26. april 2015

Sad za večnost

Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. 24 Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. 25 Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. 26 Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.  (Jn 12,23b-26)


V Božjem kraljestvu so stvari velikokrat popolnoma drugače postavljene, kot v svetu. Kar je v svetu na vrhu, zna biti pri Bogu na dnu in obratno. Toda tudi pri tem obstaja določena logika, ki je ne smemo spregledati.

Pšenično zrno, ki leži nekje samo, ali pa je skupaj z drugimi zrni  v žitnici, se ne more pomnožiti, ampak ostane samo. Če damo to zrno v zemljo, bo samo na nek način "umrlo", kar v resnici pomeni, da bo  vzkalilo in zraslo bo še več zrn.  O tem pripoveduje Jezus v zgornjem odlomku.  On je bil poveličan na ta način, da je umrl za naše grehe. Ta smrt je obrodila veliko sadu, kajti tistim, ki verujejo vanj, so grehi odpuščeni. Sadove pa prinaša tudi njegovo vstajenje, saj nam zagotavlja, da smo opravičeni našega greha.

Kdor je zadovoljen sam s sabo in s svojim življenjem, ne bo dosegel opravičenja, ampak  bo  na koncu življenje  izgubil in bo deležen večnega pogubljenja. Kdor je s sabo in svojim življenjem radikalno nezadovoljen, bo odšel k Odrešeniku po večno življenje. Tak bo umrl staremu jazu in bo obrodil sadove za večnost. Toda, kdor hodi za Kristusom, mora pričakovati, da se mu lahko pripetijo tudi zelo hude stvari, kajti, kjer je Kristus, tam bo njegov služabnik.  Zato je apostol Peter napisal: "Ljubi, ne čudite se požaru, ki prihaja nad vas, da vas preizkusi, kakor  da bi se vam dogajalo kaj nenavadnega. Nasprotno, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo. Blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh." (1Pt 4,12-15) Ne vemo, o čem točno o kakšnem požaru je govoril Peter, ali gre za metaforo, ali za konkreten primer, ko je dal Neron iz kristjanov delati žive bakle.

Tudi danes so marsikje po svetu kristjani deležni podobnih stvari, o katerih pripoveduje apostol Peter, kar ni nič nenavadnega. Naj navedem le nekaj primerov: Severna Koreja,  islamski svet, Indija, šikaniranje na Kitajskem in še bi lahko naštevali. Vprašanje je, koliko smo še varni v tako imenovanem svobodnem svetu. Treba pa se je zavedati, da tisto, kar nas nič ne stane, tudi ni nič vredno.  Kakršna koli že je cena, nam jamči, da nad nami počiva Božji Duh, tiste, nad katerimi pa počiva Božji Duh, bo počastil Jezusov in naš nebeški Oče.


Ni komentarjev: