03. januar 2015

Utelešenje Besede

 In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. 15 Janez je pričeval o njej in klical: "To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz." 16 Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. 17 Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. 18 Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.   (Jn 1,14-18)

V današnji Delovi Sobotni prilogi sem v pismih bralcev (str. 31) naletel na  razmišljanje  neke gospe, ki pravi, da je po duši kristjanka, ker iskreno spoštuje dekalog.  Pravi tudi, da ne razume "logičnega sosledja maše, kjer gospod  nadškof navaja, naj se bog učloveči v svetu, kakršen je. To mu zagotovo ne bo uspelo, ker se bog ne more preleviti v peklenščka, da bo sledil svetu in cerkvi..." V nadaljevanju omenja gospa cunamije, grozodejstva, skopost, seksualne perverzije itn. Gospa tudi navaja, kaj naj bi bil po Platonu bog, iz česar sklepam, da verjame v obstoj neke vrste boga filozofov

Ne vem sicer, kaj točno je rekel nadškof, ker ga nisem poslušal. Iz besedila sklepam, da je bržkone izjavil, da se je Bog učlovečil v svetu, kakršen je (namreč svet). Pri Bogu filozofov je stvar v tem, da gre pri njem za nekakšno neosebno silo. Tako nekako so si grški filozofi, od Heraklita naprej, predstavljali lógos, seveda vsak malo po svoje. 

Pa začnimo pri dekalogu. Biti po duši kristjan, ker iskreno spoštuješ dekalog, je drzna misel. Za spoštovanje dekaloga sploh ni treba biti kristjan, saj ga tudi (mnogi) Judje spoštujejo. Dekalog, ali deset zapovedi, pomeni jedro  postave, ki jo je dal Bog po Mojzesu (cf. Jn 1,17). Po drugi strani je tudi res, da spoštovanje dekaloga še zdaleč ne zadostuje, naj bo še tako iskreno. Sv. Pavel pravi: "Pred Bogom namreč niso pravični tisti, ki postavo slišijo, ampak bodo opravičeni tisti, ki postavo izpolnjujejo." (Rim 2,13) Ne zadostuje niti poslušanje  niti iskreno spoštovanje dekaloga, ampak njegovo izpolnjevanje. Če gremo pri Pavlu eno vrstico nazaj, najdemo naslednje: "Vsi, ki so grešili brez postave, se bodo tudi pogubili brez postave; in vsi, ki so grešili pod postavo, bodo sojeni po postavi." (Rim 2,12)  Dekalog očitno ni tako nedolžna in preprosta stvarca, kot je videti na prvi pogled. Dekalog rešuje približno tako, kot ozdravlja prebiranje zdravstvenega priročnika. Na svetu ni človeka, ki se ne bi pregrešil zoper dekalog. Tisti, ki dekalog poznajo, bodo po dekalogu sojeni, tisti, ki ga ne poznajo, pa bodo sojeni po čem drugem, pač v skladu z njihovim spoznanjem resnice. 

Na začetku  obravnavanega evangeljskega odlomka pravi: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice."  (Jn 1,14)  V Kristusu se Bog ne razodeva kot monolit, ampak kot Bog odnosov med tremi osebami Božanstva. Druga Božja oseba, ki jo Janez imenuje Lógos, Beseda, se je učlovečila prav v tem svetu, kakršen je bil, kakršen je in kakršen bo do dovršitve časov. Za razliko od gnostikov, ki so imeli Lógos (Besedo) za božansko iskro in nekaj čisto duhovnega, je Janez poudaril, da  je Beseda postala meso in se naselila med nami. V antiki so imeli materijo, "meso" in kar je še takega, za nekaj manjvrednega. Enako so mislili gnostiki. Biblija pa že od začetka uči, da je materialni svet sam po sebi dober (cf. 1Mz 1,31). Greh, ki ga je storil prvi človeški par, je bil tisti, ki je porušil red stvari. Bog, Lógos,  se ni upeklenščkil, ampak učlovečil. Ni prišel na svet, da bi sledil svetu ali cerkvi, ampak prej zato, da bi svet, oziroma cerkev sledila njemu. Toda to ni bil glavni namen njegovega prihoda na svet, ampak njegova posledica.  Božji Sin je prišel na svet, da bi obračunal z grehom in vsemi njegovimi posledicami. Zgodnja krščanska himna, ki nam jo je ohranil apostol Pavel,  pravi o njem naslednje:

Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil
tako, da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal
tako, da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu.  
9 Zato ga je Bog povzdignil nad vse
in mu podaril ime,
ki je nad vsakim imenom,

                                               (Flp 2,6-9)

Dekalog in sploh vsa postava nas pripravlja za Odrešenika. Po postavi ne prihaja zveličanje, ampak spoznanje greha. Božji Sin je izpraznil samega sebe in privzel nase človeško naravo. Bil je  do smrti pokoren vsem določilom postave in za naše grehe pretrpel smrt na križu. "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Po njem je prišla na svet milost, ki opravičuje grešnika in brezbožnega. Postava, oziroma dekalog, kot njen del, ne opravičuje, ampak obsoja. Milost je tista, ki opravičuje. Te si ne moremo prislužiti, ker je že po definiciji dar, lahko jo le hvaležno sprejmemo. Na voljo imamo tudi, da jo zavrnemo. Svet ne sledi Kristusu, sledijo mu posameznice in posamezniki iz sveta. Ti sestavljajo Kristusov svet, ki je prava Cerkev. Strinjam se s Platonovo trditvijo, ki jo navaja gospa v pismu, kjer pravi, da Boga ne moremo videti, ker je to nekako tako, kot bi gledali v sonce. Tudi evangelist Janez pravi, da ni Boga nihče nikoli videl, pisec Pisma Hebrejcem pa pove, zakaj je temu tako: "[N]Bog je ogenj, ki požira." (Heb 12,29. Cf. 5Mz 4,24) Zato se  je Bog razodel v bogočloveku Jezusu Kristusu in preko njega. On je svojega Sina obudil od mrtvih, ga povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je čez vsa imena. Sv. Peter je ob neki priložnosti rekel: "O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." (Apd 10,43)  Da, to je bistvo veselega sporočila vsemu svetu, ne deset zapovedi, ki so pravzaprav za svet slaba novica. Lahko jo ignoriramo, ali pa ji prisluhnemo. V tem primeru nas dekalog pošlje po opravičenje k Odrešeniku. Toda, ko smo deležni in se  zavemo  odrešenosti, ki je v Jezusu Kristusu, se vračamo nazaj k dekalogu, pa ne, da bi se po njem rešili, ampak ker smo odrešeni.  Svet  ni peklenski, ljudje smo ga naredili takega, kot je. Ljudje vedno iščemo razloge za slabe stvari zunaj sebe: v skoposti, seksualnih preverzijah, sovraštvu itn. Ampak navedene stvari so le pojmi. V resnici smo ljudje, oziroma posamezne človeške osebe tisti, ki smo skopi, perverzni, sovražni itn.

 Lógos (Beseda) je prišel v svet tako, da je postal meso v osebi Jezusa Kristusa in to v svetu, kakršen je (bil). On se je v vsem solidariziral z nami,  da bi nam dal večno življenje. On, ki ni imel greha, je za nas postal greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem (cf. 2Kor 5,21).  Daj Bog, da bi se mu vsi približali s srčno zaupnostjo, mu priznali svoje grehe ter prejeli popolno opravičenje in postali del njegovega novega sveta.

Ni komentarjev: