Post in dobrodelnost

Samo pepel

Post je danes spet v modi, a ne toliko iz duhovnih razlogov, ampak bolj iz zdravstvenih in lepotnih. V našem času je lepo, če si vitek in če pokaš od zdravja.  Seveda pa vitkost še ni jamstvo za to, da si zdrav, ampak to ni tema tega zapisa.  Tudi Jezus pričakuje od svojih učencev, da se bodo postili. Ni sicer rekel, da je  treba to početi ravno na pepelnično sredo in veliki petek, nič pa ni tudi narobe, če izberemo ravno ta dva dneva. Vsebina je pomembnejša od zunanje oblike. O postu je med drugim govoril tudi v svoji znameniti pridigi na gori: 

"Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. 17 Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. 18 Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil."  (Mt 6,16-18)

Avtor tega zapisa je bil pred davnimi leti strasten kadilec.  Naneslo je, da je    prvič obiskal Turčijo ravno v času ramazanskega posta. Omenjena država je bila tedaj bolj sekularna kot danes, toda bili so kraji, kjer so se ljudje strogo držali tradicij. V času posta muslimani od sončnega vzhoda do zahoda ne jedo, ne pijejo, ne kadijo in se odpovedujejo spolnosti. Ko sem v nekem mestu hodil s prižgano cigareto po bazarju, sem bil deležen različnih pogledov: od sovražnih, do takih bolj trpečih. Takšne trpeče izraze na obrazu so imeli bržkone tudi osebki, o katerih nam pripoveduje Jezus, vendar niso ostali le pri tem. Poleg tega so si mršili lase, mazali obraze s pepelom, nosili raševino in se javno razkazovali, tako da jih je lahko občudovala vsa okolica kot vzore prave pobožnosti. Toda v tem je bila tudi vsa vrednost njihovega posta: občudovanje sosedov je bilo plačilo, ki so ga bili deležni za zganjanje teatra.  Jezus je rekel, naj ob postu ne delamo cirkusa, ampak naj se na zunaj obnašamo povsem vsakdanje. Množica nas sicer ne bo občudovala, deležni pa bomo duhovnega blagoslova od našega nebeškega Očeta. 

Obstaja pa še en vidik posta, o katerem je govoril prerok Izaija. Gre za socialni vidik. Post je lahko sicer  koristna  reč, a je treba biti pri tem pozoren še na nekaj bolj pomembnega: 

"Mar je takšen post, ki sem ga izbral,

dan, ko človek pokori svojo dušo?

Da pripogibaš svojo glavo kakor loček

in ležiš na raševniku in pepelu?

Mar boš to razglašal za post

in za dan, ki je GOSPODU po volji?

6 Mar ni to post, kakršnega sem izbral:

da odpneš krivične spone

in razvežeš vezi jarma,

da odpustiš na svobodo zatirane

in zlomiš vsak jarem?

7 Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh

in pripelješ uboge brezdomce v hišo,

kadar vidiš nagega, da ga oblečeš,

in se ne potuhneš pred svojim rojakom?"                                                                                                                                    (Iz 55,5-7)

Bog po preroku Izaiju obsoja tiste, ki so se  postili, se valjali v prahu in pepelu ter spali na raševini, zraven pa zatirali šibkejše. Reševanje stiskanih in pomoč tistim, ki jo potrebujejo, torej lačnim, nagim in brezdomnim,  sta vredna več kot post. Brez njiju je vsak post jalov.  Pri dobrodelnosti pa obstaja tudi nevarnost, o kateri je govoril Jezus:

"Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih.2 Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. 3 Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. 4 Tako bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil." (Mt 6,1-4)

V Jezusovih časih se je redno dogajalo, da so različni ugledneži delili miloščino. Vsa stvar je bila videti takole: spredaj so imeli trobentače in glasnika, ki je vpil, da prihaja gospod Ta-pa-ta, in da deli miloščino. Reveži so prihajali bliže, da bi od gospoda Tega-pa-tega dobili kak novčič. Ves ta cirkus so opravičevali s tem, češ, reveži morajo vedeti, kdaj prihaja gospod Ta-pa-ta, ki deli miloščino. V resnici pa je šlo za samohvalo gospoda Tega-pa-tega in za to, da bi ljudje občudovali njegovo dobroto. Plačilo takega gospoda je bil lep občutek, ker so ga vsi videli in mu ploskali, kaj več ga pa najbrž niti ni zanimalo.  Resnično plačilo za dobrodelnost je, ko vidiš lačne nasičene, nage oblečene in tiste, brez strehe nad glavo, oskrbljene. 

Izogniti pa se je treba še eni nevarnosti, to je, da na skritem sami sebi čestitamo in se naslajamo nad  tem, kako smo dobri, duhovni ter zaslužni pred Bogom. Zato je Jezus rekel, naj naša levica ne ve, kaj daje desnica.