29. januar 2015

Nedelja Svetega pisma (video)



V nedeljo, 25. januarja  je v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani potekalo slavnostno bogoslužje, s katerim so  kristjani iz različnih denominacij skupno obeležili praznik Božje besede, nedeljo Svetega pisma 2015. Šlo je za zgodovinski trenutek, saj so nedeljo Svetega pisma prvič skupaj praznovali člani Evangeličanske cerkve, različnih protestantskih cerkva in Svetopisemska družba Slovenije. Tako je bilo ponovno Sveto pismo tisto vezivo, ki je povezalo in združilo kristjane iz različnih cerkva.



Krčenje svobode



Vzorec, ki smo mu priča v tem času: 

  1. Teroristi terorizirajo.
  2. Mediji izkrivljajo.
  3. Politiki politizirajo.
  4. Vlade prekomerno reagirajo.
  5. Svoboščine se krčijo. 



27. januar 2015

Od žalostnega do grotesknega

Dan spomina na žrtve holokavsta... Politiki najrazličnejših barvnih odtenkov  hočejo ob vsakem takem dnevu pokazati svoje najgloblje sočutje z žrtvami te pošastne morije, ki so jo nad judovskim ljudstvom izvedli nacionalni socialisti in njihovi epigoni, opremljeni z ideologijo, ki korenini v socialnem darvinizmu.   Eni to delajo iz iskrenih nagibov, spet drugi s figo v žepu. Takšna je pač politika. Malokdo si danes želi, oziroma upa izpasti kot antisemit. Zato nekateri izražajo svoj antisemitizem na bolj prikrite in prefinjene načine, zlasti, kadar gre za obsojanje države Izrael. 

***

Francoskim Judom  vse izgovorjene vzvišene besedah, ki jih izrekajo politiki ob svetovnem dnevu žrtev holokavsta, ne pomagajo kaj dosti. V svoji francoski domovini se  ne počutijo več varne, ker se bojijo zaradi napadov islamskih teroristov in vseh mogočih groženj, ki so jih deležni. V zadnjem času se tisoči Judov odločajo za izselitev iz Francije v Izrael in druge države.  Vlada sicer obljublja striktne ukrepe proti antisemitskim izpadom, vendar je vprašanje, če gre  tem obljubam res zaupati. 

***

 Dejstvo je, da bi  Arabci, če bi lahko, Izrael že zdavnaj vrgli v morje,  a jim to ne gre od rok. Svetovni mediji vsakič vehementno nastopijo, ko Izraelci napadejo Gazo. Pri tem nočejo opaziti, kakšne pošiljke prihajajo od Hamasa na izraelska tla. Šele ko se teh pošiljk nabere toliko, da rečejo Izraelci: "Dost' 'mamo!"  in začnejo s povračilnimi akcijami, svet vključi kamere. Na dan pridejo zgodbe, ki so res grozne in žalostne: ubiti civilisti, raketirane bolnišnice, šole, mošeje... Žal nič ne povedo o tem, kako hamasovci, zaradi boljšega medijskega efekta, postavljajo lansirne naprave za svoje rakete ravno poleg bolnišnic, šol, mošej in stanovanjskih četrti. To počnejo zato, ker jim je za palestinska življenja ravno toliko mar, kot za izraelska. Država Izrael je zaradi svojih akcij večkrat na tapeti mednarodne skupnosti, ker krši človekove pravice in to mnogokrat upravičeno, na primer, kadar gre za gradnjo judovskih naselij na palestinskem ozemlju. Po drugi strani je to edina država daleč naokoli, kjer deluje demokracija in so varovane pravice vseh veroizpovedi, tudi islamske, čeprav pošiljajo  imami s Tempeljskega griča  v Jeruzalemu zelo nasilna sporočila proti judovski državi in ljudstvu. 

***

Smrt saudskega  kralja Abdulaha je v zahodnih demokracijah sprožila val izrazov sožalja in reke krokodiljih solza. Na kolegiatni cerkvi sv. Petra v Westminstru, kot se uradno imenuje znamenita Westminstrska opatija, so izobesili zastavo te cerkve na pol droga. Tudi sicer so politiki pokojnega kralja hvalili zaradi njegovega domnevnega prizadevanja za zbliževanje različnih verstev.  Ne vem, kakšno medversko zbliževanje si predstavljajo, ko je vendar v tej državi ves čas uradna religija vahabitska verzija  islama, ki velja za najbolj skrajno obliko te religije.  Saudska Arabija  propagira to inačico islama po vsem svetu. Al Kaida in njej sorodne teroristične zgodbe so zrasle ravno iz Abdulahove Saudske Arabije, za nekatere, npr. Al Kaido pa velja, da jih je svoje dni pridno napajala CIA (problem je, da se take stvari prerade izmuznejo izpod nadzora). Ko smo že pri pokojnikovi skrbi za medverski dialog, naj omenim tudi tamkajšnje vztrajno preganjanjih drugovercev, torej tujcev, ki delajo v Saudski Arabiji, ki so, če se zberejo h kakemu tajnemu skupnemu bogoslužju, zelo pogosta  žrtev moralne policije Muttawa.  S tem je grotesknost prismuknjene  izjave o  Abdulahovih zaslugah pri zbliževanju verstev popolna! 


25. januar 2015

Pravičen in grešen hkrati

Je mogoče biti istočasno pravičen in grešen?  Ali ni to preveč drzna izjava?

Mnogi kristjani imajo težave, ker  kar naprej ugotavljajo, da jim ne uspeva živeti tako, kot to od nas zahteva Božja postava, zaradi česar jih obsoja njihova vest. Življenje s takim bremenom ni lahko. Ko opazujejo druge kristjane, imajo občutek, da gre vsem tako, kot namazano, sami pa se počutijo kot popolne zgube. 

Pri tem pozabljajo nadvse pomembno stvar: to je, da nas je Kristus odrešil, ko smo bili še čisto  zares popolne zgube. Sv. Pavel piše glede tega takole: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.  Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo.  Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave.« (Rim 5,8-10) Pravzaprav je za nas,  ki živimo v 21. stoletju,  Kristus  umrl, še preden smo uspeli postati grešniki. Nam je pa zato že pred 2000 leti priskrbel popolno opravičenje, ki nas rešuje Božje jeze. Preden smo spoznali Kristusa, smo bili v bistvu njegovi sovražniki, on pa je potem nas sovražnike spravil z Bogom. To dejanje nam jamči, da smo Božji otroci, ne jamči pa nam, da ne bi nikoli grešili. Apostol Janez pravi: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.« (1Jn 1,8.9) Greh bo do konca premagan šele ob koncu časov, zato ne smemo obupati. Izpovedan greh je odpuščen greh. Hvala Bogu za to! 

 Reformator Martin Luther je  tistim, ki imajo po nepotrebnem obremenjeno vest, namenil naslednje besede: 
Kadar ti torej hudič vrže pod nos tvoje grehe in oznani, da si zaslužiš smrt in pekel, mu odgovori: »Priznam, da si zaslužim smrt in pekel, pa kaj?  Poznam namreč Nekoga, ki je trpel in namesto mene opravil zadostitev. Njegovo ime je Jezus Kristus, Božji Sin, in kjer je on, tam bom tudi jaz!«

24. januar 2015

Ko Bog deluje...

Luca Giordano:  Spreobrnjenje sv. Pavla. Vir: Wikimedia.

Izjavljam vam torej, bratje: evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. 12 Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa.
13 Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti. 14 Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v judovstvu prekašal mnoge sovrstnike in rojake. 15 Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav 16 razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, 17 pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se odpravil v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask. 
18 Pozneje sem po treh letih šel v Jeruzalem, da bi se spoznal s Kefom, in pri njem sem ostal petnajst dni. 19 Nobenega drugega apostola nisem videl, samo Jakoba, Gospodovega brata. 20 Pred Bogom vam zagotavljam, da to, kar vam pišem, ni laž. 21 Nato sem šel v pokrajine Sirije in Kilikije. 22 Cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, sem bil osebno nepoznan. 23 Le slišali so: "Tisti, ki nas je nekoč preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je nekoč skušal zatreti." 24 In slavili so Boga zaradi mene. (Gal 1,11-24)

Apostol Pavel je ena najbolj zanimivih svetopisemskih oseb. Rodil se je kot Savel premožnim judovskim staršem v kilikijskem mestu Tarz in bil že od rojstva deležen rimskega državljanstva, kar v tistih časih ni bila majhna stvar. Živel je v skladu s farizejskimi doktrinami, ki so zahtevale striktno izpolnjevanje postave v smislu rabinske tradicije. Od vsega začetka je nasprotoval kristjanom ter, kot sam pravi v zgornjem besedilu,  zagrizeno preganjal Božjo Cerkev.  Sodeloval je pri umoru diakona Štefana, ne sicer direktno, ampak je varoval obleko tistih, ki so Štefana zasuli s kamenjem (cf. Apd 7,58).  Tudi sicer je odobraval njihov zločin (cf. Apd 8,1).  V nadaljevanju piše o njem: "Savel pa je zatiral Cerkev; vdiral je v hiše, vlačil iz njih moške in ženske ter jih pehal v ječo." (Apd 8,3) 

Potem pa se je zgodilo nekaj čudnega in spektakularnega. Ko je s pooblastilom velikih duhovnikov šel nadaljevat svojo raboto v Damask, se je srečal z Gospodom. Sam Pavel je ta dogodek opisal takole: "Vsi smo popadali na tla in zaslišal sem glas, ki mi je v hebrejskem jeziku govoril: 'Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Težkó ti je, da se upiraš ostnu.' 15 Vprašal sem: 'Kdo si, Gospod?' Gospod pa je rekel: 'Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. 16 Zdaj pa vstani in postavi se na nóge! Zato sem se ti prikazal, da bi te izvolil za svojega služabnika in za pričo tega, kar si videl in kar ti bom še pokazal. 17 Zato te bom rešil iz rok tvojega ljudstva in iz rok poganov, h katerim te pošiljam, 18 da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi.'" (Apd 26,14-18)  Pavel je bil torej posebnost med apostoli, saj ne sodi v krog zgodnjih učencev, ampak je spoznal Gospoda in njegov evangelij šele na poti v Damask, kjer je doživel popolno preobrazbo, ki je njegovo življenje postavila na glavo in ga obrnila v čisto novo smer. Preganjalec evangelija je postal njegov oznanjevalec. Le zakaj? 

Sv. Pavel se je dobro zavedal, da ni bil on tisti, ki naj bi izbral Boga in se odločil za oznanjevalca evangelija, ampak da je bil Bog tisti, ki ga je za to določil po svoji milosti. Bog mu je tudi razodel svojega Sina, ki ga je nato Pavel oznanjal med Judi ter pogani po precejšnjem delu rimskega imperija (cf. Gal 1,15.16). Najbolj čudovita stvar, ki so jo doživeli takratni kristjani je bila, da je nekdanji preganjalec postal vnet oznanjevalec, zaradi česar so slavili in hvalili Boga (cf. Gal 1,24). Dejstvo je, da kadar in v komur Bog deluje, tedaj in v tistem tudi zagotovo deluje!

Fascinantnih zgodb, kot je  Pavlova, je še kar nekaj. Tudi danes se dogajajo. Bog deluje v različnih ljudeh na različne načine.  Obstajajo spreobrnjenja ljudi, ki so že na zunaj kazali sovražnost do Kristusa in njegove cerkve, a tudi takih, bolj mirnih, ki niso kazali nobene nasilnosti, ampak so celo greli cerkvene klopi, a temu navkljub nikoli poprej niso bili zares Kristusovi, čeprav so prisostvovali bogoslužjem in celo prejemali zakramente. Spreobrnjenje takih je navidez manj opazno, toda v resnici gre tudi pri njih za enak čudež, kot pri apostolu Pavlu, saj so se tudi oni "odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi." (Apd 26, 18)  Evangelij ni človeško, ampak Božje oznanilo, enako spreobrnjenje ni človeško, ampak Božje delo v človeku. 

Postati kristjan ni vedno in povsod enostavno. Ponekod je to še danes stvar življenja in smrti. Spreobrnjenja se dogajajo na zelo različne načine. V krajih, kjer je vsaj nekaj verske svobode, se to dogaja preko slišane ali prebrane Božje besede. Kjer je le-ta nedosegljiva ali težko dosegljiva, se dogaja, da se Jezus ljudem  razodene direktno v sanjah. To se dogaja zlasti v islamskem svetu, kjer so do takih spreobrnjenj še posebej sovražni. Toda Bog deluje mimo vseh svojih sovražnikov (v peklu in na zemlji) ter  njim navkljub  zbira svoje izvoljeno ljudstvo, ki ga bo Jezus nekega dne povabil: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! "  (Mt 25,34)


17. januar 2015

Pridi in poglej!

Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Našel je Filipa in mu rekel: "Hôdi za menoj!" 44 Filip pa je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega mesta. 45 Našel je Natánaela in mu rekel: "Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta." 46 Natánael mu je dejal: "Iz Nazareta more biti kaj dobrega?" Filip mu je rekel: "Pridi in poglej!"  47 Ko je Jezus videl, da Natánael prihaja k njemu, je rekel o njem: "Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače." 48 Natánael mu je dejal: "Od kod me poznaš?" Jezus mu je odvrnil: "Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom." 49 Natánael mu je odgovoril: "Rabi, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj." 50 In Jezus je odgovoril in mu rekel: "Ker sem ti rekel, da sem te videl pod smokvinim drevesom, veruješ? Še več kot to boš videl." 51 In rekel mu je: "Resnično, resnično, povem vam: Videli boste nebesa odprta in Božje angele hoditi gor in dol nad Sinom človekovim."  (Jn 1,43-51)

Le kaj je bilo na tem Človeku, da se je neki Filip na njegov poziv odločil, da gre za njim? Le s čim ga je tako močno nagovoril, da je ta Petrov in Andrejev rojak iz Betsajde  ves navdušen stekel po Natánaela, da bi se tudi ta priključil družbi njegovih učencev? Vsekakor je moralo biti nekaj posebnega, da ga je Filip prepoznal kot tistega, ki so ga stoletja nazaj napovedovali Mojzes in preroki. 

Toda Natánael se ni dal kar tako prepričati. Nazaret ni  slovel kot nek preveč ugleden kraj, njegovi prebivalci pa tudi ne. Od tod skepsa. Toda Natánael ni bil tiste vrste skeptik, ki bi povzdignil nos in  z levo roko odpravil misel na to, da bi lahko iz neugledne ter blatne vasi  prišlo celo kaj dobrega, ampak se je hotel na lastne oči prepričati, če morda prijateljeva beseda le  drži. Odzval se je Filipovemu vabilu: "Pridi in poglej!" in šel pogledat.  Jezus, katerega je našel, ga je s svojim nastopom in védenjem zelo hitro prepričal, da je Božji Sin in Izraelov kralj. Povedal pa mu je še eno globljo resnico: tisto, da ga je videl pod smokvo, ni najpomembnejša stvar. Pred njim in pred drugimi učenci so bile še večje stvari. 

Jezus jim je obljubil, da bodo videli nekaj podobnega, kot je videl starozavezni očak Jakob: "In sanjalo se mu je, in glej, lestvica je bila postavljena na zemljo, a vrh njen je segal do neba; in glej angele Božje, stopajoče gori in doli po njej." (1Mz 28,12 CHR)  Lestvica simbolizira dostop do Boga. Jezus je večji od Jakobove lestvice, saj je s svojim popolnim življenjem in žrtvijo omogočil vsem, ki mu sledijo dostop do nebeškega Očeta. Zato pravi sv. Pavel, da se  je vernim po Kristusu "po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. " (Rim 5,2)  Kristus se je enkrat daroval, da bi odvzel grehe mnogih, ob koncu časov pa se vrne, da dovrši odrešenje vseh, ki ga pričakujejo. (cf. Heb 10,28) 

 Danes mnogi ne poznajo Kristusa, ker ga nočejo, saj se jim zdi, da to ni preveč "ugledno" in "sodobno", zato pred njim rajši bežijo, ne da bi sploh kaj vedeli o njem, razen kakih klišejev, oziroma "splošno znanih resnic".  Take vabim, da se, kot Natanaél, odzovejo Filipovemu vabilu: "Pridi in poglej!" (Jn 1,46b) in pozivu psalmista, ki pravi:  "Okusite in glejte, kako dober je GOSPOD."  (Ps 34,9a)


16. januar 2015

Dva svetova tako in drugače

V nedeljo, 11. januarja smo bili priča demonstracijam v podporo svobode izražanja, ki so se odvijale  v Parizu, na katerih so demonstranti nosili napise: "Je suis Charlie." Demonstracij so se ob francoskem predsedniku Hollandeu udeležili tudi mnogi politiki iz evropskih in drugih držav.  Prisotni so bili tudi taki, ki si s svobodo izražanja niso ravno na ti. Istočasno se je v Nigeriji dogajalo pobijanje drugačnih s strani islamistične organizacije Boko Haram. Za te drugačne ni nihče pripravil demonstracij, tudi kakega vidnega odziva politike ni bilo. Koga še sploh zanima Afrika z vsemi njenimi problemi? 

***

ZDA so bile na pariških demonstracijah precej klavrno zastopane, kar se mi zdi popolnoma ustrezno. V državi, ki se ponaša s prvim amandmajem k svoji ustavi, ki prepoveduje kakršnokoli vzpostavljanje državne religije in po drugi strani zagotavlja svobodno izpovedovanje religije ter svobodo govora in tiska, so v zadnjih desetletjih iznašli pojem "politična korektnost", ki v bistvu te stvari omejuje. Vodja požarne obrambe v mestu Atlanta Kelvin Cochran je bil suspendiran, ker je v knjižici, ki jo je napisal, drznil podati biblični krščanski pogled na homoseksualnost. Nobeno sklicevanje na prvi amandma mu ni pomagalo. Župan Atlante je to opravičeval tako, češ, da so mnogi pasusi v knjižici v nasprotju z "nediskriminacijsko" (narekovaje dodal Dizma) politiko mestne oblasti (sic!).  Gospod župan je pozabil, da je tudi Biblija v nasprotju z mestno "nediskriminacijsko" politiko. Jo bodo še dovolili posedovati? Jezus namreč ni bil politično, ampak duhovno korekten. Kakorkoli, župan sicer trdi, da s suspenzom niso bile kršene pravice do svobode veroizpovedi in do izražanja. Kelvin Cochran bi lahko, v skladu z županovo logiko politične korektnosti, svoja verska prepričanja popolnoma svobodno in javno  izpovedoval v kaki omari ali domači kopalnici. V tem primeru ga zagotovo  ne bi vrgli iz službe. 

***

Ob zločinu, ki se je zgodil v Parizu smo se ljudje, tudi kristjani, razdelili na tiste, ki smo izjavili, da smo Charlie in na tiste, ki pravijo, da to niso.  S tem seveda ni nič narobe, ampak je dokaz, da pač vsak razmišlja v svoji smeri. Nekateri pravijo: "Svoboda izražanja - da, ampak..."  V slednjo kategorijo spadajo tako različni ljudje, kot sta na primer Ivan Štuhec in Primož Šterbenc. Toda tu nastane problem, kje se začne tisti "ampak".  Primeri s Kelvinom Cochranom, s slaščičarji, ki zaradi vesti niso hoteli pripraviti tort za gejevske svatbe, zaradi česar so morali zapreti svojo obrt  itn. itn.,  so zelo zgovorni. Če bo med kristjani prevladala taka miselnost, se bomo lahko kaj kmalu znašli v katakombah, ker nam bodo "politično korektni" nataknili nagobčnike. Ti so sicer fini in ne koljejo kakor Boko Haram ali Isis, ti pa kako drugače uničijo eksistenco. Ravno zato imam rajši svobodo izražanja, kot da nam taka ali drugačna oblast diktira, kaj smemo in česa ne smemo izraziti! Konec koncev je Jezus rekel: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami." (Mt 5,11.12)   Blasfemične slike in besedila niso namenjene sramotenju nekakšne abstraktne "religije", ki je v bistvu samo pojem, ampak konkretnih pripadnikov te religije, torej vernikov.  Verniki pa imamo vso pravico, da tega ne gledamo in ne beremo.  Pa tudi drugi niso prisiljeni brati in poslušati, kar mi pišemo in govorimo. Vsakdo je lahko zaradi česa prizadet, nemogoče pa je določiti meje, kje se ta prizadetost začne, ker smo pač ljudje različno občutljivi. 

***

Za konec pa še zanimiv paradoks v zvezi s časnikom Charlie Hebdo, o katerem pripoveduje Peter Hitchens na svojem spletniku.  Leta 1996 so trije časnikarji tega lista v imenu človekovih pravic zbrali 170.000 podpisov v podporo peticiji za prepoved francoske desničarske stranke Nacionalne fronte. So bili ti ljudje res dosledni v zvezi s svobodo izražanja?  Bojim se, da ne. Sem mar bolj Charlie od originala?  Hm, kdo bi vedel?




15. januar 2015

Kako je David Wood postal kristjan

Nekdanji ateist David Wood je šel skozi zelo nenavadno in neprijetno življenjsko preizkušnjo, ki ga je privedla h Kristusu.  Bog uporablja različna in velikokrat nenavadna orodja, s katerimi priteguje tiste, ki jih je izvolil, da postanejo del njegovega ljudstva. Kadar On rešuje, tedaj definitivno rešuje. 

Video traja malo več kot 34 minut. 

14. januar 2015

Žalostna statistika

Vir slike: Open Doors
Sleherni mesec je:
  • ubitih  322 kristjanov  zaradi svoje vere,
  •  uničenih 214  cerkvenih zgradb ali zgradb v lasti kristjanov,
  • nad kristjani izvedenih 772 oblik nasilja (pretepanje, ugrabitve, posilstva, aretacije, in prisilne poroke).

SEZNAM  VODILNIH 50 DRŽAV, KJER JE PRISOTNO PREGANJANJE:
  1. Severna Koreja
  2.  Somalija
  3. Irak
  4. Sirija
  5. Afganistan
  6. Sudan
  7. Iran
  8. Pakistan
  9. Eritreja
  10. Nigerija
  11. Maldivi
  12. Saudova Arabija
  13. Libija
  14. Jemen
  15. Uzbekistan
  16. Vietnam
  17. Centralnoafriška republika
  18. Katar
  19. Kenija
  20. Turkmenistan 
  21. Indija
  22. Etiopija
  23. Egipt
  24. Džibuti
  25. Mjanmar
  26. Palestinska ozemlja
  27. Brunei
  28. Laos
  29. Kitajska
  30. Jordanija
  31. Butan
  32. Komori
  33. Tanzanija
  34. Alžirija
  35. Kolumbija
  36. Tunizija
  37. Malezija
  38. Mehika
  39. Oman
  40. Mali
  41. Turčija
  42. Kazahstan
  43. Bangladeš
  44. Šrilanka
  45. Tadžikistan
  46. Azerbajdžan
  47. Indonezija
  48. Mavretanija
  49. Združeni arabski emirati
  50. Kuvajt

Vir: Open Doors USA >>>

12. januar 2015

Čudež življenja

Alexander Tsarias je znanstvenik z univerze Yale,  ki je svoje dni delal za agencijo NASA. V tej manj kot desetminutni video predstavitvi nam prikazuje človeško življenje od spočetja do poroda. Se je lahko ta fantastični in do potankosti razdelan ter urejen in usklajen  scenarij, oziroma program,  razvil kar sam od sebe, z igro slepih naključij?

"Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela."   (Ps 131,13.14)


Vir >>>

10. januar 2015

Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta

Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: "Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. 30 Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. 31 In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem v vodi, da se on razodene Izraelu." 32 In Janez je izpričal: "Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. 33 In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: 'Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.' 34 In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin."    (Jn 1,29-34)

Ob Jezusovem krstu se je zgodilo nekaj nenavadnih stvari. Janezu Krstniku se je zdelo nadvse nenavadno in celo čudno, da se Jezus prišel k njemu krstit, zato mu je rekel: "Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni." (Mt 3,14b) Janez je namreč krščeval v odpuščanje grehov. Zavedal se je namreč, da je on sam grešnik, Jezus pa Mesija, zato se mu je zdelo logično, da Jezus krsti Janeza, ne obratno. Toda Gospod se ni dal: "Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost." (Mt 3,15b) 

Res je, da Jezus ni potreboval krsta za odpuščanje grehov, saj sam ni imel nobenega greha. Toda on se je s tem dejanjem poistovetil z grešniki, zavoljo katerih je prišel na svet. S svojim življenjem in žrtveno smrtjo na križu je prišel zastopat svoje lastno izvoljeno ljudstvo pred Bogom Očetom. Zato ga je Oče razglasil kot svojega ljubljenega Sina, nad katerim ima veselje (cf.  Mr 1,11). 

Janez Krstnik je prepoznal svojega bratranca Jezusa kot Mesija, poprej ga namreč ni poznal kot takega (cf. Jn 1,32). Sveti Duh, ki se je spustil na Jezusa v podobi goloba, se ni le spustil, ampak je nad njim tudi ostal. V Stari zavezi se je Sveti Duh pojavil nad kako osebo, da bi mogla izpolniti kako posebno nalogo od Boga, nad Jezusom pa se je izpolnila Izaijeva prerokba: 
Na njem bo počival GOSPODOV duh:
duh modrosti in razumnosti,
duh svéta in moči,
duh spoznanja in strahu GOSPODOVEGA. (Iz 11,2)  

Janez je o njem pričeval kot o Božjem Sinu in o Božjem Jagnjetu, ki odvzema greh sveta. Njegova poglavitna naloga, ki jo je izpolnil na zemlji je bila, da nam pridobi večno in popolno odrešenje vseh naših grehov. Starozavezne žrtve so se morale ponavljati, ker so bile nepopolne; grehu je morala slediti zadostilna žrtev, naslednjemu grehu naslednja žrtev itn., Jezus Kristus pa je s svojo smrtjo na križu enkrat za vselej izvršil popolno daritev, žrtev in zadostitev za naše grehe ( cf. Heb 10,1-14).  On je nastopil kot popolno žrtveno Jagnje, ki odvzema greh sveta. 

Kdorkoli pride k njemu, ne glede na to, kako grešen je, in se spreobrne od stare grešne poti ter se oklene Jezusa kot edinega upanja za odpuščanje vseh svojih grehov, prejme popolno odpuščanje in večno življenje. Ali poznaš Jezusa kot Božje Jagnje, ki odvzema ves tvoj greh?  



07. januar 2015

Je suis Charlie aussi

Verjetno sem v preteklosti že kdaj slišal za francoski satirični list Charlie Hebdo. Zagotovo pa si bom zavoljo zločina, ki se je danes zgodil na sedežu tega lista, to ime zapomnil za vse življenje. Glede na nekatere dele vsebine časnika, kolikor sem jih našel na spletu, v normalnih okoliščinah  ne bi bil ravno navdušenec nad tem tednikom. Toda na tem svetu je že tako, da pomeni svoboda izražanja drugega tudi svobodo izražanja zame. Če mi kaj ni povšeči, me nihče ne prisiljuje k branju ali gledanju  le-tega. Sicer pa sem o tej temi že pisal tukaj. Zato naj bodo na tem mestu  moje sklepne besede:

"JE SUIS CHARLIE AUSSI!" ali po naše: "TUDI JAZ SEM CHARLIE!"



06. januar 2015

Kakšni trije kralji?

Vir slike

Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heroda, so prišli modri z Vzhoda v Jeruzalem  in govorili: "Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit." (Mt 2,1.2)

Na spletnih straneh posameznih slovenskih župnij beremo, da v teh dneh kristjani praznujejo praznik svetih treh kraljev. Zraven po možnosti piše tudi to, kako naj bi se imenovali, opisane pa so tudi nekatere tradicije, povezane s tem praznikom. 

V resnici ta praznik nima nobene zveze s kralji, ker ni šlo za kralje, ampak (dobesedno) za mage, oziroma v  prevodu v slovenskih izdajah Biblije, za modre. Modri so po vsej verjetnosti prišli iz Babilona in njegove okolice, kjer so utegnili biti v stiku  z judovsko skupnostjo. V Tori je namreč naslednja prerokba:
Vidim ga, pa ne sedaj,
gledam ga, pa ne blizu.
Zvezda vzhaja iz Jakoba
in žezlo se vzdiguje iz Izraela. (4Mz 24,17)

V zvezdi, ki se je pojavila na nebu, so modri bržkone videli izpolnitev te prerokbe. Matej nikjer ne navaja, koliko je bilo teh ljudi. Umetniki jih ponavadi slikajo kot tri osebe, najbrž glede na darila, ki so jih modri prinesli Jezusu: "Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire." (Mt 2,11b)  Dvomim, da je bilo tega zlata zelo veliko, najbrž pa dovolj, da je z njim sveta družina preživela ob begu v Egipt. Modri tudi niso obiskali Jezusa v betlehemskem hlevu, ampak ko je bil star kaki dve leti in je Gospodova družina živela v hiši. 

Cerkev je na praznik razglašenja (epifanije ali teofanije) prvotno praznovala vse dogodke Jezusovega življenja od rojstva do krsta. Podobno še danes delajo nekatere orientalne predkalcedonske cerkve.  Kasneje so Jezusovo rojstvo prestavili na 25. december, 6. januarja pa odtlej na zahodu praznujemo prihod modrih, na vzhodu pa Jezusov krst (pri tistih, ki uporabljajo julijanski koledar, pride ta praznik na naš 19. januar). meni osebno je ta vzhodni način celo bolj všeč.

Nič nimam proti trem kraljem kot ljudskemu običaju. Zelo pa me moti, ko vidim na cerkvenih spletnih straneh napisane izmišljotine o "svetih treh kraljih", ki so brez vsake biblijske osnove. To je še en zanesljiv pokazatelj, kako daleč od Rima in njegovih podružnic je zdrav biblični nauk. 


03. januar 2015

Utelešenje Besede

 In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. 15 Janez je pričeval o njej in klical: "To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz." 16 Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. 17 Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. 18 Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.   (Jn 1,14-18)

V današnji Delovi Sobotni prilogi sem v pismih bralcev (str. 31) naletel na  razmišljanje  neke gospe, ki pravi, da je po duši kristjanka, ker iskreno spoštuje dekalog.  Pravi tudi, da ne razume "logičnega sosledja maše, kjer gospod  nadškof navaja, naj se bog učloveči v svetu, kakršen je. To mu zagotovo ne bo uspelo, ker se bog ne more preleviti v peklenščka, da bo sledil svetu in cerkvi..." V nadaljevanju omenja gospa cunamije, grozodejstva, skopost, seksualne perverzije itn. Gospa tudi navaja, kaj naj bi bil po Platonu bog, iz česar sklepam, da verjame v obstoj neke vrste boga filozofov

Ne vem sicer, kaj točno je rekel nadškof, ker ga nisem poslušal. Iz besedila sklepam, da je bržkone izjavil, da se je Bog učlovečil v svetu, kakršen je (namreč svet). Pri Bogu filozofov je stvar v tem, da gre pri njem za nekakšno neosebno silo. Tako nekako so si grški filozofi, od Heraklita naprej, predstavljali lógos, seveda vsak malo po svoje. 

Pa začnimo pri dekalogu. Biti po duši kristjan, ker iskreno spoštuješ dekalog, je drzna misel. Za spoštovanje dekaloga sploh ni treba biti kristjan, saj ga tudi (mnogi) Judje spoštujejo. Dekalog, ali deset zapovedi, pomeni jedro  postave, ki jo je dal Bog po Mojzesu (cf. Jn 1,17). Po drugi strani je tudi res, da spoštovanje dekaloga še zdaleč ne zadostuje, naj bo še tako iskreno. Sv. Pavel pravi: "Pred Bogom namreč niso pravični tisti, ki postavo slišijo, ampak bodo opravičeni tisti, ki postavo izpolnjujejo." (Rim 2,13) Ne zadostuje niti poslušanje  niti iskreno spoštovanje dekaloga, ampak njegovo izpolnjevanje. Če gremo pri Pavlu eno vrstico nazaj, najdemo naslednje: "Vsi, ki so grešili brez postave, se bodo tudi pogubili brez postave; in vsi, ki so grešili pod postavo, bodo sojeni po postavi." (Rim 2,12)  Dekalog očitno ni tako nedolžna in preprosta stvarca, kot je videti na prvi pogled. Dekalog rešuje približno tako, kot ozdravlja prebiranje zdravstvenega priročnika. Na svetu ni človeka, ki se ne bi pregrešil zoper dekalog. Tisti, ki dekalog poznajo, bodo po dekalogu sojeni, tisti, ki ga ne poznajo, pa bodo sojeni po čem drugem, pač v skladu z njihovim spoznanjem resnice. 

Na začetku  obravnavanega evangeljskega odlomka pravi: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice."  (Jn 1,14)  V Kristusu se Bog ne razodeva kot monolit, ampak kot Bog odnosov med tremi osebami Božanstva. Druga Božja oseba, ki jo Janez imenuje Lógos, Beseda, se je učlovečila prav v tem svetu, kakršen je bil, kakršen je in kakršen bo do dovršitve časov. Za razliko od gnostikov, ki so imeli Lógos (Besedo) za božansko iskro in nekaj čisto duhovnega, je Janez poudaril, da  je Beseda postala meso in se naselila med nami. V antiki so imeli materijo, "meso" in kar je še takega, za nekaj manjvrednega. Enako so mislili gnostiki. Biblija pa že od začetka uči, da je materialni svet sam po sebi dober (cf. 1Mz 1,31). Greh, ki ga je storil prvi človeški par, je bil tisti, ki je porušil red stvari. Bog, Lógos,  se ni upeklenščkil, ampak učlovečil. Ni prišel na svet, da bi sledil svetu ali cerkvi, ampak prej zato, da bi svet, oziroma cerkev sledila njemu. Toda to ni bil glavni namen njegovega prihoda na svet, ampak njegova posledica.  Božji Sin je prišel na svet, da bi obračunal z grehom in vsemi njegovimi posledicami. Zgodnja krščanska himna, ki nam jo je ohranil apostol Pavel,  pravi o njem naslednje:

Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil
tako, da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal
tako, da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu.  
9 Zato ga je Bog povzdignil nad vse
in mu podaril ime,
ki je nad vsakim imenom,

                                               (Flp 2,6-9)

Dekalog in sploh vsa postava nas pripravlja za Odrešenika. Po postavi ne prihaja zveličanje, ampak spoznanje greha. Božji Sin je izpraznil samega sebe in privzel nase človeško naravo. Bil je  do smrti pokoren vsem določilom postave in za naše grehe pretrpel smrt na križu. "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Po njem je prišla na svet milost, ki opravičuje grešnika in brezbožnega. Postava, oziroma dekalog, kot njen del, ne opravičuje, ampak obsoja. Milost je tista, ki opravičuje. Te si ne moremo prislužiti, ker je že po definiciji dar, lahko jo le hvaležno sprejmemo. Na voljo imamo tudi, da jo zavrnemo. Svet ne sledi Kristusu, sledijo mu posameznice in posamezniki iz sveta. Ti sestavljajo Kristusov svet, ki je prava Cerkev. Strinjam se s Platonovo trditvijo, ki jo navaja gospa v pismu, kjer pravi, da Boga ne moremo videti, ker je to nekako tako, kot bi gledali v sonce. Tudi evangelist Janez pravi, da ni Boga nihče nikoli videl, pisec Pisma Hebrejcem pa pove, zakaj je temu tako: "[N]Bog je ogenj, ki požira." (Heb 12,29. Cf. 5Mz 4,24) Zato se  je Bog razodel v bogočloveku Jezusu Kristusu in preko njega. On je svojega Sina obudil od mrtvih, ga povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je čez vsa imena. Sv. Peter je ob neki priložnosti rekel: "O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." (Apd 10,43)  Da, to je bistvo veselega sporočila vsemu svetu, ne deset zapovedi, ki so pravzaprav za svet slaba novica. Lahko jo ignoriramo, ali pa ji prisluhnemo. V tem primeru nas dekalog pošlje po opravičenje k Odrešeniku. Toda, ko smo deležni in se  zavemo  odrešenosti, ki je v Jezusu Kristusu, se vračamo nazaj k dekalogu, pa ne, da bi se po njem rešili, ampak ker smo odrešeni.  Svet  ni peklenski, ljudje smo ga naredili takega, kot je. Ljudje vedno iščemo razloge za slabe stvari zunaj sebe: v skoposti, seksualnih preverzijah, sovraštvu itn. Ampak navedene stvari so le pojmi. V resnici smo ljudje, oziroma posamezne človeške osebe tisti, ki smo skopi, perverzni, sovražni itn.

 Lógos (Beseda) je prišel v svet tako, da je postal meso v osebi Jezusa Kristusa in to v svetu, kakršen je (bil). On se je v vsem solidariziral z nami,  da bi nam dal večno življenje. On, ki ni imel greha, je za nas postal greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem (cf. 2Kor 5,21).  Daj Bog, da bi se mu vsi približali s srčno zaupnostjo, mu priznali svoje grehe ter prejeli popolno opravičenje in postali del njegovega novega sveta.

02. januar 2015

O stanovitnosti

Kdor do konca stoji trden v veri, bo rešen, pa ne, ker bi bilo odrešenja nagrada za  stanovitnost, ampak zato, ker je stanovitnost zaščitni znak odrešenega.
~ John Stott

01. januar 2015

Blagoslovljeno leto 2015!

Gospod, ti si bil naše prebivališče
od roda do roda.
Preden so bile rojene gore
in si oblikoval zemljo in svet,
od vekov in na veke si ti Bog.
Zakaj v tvojih očeh je tisoč let
kakor včerajšnji dan, ki je minil,
kakor nočna straža.  
12 Tako nam daj spoznati štetje naših dni,
da pridemo do srčne modrosti.
(Iz Psalma 90)  

Čas je enosmerna pot, ki se začenja s tistim trenutkom, ko je bil ustvarjen skupaj z materialnim svetom.  Njegov tok je nepovraten. Po njem se lahko prosto sprehaja v katerikoli smeri le On, ki ni vezan na čas in prostor, in je Bog od vekov na veke, kot pravi Mojzes, kateremu pripisujejo 90. psalm, iz katerega so vzeti zgornji odlomki.  

Njemu, ki biva izven časa in prostora, čas nič ne pomeni. Mi, kot prigodna bitja, omejena s časom in prostorom, si tega niti ne moremo  prav  predstavljati. Zelo dobro pa si lahko predstavljamo čas našega življenja. Zato je prav, da skupaj z Mojzesom prosimo Gospodarja in Stvarnika časa, da nam nakloni pravo spoznanje  naših dni, da pridemo do prave modrosti, s katero bomo mogli ločevati  bistvene stvari v življenju od nebistvenih ter se v času, ki nam  ponuja skorajda nešteto izbir, odločiti za prave prioritete.

Pisec Pisma Hebrejcem je zelo dobro vedel, kaj je bistveno, ko je zapisal:  "In kakor je človeku namenjeno enkrat umreti, po tem pa sodba." (Heb 9,27 CHR) Čas teče. Vsakomur se bo enkrat iztekel, zato je prav, da se naučimo šteti naše dni in se pripravimo na finale. Ta priprava je neskončno pomembna, kajti za srečen konec obstaja en sam recept, ki se v najkrajši možni obliki glasi takole: "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš." (Apd 16,31) 

"Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b) In naj bo vsem v  blagoslov novo leto, v katero vstopamo!