31. marec 2015

Krščanstvo v petih odlomkih



V zgornjem videu, oziroma zvočnem posnetku,  nas pastor in profesor teologije dr. Rod Rosenbladt vodi skozi pet ključnih odlomkov Svetega pisma, v katerih je zajeto bistvo krščanske vere.

  1. "[S]aj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,23
  2. "Plačilo za greh je namreč smrt." (Rim 6,23)
  3. "Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki." (Rim 5,8)
  4.  "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9)
  5. "Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja. To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,12.13)

Video traja malo manj kot 23 minut. Zvočni posnetek in besedilo te predstavitve krščanske vere najdete tudi na spletni strani LIBERATE.



28. marec 2015

Cvetna nedelja

Ko je to povedal, se je napotil proti Jeruzalemu; hodil je spredaj. 29 Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev 30 in jima rekel: "Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! 31 Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: 'Gospod ga potrebuje.‹'" 32 Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. 33 Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: "Zakaj odvezujeta oslička?" 34 Rekla sta: "Gospod ga potrebuje." 35 In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. 36 Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot.

37 Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. 38 Govorili so:
"Blagoslovljen kralj,
ki prihaja v Gospodovem imenu!
V nebesih mir
in slava na višavah!"
39 Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: "Učitelj, pograjaj svoje učence." 40 In odvrnil jim je: "Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili."     (Lk 19,28-40)

Je že tako na tem svetu, da vsak človek in vsaka zadeva doživlja svoje vzpone in padce. Zelo podobno je bilo z  zemeljsko službo našega Gospoda. Vzemimo le en primer, na primer tistega iz Jn 6. Ko je Jezus nahranil množico s petimi hlebi in nekaj ribami, so ga hoteli postaviti za kralja. Ko jim je povedal nekaj življenjskih resnic, je  ostala pri njem od tiste silne množice le še peščica učencev. Če malo parafraziram Janeza, je prišel Jezus, Božji Sin, med svoje ljudi, v svojo lastnino, a njegovi ga niso sprejeli (cf. Jn 1,11). To se je kar naprej ponavljalo. 

Nekaj podobnega se je zgodilo, ob njegovem slavnostnem vstopu v Jeruzalem. Pred mestom ga je pričakala množica učencev, bržkone v pričakovanju takojšnjega nastopa Božjega kraljestva.  Ko je prijezdil na oslu, so mu polagali plašče na pot, s čimer so mu priznali vdanost kot vladarju. Drugi evangelisti  omenjajo tudi (palmove) veje, s katerimi so mu ljudje mahali in jih polagali  na pot. Videti je bilo kot triumf. Seveda so se tudi tu takoj našli  nepogrešljivi farizeji, ki jih je ves ta spektakel zmotil, še bolj pa jih je najbrž zmotilo omenjanje Tistega, ki prihaja v Gospodovem imenu (cf. Ps 118,26). zato so mu rekli, naj "umiri žogico" in pograja svoje preveč navdušene učence. Toda on je farizejem odgovoril z oblastjo, ki jo je imel kot So-stvarnik vesoljstva. Psalmist David je zapisal: "Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok." (Ps 19,2) Zato pravi Gospod, da bodo kamni vpili, če učenci umolknejo, kajti vse stvarstvo je tisto, ki oznanja njegovo slavo. Vprašanje je, kako so to razumeli farizeji. Če bi te njegove besede pravilno razumeli, zagotovo ne bi bili med tistimi, ki so čez nekaj dni Gospoda slave poslali v smrt. 

Temu dogodku so sledili mučni dnevi, ki so doživeli kulminacijo na dan, ko je bil naš Gospod predan v smrt. Triumfalnemu vstopu v Jeruzalem je sledila sramotna smrt na križu. Neka druga množica je vpila: "Križaj ga!"  So bili med tisto drugo množico tudi ljudje, ki so ga poveličevali ob prihodu v Jeruzalem? Možno je, vendar o tem  ne vemo nič določnega. Toda smrti na križu je sledil še večji triumf od tistega na cvetno nedeljo: vstajenje. To dejanje je bilo dokaz, da Jezusova smrt ni bila nesmiselna. Prinesla nam je odpuščanje grehov, njegovo vstajenje pa je dokaz, da je Jezus priskrbel popolno opravičenje vsem, ki vanj verujejo.

Ali veruješ vanj?


27. marec 2015

Romarji na poti naprej

Ker postaja naša kultura vedno bolj sekularizirana in krščanski veri sovražna, zlahka verjamemo, da smo prva generacija, ki se sooča s  to vrsto sveta (ta misel velja za tako imenovani zahodni svobodni svet, ki ni okusil česa podobnega s strani kakega totalitarnega režima, pri nas pa za mlajšo generacijo. Op. Diz.)  Toda zgodovina cerkve nam kaže, da temu ni ravno tako. Ljudje, kot Avguštin, puritanci in mnogi drugi, so se soočali s propadom kultur, preganjanjem in z raznimi dogodki, ki so grozili, da omajajo njihovo vero v Gospoda.  V vsakem primeru so se obrnili k Svetemu pismu, da bi se ob njem spomnili, da smo državljani nebes. 

Organizacija Ligonier Ministries je  letos pripravila konferenco pod naslovom Pilgrims in Progress. Predavatelji W. Robert Godfrey, Steven J. Lawson, R.C. Sproul ml. in Derek Thomas so govorili o tem, kaj pomeni biti  na našem zemeljskem romanju državljan nebeškega kraljestva. 


KLIKNI za povezavo do predavanj >>>



25. marec 2015

Gospodovo učlovečenje

"In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice."  (Jn 1,14)


"In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek."  (Nikejsko-carigrajska veroizpoved)

"Božji Sin je postal človek, da bi lahko ljudje postali Božji sinovi." (C. S. Lewis)



21. marec 2015

Zakaj je pomembno poznati Jezusa

"Ne poznate ne mene ne mojega Očeta. Če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta." (Jn 8,19b)

To so besede, ki jih je Jezus povedal farizejem, ki niso verovali vanj. Očitali so mu namreč, da on pričuje o sebi, in da zaradi tega njegovo pričevanje ni resnično. On jim je na to med drugim rekel: "Tudi v vaši postavi je zapisano, da je pričevanje dveh ljudi resnično. Jaz sem, ki pričujem o sebi, in Oče, ki me je poslal, pričuje o meni." (Jn 8,17.18) Nato so ga farizeji vprašali, kje je njegov Oče (cf. v. 19).  Jezusov odgovor na to vprašanje sem navedel kot iztočnico tega prispevka. 

Farizeji so bili nadvse pobožni ljudje, ki so vestno in vzorno izvrševali vse zapovedi, ki jim jih je nalagalo njihovo bogato izročilo, utemeljeno na Mojzesovi postavi. Kot taki so bili zagotovo prepričani, da poznajo Boga. Toda Jezus jim je rekel, da ga ne poznajo. Še več, povedal jim je tudi naslednje: "Jaz odhajam in iskali me boste, in umrli boste v svojem grehu. Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti." (Ibid. v. 21)  Oni, ki so tako vzorni in moralni, da bodo umrli v grehu? To jim nikakor ni šlo v račun. Najbrž so zato ta stavek enostavno odmislili in se osredotočili na naslednjega, ko so vprašali: "Si bo mar vzel življenje, da pravi: 'Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti.'" (ibid, v. 22) Tole je že videti malo cinično. Ljudje, ki imajo možgane oprane z religijo, ne vidijo svojih dejanskih duhovnih potreb. Zato je Jezus na drugem mestu tej vrsti ljudi rekel: "Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo." (Mt 21,31b) Seveda ne zato, ker so bili cestninarji in vlačuge, ampak, ker so verovali. Lažje  jim je bilo verovati, ker se niso zanašali na nobene svoje posebne kvalitete, ampak na Božjo milost. Jezus je nato rekel religioznim ljudem, s katerimi se je pogovarjal:  "Vi ste od spodaj, jaz pa sem od zgoraj. Vi ste od tega sveta, jaz pa nisem od tega sveta.  Zato sem vam rekel: 'Umrli boste v svojih grehih.'  Če namreč ne boste verovali, da jaz sem, boste umrli v svojih grehih." (Jn 8,23.24) Ljudje smo pozemska bitja in razmišljamo pozemsko. V bistvu smo vsi humanisti. Menimo, da zadostuje, da smo "dobri ljudje" (karkoli že to pomeni) in vse bo v redu. Jezusovi sogovorniki niso bili nič drugačni od nas. Toda Jezus jim je rekel, da bodo tisti, ki  ne bodo verovali, da je ON TISTI, KI JE (cf. 2Mz 3,14), umrli v svojih grehih in posledično pogubljeni. 

Obratno velja za tiste, ki verujejo vanj. Apostol Pavel je s tem v zvezi napisal: "Kajti po njem imamo oboji (kristjani iz poganstva in kristjani iz judovstva, op. Diz.) dostop k Očetu v enem Duhu." (Ef 2,18) Ker imamo ta dostop, ki nam ga je omogočil Kristus, moremo poznati nebeškega Očeta.  Tako preprosto je to. Sv Janez govori: "Kdor zanika Sina, tudi Očeta nima; kdor pa prizna Sina, ima tudi Očeta." (1Jn 2,23) K Očetu se lahko bližamo preko Sina. On je naš edini Srednik (cf. 1Tim 2,5).  Jezus pa je tudi rekel: "Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza." (Jn 3,36) Jezus ni rekel, da je dovolj biti "dober človek", kajti "biti dober človek" je nekaj, kar si mi domišljamo.  Zato pridne punce (in fantje!) ne pridejo v nebesa,  poredne punce (in fantje!)  pa res pridejo  povsod. Pridne punce in fantje se zanašajo nase (saj poznamo tisto geslo: "Verjemi vase in v svoje sposobnosti!"), med porednimi pa se najdejo taki, ki se  glede odrešenja zanašajo edino na Jezusa. Pridne punce in fante srečamo v religijah, le da religije ne rešujejo.  Religija (katerakoli) pravi: delaj to in to, trudi se in rešil se boš. Jezus pa pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

Zato je pomembno poznati Jezusa.


17. marec 2015

Postmodernizem, fašizem in cerkev



Gene Edward Veith ml. je avtor knjige Modern Fascism: The Threat to the Judeo-Christian Worldview. V pričujočem videu nam podaja  stvari, o katerih pripoveduje tudi v omenjeni knjigi.   Veith pravi, da je fašizem v naši sekularni postmoderni kulturi  še vedno živ, a ne nujno tam, kjer bi ga pričakovali v skladu s tistim, s čimer nas bombardirajo večinski mediji in tisti, ki stojijo za njimi.  

Gene Edward Veith ml. je predstojnik in profesor književnosti na Patrick Henry Collegeu v Purcellvillu v Virginiji, severozahodno od Washingtona. 

Video traja 1 uro in 7 minut. 


15. marec 2015

Vabilo na predavanje


Vabilo

V sredo, 18.03.2015 ob 19. uri vljudno vabljeni na predavanje 

Dr. Marka Kerševana

na temo

Protestantizem v času krize in kritike moderne družbe

Iztočnice:
Kako je protestantsko krščanstvo povezano z značilnostmi zahodnih modernih družb?
Pred kakšnimi izzivi je v času postmoderne kulture in krize/kritike modernega sveta?
Primerjava z drugimi usmeritvami v krščanstvu /katolištvo, pravoslavje/ in sodobni religioznosti.


Beseda o predavatelju: Predavatelj je eden najuglednejših religiologov pri nas.

.

Predavanje se bo odvijalo v Trubarjevi hiši literature, vhod iz Stritarjeve ulice 7.



Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar 


14. marec 2015

Kruh življenja in kar temu sledi

Jezusova pomnožitev kruha, opisana v Evangeliju po Janezu 6,1-14, je nadvse fascinirala tistih pet tisoč in več, ki so bili deležni zastonj hrane. Ti ljudje so bili trdno prepričani, da je Jezus "prerok, ki mora priti na svet." (Jn 6,14) Še več, v nadaljevanju so ga hoteli postaviti za kralja, a se jim je umaknil (Ibid. v. 15).

Naslednji dan so ga našli na drugi strani jezera in ga vprašali, kako je prišel čez (Ib. v. 25).  On pa jim je odkrito povedal resnico o motivu za njihovo navdušenje in o pravih prioritetah: "Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog. (Ib. vv. 26.27) Ali ne bi bilo lepo imeti kralja, ki bi iz nekaj malega živil  v trenutku naredil za celo prehrambeno industrijo hrane, in to zastonj? To je bila njihova prioriteta. On pa jih je spodbudil, naj delajo za jed, ki ostane za večnost in jim jo bo dal on sam. 

Nato so mu zastavili najbolj religiozno vprašanje, kar jih  more kdo postaviti: "Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?" (Ib. v. 28  Vsi religiozni ljudje, tudi taki, ki se imajo za kristjane, sprašujejo: "Kaj moram storiti, da pridem v večno življenje? Kaj moram delati, da dosežem nebeško kraljestvo?  On pa jim je odvrnil: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." (v. 29)  Vstopnica v Kraljestvo ni nobeno delo, naj si bo še tako dobro in plemenito, vstopnica v nebesa je zastonj, reče pa se ji milost, ki deluje preko vere (Ef 2,8). Nato so ga vprašali: "Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti." (Jn 6,30.31) Ti ljudje so bili res videti neverjetni: dan poprej so se dosita najedli kruha, tako, da ga je še ostalo in bili tako navdušeni, da so hoteli Jezusa postaviti za kralja, zdaj pa so naenkrat zahtevali znamenje, na primer nekaj takega, kot se je zgodilo v Mojzesovem času. Živo izkustvo torej še ni jamstvo za vero! Enako je pri ljudeh, ki pravijo: "Zakaj se mi Bog ne prikaže, da bi veroval?"  Tisti, ki bi se mu Bog prikazal, ne bi veroval, ampak bi videl. Vprašanje pa je, če bi sploh še kaj videl, saj se je  Bog sam predstavil  kot "ogenj, ki požira". (5Mz 4,24. Heb 12,29)  V nadaljevanju jim je Jezus spregovoril o kruhu, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje (Jn 6,33), kar je  pri množici zbudilo novo zanimanje, zato so mu rekli, naj jim da tega kruha (Ib. 6,34).  On pa jim je odvrnil:
"Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. 36 Toda rekel sem vam, da ste me celo videli, in vendar ne verujete. 37 Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, 38 kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. 39 Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. 40 Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan."                                                                                                                              (ibid. vv. 35-40)
Gledanje in vera sta dva različna pojma. Ti ljudje so gledali, videli čudež ter Jezusa in celo jedli, pa vseeno niso verovali. Vzrok njihove nevere najdemo v 37. vrstici, kjer pravi Jezus, da pride k njemu vse, kar mu da nebeški Oče. Znašli smo se torej na področju Božje suverene izvolitve. Nismo mi tisti, ki se odločamo za Boga, ampak je v principu on tisti, ki nas izvoli. Kogar Bog izvoli, najde pot k Jezusu in tudi pride k njemu. Takemu se tudi ni bati, da bi kdaj odpadel, saj je taka Očetova volja. Ko govori Jezus o tem, da je on kruh življenja, hoče povedati, da je on tisti, ki je zmožen zadovoljiti vse naše duhovne potrebe že na tem svetu, saj je on tisti, po katerem prejmemo odpuščanje  grehov, obenem pa  zagotavlja vernim dokončno stanovitnost, na  poslednji dan pa obuditev k vstajenju v življenje. 

Njegovim poslušalcem ni bila čisto nič všeč    njegova izjava, da je on kruh življenja in so začeli negodovati: "Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: 'Iz nebes sem prišel.'" (Ib. v. 42)  Razpoloženje ljudi je res nekaj najbolj nestanovitnega. Malo prej so ga hoteli imeti za kralja, zdaj pa so ga začeli omalovaževati zaradi njegovega porekla. Razlog za to je bilo njegovo sklicevanje na božanski izvor. Čudež pomnožitve kruha ni  njihovi veri prav nič pomagal. Jezus je v nadaljevanju še podkrepil tisto, kar je rekel dotlej, še bolj pa jih je razburila njegova naslednja  trditev:  "Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta." (Ibid. v. 51) Ta izjava se jim je zdela že malo preveč čudna. To pa zato, ker niso razumeli sporočila. Ampak o tem malo več pozneje. Nato pa jim  je Jezus rekel še nekaj bolj šokantnega, nekaj takega, česar niso več mogli prenesti: 
Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. 54 Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. 55 Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. 56 Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. 57 Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. 58 To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj. (Ibid. vv. 53-58)
V rimskokatoliški cerkvi bi tole komentirali kot dokaz, da se kruh pri maši res spremeni v dobesedno Jezusovo telo, vino pa v njegovo dobesedno kri. Ampak Jezus je hotel tu povedati nekaj drugega.  Ko je v 51. vrstici rekel, da je kruh njegovo meso, ki ga bo dal za življenje sveta, je napovedal svojo žrtveno smrt. Njegova smrt na križu je tista, po kateri prihaja za svet odpuščanje grehov. Njegovega mesa in njegove krvi ne moremo uživati drugače, kot v veri.  Verovati vanj pomeni prejeti odpuščanje grehov, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti." (Ef 1,7)  Seveda bi lahko šlo pri zgornjem besedilu tudi za aluzijo na zakrament Gospodove večerje, ampak uživanje samega zakramenta še ni nobeno jamstvo, da ima prejemnik v sebi res večno življenje. Milost lahko sprejmemo po veri, ne po jedenju in pitju. Iz nadaljnjega besedila (gl. v. 63)  je razvidno, da Jezus ni mislil dobesednega zauživanja njegovega telesa in krvi:
Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: "Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?" 61 Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: "To vam je v spotiko? 62 In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? 63 Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. 64 Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo." Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. 65 Govoril jim je: "Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta."  (Jn 6,60-65)
Veliko, pravzaprav večina njegovih učencev je bila ob njegovih besedah zgrožena. Niso namreč razumeli, kaj jim je hotel povedati, ker so  pri svojem razumevanju ostali na dobesednem nivoju. Zato je Jezus pojasnil da je duh tisti, ki oživlja, ter da meso nič ne koristi, in da so njegove besede duh in življenje. Jezusa se ne da sprejeti brez vere. Prav dobro je vedel, da nekateri ne verujejo, pa tudi to, kdo ga bo izdal. Ne gre torej za dobesedno uživanje Jezusovega telesa in krvi, ampak da lahko Jezusa "zaužijemo" le v veri in po njej. Vere pa nismo zmožni proizvajati sami iz sebe, ampak je od Očeta dana tistim, ki jih je on izvolil pred stvarjenjem sveta (Ef,1,4). Naš Gospod je zelo razločno povedal, kdo lahko pride k njemu. 

V nadaljevanju beremo, da je veliko učencev Jezusa zapustilo. Od "megacerkve" je ostalo dvanajst ljudi. Ko jih je vprašal, če mislijo tudi oni oditi, mu je Peter odgovoril: "Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo,da si ti Sveti, Božji." (Jn 6,68.69) Ostalo je zdravo jedro, torej tisti, ki so verovali. Toda tudi med temi je bil eden, za katerega je Jezus rekel, da je hudič (ibid. v. 70), s čimer je seveda mislil Juda Iškarijota (ib. v. 71). 

Na koncu torej lahko zaključimo:
  1. Božje "delo", ki vodi v življenje je vera.
  2. Počelo naše vere je Bog, ne mi sami ali naše izkustvo, četudi je konkretno.
  3. Bog nas je izvolil, ne mi sebe.
  4. Jezus Kristus je kruh, ki je prišel iz nebes, ta kruh pa "uživamo" po veri, kajti vera v njegovo popolno in na križu dokončano delo vodi v večno življenje.
  5. V besedilu ne gre za dobesedno uživanje Jezusovega mesa in krvi, kajti duh je tisti, ki oživlja.
  6. Jezus ni prišel ustanavljat megacerkva. V njegovem času so take doživele hiter osip. 
  7. Tudi v zdravem jedru cerkve se najde kak tujek.


12. marec 2015

Božja luč

Čut za Kristusovo lepoto je značilen za začetek sleherne odrešilne vere v življenju pravega spreobrnjenca. Ta čut je povsem drugačen od kakršnegakoli nedoločenega občutka, da te Kristus ljubi, ali da je umrl zate. Tovrstni megleni občutki sicer lahko povzročijo nekakšno ljubezen in radost, kajti oseba začuti hvaležnost, ker je ušla kazni za grehe. Dejstvo je, da ti občutki temeljijo na samoljubju, in nikakor na ljubezni do Kristusa. Žalostno je, da so mnogi ljudje zavedeni s to vrsto vere. Na drugi strani sproži že bežen pogled na Božjo slavo v obličju Jezusa Kristusa v srcu vrhunsko in pristno ljubezen do Boga. To se zgodi, ker ti božanska luč pokaže odlično lepoto Božje narave. Ljubezen, ki je na tem utemeljena, je daleč, daleč nad čemerkoli, kar prihaja od samoljubja in kar posedujejo tako demoni kot ljudje. Prava Božja ljubezen, ki prihaja z vidika Njegove lepote, povzroči v duši duhovno in sveto radost, radost v Bogu in čezmerno veselje v njem. Ne moremo se radovati v sebi, ampak edino v Bogu. Pogled na lepoto Božjih stvari bo sprožil resnično željo po njih. Ta želja se razlikuje od hrepenenja demonov, ki izhaja iz njihovega zavedanja obsojenosti, zaradi česar si želijo, da bi bilo drugače. Želje, ki izhajajo z vidika Kristusove lepote so naravno neposredne, enako kot dojenčkova želja po mleku. Ker so tovrstne želje povsem drugačne od onih drugih, njim nasprotnih, nam pomagajo ločevati pristna izkustva Božje milosti od krivih.

~Jonathan Edwards

Dostop do vira >>>      

Poslovenil: Dizma

10. marec 2015

Kje je problem?



"Če je tvoj največji problem izven tebe, potem res ne potrebuješ  milosti, rabiš le spremembo situacije ali odnosov.  Razumem, zakaj mnogi ljudje, ki se imajo za kristjane, niso navdušeni nad milostjo. Če misliš, da je tvoje okolje tvoj največji problem, potem ne ceniš milosti. Kadar pa spoznaš, da si ti svoj največji problem, boš proslavljal milost, ki te rešuje pred teboj samim."
 Paul David Tripp

08. marec 2015

Zakaj pa ne poper?

Pri včerajšnjem branju Svetega pisma mi je posebej "skočila pred oči" vrstica v Markovem evangeliju, kjer je Jezus rekel svojim učencem naslednje: "Sol je dobra. Če pa sol postane neslana, s čim jo boste popravili? Imejte sol v sebi in živite v miru med seboj!" (Mr 9,50)  Misel, ki se nanaša na sol, je izrazil tudi v Govoru na gori, kjer pravi: "Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo." (Mt 5,13) 

Spominjam se, da so nekaj let nazaj na nekem forumu skeptiki spraševali, zakaj ravno sol, in ne poper. Ker na tistem forumu nisem sodeloval, jim pač nisem odgovoril, čeprav je samo vprašanje čisto na mestu. Torej, zakaj rajši sol, ne pa poper?

Sol je eden najstarejših konzervansov, kar jih poznamo in je bila kot taka zelo znana tudi v Jezusovem času.  Zanimivo je, da tudi starozavezna postava zapoveduje uporabo soli pri daritvah: "Sleherni dar jedilne daritve osôli; ne daj, da bi na tvoji jedilni daritvi manjkala sol zaveze s tvojim Bogom; pri vsakem daru daruj sol!" (3Mz 2,13)  Sol marsikje uporabljajo za kropljenje mrliča, ker je tudi simbol  nerazpadljivosti in večnega življenja. Zanimivo, da sem to prvič videl kot otrok pred pogrebom nekoga iz daljnega sorodstva, ki je bil komunist. Ironično, saj komunisti ne verjamejo v večno življenje. 

Kakorkoli, Jezus pričakuje, da imamo kristjani v sebi sol in da smo posledično sol zemlje. Dejstvo je, da je družba podvržena določeni entropiji. V družbi ni konsenza glede tega, kar je prav in kar ni. Zakoni se spreminjajo v skladu z muhami tistih, ki imajo denar, moč in posledično oblast, zato se nima smisla preveč zanašati na to, da nas bodo ščitili človeške predpisi, deklaracije in podobno. Kar velja danes za narobe, lahko  jutri postane z določenim kvorumom prav. Homoseksualnost je bila še pred nekaj  leti "narobe", danes pa je postala nekaj, čemur svet in zakonodajalci ploskajo. Pedofilija je danes narobe, čez dvajset let jo bo morda svet, glede na trenutne trende, sprejel kot nekaj najbolj "normalnega", saj so vendar vse ljubezni enako lepe, kajne?  Kristus nam je dal nalogo, da delujemo kot  sol zemlje, torej kot konzervans, ki naj bi preprečeval trende, ki vodijo v destrukcijo. 

Kaj pa, če se sol pokvari in kako se lahko pokvari? V Jezusovem času so uporabljali sol, ki ni bila čista, ampak zmes natrijevega klorida in nekaterih netopnih mineralov. Lahko se je zgodilo, da se je  natrijev klorid iz take zmesi izpral in je ostal bel prah, ki je spominjal na sol, v resnici pa ni bil uporaben. Taka "sol" ni bila za nič drugega, kot da so jo vrgli proč. Enako je s kristjani, ki izgubijo "slanost", torej, ko pristanejo na drugačen "evangelij".  C. S.  Lewis je nekoč zapisal: "Kristjani, ki so največ storili za ta svet, so tisti, ki so največ razmišljali o prihodnjem svetu. Odkar so začeli kristjani manj razmišljati o prihodnjem svetu, so postali manj učinkoviti v tem. Meri na nebesa in dobil boš zemljo, meri na zemljo in dobil ne boš ničesar od obojega." Mnogi kristjani hočejo biti relevantni in  merijo na zemljo ter na zemeljsko kraljestvo. Relevantnost seveda vključuje čast in slavo v očeh sveta. Svet jih treplja in jim govori, kako v redu so, ker so tako "širokih misli in obzorij", in ker skupaj s svetom korakajo po široki poti, ki pa žal ne vodi v svetlo bodočnost, ampak v pogubo... 

Jezus Kristus ni prišel na svet, da bi bil relevanten, ampak kot zadnji služabnik in je končal kot zadnja smet tega sveta. Božje modrosti  "ni spoznal noben mogočnik tega sveta. Kajti ko bi jo spoznali, Gospoda veličastva pač ne bi križali." (1Kor 2,8) Tudi danes ga mogočniki tega sveta, kamor  štejemo tudi vplivno intelektualno smetano, ne spoznajo,  ne morejo pa ga več križati. Njegov evangelij nam pravi, da je živel popolno in brezgrešno življenje, umrl na križu za naše grehe, bil pokopan in z svojim vstajenjem dokazal, da moremo po njem in po veri vanj  zadobiti popolno opravičenje. 

Kristjan, ki živi v luči te vere, je zrnce soli, ki pomaga ohranjati ta svet. So morda oni drugi poper? Tega ne trdim, kajti gre za nekaj, česar Jezus nikoli ni rekel. 
   

Čestitke ob 8. marcu

Da, drage ženske, brez vas ne bi bilo nas. Zatorej, vse najboljše za vaš praznik! 



07. marec 2015

Luč sveta

Komentar k Jn 9

Dogodek, ki ga obravnava pričujoči odlomek, se vrti okrog ozdravljenja  človeka, ki se je rodil slep in ga je Jezus ozdravil njegove slepote. Ljudje tistega časa so bili na splošno prepričani, da zboliš, ali postaneš invalid, ker si grešil ti ali tvoji starši. Te vrste prepričanje mnogokje srečamo tudi dandanes. Ker ljudje zelo radi poskušamo poiskati vzroke za neko stvar,  je povsem razumljivo, da so učenci vprašali Jezusa: "Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?" (Jn 9,2)  Dobili so odgovor, ki ga bržkone niso pričakovali: "Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta." (Ibid. vv. 3-5) Ljudje vedno skušamo priti do dna stvarem, ki se dogajajo okrog nas ali v nas, kar ni samo po sebi nič narobe. Problem pa nastane, ker  pri tovrstnem rezoniranju velikokrat pridemo do napačnih zaključkov.  Bolezen, invalidnost,  trpljenje in nasploh zlo so stvari, na katere po navadi ne najdemo pravega odgovora. O tem se kahko zelo dobro poučimo iz  Jobove knjige. 

Jezus je učencem odgovoril, da ni grešil niti sleporojeni niti njegovi starši, temveč je slep zato, da se na njem razodenejo Božja dela. Naš Gospod je bil poslan na svet, da opravlja dela, ki mu jih je dal Oče.  Jezus je luč sveta, on se je razodel  kot "resnična luč,  ki razsvetljuje vsakega človeka". (Jn 1,9) V zgornjem kratkem Jezusovem sporočilu se kar trikrat pojavi nekaj v zvezi z delom: dela, delati. Je bila to morda aluzija na to, da se je dogodek odvijal na soboto, ko se ni smelo delati?  Mislim, da res. Jezusovim kritikom je šlo večkrat na živce, ker je ozdravljal na soboto. Ampak tokrat je ušpičil še nekaj hujšega, naredil je blato. Judom je, skladno z njihovim izročilom, ne toro,  ob sobotah prepovedano pljuvati na prah, ker se pri tem naredi blato. Pljuniti smejo na kamen ali skalo, nikakor pa ne na prah ali prst. Ampak Jezus je storil ravno to: pljunil je na prah in iz tega naredil blato, s katerim je sleporojenemu pomazal oči in ga poslal k vodnjaku Siloamu, naj si tam izmije blato. Ko je slepi to storil, je spregledal (ibid. vv. 6.7).

Ozdravljenje sleporojenega  je povzročilo val razburjenja. Nekateri so se nad dogodkom navduševali, spet drugi so bili jezni, ker so bili prepričani, da je to dejanje pomenilo kršitev zapovedi sobotnega počitka. Človeka so zaslišali farizeji, za njim tudi njegove starše. Starši so se bali povedati, kako je prišlo do ozdravljenja, ker je krajevna judovska skupnost sklenila, da izobči vsakogar, ki bi Jezusa priznal za Mesija. Slepega, ki je spregledal,  so nato farizeji še enkrat zaslišali. Zaslišanje, ki je sledilo, se mi zdi tako zanimivo, da ga navajam, kot je zapisano v evangeliju: 
Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: "Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik." 25 On pa je odgovoril: "Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim." 26 Tedaj so mu rekli: "Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?" 27 Odgovoril jim je: "Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?"  28 In ozmerjali so ga in mu rekli: "Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. 29 Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je." 30 Mož jim je odvrnil in rekel: "To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči. 31 Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in uresničuje njegovo voljo, tega usliši. 32 Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. 33 Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti." 34 Odgovorili so in mu rekli: "Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?" In vrgli so ga ven.     (Ibid. vv. 24-33)
                                                                                                                                 
Farizeji so morali biti ob tem ozdravljenju precej zmedeni, saj so očitno imeli Jezusa za grešnika, kakršnih Bog ne uslišuje. Ozdravljeni jim je odvrnil, da sicer ne ve, ali je Jezus grešnik, ve le, da je on po Jezusovi zaslugi ozdravel. Farizeji so se obnašali popolnoma zakrknjeno in niso hoteli priznati, kaj se je dejansko zgodilo. Ker niso imeli nobenega pametnega argumenta, da bi ovrgli očitno dejstvo, ki se je zgodilo, so uporabili argument moči in človeka vrgli ven. Dokaz, da ni nujno, da tisti, ki vidijo, tudi verujejo. Ti ljudje so bili tako zabubljeni v svojo religijo, da so bili slepi za vso stvarnost, okoli njih. 

Potem je Jezus poiskal tega človeka  in ozdravljeni je sprejel vero vanj. Jezus je nato rekel: "Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo." (Ib. v. 39) S tem ni mislil dobesednega videnja in dobesedne slepote, ampak slepoto, ki je hujša od telesne slepote: duhovno slepoto. Nekateri farizeji, ki so bili pri njem in so ugotovili, o čem govori Gospod, so ga vprašali: "Smo morda tudi mi slepi?" (Ib. v. 40) On pa jim je odvrnil: "Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: 'Vidimo,' vaš greh ostane." (Ibid. v. 41) Videli so, a očitno niso verovali, so se pa hvalili s tem, da vidijo. Religija ne zaslepljuje nič manj kot brezboštvo.

Jezus Kristus je luč sveta. Sv. Pavel je  zapisal:  "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz."  (1Tim 1,15)  Jezus pa pravi na drugem mestu   laodikejski cerkvi: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Raz 3,20)  Si že zaslišal/a njegov glas? 



Zasluge in evangelij







05. marec 2015

Tisto, česar Jezus nikoli ni rekel (4)


Jezus tega res nikoli ni rekel, se pa zdi tale ideja "čisto kul" tako imenovanim liberalnim teologom. 



Teorija spola - Pranje možganov



Norveški film Heralda Eia o teoriji spola, ki jasno razkrinka trhle neznanstvene temelje zagovornike teorije spola, ko jo postavimo ob bok znanosti. Na podlagi tega filma je Norveška vlada ukinila financiranje nordijskemu inštitutu za spol, ki je promoviral teorijo spola in ta je posledično prenehal z delovanjem.
********
Video traja malo manj kot 39 minut. 


Ena o farizejstvu





03. marec 2015

Janez Zlatoust o kristjanovi drži

Naučen sem, da trpim preganjanje, ne  da preganjam; da sem zatiran, ne da zatiram. Tako je tudi Gospod Kristus zmagoval: ni križal, ampak je bil križan, ni zadajal udarcev, ampak je udarce sprejemal. 


01. marec 2015

Evangelij za vse

Jezus ji je rekel: "Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. 22 Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. 23 Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. 24 Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici."
(Jn 4,21-24)

Samarija ni bila območje, kamor bi zahajali Judje. Še več, Judje niso hoteli imeti nobenega opravka s Samarijani, ki so bili v etničnem pogledu mešanica starih Izraelcev in mezopotamskih priseljencev, ki jih je po zlomu severnega kraljestva Izrael tjakaj poslal  asirski kralj. Imeli so svojo Toro in bili za Jude obredno nečisti.

Jezus se je ob neki priložnosti znašel na poti iz Judeje v Galilejo (cf. Jn 4,3). Ni se odločil za daljšo pot, po kateri bi lahko obšel Samarijo, ampak je šel po bližnjici. Pismo pravi: "Moral je iti skozi Samarijo." (Jn 4,4)  V kakšnem smislu je moral iti tam skozi? Glede na to, da je obstajala tudi druga pot, ni moral iti ravno tam. Bolj logična razlaga je, da je bil ta "moral" rezultat suverene in previdnostne Božje volje.

Ko je prišel v kraj Sihár (verjetno današnji Nablus), se je ustavil pri Jakobovem studencu (cf. ib. v. 5).  Tedaj je prišla tja zajemat vode neka Samarijanka, Jezus pa ji je rekel: "Daj mi piti!" (ib. v. 7) Žensko je skoraj kap, kajti noben Jud ne bi prosil Samarijana (pa še ženske povrhu) za kozarec vode, saj bi se s tem obredno onečistil!  Iz tega se je nato razvil nadvse zanimiv dialog. Žena je odgovorila: "Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?" (ibid. v. 9) Res je, nobene  za Juda versko opravičljive logike ni bilo v tej Jezusovi zahtevi. Ji je pa zato  Jezus podal zelo nenavaden odgovor: "Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: 'Daj mi piti,' bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode." (ib. v. 10)  Le o kakšni živi vodi je govoril, ko pa revež niti do navadne vode ni mogel priti? "Uf," si je najbrž mislila ženska, "Še ena nelogičnost!" in mu ironično odvrnila: "Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo?  Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?" (ib. vv. 11.12) Res je, le od kod temu človeku živa voda? Le za koga se ima? Je mar večji kot očak Jakob, začetnik Izraelovega rodu, ki je ta vodnjak namenil svojemu sinu Jožefu ter njegovemu rodu?  Konec koncev je bila tudi Samarijanka Jakobova potomka, česar se je tudi zavedala.  Toda Jezus je ostal še naprej skrivnosten: "Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen.  Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje." (ib. vv. 13.14)  Ženska je še naprej ostala nejeverna in mu je, ne brez ironije dejala: "Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat." (ib. vv. 15) Najbrž je hotela reči: "Če že govoriš, da imaš nekje skrito tisto živo vodo, pridi z njo na plan in mi jo daj, da se mi ne bo več treba mučiti in dan za dnem vlačiti polnih vrčev s tega studenca!"  Jezus pa je preobrnil pogovor v drugo smer: "Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!" (ib. v. 16) Ženska mu je prostodušno in po pravici povedala: "Nimam moža." (ib. v. 17a) Nato ji je Jezus razkril resnico o njenem zasebnem življenju: "Dobro si rekla: 'Nimam moža'; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala." (ib. vv. 17b.18)  Uf, kakšna nerodna reč, saj so prišla na plan neprijetna dejstva, ki so bremenila žensko, poleg tega je ta žejni Jud očitno prerok, zato pa je tokrat skušala žena preusmeriti pogovor  na popolnoma drugo tematiko, tako bolj "duhovno": "Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu." (ib. vv. 19.20) Ženska je pravilno ugotovila, da ima opravka z neke vrste prerokom, nato pa je z moralnega področja, kamor jo je prizemljil Jezus (postava!),  v pogovoru preskočila na ceremonialno področje, kjer sta način in oblika čaščenja pomembnejši od vsebine. Toda Jezus je šel mimo tega in ji  povedal, da prihaja ura, ko ne bodo več častili  Boga izključno na tem ali onem, pravem ali napačnem   mestu. Res je sicer, da je bilo judovsko čaščenje tisto pravo, pa tudi odrešenje prihaja od Judov.  Celotno Pismo Stare zaveze, ki govori o odrešenju, prihaja od Judov, pa tudi Mesija je izšel iz judovskega ljudstva, ne iz samarijanskega. Toda Jezus je tudi rekel: "Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče." (ibid. v. 23) S tem je ženi oznanil začetek nove dobe, ki je nastopila s prihodom Kristusa - Mesija. Ženi se je začelo svitati, a še vedno ni v polnosti doumela, kaj ji je povedal Gospod: "Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil." (ib. v. 25) Tedaj se ji je Jezus do konca razodel:   "Jaz sem, ki govorim s teboj." (v. 26)  Žena je odložila vrč in šla veselo povedat v mesto: "Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?" (ib. v. 29) Mnogi meščani  so šli za ženo, nekateri so začeli verovati vanj že zaradi ženinih besed (cf. ib. 39). Prosili so ga, naj ostane pri njih, in je ostal dva dni ter jim govoril. Število vanj verujočih  se je  povečalo, nekateri pa so na koncu rekli ženi: "Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta." (ibid. v. 42)

Zgodba samarijanske žene in njenih rojakov se je potem še velikokrat ponovila. Pristno srečanje z Jezusom nikogar ne pusti hladnega. V svojem naravnem stanju sicer bežimo pred njim, pri čemer znamo biti začudeni: "Zakaj se ukvarjaš z mano?", ironični: "Le od kod temu živa voda?", morda celo sarkastični; takoj ko nam pokaže naš greh, hitro zamenjamo področje: "Ah, le zakaj je treba Boga častiti na ta način? Kaj pa ubogi črnčki v Afriki? Le zakaj je toliko trpljenja v svetu?" Vse to so zanimiva vprašanja, ne dajo pa nam nobenega odgovora na našo lastno potrebo po odpuščanju grehov in po odrešitvi duše. Jezus je tisti, ki rešuje, a pri tem ne moralizira: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15)  To je spoznala samarijanska žena, to so spoznali njeni rojaki.

Imaš tudi ti to spoznanje?

Evangelij ni le za Jude, je tudi za Samarijane ter za vse narode in ljudstva sveta. Jezus pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)


Dostop do opisa dogodka v SP >>>