26. februar 2015

Odgovor na zlo

"Vojne se bodo dogajale, in še vedno mi ni jasno, kako se vse to otepa z našo krščansko vero, vem pa tole: četudi je vojna opravičljiva, ji ne smemo reči sveta. Sveti odgovor na zlo vključuje Božje ljudi, ki polagajo svoja življenja za sovražnike ter blagoslavljajo in pomagajo istim ljudem, ki bi nam hoteli škodovati ter zanje molijo. Pa ne zato, ker ne bi bili hudobni, temveč iz globokega prepričanja, da ti ljudje nimajo monopola nad zlom v svetu.
Bili smo Božji sovražniki,  toda  Bog nas je kljub temu ljubil,  in nas kliče, da ravnamo enako."

(Jonathan Storment)

Poslovenil: Dizma

25. februar 2015

Isti včeraj, danes, vekomaj


"Nespremenljivi Kristus daje svoji cerkvi nespremenjeno in nespremenljivo resnico. To je tisto, česar zahodni liberalci ne morejo razumeti in sprejeti."
(Dick Lucas) 

V času "več resnic" je zgornja izjava Dicka Lucasa, ali pa tista iz Pisma Hebrejcem,  nekaj nezaslišanega. Toda Isti in Nespremenljivi se ne spreminja, torej ni v procesu spreminjanja. Resnica je lahko samo ena in tudi je samo ena. To razumeti ni nobena posebna umetnost. Tisti, ki tega ne more razumeti, v resnici noče razumeti. Relativizem namreč žre samega sebe. Če rečeš, da objektivna resnica ne obstaja, si s tem povedal, da je tudi izjava, da resnica ne obstaja v bistvu votla, saj si jo  z izjavo o neobstoju resnice avtomatsko razveljavil. Trditev, da je vse relativno, relativizira  samo sebe.


22. februar 2015

Tisti, ki ima oblast

Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki.    (Mr 1,22)                                                                                                                            Ta stavek je zapisal evangelist Marko v kontekstu opisa začetka Jezusove službe oznanjevanja in ozdravljanja, kraj dogajanja pa je  bila  sinagoga v Kafarnaumu, kamor je stopil Jezus neke sobote  in učil tamkaj zbrane. Prisotni so bili nadvse presenečeni, ko je iz nekoga izgnal nečistega duha:  "Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj:  'Kaj je to? Nov nauk z oblastjo!  Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.'" (Ibid. v. 27) 

Podobno kot verniki v Kafarnaumu so bili na koncu osupnjeni tudi tisti, ki so poslušali njegov govor na gori, o čemer nam pripoveduje  evangelist Matej:  "Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki." (Mt 7,28.29)

Kot že beseda pove, so bili pismouki strokovnjaki za postavo, tako zapisano, kot za "ustno izročilo" (cf. Mt 15,3 ss. Mr 7,3 ss.) danes bi temu rekli "stroka".  Ti ljudje so brskali po Tori, izročilu in drugih spisih in  proučevali komentarje  ter komentarje komentarjev teh spisov, ki so jih napisali razni slavni rabini, pri svojih izsledkih pa  se nikoli niso sklicevali nase, ampak na Mojzesa, na kakega predhodnega komentatorja ali na kak spis. Sklicevali so se torej na druge avtoritete, nikoli nase. Jezus pa se je skliceval na svojo avtoriteto. Njegov nastop je bil suveren. Ni čudno, da so mu ob neki priložnosti Judje očitali, da se dela Boga (cf. Jn 10,33).  Glede tega niso imeli  prav, kajti Jezus se ni delal Boga, on je Bog. Njemu se ni bilo treba sklicevati na druge avtoritete, kajti on sam je bil Avtoriteta. 

Zato pravi C. S Lewis:
"Pripravljen sem sprejeti Jezusa kot velikega nravstvenega učitelja, ne sprejemam pa njegove trditve, da je Bog" - prav to je tisto, česar ne bi smeli reči. Človek, ki je bil samo človek in je govoril reči, kakršne je govoril Jezus, namreč še malo ne bi bil velik učitelj, bil bi bodisi norec - kakor je norec kdo, ki trdi, da je skrknjeno jajce - ali pa sam peklenšček. Odločiti se torej morate. Ali je bil ta človek - in še vedno je - božji Sin ali pa norec, če ne še kaj hujšega. Lahko ga bodisi utišate, češ da ni pri pravi, pljuvate predenj ali ga ubijete kot demona - ali pa padete k njegovim nogam in ga imenujete Gospod Bog. Nikar pa nam ne solite pameti s svojim 'velikim učiteljem' in podobnimi neslanostmi. Ni nam zapustil te uganke. tega ni nameraval." *
On je sam sebe izpraznil, prevzel človeško naravo, postal podoben ljudem  (cf. Flp 2,7.8) in bil edino človeško bitje, ki ni nikoli grešilo. Živel je v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu. Pretrpel je sramotno smrt na križu in bil obujen od mrtvih, oziroma, kot pravi sv. Pavel: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Po milosti, ki jo prejmemo po veri vanj imamo večno življenje (cf. Ef 2,8.9). On je tisti, ki mu je bila resnično dana vsa oblast (cf. Mt 28,18)! 



*Zgodovina krščanstva (Ljubljana, Ognjišče - DZS 1992) S. 622.

21. februar 2015

Preizkušan kakor mi

Skušnjava je kot mišelovka: najprej ti ponudi nekaj vabljivega, na oko prijetnega, morda celo nekaj čisto vsakdanjega in nedolžnega, nato pa te ujame in trdno drži. Toda, ali je to samo naš problem? Pisec Pisma Hebrejcem pravi, da ne: "Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15)  Véliki  duhovnik, o katerem pripoveduje besedilo, je Jezus Kristus. On je tisti, ki je zmožen sočustvovati z našimi slabostmi, saj je sam privzel nase človeško naravo in pretrpel mnoge preizkušnje.  Evangelist Luka nam takole opisuje prvo preizkušnjo, skozi katero je šel naš Gospod:

Jezus  se je vrnil od Jordana  poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset  dni   po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. 3 Hudič mu je rekel: "Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh." 4 Jezus mu je odgovoril: "Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha." 5 Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta 6 in mu rekel:   "Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. 7 Če torej mene moliš, bo vsa tvoja."  8 Jezus mu je odgovoril: "Pisano je:
Gospoda, svojega Boga, môli

in njemu samemu služi!" 
9 Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: "Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; 10 kajti pisano je: 
Svojim angelom bo zate zapovedoval,
da te obvarujejo 
11 in:
Na rokah te bodo nosili,
 

da z nogo ne zadeneš ob kamen."
12 Jezus mu je odgovoril: "Rečeno je: 

Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!
13 Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa.
                                                                                                                                 (Lk 4,1-13)

Hudič je odličen psiholog, saj zna zelo dobro preračunati, kdaj in kako mora koga zvabiti v svojo mišelovko. Jezusa se je lotil po tistem, ko je bil le-ta krščen in  poln Svetega Duha, ki ga je nato vodil po puščavi, kjer  je nato Gospod štirideset dni prebil v postu in molitvi. Biti štirideset dni brez hrane ni mačji kašelj, in ko se konča tako obdobje, bi si bržkone vsakdo želel kaj pojesti. Kaj je v tem primeru bolj privlačnega, kot iz tistega nepotrebnega kamenja narediti ogromno zalogo kruha, s katero bi lahko nahranil sebe, pa tudi premnoge lačne? S tem bi lahko postal nadvse pomemben. Ljudje bi takega kaj hitro postavili za vladarja (cf. Jn 6,5-15). A naš Gospod ni hotel imeti nič s to hudičevo ponudbo in ga je odslovil s suhoparnim biblijskim citatom. 

Naslednja skušnjava, ki jo opisuje Luka, je bila tista, v kateri je skušnjavec ponudil Jezusu vladarstvo nad svetom. Obvladovanje političnih sistemov sveta bi bilo res nekaj posebnega in nadvse pomembnega! Konec koncev je hudič vladar  tega sveta (cf. Jn 12,21. 16,11), Pavel pa mu nekje celo pravi bog tega sveta (cf. 2Kor 4,4). Toda te vrste vladarstvo in "božanskost"  sta relativna in omejena, saj vlada knez teme z Božjo dopustitvijo.  Jezus  je na drugem mestu sam izjavil, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta (cf. Jn 18,36). Konec koncev voditelji tega sveta minevajo (cf. 1Kor 2,6).  Jezus ni prišel obvladovat, ampak služit (Lk 22,27);  on tudi ni prišel uresničevat svojo voljo, ampak Očetovo (cf. Jn 6,38).  Tudi v tem primeru je odslovil hudiča z bibličnim navedkom.

Ampak hudič se ni dal, saj je, kar je treba priznati, izvrsten, celo najboljši teolog, zato se je v potem  odločil, da tudi on  uporabi kak svetopisemski citat. Ampak značilnost tovrstne teologije in biblicistike je, da neusmiljeno trga vrstice iz konteksta, da bi se dobilo tisto, kar si je zamislil tak strokovnjak. Navedek, ki ga je izbral skušnjavec, je vzet iz Psalma 91,11.12 in se v resnici glasi takole: "Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen."  Odlomek se namreč nanaša na življenje vernega človeka v varnem Božjem zavetju, ne pa na skakanje s streh, kot je skušnjavec predlagal Jezusu,  ko ga je povedel na vrh jeruzalemskega templja in mu predlagal, da skoči dol. S tem dejanjem bi naš Gospod postal spektakularen. Toda Jezus ni maral spektakularnosti, ki mu jo je ponujal satan. Še en biblični citat in hudobec je do nadaljnjega odstopil od Jezusa. 

Ampak le do nadaljnjega! Skušnjave namreč prihajajo in odhajajo. Včasih nas  zalotijo nepripravljene in se znajdemo poraženi. Pri tem se moramo zavedati, da je Jezus večji od naših porazov. On pozna naše slabosti, zato je pripravljen odpuščati in prositi za nas. On je pretrpel smrt za naše pretekle, sedanje in prihodnje grehe.  Zato je dobro, da se spomnimo te spodbude:  "Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala." (Heb 4,16)


Dve koloni



dr. Shady George: 

                        DVE KOLONI

Dve koloni mož sta hodili po obrežju morja,
na dan, ko solze sveta so prosto tekle:
kolona morilcev, ki je mislila , da prav ravna
in kolona nedolžnih, resničnih sinov luči.
Prva je zgrabila  nože in jih visoko zavihtela,
druga bila je praznih rok, nemočna in zvezana.
Ena kolona rež, ki prikrivajo srepe, mrtve oči,
druga,  živih oči, obrnjenih proti nebu.
Kolona nosačev smrti je nepomično obstala,
druga, pozdravljajoč dih nebes,  pokleknila.
Prva kolona je pljuvala bedne, žaljive grožnje,
Druga je širila Božji mir in spokojnost.
Vprašanje:
Kdo se tu  koga boji?
Kolona v oranžnem, zroča  v odprta nebesa?
Ali kolona v črnem, zlih in pokvarjenih misli? 



Po angleški predlogi poslovenil Dizma >>>



20. februar 2015

Lekcija iz ljubezni do sovražnikov

Včeraj sem objavil misel, ki jo je izrazil C. S. Lewis: "Vsi menijo, da je odpuščanje lepa ideja, a le, dokler ni treba komu odpustiti."  Res je, velikokrat se obnašamo, kot da se nas odpuščanje dotika le v primerih, ko morajo drugi odpustiti nam, sami pa pestujemo zamero in se s tem zastrupljamo. Zato ni odveč pomisliti izrek, ki sem ga nekoč nekje prebral, in se glasi: "Vračati zlo za dobro je demonsko. Vračati dobro za dobro je človeško. Vračati dobro za zlo je božansko."

Teh misli sem se spomnil, ko sem na spletnem portalu Christian Today prebral in slišal o tem, kako se je odzvala družina dveh s strani ISIS-ovcev umorjenih koptskih kristjanov, petindvajsetletnega Bishoya Estefanosa Kamela in triindvajsetletnega Samuela Estefanosa Kamela.

Njun brat Beshir Kamel je za krščansko TV postajo SAT-7 ARABIC izjavil, da je ponosen na brata, in da sta bila znamenje časti za krščanstvo.  Zadnje besede, ki so jih zavpili nekateri umorjeni, so bile namreč:  "Gospod Jezus Kristus!" 

Beshir Kamel je zato izrazil hvaležnost ISIS-ovcem, ker z videa, ki prikazuje njihovo krvavo rihto, niso izrezali tega pristnega prizora izpovedi krščanske vere. 

To dejanje žrtev zelo spominja na izpovedi vere zgodnjih kristjanov, ki niso priznali božanskosti cezarjev imperatorjev, ampak so, mcelo za ceno življenja,  izpovedovali vero v božanskost Jezusa Kristusa: "Iesous estin Kyrios! Iesus est Dominus!" Usoda egiptovskih kristjanov se od prvih krščanskih časov, z izjemo intermeca med 4. in 7. stoletjem ni kaj prida spremenila. Obdobja relativne tolerance so se izmenjevala s časi preganjanj, kar je Beshir Kamel opisal takole:
 "Od rimske dobe naprej smo bili kristjani mučeni in smo se naučili ravnati z vsem, kar nam pride na pot. To nas krepi v naši veri, kajti Biblija nas uči, naj ljubimo svoje sovražnike in blagoslavljamo tiste, ki nas preklinjajo."
Ko je bil vprašan, kaj bi storila njegova mati, če bi se srečala s katerim od morilcev svojih sinov, je odgovoril:
"Moja mati, neizobražena ženska v svojih šestdesetih, je rekla, da bi [ga] prosila, naj vstopi v njeno hišo in prosila Boga, naj odpre njegove oči, ker je storil, da je prišel njen sin v nebeško kraljestvo."
Za  morilce pa je Beshir molil takole:
"Dragi Bog, prosim te, odpri njihove oči, da bi se odrešili ter  bi prenehali s svojo nevednostjo in z napačnimi nauki, ki so se jih naučili."
Posnetek intervjuja:



Video traja malo manj kot 5 minut.


KLIK za dostop do vira>>>

Kaj bi bilo, če ne bi bilo...




19. februar 2015

Gotovost odrešenja



Zgornji video obravnava pomembno praktično in teološko vprašanje, to je vprašanje gotovosti odrešenja, ki je povezano s pojmi, kot so opravičenje, posvečenost, dokončna stanovitnost, poveličanje in podobno. Nobene logike namreč ni, da bi lahko posameznik izgubil opravičenje in z njim povezano zveličanje. Si lahko nekaj časa sin ali hči neke osebe, potem nisi, nato spet si sin/hči, nakar nisi itn.? Nelogično. Sicer pa si oglejte video, ki traja malo manj kot 8 minut. 


Odpuščanje v teoriji in praksi

 Res je, odpuščanje ni kot popoldanski sprehod, ampak nadvse težko in zahtevno dejanje, toda: "Vse zmorem v njem, ki mi daje moč." (Flp 4,13) 


Ekstremizmi


Avtor:  N.N.
Poslovenjena oblika: Dizma


17. februar 2015

Post in dobrodelnost

Samo pepel
Post je danes spet v modi, a ne toliko iz duhovnih razlogov, ampak bolj iz zdravstvenih in lepotnih. V našem času je lepo, če si vitek in če pokaš od zdravja.  Seveda pa vitkost še ni jamstvo za to, da si zdrav, ampak to ni tema tega zapisa.  Tudi Jezus pričakuje od svojih učencev, da se bodo postili. Ni sicer rekel, da je  treba to početi ravno na pepelnično sredo in veliki petek, nič pa ni tudi narobe, če izberemo ravno ta dva dneva. Vsebina je pomembnejša od zunanje oblike. O postu je med drugim govoril tudi v svoji znameniti pridigi na gori: 
"Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. 17 Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. 18 Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil."  (Mt 6,16-18)
Avtor tega zapisa je bil pred davnimi leti strasten kadilec.  Naneslo je, da je    prvič obiskal Turčijo ravno v času ramazanskega posta. Omenjena država je bila tedaj bolj sekularna kot danes, toda bili so kraji, kjer so se ljudje strogo držali tradicij. V času posta muslimani od sončnega vzhoda do zahoda ne jedo, ne pijejo, ne kadijo in se odpovedujejo spolnosti. Ko sem v nekem mestu hodil s prižgano cigareto po bazarju, sem bil deležen različnih pogledov: od sovražnih, do takih bolj trpečih. Takšne trpeče izraze na obrazu so imeli bržkone tudi osebki, o katerih nam pripoveduje Jezus, vendar niso ostali le pri tem. Poleg tega so si mršili lase, mazali obraze s pepelom, nosili raševino in se javno razkazovali, tako da jih je lahko občudovala vsa okolica kot vzore prave pobožnosti. Toda v tem je bila tudi vsa vrednost njihovega posta: občudovanje sosedov je bilo plačilo, ki so ga bili deležni za zganjanje teatra.  Jezus je rekel, naj ob postu ne delamo cirkusa, ampak naj se na zunaj obnašamo povsem vsakdanje. Množica nas sicer ne bo občudovala, deležni pa bomo duhovnega blagoslova od našega nebeškega Očeta. 

Obstaja pa še en vidik posta, o katerem je govoril prerok Izaija. Gre za socialni vidik. Post je lahko sicer  koristna  reč, a je treba biti pri tem pozoren še na nekaj bolj pomembnega: 

"Mar je takšen post, ki sem ga izbral,
dan, ko človek pokori svojo dušo?
Da pripogibaš svojo glavo kakor loček
in ležiš na raševniku in pepelu?
Mar boš to razglašal za post
in za dan, ki je GOSPODU po volji?
Mar ni to post, kakršnega sem izbral:
da odpneš krivične spone
in razvežeš vezi jarma,
da odpustiš na svobodo zatirane
in zlomiš vsak jarem?
Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh
in pripelješ uboge brezdomce v hišo,
kadar vidiš nagega, da ga oblečeš,
in se ne potuhneš pred svojim rojakom?"                                                                                                                                    (Iz 55,5-7)
Bog po preroku Izaiju obsoja tiste, ki so se  postili, se valjali v prahu in pepelu ter spali na raševini, zraven pa zatirali šibkejše. Reševanje stiskanih in pomoč tistim, ki jo potrebujejo, torej lačnim, nagim in brezdomnim,  sta vredna več kot post. Brez njiju je vsak post jalov.  Pri dobrodelnosti pa obstaja tudi nevarnost, o kateri je govoril Jezus:
"Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih.Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil." (Mt 6,1-4)
V Jezusovih časih se je redno dogajalo, da so različni ugledneži delili miloščino. Vsa stvar je bila videti takole: spredaj so imeli trobentače in glasnika, ki je vpil, da prihaja gospod Ta-pa-ta, in da deli miloščino. Reveži so prihajali bliže, da bi od gospoda Tega-pa-tega dobili kak novčič. Ves ta cirkus so opravičevali s tem, češ, reveži morajo vedeti, kdaj prihaja gospod Ta-pa-ta, ki deli miloščino. V resnici pa je šlo za samohvalo gospoda Tega-pa-tega in za to, da bi ljudje občudovali njegovo dobroto. Plačilo takega gospoda je bil lep občutek, ker so ga vsi videli in mu ploskali, kaj več ga pa najbrž niti ni zanimalo.  Resnično plačilo za dobrodelnost je, ko vidiš lačne nasičene, nage oblečene in tiste, brez strehe nad glavo, oskrbljene. 

Izogniti pa se je treba še eni nevarnosti, to je, da na skritem sami sebi čestitamo in se naslajamo nad  tem, kako smo dobri, duhovni ter zaslužni pred Bogom. Zato je Jezus rekel, naj naša levica ne ve, kaj daje desnica. 


Imeli so imena


Mediji nam v zadnjem času  posredujejo posnetke, ki jih objavlja ISIS, na katerih so prikazani zločini te organizacije, kot so obglavljanja, križanja, zažiganja in podobno. Sam teh posnetkov ne gledam. Tisti, ki jih gledajo, samo delajo tisto, kar si teroristi najbolj želijo. Slednji namreč hočejo zbujati pozornost in sejati strah. V tem uživajo.

Ob umoru 21 egiptovskih kristjanov v Libiji, s strani ISIS-ovcev, je ameriška Bela hiša v duhu politične korektnosti obsodila umor 21 egiptovskih državljanov, kot da so bili umorjeni zaradi  državljanstva, ne pa zaradi svoje vere.  

Ker so ti ljudje imeli tudi imena, sem se odločil, da jih objavim. Zaenkrat  je neznano le ime delavca iz vasi Awr. Le kaj so ti ljudje počeli v Libiji? Nič drugega, kot služili svoj vsakdanji kruh, saj vlada v Egiptu velika brezposelnost.

Duše umorjenih koptskih kristjanov priporočam Božji milosti,  Boga vse tolažbe (2Kor 1,3) pa prosim, da  njihove svojce potolaži v njihovih stiskah in bridkostih. On, ki je zmožen reciklirati Savle v Pavle, naj se usmili vseh zakrknjenih src, ki se ne ne zavedajo, kaj delajo (cf. Lk 23,37) in so vneti po krivem "spoznanju" ter jih obrne k sebi. 


15. februar 2015

Odrešeni, da, a po čigavi volji?

Vzrok, da nihče ne more priti k Jezusu (cf. Jn 6,44), je v tem, da ni v naši naravi, da bi prišli.  V naši naravi in zato po naši volji je, da bežimo od Kristusa, ne pa, da bi prišli  k njemu. Dejstvo, in to žalostno dejstvo je, da nočemo priti. Uživamo v tem, da ne pridemo. Voljno, svobodno in prostovoljno izberemo to, da ostanemo v svojem grehu in neveri, ker v Jezusu ne vidimo nič vabljivega, privlačnega in resničnega, niti ničesar, kar bi nam kakorkoli pomenilo izpopolnitev tistega, kar smo in kar že premoremo.  Če bi kdajkoli prispeli do točke, ko bi hoteli priti h Kristusu po življenje, potem bi to lahko storili. Res je, saj pravi Jezus, da to brez dvoma tudi bomo (Jn 6,37)! Toda tako »hotenje«, tako »prihajanje«  ni naše lastno delo. To je od Boga. Bog Oče je tisti, ki nas je v večnosti dodelil Sinu, in nas sedaj, v času vodi k veri.  Preprosto povedano, sam po sebi nihče noče biti odrešen.  Toda, kdorkoli postane  po  Božji moči voljan,  ta bo odrešen! 

Sam Storms


Poslovenil: Dizma

14. februar 2015

Pogled v Kraljestvo

Gustave Doré: Spremenjenje
Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. 29 Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. 30 In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. 31 Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. 32 Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. 33 In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: "Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega." Ni namreč vedel, kaj govori. 34 Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. 35 Iz oblaka se je zaslišal glas: "Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" 36 In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.

(Lk 9,28-36)

Zgornji dogodek pomeni izpolnitev Jezusove besede apostolom, ki jim je obljubil: "Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva." (Lk 9,27) Ti "nekateri" so bili Peter Jakob in Janez, ki so sodili v najožji Jezusov krog in so tudi pozneje veljali med apostoli za stebre (cf. Gal 2,9). 

Jezus je torej odšel s trojico apostolov na goro molit. Morda je molil, da bi ga omenjeni trije mogli videti v njegovi slavi. Spremenjenje, ki se je zgodilo, ni bilo nekaj, kar bi prišlo od zunaj, kot bi bil obsijan od nekega zunanjega vira svetlobe, ampak od znotraj, iz njegove notranjosti. Njegov obraz se je med molitvijo spremenil, njegova oblačila pa so belo zasijala. Marko pravi, da so bila tako bela, kot jih ne more pobeliti noben belivec (cf. Mr 9,3). Gospodovo spremenjenje daje kratek vpogled v eshatološko prihodnost, ko pride na oblaku z močjo in veliko slavo (cf. Lk 21,27. Raz 1,7). 

V njegovi družbi sta se pojavila Mojzes, ki predstavlja postavo in Elija, ki predstavlja preroke. Jezus je večji od Mojzesa in večji od prerokov. On je tisti, ki pomeni popolno izpolnitev postave in prerokov. Z njim sta se pogovarjala o njegovem izhodu v Jeruzalemu, torej o njegovi  smrti, vstajenju in vnebohodu. Govorili so torej o tistem, zaradi česar je Božji Sin prišel na ta svet, o njegovi smrti zavoljo naših grehov ter o njegovem vstajenju, kot konkretnem dokazu za naše opravičenje (cf. Rim 4,25). 

Petrovo govorjenje o postavljanju šotorov je bilo seveda posledica zmedenosti ob dogodku, ki je bil obenem strašen in fascinanten. Toda pomembnejše od tega dogodka je bilo tisto, kar je učencem povedal glas nebeškega Očeta: "Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" (Lk 9,35) Jezusov nauk je nad učenjem postave in prerokov Stare zaveze. On je namreč tisti, ki je prav razložil ter do konca uresničil postavo in preroke. Njega je napovedal Mojzes, ko je rekel: "Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor mene, ti bo obudil GOSPOD, tvoj Bog; njega poslušajte." (Mz 18,15) Dogodek se je zaključil na zelo prozaičen način: Mojzes in Elija sta izginila v oblaku, Jezus pa je bil spet tak kot poprej. Kratek pogled v Kraljestvo se je končal.

Gospodovo spremenjenje  je bilo jasen odgovor na vprašanje, ki so si ga zastavljali učenci in mnogi drugi, ko so spraševali: "Kdo je ta?" (Mr 4,49. Lk 7,49) Je tudi odgovor na vprašanje, ki si ga mnogi danes zastavljajo:  Jezus Kristus je Božji Sin, v katerem imajo odrešenje vsi, ki vanj verujejo.  To je njegov nauk in to je njegovo zagotovilo (cf. Jn 3,16-18). 



13. februar 2015

Evangelijski misijon v Sloveniji

Matjaž Črnivec se je v pričujoči pridigi, ki bi ji lahko rekli tudi predavanje, posebej osredotočil na tri obdobja v naši narodni zgodovini ter na glavne oznanjevalce Božjega evangelija v teh treh obdobjih: Cirila in Metoda v 9. stoletju, Primoža Trubarja v 16. stoletju in Antona Chráska na prelomu 19. in 20. stoletja. 

Video traja malo manj kot 41 minut.


Lord Sacks o Judih in kristjanih









Vir:  Christian Today>>>

12. februar 2015

Tim Keller: Krščanstvo - nekaj čisto drugega

Za večino ljudi v naši družbi pomeni krščanstvo religija in moralizem. Edina alternativa temu je, poleg nekaterih drugih svetovnih religij, pluralistični sekularizem. Od začetka pa ni bilo tako. Krščanstvo je bilo prepoznano kot »tertium quid«, torej kot nekaj čisto drugega.

Tukaj je najpomembnejša stvar, da so se na splošno ljudje, ki so upoštevali religijo, pohujševali nad Jezusom, tistim, odtujenim od izpolnjevanja verskih in moralnih pravil, pa se je zdel zanimiv in privlačen.  S tem se srečujemo  skozi novozavezne zapise o Jezusovem življenju. Kjerkoli sreča Jezus pobožno osebo in osebo, izobčeno iz seksualnih razlogov (npr. v Lk 7), ali pobožno osebo in rasnega izobčenca (npr. v  Jn 3 in 4), ali pobožno osebo in političnega izobčenca (npr. v Lk 19), je izobčena oseba tista, ki se z njim poveže, oseba vrste »starejšega brata« pa ne. Jezus govori uglednim verskim voditeljem: »Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo.« (Mt 21,31)

Jezusovo učenje je dosledno privlačilo neverne in pohujševalo biblijsko verujoče pobožne ljudi njegovega časa.  Vendar naše cerkve danes na splošno nimajo več tega efekta. Tiste vrste outsiderjev, ki jih je Jezus privlačil, sodobne cerkve ne privlačijo, celo tiste avantgardne ne. Pritegniti  skušamo konservativne, zapete, moralistične osebke. Razuzdani in razpuščeni, ali zlomljeni in marginalizirani se izogibajo cerkvi. To lahko pomeni le eno: če pridige naših pastorjev in praksa naših faranov nimajo istega učinka, kot ga je imel Jezus, potem ne oznanjamo istega sporočila, kot ga je Jezus. Če naše cerkve ne privlačijo mlajših bratov, potem bodo bolj polne starejših, kot bi si  želeli zamišljati.



Poslovenil: Dizma 

09. februar 2015

O metanju kamnov in sodbah










Kadar beremo Sveto pismo, je treba pri tem paziti na kontekst, v katerem je bilo kaj povedano.  Če nekatere misli iztrgamo iz celote, lahko dobimo nekaj, kar je v nasprotju s tistim, kakor so bile izvirno zamišljene. Ljudem, ki ne poznajo konteksta, se  zdi tak izrek celo nemoralen, ker navidez ščiti tiste, ki naredijo kak težji prestopek, oziroma ne razlikuje med težo posameznih prestopkov. Eden takih citatov je: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." (Jn 8,7b)

Če spravimo to Jezusovo  besedo iz njenega izvirnega konteksta, potem utegne biti res nemoralna. Toda šlo je za nekaj več: Jezus je zelo dobro poznal notranjost vsakega od obsojevalcev. Poleg tega pri stavku o metanju kamenja ne gre za moralistično ali pravno, ampak teološko izjavo.  Pa poglejmo! Jezus je ob drugi priložnosti rekel: "Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve." (Mt 15,19) Ali ne bi bilo zanimivo, če bi vse naše misli nek poseben aparat sproti snemal in jih istočasno predvajal na nekakšnem zaslonu, kjer bi jih vsi ljudje lahko videli?  Vsekakor bi bilo zanimivo za druge,  za osebo, katere misli bi se kazale javnosti, pa bi bilo sramotno. Seveda obstaja razlika med, na primer, krajo čokolade in pedofilskim dejanjem. Ampak razlika je taka, kot med tistim, ki ga ugrizne ena črna mamba in onim,  ki ga ugrizne  tisoč črnih mamb. Oba bosta umrla.  Greh je greh, pri grehu pa gre za teološko, ne pravno kategorijo, pravo namreč sodi in obsoja na podlagi teže kaznivega dejanja, kot je le-to videti na zunaj, z vsemi posledicami vred. 

Problematična zna biti  tudi dekontekstualizacija Jezusovega izreka: "Ne sodite, da ne boste sojeni!" (Mt 7,1) Mar to pomeni, da je vsako presojanje izjav in dejanj prepovedano? Naj torej ukinemo sodišča, češ, da  ne smemo soditi?  Sploh ne, kajti v nadaljevanju pravi: "Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: 'Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,' če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata." (ibid. 7, 3-5) Po domače temu rečemo: "Najprej pometi pred svojim pragom, potem pa pojdi pometat pred druge."   Kdor torej sodi bližnjega, mora poskrbeti, da najprej razčisti s smetmi pri sebi, šele nato naj se loti tuje nesnage.

Poglejmo si še en zanimiv primer: "Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: 'Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.'"  (Lk 13,1-3)  Ljudje velikokrat presojamo dejanja drugih ljudi, ne da bi se ozrli vase. Tudi v tem primeru velja: razčisti najprej pri sebi, nato pa razčiščuj pri drugih. 

Vsak bo odgovarjal za svoje grehe, za tuje pa v toliko, kolikor jih  pomaga povzročiti.  Apostol Pavel pravi: "Ni namreč nobene razlike:  saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu,"  (Rim 3,23b-25) na drugem mestu pa: "Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Rim 6,23) Odrešenje je Božji milostni dar, tega pa je lahko deležen vsak, kdor ga sprejme. Psalmist pravi: "Če boš pozoren na krivde, o GOSPOD, Gospod, kdo bo mogel obstati?" (Ps 130,3)  njegov kolega pa prosi: "Ne privedi k sodbi svojega služabnika, saj ni nihče, ki živi, pravičen pred tabo." (Ps 143,2) Že starozavezni očaki so se zavedali, da se s svojo lastno pravičnostjo ne morejo približati svetemu Bogu, kajti greh je greh, plačilo zanj pa je, kot sem že napisal, smrt. Vsi smo grešili in smo deležni telesne smrti, kdor ne sprejme Božjega milostnega daru, bo deležen tudi večne smrti in ločenosti od Boga.  Obsodba pogubljenih bo skladna s težo njihovih grehov, odrešeni pa  bodo deležni Božjega kraljestva samo  po milosti.

Si med odrešenimi? Si med tistimi, ki lahko rečejo o sebi: "Mi pa nismo med tistimi, ki bi odstopali in se tako pogubili, temveč med tistimi, ki verujejo in tako rešijo dušo?" (Heb 10,39)


07. februar 2015

Hudobni viničarji


Začel jim je govoriti v prilikah: "Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval. Ob določenem času je poslal k viničarjem služabnika, da bi dobil od njih del sadov iz vinograda. Ti pa so ga zgrabili, pretepli in odpravili praznih rok. Nato je poslal k njim drugega služabnika. Ranili so ga na glavi in ga zasramovali. Poslal je še enega in so ga ubili. Takó se je dogajalo še mnogim drugim: ene so pretepli, druge ubili. Imel je še enega, ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega in rekel: 'Mojega sina bodo spoštovali.' Tisti viničarji pa so govorili med seboj: 'Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in dediščina bo naša!' Zgrabili so ga, ubili in vrgli iz vinograda. Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim. 10 Ali niste brali tega Pisma:
Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,
je postal vogalni kamen.
11 Gospod je to naredil
in čudovito je v naših očeh."
12 In poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice. Spoznali so seveda, da je to priliko rekel proti njim. Pustili so ga torej in odšli. 
(Mr 12,1-12)

Zgornja prilika, ki jo je povedal Jezus, je bila namenjena verskim voditeljem tedanjega Izraela in je, podobno kot mnoge druge prilike, vzeta iz vsakdanjega življenja. Premožni domačini ali tujci, ki so bili lastniki vinogradov, so le-te pogosto dajali v najem viničarjem, sami pa so se ukvarjali z drugimi posli. Spori med predstavniki lastnikov zemlje ter najemniki so bili precej pogosti. Ključ za razumevanje zgodbe je v 12. vrstici, iz katere je razvidno, da so Jezusovi nasprotniki v njej videli obtožbo na svoj račun.

"Neki človek",  predstavlja Boga, vinograd pa izvoljeno izraelsko ljudstvo. Primerjavo Božjega ljudstva z vinogradom najdemo tudi pri Izaiju, ko na primer pravi: "Kajti hiša Izraelova je vinograd GOSPODA nad vojskami, Judovi možje so nasad njegovega veselja. Upal je, da bo pravica, pa glej, zatiranje, da bo pravičnost, pa glej, vpitje," (Iz 5,7) in Jeremiju: "Veliko pastirjev pustoši moj vinograd, mendrajo moj delež, spreminjajo moj ljubljeni delež v opustelo puščavo."  (Jer 12,10  Napraviti vinograd je bil v Jezusovem času kar precejšen podvig, saj je bilo treba najprej pripraviti zemljo, zasaditi trto, vinograd ograditi ter napraviti stolp in stiskalnico. Lastnik je nato pričakoval, da bi dobil svoj delež pridelka. Izrael je bil v tistem času Božji vinograd, kot ljudstvo je bil Božji predstavnik na zemlji. Bog je od ljudstva, ki ga je sam izvolil in zanj skrbel, upravičeno pričakoval sadove pravičnosti. Toda zadeva se je odvijala v nasprotju s pričakovanji: prvega služabnika, ki ga je poslal gospodar, so premikastili, drugega zasramovali in ranili, tretjega pa ubili. Služabniki predstavljajo v tej priliki starozavezne preroke, ki so bili mnogokrat nerazumljeni, zasramovani, pretepeni in umorjeni, kot je rečeno na tem mestu:  "Zato, glejte, pošiljam k vam preroke, modrece in pismouke. Nekatere od njih boste pobili in križali, druge boste bičali v svojih shodnicah in preganjali od mesta do mesta." (Mt 23, 24)  Za konec je gospodar vinograda poslal še svojega edinega, ljubljenega sina, ki  v priliki predstavlja Jezusa. Bodo vsaj tega spoštovali in mu dali, kar mu dolgujejo?  Niti najmanj! Najemniki so skovali drzno zaroto, bržkone misleč, da je gospodar umrl in da je zato prišel k njim njegov sin. Ker so si hoteli prilastiti vinograd, so sina preprosto umorili. Toda, pisano je: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel."  (Gal 6,7)  Kakor je gospodar vinograda na koncu prišel in pobil uporne viničarje in jim vzel vinograd, tako je tudi Bog pozneje vzel verskim voditeljem Izraela njihove posebne pravice in zadolžitve. Še več, tempelj je bil porušen, duhovniški establišment pa uničen. Skrb za Božje ljudstvo je prešla na druge. 

Jezus Kristus je "kamen, ki so ga zidarji zavrgli", a je postal vogalni kamen, resnična Skala, na kateri je utemeljeno Božje ljudstvo Nove zaveze (cf. 1Kor 10,4. 1Pt 2,8).  Odlomek Mr 12, 10b -12 je vzet iz Psalma 118,22-23, ki je že v tistem času veljal za mesijanski psalm, torej za psalm, ki govori o prihajajočem Mesiju. Zidarji v tem primeru predstavljajo Izraelove voditelje, ki so resničnega Mesija zavrgli in  razmišljali o tem, kako bi se ga znebili.  Poslušalci so ugotovili poanto pripovedi in ga skušali zgrabiti, toda bali so se ljudstva. Njegova ura tedaj še ni prišla (cf. Jn 7,30. 8,20).  

Jezus Kristus je prišel na svet, se rodil kot navaden človek, živel je brezgrešno življenje, bil zaradi naših prestopkov sodno umorjen  in bil obujen od mrtvih za naše opravičenje (cf. Rim 4,25). On je popoln Odrešenik. Kdor ga sprejme kot svojega Gospoda in Odrešenika, bo deležen večnega življenja,  kdor ga noče imeti za Odrešenika, ga bo imel na dan sodbe za Sodnika (cf. Jn 3,18).  


05. februar 2015

Ekstremizem in svoboda govora

Phillip Jensen je vzel za osnovo pričujočega duhovnega nagovora naslednji odlomek:

...vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa, ki je dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse nepostavnosti in nas zase očistil kot lastno ljudstvo, ki je vneto za dobra dela.                   (Tit 2,13b.14)

Poslušate ga lahko na naslednjih povezavah:




Trajanje: malo več kot 31 minut.


02. februar 2015

Arvo Pärt: Nunc dimittis


V slovenščini se to besedilo glasi takole:

ZDAJ ODPUŠČAŠ


Zdaj odpuščaš, Gospod, po svoji besedi 
svojega služabnika v miru; 
zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje, 
ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: 
luč v razsvetljenje poganov 
in slavo Izraela, tvojega ljudstva.  (Lk 2,29-32 EKU) 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. 
Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.


Besede (v rdečem) je izrekel starček Simeon, ko sta Jožef in Marija prinesla dečka Jezusa, kot prvorojenca,  v jeruzalemski tempelj, kakor je zahtevala Mojzesova postava. Celoten opis tega dogodka se nahaja v Lk 2,22-38

01. februar 2015

Vrata k milosti


Neuspeh pomeni glavna vrata do milosti. Milost pa je v tisti sobi, kjer ni obsodbe.

(Tullian Tchividjian)


Nerazumljeni Mesija

Odlomek v zgornjem videu je nastal na osnovi besedila iz Evangelija po Luku 4,16-30, kjer nam evangelist opisuje, kako so domačini v nazareški shodnici zavrnili Jezusa.

Vsak človek se rad vrača v kraje, kjer je preživljal otroštvo in mlada leta, ne glede na to, kako znani ali neznani, ugledni ali neugledni so ti kraji. Nekaj podobnega se je zgodilo Jezusu, ki je obiskal Nazaret, kraj, kjer je odraščal. Nazaret je bil precej neugleden kraj, bolj vas kot mesto. Njegov prihod v shodnico je bil dokaj obetaven. Ko je pokazal zanimanje, da bi ostalim bral iz Pisma, so mu dali v roke zvitek preroka Izaija. Odlomek iz Iz 61,1,2, ki ga po spominu, a smiselno pravilno, navaja sv. Luka, se v Hebrejski Bibliji glasi takole:
Duh Gospoda BOGA je nad menoj,
ker me je GOSPOD mazilil.
Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim,
da povežem strte v srcu,
da okličem jetnikom prostost,
zapornikom osvoboditev,
da oznanim leto GOSPODOVE milosti.
  
Izbrani odlomek je zagotovo ugajal poslušalcem, ni pa jim ugajala Jezusova  razlaga omenjene prerokbe, ko jim je razodel, da je On tisti, nad katerim se je uresničila Božja beseda, dana po preroku Izaiju. Lahko si mislimo, kako so reagirali: "Le kaj se ta dela in za kaj se ima  Jožefov sin? Tale da je Mesija?  Smešno, saj ga vsi poznamo že skoraj od malih nog. Pa o tisti njegovi materi se govori, da ga je imela z neznano osebo in je Jožef potem vse skupaj nekako pokril, da ne bi prišla sramota na dan. Ve se samo, da je ta mladi  tesar 'sin Marije, in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?'" (Mr 6,3)  On pa jim je odvrnil: 
Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. 25 Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, 26 toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. 27 Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána. (Lk 4,24-27)
To je sodu izbilo dno: "Kaj? Sedaj nam daje še neke tujce, pogane in pse za zgled? Res je, da so se spokorili, a vseeno bi lahko poiskal kak domač zgled, na primer kakega svetega rabina."  Kot nam pove nadaljevanje, so vsi v shodnici pobesneli, ga nagnali iz mesta in ga hoteli vreči v prepad. 

Le kaj jih je tako zmotilo? Bil je preveč vsakdanji, deloval jim je preveč profano. Prepričani so bili, da pravi Mesija ne more biti tak. Tudi danes se zdi Jezus mnogim preveč vsakdanji, da bi ga hoteli priznati za svojega Odrešenika.  Spet drugi skušajo to vsakdanjo,  človeško komponento prekriti, ali celo nadomestiti  z zapletenimi  ceremonijami in svojimi tradicijami ter jo na ta način "pozlatiti".  

Jezus Kristus je čisto "vsakdanji" Odrešenik. Če ne bi bil tak, ne bi mogel biti Odrešenik ljudi iz vseh ras, družbenih slojev, poklicev in kar je še takega. On nas srečuje v naših vsakdanjih potrebah, med katerimi je zares pomembna le ena, to je zveličanje  naše duše. Jezus je prišel na svet rešit grešnike, grešniki pa smo vsi ljudje (cf. 1Tim 1,15).  O namenu svojega prihoda v ta svet je povedal naslednje: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)

Ali veruješ vanj ali je On tudi zate še vedno nerazumljeni Mesija?