22. februar 2015

Tisti, ki ima oblast

Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki.    (Mr 1,22)                                                                                                                            Ta stavek je zapisal evangelist Marko v kontekstu opisa začetka Jezusove službe oznanjevanja in ozdravljanja, kraj dogajanja pa je  bila  sinagoga v Kafarnaumu, kamor je stopil Jezus neke sobote  in učil tamkaj zbrane. Prisotni so bili nadvse presenečeni, ko je iz nekoga izgnal nečistega duha:  "Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj:  'Kaj je to? Nov nauk z oblastjo!  Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.'" (Ibid. v. 27) 

Podobno kot verniki v Kafarnaumu so bili na koncu osupnjeni tudi tisti, ki so poslušali njegov govor na gori, o čemer nam pripoveduje  evangelist Matej:  "Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki." (Mt 7,28.29)

Kot že beseda pove, so bili pismouki strokovnjaki za postavo, tako zapisano, kot za "ustno izročilo" (cf. Mt 15,3 ss. Mr 7,3 ss.) danes bi temu rekli "stroka".  Ti ljudje so brskali po Tori, izročilu in drugih spisih in  proučevali komentarje  ter komentarje komentarjev teh spisov, ki so jih napisali razni slavni rabini, pri svojih izsledkih pa  se nikoli niso sklicevali nase, ampak na Mojzesa, na kakega predhodnega komentatorja ali na kak spis. Sklicevali so se torej na druge avtoritete, nikoli nase. Jezus pa se je skliceval na svojo avtoriteto. Njegov nastop je bil suveren. Ni čudno, da so mu ob neki priložnosti Judje očitali, da se dela Boga (cf. Jn 10,33).  Glede tega niso imeli  prav, kajti Jezus se ni delal Boga, on je Bog. Njemu se ni bilo treba sklicevati na druge avtoritete, kajti on sam je bil Avtoriteta. 

Zato pravi C. S Lewis:
"Pripravljen sem sprejeti Jezusa kot velikega nravstvenega učitelja, ne sprejemam pa njegove trditve, da je Bog" - prav to je tisto, česar ne bi smeli reči. Človek, ki je bil samo človek in je govoril reči, kakršne je govoril Jezus, namreč še malo ne bi bil velik učitelj, bil bi bodisi norec - kakor je norec kdo, ki trdi, da je skrknjeno jajce - ali pa sam peklenšček. Odločiti se torej morate. Ali je bil ta človek - in še vedno je - božji Sin ali pa norec, če ne še kaj hujšega. Lahko ga bodisi utišate, češ da ni pri pravi, pljuvate predenj ali ga ubijete kot demona - ali pa padete k njegovim nogam in ga imenujete Gospod Bog. Nikar pa nam ne solite pameti s svojim 'velikim učiteljem' in podobnimi neslanostmi. Ni nam zapustil te uganke. tega ni nameraval." *
On je sam sebe izpraznil, prevzel človeško naravo, postal podoben ljudem  (cf. Flp 2,7.8) in bil edino človeško bitje, ki ni nikoli grešilo. Živel je v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu. Pretrpel je sramotno smrt na križu in bil obujen od mrtvih, oziroma, kot pravi sv. Pavel: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Po milosti, ki jo prejmemo po veri vanj imamo večno življenje (cf. Ef 2,8.9). On je tisti, ki mu je bila resnično dana vsa oblast (cf. Mt 28,18)! 



*Zgodovina krščanstva (Ljubljana, Ognjišče - DZS 1992) S. 622.

Ni komentarjev: