenja, čutil hudo fizično žejo. Na pomoč mu je priskočil vojak in mu ponudil nekaj cenene kislice. Pri tem pa ni šlo le za fizično žejo, ampak, kot pravi Janez, za izpolnitev Pisma, ki govori: 
Sramotenje mi je strlo srce, da sem neozdravljiv;
pričakoval sem sočutja, a ga ni bilo,
tolažnikov, a jih nisem našel.
V hrano so mi dali strupa,
za mojo žejo so me napajali s kisom.
 (Ps 69,21.22)
Še hujša od telesne pa je bila najbrž njegova duhovna žeja, saj, razen redkih izjem, ki so si upale stati pod njegovim križem, ni bilo nikogar, ki bi bil do njega sočuten. Da, celo Oče ga je zapustil!

6. "Izpolnjeno je."
                         (Jn 19,30)
Resnično, izpolnilo in izvršilo se je, kar je bilo prerokovano, a celo več kot to. Celotno Kristusovo življenje je potekalo v popolni poslušnosti Božji volji in postavi. Z eno samo daritvijo, ki jo je izvršil na križu, je izpolnil vse zahteve, ki jih narekuje popolna Božja pravičnost in postal pravičnost za vse, ki vanj verujejo. 

7. "Oče, v tvoje roke izročam svojega duha."
                                                                  (Lk 23,46)
To so bile zadnje besede našega Gospoda. Preden je umrl, je predal svojega duha nebeškemu Očetu... Bog daj, da bi bile to tudi naše poslednje besede na tem svetu.

Kalvarijski križ je naš oltar, Jezus pa je naše žrtveno Jagnje, darovano za greh sveta in hkrati naš véliki duhovnik. Njemu bodi vsa slava na veke! 


17/04/2014

Pogovor o smrti

Mrtvaški ples v Hrastovljah. Vir slike: Wikipedija. Za povečavo klikni na sliko. 
Če želiš  zamoriti pogovor, se loti teme smrti in umiranja. Toda, ali je res modro, da se izogibamo tej temi? Današnji kristjani to velikokrat počnejo, saj je vendar treba "pozitivno razmišljati".  Toda kljub takemu razmišljanju je smrt še vedno del našega življenja in kot taka ni nič manj grozljiva, četudi jo prebarvamo s sončnimi barvami in polakiramo. Mislim, da gre ta tema lepo v kontekst vélikega tedna. O njej so debatirali teologi, ki pripadajo trem različnim protestantskim denominacijam (reformirani, luteranski in baptistični) Michael Horton, Rod Rosenbladt, Ken Jones in Kim Riddlebarger. 





13/04/2014

Boj se Danajcev...

"Boj se Danajcev, tudi če prinašajo darove," so besede, ki jih je, po pripovedovanju Homerja,  izrekel trojanski svečenik Laokont, ko so Grki Trojancem poslali znamenitega lesenega konja. Po mojem velja isto za politike, kadar hočejo laskati cerkvi, posebej še takšni, ki deluje kot  uradna ter državna (po angleško established) in je kot taka podrejena politiki. Cerkev nikoli ne bi smela biti del establišmenta! Zato je prav, da se boji danajskih darov.


Klik za dostop do vira>>>

12/04/2014

Prihod kralja

Pietro Lorenzetti, Prihod v Jeruzalem. Vir: Wikipedia
Silno se raduj, hči sionska,
vzklikaj, hči jeruzalemska!
Glej, tvoj kralj prihaja k tebi,
pravičen je in zmagovit,
krotak je in jezdi na osličku,
na žrebetu oslice.
10 Uničil bo vozove v Efrájimu
in konje v Jeruzalemu,
uničil bo bojni lok
in narodom oznanil mir.
Njegova oblast bo segala od morja do morja,
od veletoka do koncev zemlje.

          (Zah 9, 9.10)  



Zaharijeve preroške besede nam opisujejo triumfalni prihod kralja v Jeruzalem. Prerok ga opisuje kot idealnega vladarja. Ta kralj je pravičen, kot tisti, ki ga opisuje Psalm 72. Obenem je krotak, oziroma skromen, torej tak, ki se ne povzdiguje nad svoje ljudstvo (cf. 5Mz 17,20). Izraz jaša, ki ga SSP prevaja kot "zmagovit", se da prevesti tudi kot "odrešujoč". Ta vladar bo naredil tradicionalna bojna sredstva za nepotrebna in bo vzpostavil vladavino večnega miru.

Iz samega konteksta je razvidno, da je neverjetno, da bi bil to nek posvetni vladar Izraela. Svetu ob vsem njegovem trudu nikoli ne bo uspelo dokončati sizifovskega dela in odpraviti vojne. 

Ko je naš Gospod pred svojo smrtjo vkorakal v Jeruzalem na enak način, kot ga opisuje Zaharija, so njuni učenci v tem videli izpolnitev stare prerokbe (cf. Mt 21,5. Jn 12,5). Jezusov zmagoslavni prihod je bil pravzaprav uvod v ponižujočo, da, celo sramotno smrt, ki jo je moral pretrpeti nekaj dni za tem. Toda ta smrt ni pomenila poraza, ampak odrešenje za vse, ki vanj verujejo. Še več, Bog Oče je njegovo odrešenjsko delo potrdil s tem, ko ga je obudil od mrtvih. Jezus se je po vstajenju razodel kot tisti, ki mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji (cf. Mt 28,18).  

On je že vzpostavil svoje kraljestvo na zemlji, ki ga predstavlja njegova cerkev. To kraljestvo je še zelo nepopolno, ker ga sestavljajo nepopolni in po naravi grešni ljudje. Tako bo ponovnega prihoda našega Kralja in Gospoda Jezusa Kristusa, ko nastopita novo nebo in nova zemlja (cf. Raz 21,1)  Tedaj se bo izpolnila še ena preroška beseda:  "In obrisal bo  [Bog]* vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo." (Raz 21,4)

Si pripravljen-a na ta prihod Kralja? 

_________
*Op. Dizma

09/04/2014

R. C. Sproul: Resnica o križu - gratis avdio knjiga


Na spodnji povezavi lahko v tem mesecu brezplačno snamete, nato pa poslušate knjigo  R. C Sproula, z naslovom Resnica o križu, oziroma The Truth of the Cross, v kateri avtor obravnava dovršitev velikega dela na križu, s katerim je Jezus Kristus izvedel odkupitev Božjega ljudstva.  R.C. Sproul obravnava tematiko sprave z več zornih kotov in utemeljuje njeno nujnost za odrešenje. 






06/04/2014

Kitajska: oblasti bi rušile, kristjani ne dajo

Vir slike: China Aid News
V  mestu Wenzhou v vzhodni Kitajski, imenovanem tudi Jeruzalem Vzhoda, so zgradili novo cerkev Sanjiang, ki pripada od države priznani in nadzorovani protestantski skupnosti, imenovani  Trojno samo patriotično gibanje ("trojno samo" v smislu nevmešavanja iz tujine: samo-oznanjevanja, samo-uprave in samo-vzdrževanja). Cerkev so gradili skoraj šest let, gradnja pa je stala okoli 30 milijonov juanov, kar znaša približno 3,5 milijona €. 

Ko je lokalni šef komunistične partije  Xia Baolong obiskal to lokacijo, se mu je zazdel križ na zgradbi preveč očiten, zato je ukazal njegovo odstranitev. Nato so okrajni uradniki zahtevali, da krajevna cerkev odstrani križ in vrhnje nadstropje na stavbi.

Zadeva je sprožila nepričakovano močan odpor vernikov. V samem mestu je veliko "hišnih cerkva", ki so deležne nenehnega nadlegovanja s strani državnih oblasti, cerkev Sanjiang pa je, kot sem že povedal, del od režima  kontrolirane protestantske skupnosti. 

V sredo naj bi po sklepu oblasti pognali stavbo v zrak, zaradi česar se je okrog nje zbralo veliko število kristjanov. Režimu gre bržkone v nos "prehitro" širjenje evangelija v najštevilčnejši državi na svetu.  Več kot sto ljudi straži cerkev preko noči. V četrtek je prišlo tja "taborit" preko pet tisoč ljudi s podrožja Wenzhouja, da bi branili cerkev...

Da, marsikje na svetu ni poceni biti kristjan. Molimo za te naše brate in sestre po svetu!

Več o tem:




05/04/2014

Obljuba odrešitve: Mojzes

GOSPOD je rekel: "Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal, kako vpije zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov in ga popeljem iz te dežele v lepo in širno deželo, v deželo, v kateri se cedita mleko in med, na področje Kánaancev, Hetejcev, Amoréjcev, Perizéjcev, Hivéjcev in Jebusejcev. In zdaj, glej, je prišlo vpitje Izraelovih sinov do mene in videl sem tudi, kako jih Egipčani zatirajo. 10 In zdaj pojdi, pošiljam te k faraonu, da izpelješ moje ljudstvo, Izraelove sinove, iz Egipta."

11 Mojzes pa je Bogu rekel: "Kdo sem jaz, da bi šel k faraonu in izpeljal Izraelove sinove iz Egipta?" 12 Bog je rekel: "Jaz bom s teboj. In to ti bodi znamenje, da sem te jaz poslal: ko izpelješ ljudstvo iz Egipta, boste častili Boga na tej gori."
13 In Mojzes je rekel Bogu: "Glej, če pridem k Izraelovim sinovom in jim rečem: 'Bog vaših očetov me je poslal k vam,' pa mi rečejo: 'Kako mu je ime?' – kaj naj jim odgovorim?" 14 Bog mu je rekel: "JAZ SEM, KI SEM.« In nato je rekel: »Tako reci Izraelovim sinovom: 'JAZ SEM' me je poslal k vam.« 15 Nadalje je Bog rekel Mojzesu: »Tako reci Izraelovim sinovom: 'GOSPOD, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov me je poslal k vam.' To je moje ime na veke in to je v spomin name iz roda v rod.  
 (2Mz 3,7-15)

Mojzes je bil človek, ki ga je Bog uporabil za veliko nalogo. Toda preden ga je uporabil, je moral iti, podobno kot drugi  veliki Božji ljudje, skozi zahtevno Božjo šolo.

Rodil se je v času, ko je šlo njegovemu ljudstvu, ki se svoje dni preselilo v Egipt,  zelo hudo. Faraon, ki je vladal Egiptu ni vedel, ali pa ni hotel vedeti, za zasluge, ki jih je imel za Egipt Jožef, čigar življenjsko zgodbo sem na kratko predstavil pred dvema tednoma.  Da bi faraon zmanjšal naravni prirast Izraelcev, je ukazal pobiti njihove moške novorojence (cf. 2Mz 1,15 ss.).  Trimesečnega Mojzesa sta mati in sestra, da bi ga le nekako rešili, poslali v papirusovi košari po Nilu. Odkrila ga je faraonova hči in ga vzela k sebi (cf. 2Mz 2,1-10). Vedel je za svoje poreklo, zaradi česar je, ko je bil star kakih štirideset let (cf. Apd 7,23), šel obiskat pripadnike svojega ljudstva, ki so bili obteženi s hudo tlako (cf. 2Mz 2,11). Ob tej priložnosti se je malo poigral odrešenika in ubil Egipčana, ki je maltretiral Izraelca (cf. ibid. v. 12). Toda zadeva se je hitro razvedela in prišla na uho faraonu, zaradi česar je bil Mojzes prisiljen zbežati v midjánsko deželo, kjer se je poročil z duhovnikovo hčerjo (ibid. vv. 12-22). 

Kot sem že omenil, se je Mojzes  na začetku svojega poslanstva skušal iti odrešenika, a mu je to popolnoma spodletelo, kajti delal je na lastno pest. Uboj, ki ga je storil, je bil poskus, kako rešiti položaj izraelskega ljudstva z lastnimi, človeškimi močmi. Šlo je torej za tipičen religiozen poskus, kakršnim smo bili priča skozi vso zgodovino in smo jim, žal, tudi danes. Pri tem ne gre nujno za teroristična dejanja, ampak za vsak poskus reševanja problemov s človeškimi močmi, oziroma za vsak poskus igranja Boga. Gre za tipičen primer miselnosti, ki bi jo lahko izrazili z znanim pregovorom: "Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal." 

Mojzes je nato  štirideset let prebival  med Midjánci na Sinajskem polotoku (cf. Apd 7,30), nakar je doživel svoje znamenito srečanje z Bogom v gorečem grmu (cf. 2Mz 3,1-6). Bog mu je tukaj sporočil: "In zdaj, glej, je prišlo vpitje Izraelovih sinov do mene in videl sem tudi, kako jih Egipčani zatirajo.  In zdaj pojdi, pošiljam te k faraonu, da izpelješ moje ljudstvo, Izraelove sinove, iz Egipta." (cf. ibid. vv. 9.10)  To pomeni, da je Mojzes dozorel za svojo veliko nalogo. Vse, kar dela Bog, dela skladno s svojim časovnim načrtom. Če je Mojzes pred štiridesetimi leti prehiteval Božji načrt, se sedaj ni čutil sposobnega, da bi ga izpeljal (cf. ibid. v. 11). Če z dejanjem uboja Egipčana ni mogel prepričati Izraelcev, kako jih bo z besedami, ko pa je slab govornik (cf. 2Mz 4,1)?  Še vedno se ni popolnoma zavedal, da uspeh ni odvisen od njega, ampak stoodstotno od Boga. Toda polagoma se je naučil tudi to lekcijo in postal Božje orodje, s katerim je Bog izpeljal Izraelce iz egiptovskega suženjstva ter jim po njem izročil svojo postavo. Zato je o njem pisano:
Po veri so starši Mojzesa po rojstvu tri mesece skrivali, ker so videli, da je deček lep. Niso se bali kraljevega ukaza. 24 Po veri je Mojzes odklonil, ko je odrasel, da bi ga imenovali sina faraonove hčere. 25 Raje si je skupaj z Božjim ljudstvom izbral trpljenje kakor kratkotrajno uživanje greha. 26 Zasramovanje maziljenca je imel za večje bogastvo kakor zaklade Egipta. Gledal je namreč na povračilo.             (Heb 11, 23-26)
Čeprav je štirideset let vodil izraelsko ljudstvo  skozi puščavo,  mu na koncu ni bilo dano priti v obljubljeno deželo. Njegovo življenje je nekakšna podoba Božjega ljudstva v času pred Kristusom, pa ne le zato, ker je Izrael po njem prejel postavo, ampak tudi zato, ker starozavezna cerkev ni bila deležna tiste boljše zaveze, katere srednik je  Kristus (cf. Heb 8,6).  Kakor je Mojzes le iz daljave videl  obljubljeno deželo, tako je bilo starozavezno Božje ljudstvo skozi sence in predpodobe deležno gledanja na blagodati, ki jih je priskrbel Kristus. Mojzes je imel pred očmi predvsem obljubo odrešitve svojega ljudstva v obliki preselitve iz dežele suženjstva v deželo, kljer tečeta mleko in med. Na enak način si predstavljajo odrešitev potomci starozaveznega izvoljenega ljudstva še danes. Toda Mojzesu je Bog obljubil še mnogo več:  "Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor mene, ti bo obudil GOSPOD, tvoj Bog; njega poslušajte." (5Mz 18,15. Cf. Apd 7,37) Ta obljuba se je nanašala na prihod Njega, ki je bil več kot prerok, torej na prihod Mesija. V njem so izpolnjene vse Božje obljube. On nas ni odrešil iz ene geografske regije, da bi nas prestavil v drugo, temveč iz stanja greha in pogubljenosti v objem Božjega kraljestva in stanje večnega življenja. Njemu slava na veke.


02/04/2014

M. Horton: Calvin o krščanskem življenju


Ali je res, da je reformacija usodno razklala idealno edinost tako imenovanega zahodnega  krščanskega sveta in ali je res, da je šlo tedaj v resnici za tako globoko edinost, kot bi jo nekateri radi predstavili? Je res, da je bil Calvin popoln diktator v Ženevi? Ali je res, da je menil, da je nauk o izvolitvi centralni nauk krščanske vere?  Kakšen je bil njegov pogled na cerkev in na zakramente?  To in še več lahko izveste v intervjuju, ki ga je opravil R. Scott Clark z Michaelom Hortonom.