14. marec 2015

Kruh življenja in kar temu sledi

Jezusova pomnožitev kruha, opisana v Evangeliju po Janezu 6,1-14, je nadvse fascinirala tistih pet tisoč in več, ki so bili deležni zastonj hrane. Ti ljudje so bili trdno prepričani, da je Jezus "prerok, ki mora priti na svet." (Jn 6,14) Še več, v nadaljevanju so ga hoteli postaviti za kralja, a se jim je umaknil (Ibid. v. 15).

Naslednji dan so ga našli na drugi strani jezera in ga vprašali, kako je prišel čez (Ib. v. 25).  On pa jim je odkrito povedal resnico o motivu za njihovo navdušenje in o pravih prioritetah: "Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog. (Ib. vv. 26.27) Ali ne bi bilo lepo imeti kralja, ki bi iz nekaj malega živil  v trenutku naredil za celo prehrambeno industrijo hrane, in to zastonj? To je bila njihova prioriteta. On pa jih je spodbudil, naj delajo za jed, ki ostane za večnost in jim jo bo dal on sam. 

Nato so mu zastavili najbolj religiozno vprašanje, kar jih  more kdo postaviti: "Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?" (Ib. v. 28  Vsi religiozni ljudje, tudi taki, ki se imajo za kristjane, sprašujejo: "Kaj moram storiti, da pridem v večno življenje? Kaj moram delati, da dosežem nebeško kraljestvo?  On pa jim je odvrnil: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." (v. 29)  Vstopnica v Kraljestvo ni nobeno delo, naj si bo še tako dobro in plemenito, vstopnica v nebesa je zastonj, reče pa se ji milost, ki deluje preko vere (Ef 2,8). Nato so ga vprašali: "Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti." (Jn 6,30.31) Ti ljudje so bili res videti neverjetni: dan poprej so se dosita najedli kruha, tako, da ga je še ostalo in bili tako navdušeni, da so hoteli Jezusa postaviti za kralja, zdaj pa so naenkrat zahtevali znamenje, na primer nekaj takega, kot se je zgodilo v Mojzesovem času. Živo izkustvo torej še ni jamstvo za vero! Enako je pri ljudeh, ki pravijo: "Zakaj se mi Bog ne prikaže, da bi veroval?"  Tisti, ki bi se mu Bog prikazal, ne bi veroval, ampak bi videl. Vprašanje pa je, če bi sploh še kaj videl, saj se je  Bog sam predstavil  kot "ogenj, ki požira". (5Mz 4,24. Heb 12,29)  V nadaljevanju jim je Jezus spregovoril o kruhu, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje (Jn 6,33), kar je  pri množici zbudilo novo zanimanje, zato so mu rekli, naj jim da tega kruha (Ib. 6,34).  On pa jim je odvrnil:
"Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. 36 Toda rekel sem vam, da ste me celo videli, in vendar ne verujete. 37 Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, 38 kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. 39 Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. 40 Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan."                                                                                                                              (ibid. vv. 35-40)
Gledanje in vera sta dva različna pojma. Ti ljudje so gledali, videli čudež ter Jezusa in celo jedli, pa vseeno niso verovali. Vzrok njihove nevere najdemo v 37. vrstici, kjer pravi Jezus, da pride k njemu vse, kar mu da nebeški Oče. Znašli smo se torej na področju Božje suverene izvolitve. Nismo mi tisti, ki se odločamo za Boga, ampak je v principu on tisti, ki nas izvoli. Kogar Bog izvoli, najde pot k Jezusu in tudi pride k njemu. Takemu se tudi ni bati, da bi kdaj odpadel, saj je taka Očetova volja. Ko govori Jezus o tem, da je on kruh življenja, hoče povedati, da je on tisti, ki je zmožen zadovoljiti vse naše duhovne potrebe že na tem svetu, saj je on tisti, po katerem prejmemo odpuščanje  grehov, obenem pa  zagotavlja vernim dokončno stanovitnost, na  poslednji dan pa obuditev k vstajenju v življenje. 

Njegovim poslušalcem ni bila čisto nič všeč    njegova izjava, da je on kruh življenja in so začeli negodovati: "Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: 'Iz nebes sem prišel.'" (Ib. v. 42)  Razpoloženje ljudi je res nekaj najbolj nestanovitnega. Malo prej so ga hoteli imeti za kralja, zdaj pa so ga začeli omalovaževati zaradi njegovega porekla. Razlog za to je bilo njegovo sklicevanje na božanski izvor. Čudež pomnožitve kruha ni  njihovi veri prav nič pomagal. Jezus je v nadaljevanju še podkrepil tisto, kar je rekel dotlej, še bolj pa jih je razburila njegova naslednja  trditev:  "Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta." (Ibid. v. 51) Ta izjava se jim je zdela že malo preveč čudna. To pa zato, ker niso razumeli sporočila. Ampak o tem malo več pozneje. Nato pa jim  je Jezus rekel še nekaj bolj šokantnega, nekaj takega, česar niso več mogli prenesti: 
Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. 54 Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. 55 Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. 56 Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. 57 Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. 58 To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj. (Ibid. vv. 53-58)
V rimskokatoliški cerkvi bi tole komentirali kot dokaz, da se kruh pri maši res spremeni v dobesedno Jezusovo telo, vino pa v njegovo dobesedno kri. Ampak Jezus je hotel tu povedati nekaj drugega.  Ko je v 51. vrstici rekel, da je kruh njegovo meso, ki ga bo dal za življenje sveta, je napovedal svojo žrtveno smrt. Njegova smrt na križu je tista, po kateri prihaja za svet odpuščanje grehov. Njegovega mesa in njegove krvi ne moremo uživati drugače, kot v veri.  Verovati vanj pomeni prejeti odpuščanje grehov, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti." (Ef 1,7)  Seveda bi lahko šlo pri zgornjem besedilu tudi za aluzijo na zakrament Gospodove večerje, ampak uživanje samega zakramenta še ni nobeno jamstvo, da ima prejemnik v sebi res večno življenje. Milost lahko sprejmemo po veri, ne po jedenju in pitju. Iz nadaljnjega besedila (gl. v. 63)  je razvidno, da Jezus ni mislil dobesednega zauživanja njegovega telesa in krvi:
Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: "Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?" 61 Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: "To vam je v spotiko? 62 In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? 63 Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. 64 Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo." Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. 65 Govoril jim je: "Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta."  (Jn 6,60-65)
Veliko, pravzaprav večina njegovih učencev je bila ob njegovih besedah zgrožena. Niso namreč razumeli, kaj jim je hotel povedati, ker so  pri svojem razumevanju ostali na dobesednem nivoju. Zato je Jezus pojasnil da je duh tisti, ki oživlja, ter da meso nič ne koristi, in da so njegove besede duh in življenje. Jezusa se ne da sprejeti brez vere. Prav dobro je vedel, da nekateri ne verujejo, pa tudi to, kdo ga bo izdal. Ne gre torej za dobesedno uživanje Jezusovega telesa in krvi, ampak da lahko Jezusa "zaužijemo" le v veri in po njej. Vere pa nismo zmožni proizvajati sami iz sebe, ampak je od Očeta dana tistim, ki jih je on izvolil pred stvarjenjem sveta (Ef,1,4). Naš Gospod je zelo razločno povedal, kdo lahko pride k njemu. 

V nadaljevanju beremo, da je veliko učencev Jezusa zapustilo. Od "megacerkve" je ostalo dvanajst ljudi. Ko jih je vprašal, če mislijo tudi oni oditi, mu je Peter odgovoril: "Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo,da si ti Sveti, Božji." (Jn 6,68.69) Ostalo je zdravo jedro, torej tisti, ki so verovali. Toda tudi med temi je bil eden, za katerega je Jezus rekel, da je hudič (ibid. v. 70), s čimer je seveda mislil Juda Iškarijota (ib. v. 71). 

Na koncu torej lahko zaključimo:
  1. Božje "delo", ki vodi v življenje je vera.
  2. Počelo naše vere je Bog, ne mi sami ali naše izkustvo, četudi je konkretno.
  3. Bog nas je izvolil, ne mi sebe.
  4. Jezus Kristus je kruh, ki je prišel iz nebes, ta kruh pa "uživamo" po veri, kajti vera v njegovo popolno in na križu dokončano delo vodi v večno življenje.
  5. V besedilu ne gre za dobesedno uživanje Jezusovega mesa in krvi, kajti duh je tisti, ki oživlja.
  6. Jezus ni prišel ustanavljat megacerkva. V njegovem času so take doživele hiter osip. 
  7. Tudi v zdravem jedru cerkve se najde kak tujek.


Ni komentarjev: