28/04/2015

Kdo bi hotel takega Boga?

Najbolj tehten argument tistim, ki trdijo, da je človek ustvaril Boga, je mogoče ta, naj proučijo značaj in naravo Boga, kot se razodeva v Svetem pismu. Če bi ustvarjali svojega Boga, bi mar ustvarili takega z absolutno zahtevo po pravičnosti, služenju in samožrtvovanju,  kot ga najdemo v bibličnih besedilih (ali, kot je nekdo rekel: »Mojzes ni prišel z gore z desetimi predlogi!«)?  Bi judovska vladajoča elita skovala izjavo, kot je tale: »Zavzemal se je za pravico stiskanih in ubogih… To se pravi poznati mene!« Bi si pobožni novozavezni verski voditelji naredili Boga,  ki bi jih obsojal zaradi njihove lastne hinavščine? Ali bi kak, četudi goreč učenec, iznašel Mesija, ki bi svoje privržence pozval, naj vse prodajo, dobiček pa razdelijo ubogim ter mu sledijo, če treba, tudi v smrt? Skeptik, ki verjame, da so svetopisemski človeški pisci skonstruirali svojega Boga iz lastnih psiholoških potreb, ni skrbno prebral Svetega pisma.  
 (Charles Colson)


(Poslovenil: Dizma)


26/04/2015

Sad za večnost

Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. 24 Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. 25 Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. 26 Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.  (Jn 12,23b-26)


V Božjem kraljestvu so stvari velikokrat popolnoma drugače postavljene, kot v svetu. Kar je v svetu na vrhu, zna biti pri Bogu na dnu in obratno. Toda tudi pri tem obstaja določena logika, ki je ne smemo spregledati.

Pšenično zrno, ki leži nekje samo, ali pa je skupaj z drugimi zrni  v žitnici, se ne more pomnožiti, ampak ostane samo. Če damo to zrno v zemljo, bo samo na nek način "umrlo", kar v resnici pomeni, da bo  vzkalilo in zraslo bo še več zrn.  O tem pripoveduje Jezus v zgornjem odlomku.  On je bil poveličan na ta način, da je umrl za naše grehe. Ta smrt je obrodila veliko sadu, kajti tistim, ki verujejo vanj, so grehi odpuščeni. Sadove pa prinaša tudi njegovo vstajenje, saj nam zagotavlja, da smo opravičeni našega greha.

Kdor je zadovoljen sam s sabo in s svojim življenjem, ne bo dosegel opravičenja, ampak  bo  na koncu življenje  izgubil in bo deležen večnega pogubljenja. Kdor je s sabo in svojim življenjem radikalno nezadovoljen, bo odšel k Odrešeniku po večno življenje. Tak bo umrl staremu jazu in bo obrodil sadove za večnost. Toda, kdor hodi za Kristusom, mora pričakovati, da se mu lahko pripetijo tudi zelo hude stvari, kajti, kjer je Kristus, tam bo njegov služabnik.  Zato je apostol Peter napisal: "Ljubi, ne čudite se požaru, ki prihaja nad vas, da vas preizkusi, kakor  da bi se vam dogajalo kaj nenavadnega. Nasprotno, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo. Blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh." (1Pt 4,12-15) Ne vemo, o čem točno o kakšnem požaru je govoril Peter, ali gre za metaforo, ali za konkreten primer, ko je dal Neron iz kristjanov delati žive bakle.

Tudi danes so marsikje po svetu kristjani deležni podobnih stvari, o katerih pripoveduje apostol Peter, kar ni nič nenavadnega. Naj navedem le nekaj primerov: Severna Koreja,  islamski svet, Indija, šikaniranje na Kitajskem in še bi lahko naštevali. Vprašanje je, koliko smo še varni v tako imenovanem svobodnem svetu. Treba pa se je zavedati, da tisto, kar nas nič ne stane, tudi ni nič vredno.  Kakršna koli že je cena, nam jamči, da nad nami počiva Božji Duh, tiste, nad katerimi pa počiva Božji Duh, bo počastil Jezusov in naš nebeški Oče.


24/04/2015

Ko človek to opazuje...



Ko tole opazujem, pomislim, kako zelo smo  nemočni proti takim in podobnim naravnim pojavom, po drugi strani pa tako domišljavi... 


23/04/2015

Noče v cerkev


Mati gre v nedeljo zjutraj zbudit sina, da bi šel v cerkev. Ko je potrkala na vrata, se je oglasil: "Ne grem!"

"Zakaj ne?" je vprašala mati?

"Iz dveh razlogov," ji je odvrnil.  "Prvi je, da me oni tam ne marajo, drugi pa je, da jaz ne maram njih."

Mati mu je odgovorila: "Jaz pa ti bom navedla dva razloga, zakaj MORAŠ iti v cerkev. Prvi je, da si star sedeminštirideset let, drugi pa je, da si pastor!"




19/04/2015

Živahna ZvEŠ-eva aktivnost od 22. do 24. aprila

V dneh med 22. in 25. aprilom gostuje v Sloveniji dr. Kosta Milkov iz Makedonije

Maribor: 
Sreda, 22. aprila ob 12.00: Ima krščanstvo smisel? 

Vabljeni na sproščeno druženje ob pici, kjer bo gost iz Makedonije govoril o smiselnosti krščanskega pogleda na svet. Gosta boste lahko ob druženju izzvali s svojimi vprašanji. 

Prizorišče dogajanja: Pizzeria, pub in restavracija Ancora, Jurčičeva ulica 7.


Sreda, 22. aprila ob 19.00: Ali živiš, kar verjameš?

Vabljeni na predavanje,  v katerem bo dr. Milkov govoril o vprašanju integritete v današnji kulturi. 

Prizorišče: Prostor STIK, Kopitarjeva 6a (vhod na Kopitarjevi 2). 


*********************************
Ljubljana:
Četrtek, 23. aprila ob 19.00: Kaj dela Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpljenja? 

Govornik se bo lotil nadvse zahtevnega vprašanja trpljenja in zla. Gosta boste lahko izzvali s svojimi
vprašanji.

Prizorišče: Penzion Pod Lipo, Borštnikov trg 3.


 Petek, 24. aprila ob 18.00: Ima krščanstvo smisel? 

Vabljeni na sproščeno druženje ob žaru, kjer bo gost dr. Kosta Milkov govoril o smiselnosti krščanskega pogleda na svet. Gosta boste lahko ob druženju izzvali z vašimi vprašanji.

Prizorišče: Lampetova ulica 9, Ljubljana




Več informacij o dogodkih:  KLIK >>>

18/04/2015

Popolno odrešenje

Tedaj so ga obstopili Judje in mu govorili: "Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Mesija, nam odkrito povej!" 25 Jezus jim je odgovoril: "Povedal sem vam, pa ne verjamete. Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. 26 Toda vi mi ne verjamete, ker niste izmed mojih ovc. 27 Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. 28 Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. 29 Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. 30 Jaz in Oče sva eno."     (Jn 10,24-30)

Zgornji dogodek se je odvijal v zimskem času, ob prazniku tempeljskega posvečenja (Jn 10,22).  Ko so Judje, ki so bili v templju, videli Jezusa, ki se je sprehajal po Salomonovem stebrišču (Jn 10,23), so ga obstopili in razvil se je dialog, v katerem  je Jezus povedal nekaj pomembnih resnic. 
  1. Dela, ki jih je Jezus opravljal v imenu svojega nebeškega Očeta,  dokazujejo, da je pravi in resnični Mesija. 
  2. Tisti, ki ne verjamejo, niso izmed "njegovih ovc", saj "njegove ovce" poslušajo njegov glas in gredo za Jezusom. 
  3. Jezus si "svojih ovc", torej tistih oseb, ki mu sledijo,  ni sam izbral, ampak mu jih je dal nebeški Oče. Zato pravi Pavel: "Pred stvarjenjem sveta nas je (Bog Oče, op. Diz.) izvolil v njem (Kristusu, op. Diz.), da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je  vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje."  (Ef 1,4.5) Bog Oče je torej nekatere posameznike iz človeškega rodu vnaprej določil, oziroma izvolil v Kristusu. Zakaj se je odločil tako in ne kako drugače, ne vemo. Vemo le, da je bil takšen sklep njegove volje.  
  4. Vsi, ki jih je Oče predal svojemu Sinu, imajo večno življenje. Nihče jih ne more iztrgati iz Jezusove roke, nihče jim ne more vzeti njihovega odrešenja. Kdor je odrešen, ne more izgubiti odrešenja. Božji otrok ne more jutri postati otrok koga drugega.  Nekatere cerkve zmotno učijo, da je mogoče odrešenje izgubiti, nato spet pridobiti, nato spet izgubiti itn. To ni logično, kajti, nemogoče je, da bi bil nekdo danes Božji otrok, jutri hudičev otrok, pojutrišnjem pa spet Božji otrok. Bog nikoli ne rešuje napol. Lahko si, ali pa nisi Božji otrok. Obstajajo Božji otroci, ki občasno odtavajo, a jih vseeno nihče ne more iztrgati iz Očetove roke, zato se taki vrnejo. 
  5. Jezus in Oče sta eno. Bog Sin in Bog Oče sta dve osebi enega troedinega Boga. Zato pravi Jezus na drugem mestu, da dela Sin tisto, kar dela Oče (Jn 5,19.20).  Jezus v vsem izpolnjuje Očetovo voljo: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel,  kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal.  Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan.  Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan."  (Jn 6,37-40) Vsakdo, ki je izvoljen in določen od nebeškega Očeta, pride prej ali slej k Jezusu. Jezus v popolnosti izpolnjuje Očetovo voljo, zato ne zavrže nikogar, ki pride k njemu. Skladno z Očetovo voljo je, da ima vsakdo, kdor veruje v Božjega Sina Jezusa Kristusa, ki je umrl za naše grehe in bil obujen zavoljo našega opravičenja (Rim 4,25), večno življenje. Jezus nam je priskrbel popolno odrešenje. To je ena najlepših in najbolj ohrabrujočih resnic Svetega pisma. 
Jezus nas uči, da nam ni treba tavati v strahu in negotovosti. Ne rešujejo nas naša dela, saj sami nikoli ne moremo dati Bogu zadoščenje za baše grehe. Rešuje nas čudežna Gospodova milost, ki je večja od vsakega greha in vsake krivde. Kdor pozna to milost, pripada Jezusu, in ni sile, ki bi ga mogla iztrgati iz Gospodove roke. 

Ali poznaš milost odrešenja? 



Kakšen je naš delež pri novem rojstvu?





V primeru nespečnosti

Kaj storiti, če ponoči ne moreš zaspati?  Namesto da šteješ ovčice, se rajši pogovarjaj s Pastirjem. 

(Avtor: N.N.)

14/04/2015

Vabilo na predavanje: Novoveški izobraženec med konfesijami

Vabilo

V sredo, 15.04.2015 ob 19. uri vljudno vabljeni na predavanje 

DR. LUKA ILIĆA
na temo
Novoveški izobraženec med konfesijami:
 Protestantske povezave Andrije Dudića (1533-1589)

Iztočnice:
Andrija Dudić iz Orehovice (Medžimurje), potomec hrvaških in italijanskih plemiških družin, je študiral v Breslavu, Benetkah in Padovi. Leta 1562 je postal rimskokatoliški škof v Kninu, v letih 1563-1567 je bil škof mesta Pécs, od 1562 do 1563 se je kot predstavnik madžarskega klera na Tridentinskem koncilu zavzemal za reforme. Leta 1567 je zapustil Rimskokatoliško cerkev in se opredelil kot konfesionalno nevtralen. In vendar je bil Dudić vpet v široko mrežo protestantskih stikov, med katerimi so bili tako švicarski teologi, kot tudi heidelberški profesorji. Hkrati se je dopisoval tudi z učenjaki v Wittenbergu, Leipzigu, Nürnbergu in Altdorfu, ki so simpatizirali z reformirano teologijo (kriptokalvinci). Zaradi prijateljevanja s Faustom Sozzinijem in Jakobom Paleologom ga nekateri avtorji prištevajo k privržencem antitrinitarizma. Toda cerkveno vodstvo luteranskega Breslava (Wrocław) je njegovo vero prepoznavalo kot evangeličansko. Dudićeve protestantske povezave bodo predstavljene prek analize njegove obsežne korespondence.

O predavatelju: dr. Luka Ilić je znanstveni sodelavec na oddelku za zgodovino religije na Zahodu na Leibnizevem inštitutu za evropsko zgodovino v Meinzu in duhovnik Evangeličanske cerkve v Württembergu.

.

Predavanje se bo odvijalo v Trubarjevi hiši literature, vhod iz Stritarjeve ulice 7.
Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar


12/04/2015

Novi ateizem - nova apologetika

Novi ateizem - nova apologetika: uporaba znanosti v novejših krščanskih apologetskih  spisih

Tako se glasi celoten naslov predavanja, ki ga je imel Alister McGrath 22. januarja 2014, ki je sodilo v sklop tako imenovanih "Boylovih predavanj", ki potekajo z določenimi časovnimi presledki že vse od leta 1692. Sedaj se odvijajo v londonski cerkvi St. Mary-le-Bow (Vir>>). Na McGrathovo predavanje se je odzval Richard Harries

Na  povezavi najdete predavanje (skupaj z uvodom in odzivom) v video in avdio obliki, pa tudi transkript McGrathovega predavanja  in Harriesovega odgovora.




Dediči nejevernega Tomaža



Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. 25 Drugi učenci so mu torej pripovedovali: "Gospoda smo videli." On pa jim je rekel: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." (Jn 20,24.25)

Jezusovi apostoli so bili zelo zanimiva in nadvse zdruščina, zlasti kar se njihovih značajskih lastnosti tiče. Tudi Tomaž je bil zanimiv, lahko bi rekli, da mu ni bil tuj niti cinizem. Kot je lepo razvidno iz zgornjega odlomka, je bil tudi skeptik, oziroma človek, ki se je dal prepričati samo na izkustven način. Kakorkoli, ko so mu njegovi apostolski tovariši povedali, da so videli Gospoda, ni delil z njimi njihovega navdušenja, saj je vendar splošno znano, da mrliči po smrti ne hodijo naokoli, razen morda v kakih zgodbicah poganskih ljudstev, med katera pa  ne štejemo Judov. Toda na koncu se je izkazalo, da je Jezusov grob prazen, kar sledilcem nejevernega Tomaža, ki jih je dosti več, kot (pozneje) vernega Tomaža, ne odgovarja preveč. Od tistega časa do danes so sicer odkrili že nekaj "pristnih" grobov z Jezusovimi posmrtnimi ostanki, ki pa niso zdržali konkurence s praznim grobom.

  1. Apostoli so si vse skupaj gladko izmislili. Res si mnogi ljudje  izmišljajo različne stvari, da bi prišli v središče pozornosti, ali pa, da bi od tega pridobili materialne in druge koristi. Toda kakšno korist so imeli od svojega oznanjevanja od mrtvih vstalega Kristusa apostoli?  Zasmehovanje, batine, preganjanje,  mučeniška smrt in ostalo, česar so  bili deležni,  niso nobena korist, prej obratno. Kot poročajo evangeliji, tudi apostoli na začetku niso doumeli, kaj se je zgodilo, ampak so se čudili (Lk 24,11.12). Poleg tega bi lahko judovski voditelji ob vsakem času dokazali laž, če bi imeli na razpolago Jezusovo truplo, tega pa niso imeli.
  2. Apostoli si sicer niso vsega skupaj izmislili, ampak so halucinirali. Je možno, da deset ljudi istočasno na enak način halucinira na isto temo?  Potem se jim pridruži še enajsti (Tomaž), je torej potem sinhrono haluciniralo vseh enajst? Nato  ga je, po Pavlovem pričevanju, videla skupina, v kateri je bilo nad petsto ljudi (1Kor 15,6). Lahko petsto ljudi naenkrat halucinira, pri čemer  vidi eno in isto osebo? Mislim, da to ni mogoče. Tudi v tem primeru bi se dala zmota dokazati s truplom, ki pa ga ni bilo. 
  3. Jezus ni res umrl na križu, ampak je preživel in se zbudil v grobu, nato pa jadrno odkorakal ven. Rimljani so zelo dobro obvladali postopek križanja, oni so bili za to specialisti. Evangelist Janez, ki je bil prisoten pri križanju, opisuje, da je na koncu rimski vojak preveril Jezusovo smrt tako, da mu je s sulico predrl stran, nakar sta pritekla "kri in voda" (Jn 19,34).  Pa tudi, če bi res nekako preživel, kako bi lahko po vseh mukah, skozi katere je šel,  napol mrtev človek od znotraj premaknil več kot tono težak kamen, ki se ga je dalo premakniti iz ležišča  le od zunaj in s strani?
  4. Jezus ni res umrl na križu (muslimanska verzija). V Koranu piše: "A niso ga ubili, ampak so si le domišljali. Tisti, katerih mnenja o Jezusu so se razhajala, so bili tudi sami v dvomih. Ničesar gotovega niso vedeli, ampak so le ugibali. Prav zares ga niso ubili, temveč ga je Bog povzdignil k sebi." (4,157 b. 158 a. - Prev. E. Majaron 2004). V isti knjigi  najdemo tudi tole: "Sledniki Evangelija naj razsojajo skladno z Božjim razodetjem v njem. Tisti, ki pa ne razsojajo skladno z Božjim razodetjem, so pravi grešniki." (5,47. - Ibid.) Če razsojamo po evangeliju, potem je tisto, kar je zapisano v suri 4,157 - 158, narobe. Torej se držim evangelija, ki je skoraj 500 let starejši od svete knjige za muslimane. Ostalo gl. pod točko 3. 
  5. Učenci so Jezusovo truplo ukradli. Ta možnost bi morda obstajala, če ne bi bili apostoli že ob Jezusovi aretaciji, še bolj pa ob usmrtitvi zbegani kot kokoši in je bil njihov glavni namen, kako pred razjarjeno množico rojakov rešiti živo glavo. Ob Jezusovem križu najdemo poleg skupine pogumnih žensk le apostola Janeza, vsi ostali pa so se že prej razbežali in skrili (Mr 14,50-52. 66-72).  Toda obstajala  je še ena pomembna ovira za krajo trupla, to je bila straža pri grobu. Rimski vojak je zelo dobro obvladal  dolžnosti stražarja, ki smo se jih mnogi, v spremenjeni obliki, učili pri vojakih. Po mojem si  jih je še  temeljiteje zapomnil kot mi, saj so bile takrat kazni za opustitev dolžnosti drastične. Vojaka, ki je na straži zaspal, je čakala smrtna kazen. Dvomim, da bi si stražarji privoščili opustitev dolžnosti in dovolili učencem, da truplo odnesejo, ne glede na kasnejše "uradne izjave" duhovniškega establišmenta (Mt 27,11-15).  
  6. Prišlo je do zamenjave groba. Zaradi naglice, ker je bilo treba truplo pokopati pred nastopajočimi prazniki, so ženske, ki so prišle tretji dan mazilit Jezusa, pozabile, kje je pravi grob in so šle k napačnemu. Ta varianta je videti zelo prepričljiva, ima pa pomembno pomanjkljivost. Ko so se začele širiti govorice o vstajenju, bi lahko Jezusovi nasprotniki pokazali truplo in tako dokazali, da ni bilo nobenega vstajenja od mrtvih, tega pa niso imeli. 
Takšna približno je danes  dediščina  Tomaža iz tiste faze, ko je bil še nejeveren. Toda Jezusov grob je prazen, greh  premagan, Jezus je Mesija, Maziljenec, Odrešenik. Njegovo vstajenje od mrtvih je dokaz, da je on dejansko tisti, za katerega se je predstavljal. Ko je Janez napisal svoj evangelij, je v njem proti koncu zapisal:  "Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu." (Jn 20, 30.31)

Imaš v sebi to življenje? 



08/04/2015

Krščanstvo na zemljevidu svetovnih verstev


Ob veliki noči  so v oddaji Studio ob 17.00, ki je potekala na 1. programu radia Slovenija,  trije zanimivi udeleženci  razmišljali o tem,  kakšen je vpliv krščanstva v današnjem svetu.  Pogovarjali so se o tem, kaj kažejo glede teh stvari statistike in o tem,  kakšno bo v naslednjih desetletjih njegovo mesto na religijskem zemljevidu sveta. Slišali smo lahko tudi prispevke  dopisnikov RTV Slovenija.

Sodelovali so: publicist Peter Kovačič Peršin, tajnik Svetopisemske družbe Slovenije Matjaž Črnivec in teolog pater Branko Cestnik.

Oddajo, ki je bila na sporedu 6. aprila,  je vodil Boštjan Debevec, in je trajala okrog 54 minut.


POVEZAVA DO POSNETKA ODDAJE >>>

Tisto, česar Jezus nikoli ni rekel (5)

V resnici je rekel: "Hodi za menoj!" 
(Mt 8,22. 9,9. Mr 10,21. Jn 21,19.)


06/04/2015

Smrt je izgubila svoje želo

Smrt je neizogiben del našega življenja, s katerim se sooča vsak kristjan, pa tudi vsak drug človek. Pri tem se kristjani zavedamo, da je smrt izgubila svoje želo, oziroma, če povem  s Pavlovimi besedami: "Smrt, kje je tvoje želo?" (1Kor 15,55b)  V predavanju na spodnji povezavi je dr. W. Robert Godfrey spregovoril, kako naj bi kristjan gledal na smrt, kje je naše upanje in kaj pomenita Kristusova smrt in vstajenje za nas.   Vse to zelo lepo sovpada z velikonočnimi prazniki.

Predavanje je potekalo v sklopu letošnje regionalne konference Pilgrims in Progress in je trajalo okrog 46 minut. 

Dr. Godfrey je  profesor na Westminstrskem seminarju v Kaliforniji.




04/04/2015

Blagoslovljene velikonočne praznike


Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. Prvi dan tedna so šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. Med seboj so govorile: "Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?" Ko pa so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik. Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedèl na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom, in so se zelo začudile. On pa jim je rekel: "Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili. Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: 'Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.'"  Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.   (Mr 16,1-8)

Zaradi bližajoče se pashe je bilo treba Gospodovo truplo na hitro pokopati, ne da bi pred tem opravili njegovo maziljenje. Zato se je skupina pogumnih žensk, moški so se iz strahu pred oblastjo in Judi skrili, odločila, da to delo opravi po končanih praznikih. Pred njimi pa se je pojavil problem, kdo jim bo odvalil kamen od groba, v katerega so položili Jezusa, saj pri teži kamna zagotovo ni šlo za malenkost. Taki kamni so namreč tehtali od ene do dve toni. A njihova skrb je bila nepotrebna: grobnica je bila odprta, tam navzoči angel pa jim je sporočil veselo novico, da je bil naš Gospod Jezus Kristus obujen. Ženske so bile prestrašene, a ne vem, ali zaradi angelske prisotnosti ali zaradi praznega groba, najbrž kar zaradi obojega. Angeli niso krilata bitjeca z ženskimi telesi, kot jih prikazujejo pobožne podobe, ampak bitja, ki so se jih vsi, ki so jih kdajkoli videli, nemalo prestrašili. Zaradi strahu so zbežale od groba in bile vso pot tiho...

Pri mnogih ljudeh se poraja vprašanje, kakšen pomen in smisel  ima sploh Jezusovo vstajenje od mrtvih. O tem se je lansko leto  na tem spletniku spraševal bralec Rado, ki je napisal:
"Pa je Jezus Kristus zares vstal od mrtvih?" Le čemu je to važno? Mar ima odgovor na to vprašanje kakršenkoli vpliv na našo vsakdanjo borbo za preživetje? Nima! Ne vznemirjajmo se torej zaradi takšnih vprašanj.
Res, zastavil je dobro vprašanje in hkrati podal pričakovan odgovor. Če govorimo o vsakdanjem preživetju le kot o jedenju, pitju, spolnih aktivnostih, razvedrilu ter o vsakdanji borbi za pravkar omenjene stvari, potem je to vprašanje zagotovo brezpredmetno, in se zaradi njega še zdaleč  ne splača vznemirjati. Vse skupaj bi lahko torej lahko zvedli  na stavek: "Če mrtvi ne morejo biti obujeni, jejmo in pijmo, saj bomo jutri umrli." (1Kor 15,32. Cf. Iz 22,13) Če je človek le nekakšen skupek atomov in molekul, ki so po nekem popolnem naključju priletele skupaj, potem tudi smisel nima nobenega smisla. Če pa je človek nekaj več, potem je stvar bistveno drugačna, ampak se lepo ujema s tem, kar je napisal apostol Pavel, ko pravi:  "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih." (1Kor 15,17) Kristusovo vstajenje je potemtakem  ključna točka krščanskega oznanila, ključna postavka evangelija. Zato se kristjani zaradi Kristusovega vstajenja ne vznemirjamo, ampak se ga veselimo. Apostol v istem poglavju povzema bistvo evangelija, ko pravi: 
Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. (1Kor 15,1-6)
Vstajenje od mrtvih ni bilo za Jezusove in Pavlove sodobnike nič bolj logična zadeva, kot je za nas čas. Judje so sicer verjeli v vstajenje, a šele ob koncu časov. Da bi kak posameznik kar tako vstal od mrtvih, jim ni prišlo na kraj pameti. Grki in Rimljani so verjeli v nesmrtnost duše, telesno vstajenje je bilo zanje popolnoma nepojmljivo, saj so imeli  telo v glavnem za nekaj, kar je manj vredno od duše.  Ravno zato se je Pavel skliceval na priče Jezusovega vstajenja, katere našteva, saj je bila večina med le-temi tedaj še živa. V 15. poglavju 1. pisma Korinčanom beremo, da je bila celo mnogim korintskim kristjanom ideja telesnega vstajenja tuja. Zato jim je Pavel na kratko in jedrnato podal vsebino evangelija, ko pravi, da je Kristus umrl za naše grehe, bil pokopan in bil obujen od mrtvih.  Zelo podobno pripoveduje na drugem mestu, kjer hkrati izpostavlja smoter vstajenja, ko pravi: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Če bi Jezus samo umrl, ne bi bila ta smrt noben dokaz, da je ravno on nekaj posebnega. Šele njegovo telesno vstajenje je tisto, kar nam daje jamstvo za opravičenje. Pod "nam" ne mislim vseh ljudi, ampak tistih, ki to opravičenje sprejemajo.

V spletnem Guardianu se je pojavil zanimiv in dober članek z naslednjim (najbrž za koga šokantnim) naslovom: "Krščanstvo, ki je pravilno razumljeno, je religija zgub". Nekaj podobnega je trdil Friedrich Nietzsche. Res je, pred Bogom smo vsi zgube in ničeta, zato smo pred njim "vsi glih", kot piše zraven vrat na Trubarjevi domačiji na Rašici. Greh namreč ni noben hec, vsakdo od nas je podedoval smrtonosno dozo tega Adamovega strupa, zato pravi Pavel: "Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,22b.23) Pri grehu ne gre le storjena ali opuščena dejanja, ampak za celokupno človekovo naravnanost  v njegovem naravnem stanju upora proti Bogu. Ta splošna naravnanost poraja grešna dejanja. pri tem ni nihče izjema, zato pravi apostol: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) Da, ali pa jaz, ali pa ti... Ni nobene razlike.  Zato je pomembno, da smo deležni opravičenja. Če Kristus ni vstal, je vsa naša vera, vse naše opravičenje prazno, ali, kot je rekel Pavel, še smo v svojih grehih.  (cf. 1Kor 15, 17) Toda Kristus nam je s svojim življenjem, ki ga je preživel v  popolni poslušnosti nebeškemu Očetu, prinesel dosti več od jedenja, pitja in kar je še takega. Njegova poslušnost, ki je dosegla najvišjo potrditev s sramotno smrtjo na križu, je odvzela vso sramoto in krivdo  našega greha ter nam prinesla popolno opravičenje. Njegov stavek: "Izpolnjeno je," (Jn 19,30)  pomeni, da je bila z njegovo smrtjo dovršena sprava za grehe sveta. Njegovo vstajenje od mrtvih pa je  kakor pečat na to dejanje sprave med grešnim človekom in svetim Bogom.  Zato pravi Pismo: "Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih." (Kol 1,19.20) 

Sprave, o kateri beremo, pa ni deležen vsak, ampak le tisti, ki se po Kristusu bližajo Bogu (cf. Heb 7,25).  Zato je pomembna vera vanj, a ne kakršna koli vera, kajti: "Tudi demoni verujejo, a trepetajo." (Jak 2,19b)  Trepetajo, ker je njihova "vera" brezpredmetna, saj jim ne prinaša nikakršnega odrešenja, ampak bivajo v stanju večne pogubljenosti, v katero hočejo s svojo aktivnostjo potlačiti tudi ljudi, pri čemer niso ravno neuspešni.    Biblična vera je več kot prepričanje, da nekdo ali nekaj je. Ta vera pomeni popolno zaupanje in osebni odnos z Bogom. Jezus je s tem v zvezi izrekel znameniti stavek, ki sem ga v tem spletniku že ne vem kolikokrat citiral: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Njegov križ in vstajenje nam sicer res ne jamčita večjega kosa potice ali šunke na mizi, nam pa zato  vera v v Jezusa in v njegovo popolno in dovršeno delo jamči delež v njegovem kraljestvu.

Aleluja! Blagoslovljene velikonočne praznike!


Kaj bi bilo, če...

"Naše velikonočno jagnje, Kristus, je bilo darovano.  Zatorej obhajajmo praznik." (1Kor 5,7-8 EKU)

Brez vstajenja bi bila vsaka nedelja čisto navaden prvi dan tedna, veliki  petek pa čisto navaden petek. 


03/04/2015

Matjaž Črnivec: Beseda o križu

»ʽΟ λόγος γὰρ ὁ τοῦ σταυροῦ … δύναμις Θεοῦ ἐστιν.« (1 Kor 1,18)

Jezusov križ je dokončno razodetje, »eksegeza« (Jn 1,18), »izvedba« Božje ljubezni.

Jezusov križ je vzpostavitev Božjega kraljestva, postavitev Mesija, postavitev »prvega v Božjem kraljestvu« (Mr 10,44–45). »Mesija je moral pretrpeti smrt« (Lk 24,26).

Ta ljubezen je oblast tega kraljestva. To kraljestvo je vladavina te ljubezni.

Jezusov križ je sprava med Bogom in človekom, med nebesi in zemljo, sprava vsega »vsemirja« (Kol 1,20). Zacelitev razpoke v obstoju, starodavne rane.

To nezaslišano dejanje je globina Božjega razodetja (1 Kor 2,2; Ef 3,18–19), sij njegove ljubezni, dejanska navzočnost njegovega kraljestva na zemlji.

Jezusovi učenci so povabljeni v to isto kraljestvo, ki jim »je pripravljeno od začetka sveta« (Mt 25,34). Poklicani so v dobro oblast Adama, ustvarjenega po Božji podobi, kot Božji upravljalci in oskrbniki stvarstva. Ta dobra oblast je obujena v Mesiju. In tudi njihova oblast se zdaj vzpostavlja enako: kdor izmed njih hoče biti v tej vladavini med prvimi, mora prav tako piti kelih (Mr 10,37–38).




02/04/2015

Gratis avdio knjiga: Resnica o križu


V teh prazničnih dneh lahko brezplačno naložite avdio knjigo The Truth of the Cross, ki jo je napisal teolog R. C. Sproul. V njej nam je predstavil na križu dokončano delo, ki ga je izvršil Jezus za svoje ljudstvo. 

Dostop do avdio knjige >>>