07. marec 2015

Luč sveta

Komentar k Jn 9

Dogodek, ki ga obravnava pričujoči odlomek, se vrti okrog ozdravljenja  človeka, ki se je rodil slep in ga je Jezus ozdravil njegove slepote. Ljudje tistega časa so bili na splošno prepričani, da zboliš, ali postaneš invalid, ker si grešil ti ali tvoji starši. Te vrste prepričanje mnogokje srečamo tudi dandanes. Ker ljudje zelo radi poskušamo poiskati vzroke za neko stvar,  je povsem razumljivo, da so učenci vprašali Jezusa: "Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?" (Jn 9,2)  Dobili so odgovor, ki ga bržkone niso pričakovali: "Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta." (Ibid. vv. 3-5) Ljudje vedno skušamo priti do dna stvarem, ki se dogajajo okrog nas ali v nas, kar ni samo po sebi nič narobe. Problem pa nastane, ker  pri tovrstnem rezoniranju velikokrat pridemo do napačnih zaključkov.  Bolezen, invalidnost,  trpljenje in nasploh zlo so stvari, na katere po navadi ne najdemo pravega odgovora. O tem se kahko zelo dobro poučimo iz  Jobove knjige. 

Jezus je učencem odgovoril, da ni grešil niti sleporojeni niti njegovi starši, temveč je slep zato, da se na njem razodenejo Božja dela. Naš Gospod je bil poslan na svet, da opravlja dela, ki mu jih je dal Oče.  Jezus je luč sveta, on se je razodel  kot "resnična luč,  ki razsvetljuje vsakega človeka". (Jn 1,9) V zgornjem kratkem Jezusovem sporočilu se kar trikrat pojavi nekaj v zvezi z delom: dela, delati. Je bila to morda aluzija na to, da se je dogodek odvijal na soboto, ko se ni smelo delati?  Mislim, da res. Jezusovim kritikom je šlo večkrat na živce, ker je ozdravljal na soboto. Ampak tokrat je ušpičil še nekaj hujšega, naredil je blato. Judom je, skladno z njihovim izročilom, ne toro,  ob sobotah prepovedano pljuvati na prah, ker se pri tem naredi blato. Pljuniti smejo na kamen ali skalo, nikakor pa ne na prah ali prst. Ampak Jezus je storil ravno to: pljunil je na prah in iz tega naredil blato, s katerim je sleporojenemu pomazal oči in ga poslal k vodnjaku Siloamu, naj si tam izmije blato. Ko je slepi to storil, je spregledal (ibid. vv. 6.7).

Ozdravljenje sleporojenega  je povzročilo val razburjenja. Nekateri so se nad dogodkom navduševali, spet drugi so bili jezni, ker so bili prepričani, da je to dejanje pomenilo kršitev zapovedi sobotnega počitka. Človeka so zaslišali farizeji, za njim tudi njegove starše. Starši so se bali povedati, kako je prišlo do ozdravljenja, ker je krajevna judovska skupnost sklenila, da izobči vsakogar, ki bi Jezusa priznal za Mesija. Slepega, ki je spregledal,  so nato farizeji še enkrat zaslišali. Zaslišanje, ki je sledilo, se mi zdi tako zanimivo, da ga navajam, kot je zapisano v evangeliju: 
Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: "Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik." 25 On pa je odgovoril: "Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim." 26 Tedaj so mu rekli: "Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?" 27 Odgovoril jim je: "Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?"  28 In ozmerjali so ga in mu rekli: "Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. 29 Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je." 30 Mož jim je odvrnil in rekel: "To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči. 31 Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in uresničuje njegovo voljo, tega usliši. 32 Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. 33 Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti." 34 Odgovorili so in mu rekli: "Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?" In vrgli so ga ven.     (Ibid. vv. 24-33)
                                                                                                                                 
Farizeji so morali biti ob tem ozdravljenju precej zmedeni, saj so očitno imeli Jezusa za grešnika, kakršnih Bog ne uslišuje. Ozdravljeni jim je odvrnil, da sicer ne ve, ali je Jezus grešnik, ve le, da je on po Jezusovi zaslugi ozdravel. Farizeji so se obnašali popolnoma zakrknjeno in niso hoteli priznati, kaj se je dejansko zgodilo. Ker niso imeli nobenega pametnega argumenta, da bi ovrgli očitno dejstvo, ki se je zgodilo, so uporabili argument moči in človeka vrgli ven. Dokaz, da ni nujno, da tisti, ki vidijo, tudi verujejo. Ti ljudje so bili tako zabubljeni v svojo religijo, da so bili slepi za vso stvarnost, okoli njih. 

Potem je Jezus poiskal tega človeka  in ozdravljeni je sprejel vero vanj. Jezus je nato rekel: "Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo." (Ib. v. 39) S tem ni mislil dobesednega videnja in dobesedne slepote, ampak slepoto, ki je hujša od telesne slepote: duhovno slepoto. Nekateri farizeji, ki so bili pri njem in so ugotovili, o čem govori Gospod, so ga vprašali: "Smo morda tudi mi slepi?" (Ib. v. 40) On pa jim je odvrnil: "Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: 'Vidimo,' vaš greh ostane." (Ibid. v. 41) Videli so, a očitno niso verovali, so se pa hvalili s tem, da vidijo. Religija ne zaslepljuje nič manj kot brezboštvo.

Jezus Kristus je luč sveta. Sv. Pavel je  zapisal:  "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz."  (1Tim 1,15)  Jezus pa pravi na drugem mestu   laodikejski cerkvi: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Raz 3,20)  Si že zaslišal/a njegov glas? 



Ni komentarjev: